Vojska namreč ni mogla preveriti končne sposobnosti kontingenta, ki bo junija odšel na misijo v Latvijo, a tega niso mogli storiti. V službo je zaradi bolniških odsotnosti prišlo manj kot 70 odstotkov vojakov enote, za preverjanje sposobnosti pa bi jih moralo biti 90 odstotkov. Namesto 46 pripadnikov enote jih je prišlo le 32. V Slovenski vojski so pozneje zatrdili, da naj bi imeli rezervnih vojakov za misijo še dovolj, toda informacija o nesposobnosti preverjanja sposobnosti enote je že pustila svoje slabe posledice. V vojaškem sindikatu so pozneje potrdili, da je "težava nastala" zato, ker so imeli pripadniki "informacijo, da bi se lahko zgodilo, da bi bili plačani, kot da gredo na neko mednarodno vajo, kjer bi pa mesečno dobivali 1.500 evrov bruto". Vojaki pa so pričakovali - in to jim je bilo pozneje menda res zagotovljeno - približno 3000 evrov bruto mesečno plače. Takoj zatem, ko je bilo to razjasnjeno, so vojaki "ozdraveli" in odšli na vajo.

Težave so torej nastale zaradi neurejenih plač in sistema nagrajevanja. Kar je tista trdna podlaga vsakega resnega obrambnega sistema, o kateri trinajst let od uvedbe profesionalne vojske res ne bi smeli več razpravljati. V našem primeru pa je vlada uredbo, ki je vojakom določila plače, obljubila šele teden dni po "kolektivni bolniški" vojakov. Toda to ni edini takšen primer; septembra lani se je zgodilo nekaj podobnega. Vojaki so zamudili na vojaško vajo, ker jih avtobus zasebnika zjutraj pač ni "pobral." Kakor da bi šlo za neko šolsko ekskurzijo, ne pa za pravo vojaško vajo. Iz Ministrstva za obrambo (MO) so potrdili, da "avtobusa ni bilo in vojakov ni peljal na letališče". Ko so se ljudje pričeli spraševati, kaj je torej narobe z disciplino v vojski, so z Ministrstva za obrambo suhoparno pojasnili, da niso bili krivi oni, ker je bil avtobus, ki naj bi prišel po 22 čakajočih vojakov - v zasebni lasti. To seveda pomeni, da je ministrstvo naročilo prevoz za 22 vojakov od zasebnega avtoprevoznika, ki ga seveda ne zavezujejo nobena vojaška pravila. Kako zasebni avtoprevozniki vozijo, pa bi moralo biti znano vsaj že od kultnega filma Kdo neki tam poje? ("Ko to tamo peva?"). V primeru neizpolnjevanja obveznosti bo podjetnik morda izgubil zgolj zaslužek. Ali pa še to ne. Ampak to seveda ne pomeni, da je krivda za ta dogodek (zgolj) na strani tega zanikrnega avtoprevoznika. Krivda je na strani ministrice Andreje Katič in nesposobnega upravnega vrha ministrstva za obrambo, ki z opiranjem na zunanje izvajalce dopušča takšno škodljivo in negospodarno ravnanje.

Vojaki, ki jih je avtobus "pozabil" pobrati, so bili namenjeni na vojaško vajo na Baltik. Medtem je ministrstvo celo sporočilo, da naj bi bili vojaki že na poti, kar se je izkazalo za neresnico. Razen če se kot "pot" ne računa večtedensko postopanje vojakov po Sloveniji. Na Baltik so zamujali že dva tedna, zato je bila zamuda z avtobusom takorekoč, s perspektive SV - malenkostna. Skratka, če nič ne deluje, če je sistem v "prostem padcu", potem še ena napaka res ne pomeni veliko. To je logika, ki se je očitno držijo na Ministrstvu za obrambo. In zato jih "nobena napaka nikoli ne preseneti", NNNP po slovensko, leta 2017. V morju napak je vsaka nova pač samo pljunek v morje.

K tema dvema zgodbama lahko dodamo še tretjo, ki smo jo razkrili na Portalu+: o tem, kako je SV v svojih skladiščih hranila protiletalske rakete s pretečenim rokom uporabe, nato pa jih v nasprotju s slovenskimi predpisi in brez spremstva vojaške ali civilne policije prepustila hrvaškemu podizvajalcu, da jih je po slovenskih cestah kar sam in brez nadzora odpeljal na uničenje na Hrvaško. In ob tem v SV po uničenju raketnega protiletalskega sistema ne samo, da niso imeli pravočasno pripravljenega nobenega nadomestnega sistema, pač pa ga nimajo niti v načrtih, čeprav takšno bataljonsko zaščito neba zahtevajo tudi dokumenti zveze NATO.

