Vladajoči koaliciji grozi, da bo kot prva v zgodovini samostojne Slovenije končala štiriletni mandat. Tukaj ne upoštevamo vlade Janeza Janše v mandatu 2004-2008, ki ji je to uspelo zgolj in izključno zaradi polletnega predsedovanja Evropski uniji. V nasprotnem primeru bi sledile predčasne volitve takoj po uničujočem porazu, ki ga je skupni kandidat slovenske desnice Lojze Peterle doživel v 2. krogu predsedniških volitev leta 2007. Namenoma sem napisal, da koaliciji "grozi", da bo končala štiriletni mandat, saj se sama praktično ves čas trudi, da do tega ne bi prišlo. Premier Miro Cerar se sooča z izrazitim pomanjkanjem mandatarskih kompetenc in z neposlušnostjo v lastni stranki (spor z Milanom Brglezom, Bojanom Dobovškom, izstopi poslancev), zunanji minister Karl Erjavec zapleta državo v vedno nove mednarodne škandale (arbitraža, grožnje s težavami na meji itd.), SD pa je talka šaleškega lobija in pritiskov tranzicijske levice, da na letošnjih predsedniških volitvah ne podpre absolutnega favorita, sedanjega predsednika republike Boruta Pahorja. Ne glede na vse našteto pa je ravno nekritična in popolnoma zgrešena podpora premierja Cerarja uničujoči in za slovenski javni zdravstveni sistem izrazito škodljivi politiki ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc v zadnjem času tista, ki najbolj prispeva k politični nestabilnosti in slabša možnosti vladnega trojčka na naslednjih državnozborskih volitvah.

Al' prav se reče reforma ali re-forma?

Praktično vse slovenske vlade po vstopu Slovenije v EU in NATO bolehajo za t.i. reformno mrzlico. Nasploh v slovenski politični in širši javnosti - pomembno vlogo pri vsem skupaj pa igrajo množični mediji - prevladuje ontološko prepričanje, da so v vseh družbenih podsistemih potrebne nenehne spremembe in da je zagovarjanje obstoječega stanja najslabša možna rešitev. Beseda reforma je zato nenehno na političnem jedilniku in vsako, še tako majhno spremembo obstoječe zakonodaje mediji, civilna družba, najpogosteje pa kar predlagatelji sami, označijo za reformo. Pri tem je hecno to, da praktično nobena "reforma" v zadnjih desetih letih ni bila uspešna. Enotni plačni sistem v javnem sektorju se je izkazal za čisto polomijo in s parcialnim dogovorom z zdravniškimi sindikati mu je ravno zdravstvena ministrica zadala coup de grâce oziroma milostni strel. Pokojninska reforma v mandatu Pahorjeve vlade je padla na referendumu. Celovito davčno reformo obljublja vsaka naslednja vlada, vendar dlje od minimalnih popravkov zakona o dohodnini ter uvedbe davčnih blagajn nismo prišli. Reforma delovnopravne zakonodaje bo slej ko prej tudi za to vlado pretrd oreh, po drugi strani pa zanjo tudi izrazito zmanjkuje časa.

Nasploh velja, da slovenske vlade bolj padajo z reformami, kot pa triumfirajo. LDS je po dvanajstih letih izgubila oblast na volitvah leta 2004 v veliki meri ravno po zaslugi takratne Mramorjeve davčne reforme. K porazu Janše na volitvah 2008 je v veliki meri vplivalo nezadovoljstvo zaposlenih v javnem sektorju s t.i. Virantovo plačno reformo. Da o negativnih učinkih že omenjene pokojninske reforme na Pahorjevo vlado niti ne izgubljamo besed. Takšno sosledje političnih dogodkov nikakor ni nobena slovenska posebnost. V Nemčiji je recimo takratni kancler Gerhard Schröder paketom reform, poimenovanim Agenda 2010, izgubil volitve - in paradoksalno, zaradi pravočasnosti in ustreznosti reformnih ukrepov omogočil Angeli Merkel, da se bo letos jeseni potegovala za rekordni, že četrti zaporedni kanclerski mandat. Kljub vsemu si praktično noben slovenski politik ne more privoščiti, da bi bil proti reformam, ker reforme pa ja pomenijo napredek. Kot bomo videli v nadaljevanju, v konkretnem primeru t.i. zdravstvene reforme prav gotovo ni tako.

