Zaradi te prodaje je Milan Mandarić doživel prve ostre odzive med Green Dragonsi, hitro pa so se pokazali negativni učinki prodaje ključnih igralcev tudi na rezultatih NK Olimpije v letošnji sezoni. Poznavalci razmer so prepričani, da je Mandarić praktično že izčrpal svoje poslovne cilje v NK Olimpija in da resno razmišlja o prodaji terjatev ter o umiku iz kluba. O tem so v preteklih dneh poročali praktično vsi mediji, Mandarić pa je to sicer demantiral, češ da v NK Olimpiji ni opravil svojega poslanstva. No, dejstva kažejo nekoliko drugačno sliko.

V slovenski nogomet je Mandarić prišel iz Anglije, kjer je imel v lasti dva nogometna kluba Portsmouth FC in Leicester City. V teh časih se je njegovo ime pojavljalo tudi v aferah, v več primerih je bil osumljen utaje davkov in oškodovanja javne blagajne. Najbolj odmeven je bil sum utaje davkov pri nakazilu 210.000 evrov na račun Harrya Redknappa, ki je bil Portsmoutov manager, račun na katerega je bil denar nakazan, pa je bil odprt v davčni oazi. V vseh primerih je bil Mandarić na koncu na sodiščih oproščen.

Prakso poslovanja prek davčnih oaz je kot kaže prenesel tudi v Slovenijo. Prodaja Ezekiela Hentyja v moskovsko Lokomotivo in Andraža Šporarja v Basel je potekala prek podjetja Ranka Stojića, ki je bil športni direktor NK Olimpija. Ta v Sloveniji nima niti enega registriranega podjetja.

Mandarić je terjatve NK Olimpijo odkupil leta 2015 od tedanjega predsednika Izeta Rastoderja, ki ni bil "lastnik" kluba, saj to po slovenski zakonodaji sploh ni mogoče. Rastoder je v Olimpijo vlagal denar v obliki donacij in sponzorstev, klub pa je bil klub v 100-odstotni lasti športnega društva Olimpija. Mandarić je nameraval klub spremeniti v svojo lastnino, zato je število članov društva NK Olimpija zmanjšal z nekdanjih 270 na 17. Sedaj ima Mandarićevo podjetje MM Šport 74-odstotni lastniški delež NK Olimpija, 26 odstotkov je v lasti Športnega društva, katerega predsednik je Mandarić.

Poslovni model, ki Mandariću zagotavlja nadzor nad Olimipijo izhaja iz tega, da so vsi igralci pogodbeno vezani na njegovo zasebno podjetje – MM Šport; športno društvo Olimpija, katerega predsednik je Mandarić, pa je le pravno formalni okvir. To pomeni da bo po odhodu Mandarića iz NK Olimpija najbrž res zazijala več milijonska luknja, klub pa bi ostal Mandarićev dolžnik. Za razliko od Rastoderja, ki je klub prevzel v finančnem minusu ter ga saniral in Mandariću predal v zdravi finančni kondiciji, je tekom Mandarićevega vodenja klub postal njegov velik dolžnik. Zato se postavlja vprašanje, kdo bi sploh lahko bil naslednji predsednik, ki bi prevzel klub s takimi dolgovi do bivšega predsednika.

Posli s prodajo nogometašev so podjetju predsednika NK Olimpija prinesli v lanskem letu zaslužek v višini 1,6 milijona evrov. Ta je sicer to komentiral z besedami, da je denar itak vrnil nazaj v klub, a kot rečeno, denar, ki ga Mandarić vlaga v NK Olimpijo, prihaja v obliki posojil, na katera zaračunava 6-odstotne obresti. Klubu zaračunava tudi poslovne prostore. Primerjava s finančnim stanjem pod Izetom Rastoderjem in Milanom Mandarićem pokaže, da slednji klub vodi tako, da ta postaja njegov dolžnik, plusi pa se ustvarjajo na privatnih Mandarićevih družbah.

Kako dolgo bo Milan Mandarić še v Sloveniji, je odvisno tudi od njegovih drugih poslov, ki niso neposredno vezani na šport in ki jih opravlja v Sloveniji. Gre predvsem za naložbene posle, kot je nakup poslovno-stanovanjskega objekta Dalmatinka v središču Ljubljane. Mandarić ima v Sloveniji registrirano tudi podjetje MM Investicije, ki se je v začetku tega leta znašlo na seznamu davčnih neplačnikov. Iz podatkov dostopnih na spletni aplikaciji Erar je razvidno, da je podjetje slovenskemu proračunu dolgovalo med 30 in 50 tisoč evrov, za kar je Mandarić krivdo pripisal svojemu nekdanjemu odvetniku in prijatelju Franciju Matozu, s katerim se ta hip sodi zaradi lastništva na spornem zemljišču v Kopru, na katerem namerava koprska občina graditi dvigalo na Markovec ...