Prepoznate vzorec? Sistemska neurejenost, opiranje na nezanesljive zunanje izvajalce in vojska brez lastnih sredstev in načrtov. Očitno je, da imamo vojsko brez trdne podlage, ki sloni na berglah zunanjih zasebnikov in je pogojno uporabna (če se tu in tam najde denar) samo za "tuje misije". Samo te tri zgodbe nam kažejo na nekaj resnih sistemskih problemov v Slovenski vojski in Ministrstvu za obrambo. Ministrica Andreja Katič predvsem ne zna urediti sistema nagrajevanja in statusno urediti položaja slovenskih vojakov in drugih zaposlenih v SV. Prav tako je škandalozno in povsem nerazumljivo in potratno, da vojska ob vseh vozilih, ki jih ima na razpolago, za prevoz lastnih vojakov brez potrebe najema še "zunanje izvajalce." In s tem po nepotrebnem zapravlja tako državna sredstva kot tudi ugled države. To pa se seveda dogaja tudi na številnih drugih področjih, saj Ministrstvo za obrambo za razne logistične, grafične in podobne storitve najema zunanje izvajalce, čeprav ima za ista področja že lastna sredstva in v SV ali MO zaposlene strokovnjake.

Denar kot edina motivacija

V primeru naborniške vojske takšnih težav seveda ne bi imeli, ker bi bilo dovolj vojakov že v vojašnicah. Ko sem se pred uvedbo profesionalne vojske leta 2003 o tem pogovarjal s polkovnikom SV Milanom Gorjancem, je opozoril še na nekatere druge vidike profesionalizacije vojske. "To so problemi, ki se jih naši politiki sploh ne zavedajo. Na prvem mestu je vprašanje, kdo vse bo prišel med profesionalne vojake. V tem trenutku so vsi prepričani, da je kriza in da je trg delovne sile prenapolnjen ter da bodo ljudje pripravljeni vstopiti med vojake. To je res. Na 300 razpisanih mest v ministrstvu se je prijavilo 1500 ljudi. Lahko bi se jih tudi 50.000, kolikor je brezposelnih. Ministrstvo je pri prvem preverjanju ugotovilo, da jih samo 300 izpolnjuje pogoje. Ko pa bodo opravili še vsa varnostna in psihofizična preverjanja, bo ta številka še bistveno nižja. To pomeni, da se bodo za to delo prijavljali večinoma tisti, ki so na dnu družbene, socialne in vsakršne druge lestvice. Nas bodo takšni ljudje zastopali v tujini?" se je tedaj vprašal Milan Gorjanc. In danes lahko seveda dobro vidimo, da je praktično edina motivacija za delo vojakov res - denar.

To niso edini problemi slovenskega obrambnega sistema. Poleg zastarele opreme je očitno resen problem tudi disciplina in spoštovanje pravil. Kar ni nenavadno, saj Slovenija nima posebnega vojaškega sodstva. Zakaj ne, je druga zgodba, toda nekatera dejstva kažejo, da je to že od razglasitve neodvisnosti Slovenije ena od stranskih posledic procesa proti četverici JBTZ. Tako pa so pravne vojaške zadeve v Sloveniji prepuščene v roke za to delo nekvalificiranim civilnim sodnikom.

Vojaška industrija in naborniški sistem

Ob vsem tem slovenska vojaška industrija životari, velike obljube o tam, kako bo slovenska industrija po vstopu v zvezo NATO zaživela, so se izkazale za neresnične. V Sloveniji danes nimamo nobenega obljubljenega logističnega centra zveze NATO, čeprav so se politiki o tem širokoustili, ko je bilo potrebno obkrožiti ZA za NATO. Na enak način so nas leta 2004 predstavniki oblasti strašili, da bodo, v kolikor ne gremo hitro v NATO, v Sloveniji morale obvezni vojaški rok služiti celo ženske. Če gremo v NATO pa so nam obljubljali hitro profesionalizacijo vojske in ukinitev naborništva. Danes, ko imamo profesionalno vojsko in smo že v zvezi NATO, se nenadoma znova začenjajo razprave o tem, da bi bilo morda modro uvesti naborniško vojsko ...

Država se seveda lahko odloči tudi za ponovno uvedbo naborniškega sistema. Toda - ali nam bo v tem primeru še enkrat dala na izbiro tudi odločitev o tem, ali hočemo biti člani zvese NATO? Seveda ne. In tako smo v NATO šli tudi zato, da bi lahko ukinili naborniško vojsko, kar so nam tedaj zaradi pridobivanja volilnih glasov "za NATO" ponujali v nekakšnem "paketu", že jutri pa bomo morda prikrajšani dvakrat - ker bomo morali plačevati za članstvo v vojaški zvezi z veliko finančnimi in drugimi obveznostmi ter po potrebi znova uvajati tudi naborniško vojsko.

Kljub temu pa je bilo zanimivo opazovati, kako je slovenska obrambna ministrica Andreja Katič dan Evrope, dan zmage nad fašizmom (v Srbiji je to tudi dan srbske vojske) pred nekaj dnevi proslavila na veliki vojaški vaji na poligonu Nikinci v Srbiji. Tam je bila celo ena od vidnejših tujih gostov, po vaji pa se je srečala tudi s srbskim obrambnim ministrom. Gledalci so si na vaji lahko zelo od blizu ogledali bojno streljanje iz številnih povsem novih primerkov orožja, ki je bilo v pretežnem delu rezultat domačega znanja ter proizvedeno v Srbiji. Javnost je tako lahko videla več kot 20 povsem novih in še večje število moderniziranih vojaških sistemov, od novih avtomatskih pušk do vodenih raket in letal. Ob ogledu vseh teh novih sistemov se seveda postavlja logično vprašanje, kako je mogoče, da je Srbija, ki je bila od leta 1991 naprej najprej pod sankcijami, potem jo je zveza NATO dva meseva bombardirala, danes vendarle sposobna izdelati in predstaviti (pa tudi izvoziti) celo vrsto novih orožij, medtem ko nam slovenski generali kot največji uspeh slovenske vojaške industrije predstavljajo zgolj - sicer odlične - Elanove vojaške smučke?