Zdravstvena reforma ni nikoli dobra novica

Beseda reforma torej že sama po sebi pri nas, tako kot v drugih političnih sistemih, pomeni znak za alarm in praktično vsakič prikliče na okope interesne skupine in širšo družbo. Najbolj to velja za pokojninsko reformo, ki vedno prinese podaljšanje delovne in (ali) starostne dober ter s tem poslabšanje pogojev za upokojitev, vendar tudi zdravstvena reforma ne zaostaja veliko. V evropskem političnem besednjaku je zdravstvena reforma tipična t.i. bad news, torej slaba novica sama po sebi. Svetovni in evropski trendi na področju reforme javnih zdravstvenih sistemov gredo (na ideološki ravni predvsem zaradi popolne prevlade neoliberalizma, na bolj praktični ravni pa zaradi staranja družbe ter zniževanja rodnosti in s tem naraščanja stroškov za zdravstveno varstvo) izrazito v smer zniževanja pravic ter povečevanja vplačil. Najboljši primer je zadnja trampovska demontaža t.i. Obamacare. Vse vlade po svetu se zato zdravstvene reforme lotevajo s tresočo roko, predvsem pa na začetku mandata oziroma takrat, ko imajo za predlagane spremembe široko politično podporo. Za primer takšne prakse lahko spet pogledamo čez lužo, kjer so si republikanci na vse kriplje prizadevali, da bi čim prej sprejeli spremembe Obamove zdravstvene reforme. Zato je komaj razumljivo, zakaj se je vladajoča SMC odločila forsirati zdravstveno reformo v zadnjem letu mandata oziroma tako rekoč tik pred volitvami.

Nosilka reforme je politični "mrtvi konj"

Ministrica Kolar Celarčeva je že ves mandat eden izmed najšibkejših členov vladne ekipe. Mandat je začela z visoko letečimi in komaj verjetnimi obljubami, od katerih po skoraj treh letih ni ostalo praktično nič oprijemljivega. Da je pričela dialog z vsemogočnim zdravniškim sindikatom Fides, je potrebovala več kot pol leta. Kljub temu smo dočakali splošno stavko zdravnikov, ki se je končala s podpisanim sporazumom, za katerega še danes pravzaprav ne vemo, kaj v resnici prinaša. Jasno je le to, da vnaša nova nesorazmerja med primerljivo plačanimi poklici v javnem sektorju in da de facto ruši enotni plačni sistem, saj zdravnikom obljublja plačne elemente, ki jih druge plačne skupine v zdravstvu in izven zdravstva nimajo. Ministrica daje vtis, da ne obvladuje zahtevnega resorja, ki ga vodi. Da ne pristaja na dialog s ključnimi deležniki in da predvsem podcenjuje stanje, v katerem se je znašlo naše javno zdravstvo.

Jasno je, da se vsi problemi v zdravstvu pri nas niso začeli v mandatu sedanje ministrice, pa vendar se ni mogoče znebiti vtisa, da jim Kolar Celarčeva preprosto ni kos oziroma da jih odkrito podcenjuje. Zadnji scenarij katastrofe z bolnišnico Topolšica je le vrh ledene gore. Komaj verjetno je, da je lahko šel javni zavod in še posebej bolnišnica v (zdi se sicer da nujno) investicijo v energetsko sanacijo, za katero očitno ni imel dovolj sredstev. Ker se finančno stanje bolnišnice več mesecev ni saniralo, so preprosto nehali plačevati prispevke zaposlenim iz naslova delovnega razmerja, s čimer so dosegli blokado računov ter uvrstitev na seznam davčnih neplačnikov. Sodu je nazadnje izbilo dno neizplačilo plač zaposlenim za mesec april. Si predstavljate kako funkcionira bolnišnica, ki po eni strani nima dovolj denarja za nujne investicije, po drugi strani pa že v prvi polovici leta ne more izplačevati plač zaposlenim!? Kako naj tam zaposleni opravljajo svoje delo vestno in strokovno v takih pogojih? In opraviti imajo s človeškimi življenji.

Poleg ključnih deležnikov v zdravstvenem sistemu je proti ministrici čutiti izrazito nezaupanje tudi v obeh koalicijskih strankah. Z DeSUS je ministrica praktično vsak dan na bojni nogi, pa tudi v SD nima skoraj nobena njena predlagana rešitev iskrene in predvsem dejanske podpore. Telenovela okoli sprejemanja novega zakona o zdravstveni dejavnosti je to najbolje ilustrirala. Relativno preprost zakon se je usklajeval oziroma bolje rečeno prerekal toliko časa, da je praktično izgubil ves pomen. Sveta vojna, ki jo je ministrica napovedala koncesijam v zdravstvu, kaže na njeno popolno nerazumevanje dejanskega stanja. Večino koncesij v zdravstvu, o čemer smo že pisali, namreč podelijo lokalne skupnosti, predvsem zaradi togosti in neustreznega vodenja javnih zdravstvenih zavodov, kot nam ga kaže zgoraj opisani primer. Enako velja za ministričin džihad proti zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam. Ob obstoječih kadrovskih in finančnih resursih ter pomanjkljivi organizaciji javne zdravstvene mreže bi morebitna ad hoc ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja prav gotovo pomenila kolaps zdravstvenega sistema, ki bi imel za javno zdravje nepredstavljive posledice.

