Osnovno vprašanje je, kdo naj bi "pluralno" (po SSKJ "pluralizem") sploh zastopal eno, drugo ali tretjo stran? Poglejmo medij, ki bi moral biti za vse, ki bi moral biti najbolj pluralen, saj je "naš". RTV Slovenija bi morala biti pluralna: levim, desnim, spodnjim in zgornjim bi morala odmerjati enak prostor, čas ... ali kakorkoli naj bi se že merila pluralnost. Verjamem, da se uredniki in novinarji na RTV to celo trudijo početi, a jim na žalost niti slučajno ne uspeva. Na primer, kako in s čim naj RTV Slovenija uravnoteži oddajo Studio City, ki je podaljšek skrajne levice, ekranizacija tednika Mladine (si sploh lahko predstavljate, da bi podobno oddajo vodil na primer Silvester Šurla iz Reporterja)? Mogoče z oddajo Obzorja duha? Kako potem uravnotežiti katoliško vsebino oddaje Obzorja duha z drugimi religijami, recimo z islamom, budizmom ... ? In tako naprej. Svetovni nazor urednikov na javnem mediju je pač tak, kakršen je. Je podaljšek tradicionalne komunistične šole, ki jo nadaljuje FDV, na kateri se izobražuje večina novinarjev.

Stanje se je s pojavom družbenih medijev, majhnih novičarskih portalov in nižjimi stroški ustanavljanja medijev precej spremenilo. Potem, ko Janezu Janši ni uspelo "prevzeti" časnika Delo in kasneje televizije Planet TV, so začeli v njegovem taboru ustanavljati lastne medije. Podobno kot v ZDA lahko v prihodnosti - pa ne prav kmalu - pričakujemo, da se bodo tudi osrednji slovenski mediji polarizirali na "vaše" in "naše". Podobno kot v ZDA, kjer predsednik Donald Trump gleda samo Fox News, se bodo ali so se že polarizirali tudi gledalci oziroma volivci. Gledali in verjeli bodo samo svojim medijem. Politiki ene in druge strani že danes ne nastopajo v medijih, ki niso njihovi. Milan Kučan denimo noče dati intervjuja za Nova24TV ali za tednik Reporter, Janša ga ne bo dal Mladini itd. Polarizacija postaja vse bolj intenzivna. Zakaj bi se politiki ukvarjali z nekom, ki jih ne mara? Argumentov, dokazov in racionalizacije so se ljudje naveličali. Verjamejo samo svojim. Med skrajnimi mediji so še Delo, Dnevnik, Pop TV in drugi, ki pa imajo drugačne interese. Delovi novi uredniki se na primer političnega urednikovanja (krmarjenja) šele učijo. Pop TV bolj kot politika zanima dobro gospodarsko razpoloženje med gledalci, volivci, potrošniki. Itd.

Skratka, pluralnost je nekaj takega kot nekdanja SZDL, je kot ostanek samoupravnega dogovarjanja, je ideja, da lahko nekdo vsakemu ponudi nekaj primernega. Pluralnost je danes ideja levice, ki želi desnici sporočiti, da je boljša od nje. Je podzavestna želja po občutku osebne pravičnosti, ki pa z realnostjo nima veliko skupnega. Pluralnost medijev bi bilo mogoče uresničevati samo z idejo "pluralnosti" plačevanja naročnin, lahko tudi obveznih. Na primer tako, da bi RTV davek ljudje poljubno plačevali mediju po lastnem izboru.