Vojska, ki spominja na karikaturo

Že res, da smo v zvezi NATO ter da zato ni potrebe, da bi bili ujetniki fetiša samozadostnosti, toda ali doma za našo vojsko res ne znamo izdelati skoraj ničesar, predvsem pa ničesar vsaj malo bolj zapletenega? Kaj nam to pove o stanju naše vojske in vojaške industrije? Kako je mogoče, da podobne vaje, kot je bila tista v Nikincih, Slovenska vojska nikoli ni organizirala, pač pa že iz leta v leto pripravlja Takojšen odgovor, kjer neprestano gledamo večinoma "vaje usmerjevalcev združenega ognja". Kakor da v SV ne bi bilo skoraj nobenih drugih vojakov razen "usmerjevalcev ognja." Ki na tleh označujejo cilje, ki jih nato (večinoma) zadenejo naši zavezniki, ki priletijo iz italije ali Madžarske in ki imajo tudi prava reaktivna vojaška letala, ne šolskih turbopropelerskih pilatusov, ki jih ima naša vojska in so še najbolj podobni letalom, ki so bili vrhunec tehnike pred sedemdesetimi leti. Da ne govorimo o tem, da so tudi naši helikopterji skoraj izključno transportni. Medtem ko je Hrvaška od ZDA - skoraj zastonj - dobila 16 zelo malo rabljenih bojnih helikopterjev Kiowa, pa nam Američani ponujajo popravilo strelišča na Počku. Potrebujete še kak drug dokaz o silni sposobnosti Cerarjeve vlade in vrha Ministrstva za obrambo?

Poseben problem je tudi velika prevlada vojaškega uradništva nad "pravimi vojaki" v Slovenski vojski. V Slovenski vojski in v slovenskem obrambnem ministrstvu je namreč zaposlenih bistveno več uradnikov kot pa vojakov. Administracija je preprosto preobsežna. Že v strateškem pregledu obrambnega resorja, ki ga je leta 2009 pripravil Igor Kotnik s sodelavci, je bilo zapisano, da so v strukturi Slovenske vojske enote, ki presegajo potrebe Slovenske vojske, sama struktura Slovenske vojske pa je predimenzionirana. Za to strukturo so značilni "veliko število poveljstev, razdrobljenost in razpršenost zmogljivosti" obrambna administracija pa je "predimenzionirana in premalo učinkovita glede na kadrovski in finančni vložek". Osem let zatem je položaj še vedno skorajda enak.

Armada generalov brez vojakov

To dokazujejo tudi statistični podatki, ki so dostopni v javnih evidencah. Slovenska vojska šteje okoli 7600 poklicnih vojakinj in vojakov. V primerjavi s Finsko, Dansko ali na primer Avstrijo - državami, s katerimi se sicer Slovenija rada primerja in si jih postavlja tudi za vzor - je torej vojakov v Sloveniji kar trikrat manj. Toda samo na slovenskem obrambnem ministrstvu, če ne štejemo še zaposlenih v Uradu za zaščito in reševanje, je zaposlenih 740 administrativnih delavcev, skupaj z Upravo za zaščito in reševanje pa 1131 uradnikov. Ministrstvo za obrambo ima torek skoraj desetkrat več zaposlenih od danskega ali finskega ministrstva za obrambo, čeprav imata ti dve državi samo enkrat več prebivalcev. V primerjavi z Avstrijo je v slovenskem obrambnem ministrstvu trikrat več uradnikov, čeprav ima Avstrija celo štirikrat več prebivalcev kot Slovenija. Ob takšni količini uradnikov bi v Ministrstvu za obrambo po standardih teh sodobnih evropskih držav morali skrbeti za 50000, ne pa za samo 7600 vojakov.

Pri tako razbohotenem administrativnem delu državne uprave seveda ni nenavadno, da Slovenski vojski zmanjka vojakov za mednarodne misije. Če bi bilo vojakov več, uradnikov pa manj, če v vojski ne bi bilo toliko častnikov oziroma "generalov" v primerjavi z navadnimi vojaki (kar je posebna zgodba, saj je samo v poveljstvu sil in generalštabu SV zaposlenih več sto visokih častnikov!), če bi imeli vojaki poštene plače in moderno orožje, če bi deloval tudi jasen in učinkovit sistem sankcioniranja nediscipline, ki ga sedaj očitno nimamo - potem stanje v Slovenski vojski morda ne bi bilo že tretje leto zapored samo "nezadostno."