Od prve (Koroščeve) Majniške deklaracije (MD 1917) je minilo sto let. Burno dogajanje v tem stoletju je Slovenijo prestavljalo po zemljevidu. Najprej (za sedemdeset let) proti jugovzhodu, na Balkan, izven središča Evrope; nato nazaj proti središču Evrope oz. zahodnega sveta. Politika, ki se je izražala v prvih dveh deklaracijah (MD 1917 in MD 1989), tj. politika samoodločbe, je imela predvsem zunanjepolitični značaj. Vse Majniške deklaracije - vključno z MD 2014 - pa zadevajo Evropo in evropske vrednote. V zunanjepolitičnem pogledu so se tako rekoč v celoti uresničile. V notranji politiki (demokracija) pa je še veliko odprtih vprašanj. Prvi vtis, ki ga dobimo ob primerjavi treh dokumentov, je, da so vse bolj gostobesedni. Prva MD vsebuje 73 besed, druga (1989) 118 besed, najnovejša (2014) pa 352 besed.

1. Avstro-exit, polemika z Avstrijo, privrženost Jugoslaviji.

Koroščeva MD je bila program za jugo-unijo in avstro-exit, vendar ne tudi monarho-exit. To je bil program združitve južnoslovanskih narodov v troedini jugoslovanski narod in osvoboditve izpod tujenarodne oblasti, v ozadju programa pa je bila latentna protinemška polemika. Koroščeva MD je poskusila uveljaviti slovensko-hrvaški koncept SHS (Kraljevine Jugoslavije), utemeljen na "naravnem načelu" (samoodločbi narodov) in "hrvaškem državnem pravu". Izvajali naj bi oz. so jo (vsaj v prvem koraku) v okviru habsburške dinastije in avstrijskega parlamenta, nato (v drugem koraku) pa iz Narodnega sveta, ki ga je v prestolnici SHS, Zagrebu, vodil Anton Korošec.

2. Jugo-exit, polemika z Jugoslavijo, privrženost Sloveniji.

Druga - pisateljska, Demosova Majniška deklaracija (1989) je bila program za evropsko unijo, za jugo-exit in kom-exit. V njenem ozadju je bila seveda latentna protisrbska polemika. Pri jugo-exitu je bila ta druga Majniška deklaracija zaradi morebitnih mednarodnih reakcij previdna. Slovenija je odhajala, ni pa še zahtevala razpada Jugoslavije.

MD 1989 je vsebovala:

- notranjepolitično razsežnost (zahteva po demokraciji v času po aferi JBTZ in ustanovitvi prvih strank in prvih političnih pogajanj med oblastjo in opozicijo še pred padcem Berlinskega zidu, ko je Slovenija ujela korak z drugimi demokratičnimi gibanji v Evropi; sestavili smo jo Bučar, Janša, Požarnik, Rupel, Taufer in Urbančič; Tone Pavček je bil samo speaker, ker nismo hoteli, da bi Majniško deklaracijo pripisali le eni od strank; komunisti so pripravili Temeljno listino, ki je bila proti jugo-exitu)

- in zunanjepolitično razsežnost (samoodločba, slovenska nacionalna država; "vključitev v EU ne preko Beograda, ampak direktno iz Ljubljane").

3. Polemika med Slovenci ("desnica" proti "levici"), privrženost demokraciji, Evropski uniji in NATO. Tretja Majniška deklaracija (2014) je bila notranjepolitična zadeva, bila je protest zoper zapor Janeza Janše (junij 2014) in predvolilna propaganda (julija 2014).

Sprejem Slovenije v OZN je bil, ko se je zgodil - vsaj za navzoče, npr. za Ignaca Goloba, Milana Kučana in pisca teh vrstic - dogodek zmagoslavja in navdušenja. Pri nekaterih je bilo navdušenje toliko večje, ker je imela OZN že dotlej (v jugoslovanskih časih) v očeh oblastnih in diplomatskih struktur najvišji svetovni pomen. New York je bil zanje bolj prizorišče neuvrščene kot ameriške kulture oziroma politike. Vendar je bil sprejem odličen dogodek tudi za pisca teh vrstic: v manj kot enem letu po vojni z Jugoslavijo je izpolnil svoje najvišje načrte in predvolilne obljube.

Spomin na Majniške deklaracije in na sprejem v OZN je spomin na mednarodne dosežke Slovenije, predvsem na dejstvo, da je Slovenija po letu 1989 ujela korak z drugimi evropskimi demokratičnimi gibanji in se uresničila na področju zunanje politike. Slišati je, da bo 25. obletnico sprejema Slovenije v OZN praznoval predsednik Borut Pahor in sicer v New Yorku. Pisec teh vrstic, ki bo dogodek praznoval pri sebi doma, si ob tem želi, da bi predsednik nadaljeval tradicijo najvišjih predstavnikov samostojne Slovenije, ki so nekoč, vsaj do leta 2008, obiske v New Yorku dopolnjevali z obiski v Beli hiši.