V resnici gospod Thompson iz Čavoglave ni noben faktor v tej zgodbi, ki je povsem tranzicijska, umazana tako ali drugače ter ima zgolj in samo finančno ozadje. Če namreč držijo ugotovitve Bojana Požarja o ozadju ekološko zelo problematične investicije graške Magne Steyr v lakirnico v Hočah pri Mariboru, potem gre za eno najbolj sprevrženih potez Cerarjeve vlade doslej. V bistvu je celotna zgodba dovolj "težka", da bi morala kot bumerang prileteti nazaj njenim kreatorjem, ki so z manipulacijami prepričevali javno mnenje, zlasti lokalni živelj, da gre za neproblematično, okolju prijazno industrijo, ki bo v socialno ogroženo okolje prinesla delovna mesta, denar in razvoj. Nihče ni ljudem pošteno povedal, da bo Magna za svoj prihod od Slovenije dobila 25 milijonov evrov subvencije. Prav  tako se tudi nihče od mainstream medijev ni vprašal, kje za božjo voljo bodo Avstrijci v "lokalnem okolju" našli obljubljenih 700 delovnih mest, specialistov za avtomobilsko lakiranje. Jasno, da jih ne bodo našli, ker jih ni (toliko). Večinoma so že tako ali tako zaposleni v Magni, kar pomeni, da so Avstrijci naredili biznis desetletja: ekološko problematično lakirnico, ki jo v Gradcu seveda ne morejo postaviti brez upora Zelenih in organizacije Greenpeace, bodo raje zgradili v Sloveniji, svoje zaposlene, ki so tako ali tako domačini iz Slovenije, pa bodo prezaposlili, tako da se jim ne bo treba voziti v Gradec in delodajalca s tem mesečno obremeniti za dodatnih 300 evrov zaradi stroška prevoza na delo. Pri Magni so torej pomislili na vse: na zaščito okolja doma (s slovenskim se ne bodo ukvarjali, ker to ni njihova stvar), na prihranke pri stroških dela, na subvencijo Slovenije, ki je investitorjem iz Avstrije prihitela na pomoč s konkretno subvencijo, ter tudi na politični vidik. Cerarjeva vlada bo namreč ta projekt - in na to so me kolegi iz krogov blizu mariborskega župana Andrej Fištravca opozorili že konec lanskega leta - mirno razglasila za uspeh svoje ekonomske politike, kar je manj kot leto pred volitvami seveda popolnoma predvolilna poteza.

Toda če bi se ekološka javnost in civilna družba zaradi več spornih dejstev, povezanih z lakirnico v Hočah nenadoma prebudili in začeli z aktivnim državljanstvom, potem bi se vsaj na Štajerskem lahko zgodil upor proti uvozu potencialno problematične industrije, ki Slovenijo postavlja na nivo nekakšne afriške države, kjer bi morali biti domorodci srečni, če jim zahodnjaki naklonijo požirek coca-cole. Pri Magni Steyr in njeni "greenfield" investiciji pa ne gre le za ekologijo, pač pa tudi za potencialno nedovoljeno lobiranje in dajanje obljub, ki sega v najvišje vladne kroge. Prvi, ki bo na udaru zaradi lakirnice, bo zagotovo (za zdaj še) predsednik socialnih demokratov in kmetijski minister Dejan Židan, ki je sprva projektu (vsaj formalno) nasprotoval, medtem ko ga je gospodarski minister Zdravko Počivalšek odločno podpiral. Če bi se izkazalo, da je pri (pre)prodaji zemljišč v Hočah, na katerih bodo zgradili lakirnico, dejansko sodelovala tudi Panvita oziroma katero od podjetij v lastniški hobtnici prekmurskega oligarha Stanka Polaniča, potem bo vse skupaj postalo še bolj zanimivo. Predvsem zaradi tega, ker naj bi bilo Polaničevo gradbeno podjetje Pomgrad izbrano na razpisu Magne za gradnjo lakirnice. Drugi podatek, ki ni nepomemben, pa je dolgoletna povezava med družino Polanič in kmetijskim ministrom Židanom, pri čemer je avtoriteta na strani prve, Židan pa je v odvisnem razmerju.

Simptomatično za to vlado je tudi to, da ob vsaki ekonomski zgodbi z ozadjem poskuša preusmeriti pozornost na trivialne, nepomembne, včasih celo zgodovnske ali ideološke teme. Ker mainstream mediji ne zmorejo prebiti avtocenzure, je javnost največkrat prikrajšana za razkritja ozadij. Samo letos je bilo že nekaj primerov kadrovanj v državnih podjetjih, ki so bila katastrofalna, vendar so šla mimo kritike javnosti, saj so jih mediji večinoma "spregledali". Mislim na HIT, SDH, Telekom Slovenije, če ostanemo le pri peščici. Ni ga torej lepšega, kot da se v času naraščajoče napetosti v okolici Maribora pojavi nenadoma sporen Thompsonov koncert, okoli katerega se del medijev in javnosti več dni žolčno prereka: dovoliti ali ne. Dilemo reši kar mariborska upravna enota, ki je na predlog policije enostavno prepovedala koncert. Od tu dalje pa je vse tako ali tako samo še (meddržavna) politika. Pa tudi prepoved je politična, saj je jasno. Slovenska zakonodaja glede totalitarnih simbolov ni tako ostra, kot denimo nemška ali avstrijska, kjer so Thompsonu tudi že kdaj preprečili koncert. Se pa Hrvaška ob to nikoli ni spotikala, kar v primeru Slovenije zagotovo ne bo obveljalo: če nas imajo za podalpsko hrvaško provinco, naša politika pa se občasno do Zagreba temu primerno tudi obnaša, potem je jasno, da še nekaj čas ne bo miru.

Pri Thompsonu, ki je, kot smo ugotavljali, v vsej tej zgodbi zgolj prikladna kulisa za preusmerjanje pozornosti, bi morali izpostaviti povsem objektivni kriterij oziroma imeti v vseh primerih enake vatle. Če je sporen hrvaški nacionalizem, potem naj bo tudi srbski. Če imamo do ene strani v konfliktu, ki je potekal pred skoraj četrt stoletja, vzpostavljene tako odločne in načelne kriterije, potem bi jih morali imeti tudi do druge oziroma do vseh strani. Kajti vedno znova se je treba spomniti, da ne gre za vprašanje osebnih preferenc, glasbenega okusa ali celo nekakšnega antifašizma, pač pa za nekaj bistveno bolj enostavnega, preprostega: za enakost pred zakonom, za enakopravnost. V Thompsonovem primeru se zdi, da je bila ta pravica kršena in da ga je Slovenija obsodila, še preden je možakar uspel dejansko zagrešiti kaj nespodobnga ali celo nezakonitega.