Poleg vsega si je ministrica kot glavnega svetovalca pri svoji reformi omislila bivšega ministra za zdravje, Dušana Kebra. Najbolj paradoksalno pri tem je, da se je ministrica v preteklosti javno hvalila, da je prav ona na vladi preprečila sprejem t.i. Kebrove zdravstvene reforme, ko je še bila zaposlena na ministrstvu za finance. Minister, ki mu ni uspelo speljati reforme, torej sedaj svetuje pri sprejemanju le-te ministrici, ki mu je preprečila njen sprejem. Narobe svet.

Kaj o reformah sploh ve premier Cerar

Navkljub vsemu ima ministrica Milojka Kolar Celarc že ves čas gorečo in nedeljeno podporo predsednika vlade. Ta je mestoma komaj doumljiva. Še posebej zato, ker je Cerar v svoji gorečnosti podpreti in zaščiti (poleg ministrice za notranje zadeve) gospo Milojko, svoj najšibkejši člen znotraj SMC-jeve vladne garniture na sprejem zdravstvene reforme vezal kar obstoj koalicije. Oziroma v primeru nesprejetja grozi s predčasnimi parlamentarnimi volitvami. Glede na to, da za spremembe, ki jih predlaga ministrica, ni posluha med koalicijskimi strankami, poznavalci in ključnimi deležniki v zdravstvenem sistemu, to meji že na norost. Tudi če bi premierju s tovrstnim izsiljevanjem uspelo in bi oba ključna zakona, to je zakon o zdravstveni dejavnosti ter zakon o zdravstvenem varstvu ter zdravstvenem zavarovanju, spravil skozi parlamentarno sito, kar se ta trenutek zdi sicer praktično nemogoče, bi prav gotovo sledil veto Državnega sveta in po vsej verjetnosti še predlog za razpis referenduma. Izkušnje nas učijo, da volivci in volivke na referendumih zelo redko podprejo rešitve, ki jih predlaga vlada, še posebej pa radi izrabijo referendum za izraz svojega nezadovoljstva z vladajočo politiko, ki lahko ima, še pogosteje pa niti nima nobene zveze s tematiko, o kateri na referendumu odločajo. Glede na izrazito nizko podporo, ki jo vlada uživa v javnem mnenju in izrazito osamljenostjo SMC pri podpori zdravstveni reformi v političnem prostoru, takšen scenarij meji na samomor.

Še bolj iluzorno je pričakovati, da bi morebiten sprejem zdravstvene reforme lahko prinesel dodatne točke SMC na naslednjih volitvah. Tudi če bi bila reforma sprejeta, bo na njene dejanske učinke potrebno počakati še najmanj dve, do tri leta. Hkrati pa morebitni sprejem reforme seveda ne bi pomenil nobenega takojšnjega učinka pri skrajševanju čakalnih vrst kot enega izmed temeljnih problemov slovenskega zdravstva. Kaj bo torej izbral predsednik vlade? Bo še naprej trmaril in s tem pahnil vladno koalicijo v prerani grob, državo pa v daljše obdobje politične nestabilnosti in to v najmanj primernem času, ko se pričakuje odločitev arbitražnega sodišča, jeseni pa so na sporedu že predsedniške volitve, ali pa ga bo vendarle srečala pamet in bo pustil ministrico za zdravje, da sama poje, kar je skuhala ter se bo raje posvetil zadevam, ki so v letu pred volitvami še izvedljive? Kaj mu bodo svetovali njegovi izraelski svetovalci, kaj njegovi domači zaupniki, med katerimi izstopa, če gre verjeti tabloidni reviji Obrazi, ljubljanski frizer. Kdo ve. A poznavajoč slovensko politiko ter stanje duha v vladajoči koaliciji, se vendarle zdi, da bo Cerar hočeš nočeš moral izobesiti belo zastavo in zdravstveno reformo prepustiti kakšni drugi, bolje pripravljeni, bolj vešči in predvsem bolj enotni vladi, ki bo za kaj takega imela tudi široko podporo. Upanje umre zadnje. Bolje to, kot pa da še naprej umirajo pacienti zaradi strokovnih napak, neustreznega zdravljenja ali preprosto čakanja na operacijo, medtem ko se najbolj odgovorni za stanje v slovenskem zdravstvu igrajo reformne domine, njihove domislice pa padajo ena za drugo oziroma se sesuvajo kot hišica iz kart.