Komentar

Pripoved o skrivnosti neke družine: Izgubljene Jelovškove freske iz požganega Zaloškega gradu

Tisti, ki se bori za slovenstvo, je junak za skupnost, ker ji podarja vso svojo moč, sebe samega pa obsoja na nemoč. Včasih celo na propad. Menim, da je fizični propad vsaj odrešilen. Vsi slovenski junaki propadejo na takšen ali drugačen način, ker v bitki za svoj etični univerzalizem sami sebi postanejo bedasti. In ko to spoznajo, se spremenijo v antijunake ter začnejo izvajti ideološke in druge korupcije, ter postanejo izdajalci samega sebe. Iškarjoti. Tega nas je naučil genialni dramatik Dominik Smole v svojem programskem tekstu Krst pri Savici.

 

20.05.2017 22:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Ciril Bregar   Zaloški grad   Moravče   partizani   freske   France Stele   Marija Ambrož   Ciril Bregar

Moj tekst o Cirilu in izginulih freskah je sestavljen iz dveh delov. V prvem bom opisal ekspozicijo in vstopil v revizionistično patologijo, ki jo te dni doživljamo na vseh ideoloških frontah na Slovenskem in po Evropi, prav posebaj na Nemškem. V drugem delu, naslednji teden, pa bom na Portalu+ v celoti opisal Cirilov zgodvinski precep.

Zavedam se, da me drža pričevalca zavezuje k temu, da govorim resnico in samo resnico v svetu resničnosti. Da moram poleg zaporedja dogodkov, ki sem jih doživel, prenesti v bodoči čas tisto, kar se je zgodilo, in ne tisto, kar se mi zdi, da se je zgodilo. Ker tisto, kar se je zgodilo, je zgodovina, vse ostalo je krekanje, v strokovnem slengu povedano pri/sklepanje. Tega v tem tekstu ne bo, k temu se zavezujem. Saj sem priča! Več kot očitno je, da ne bom mogel preseči kompleksa, ki me je pahnil v pozicijo pričevalca. Družinska zaobljuba Mariji Bregar, poročeni Ambrož me zavezuje k pričevanju. Na enem od slovenskih digitalnih portalov mi je v začetku meseca maja zasvetil medijski info z naslovom Fragmenti baročnih fresk Franca Jelovška iz požganega dvorca. Preprosto nisem mogel verjeti, da je to res. "Končno so se le prikazale," mi je zarezalo, "končno jih bom lahko le videl," in predvsem, "kje so bile teh sedem desetletij?" Sledim jim namreč že več kot petindvajset let.

 

Vem, da bi lahko v primeru Zaloškega gradu pri Moravčah mirne vesti prevzel nalogo reflektiranja Jelovškovih baročnih fresk iz zornega kota umetnostnega zgodovinarja. Ne ker bi bilo to enostavno, temveč zato, ker že tri desetletja in pol poklicno premišljujem stilne formacije. Barok in barokisti (tako jih je umetnostno-zgodovinska stroka imenovala pred drugo svetovno vojno) niso bili ne moj motiv, ne tema ali vsebina mojih dosedanjih premislekov o umetnosti, toda vsaka stilna formacija se generira iz univerzalnih formativnih pobud, tudi barok. Ne, nobenega namena nimam pred vami objektivizirati pomen in vrednost ranih Jelovškovih fresk, temveč  osvetliti njihov pomen za našo družino.

 

Umetnostni zgodovinar dr. France Stele jih je leta 1932 prepoznal kot pomemben spomenik baročnega slikarstva ter jih kasneje priporočil Dravski banovini, da jim dodeli 6000 dinarjev za njihovo urgentno zaščito. Ob drugem obisku Zaloškega gradu je poročal, da je France Bregar obnovo strehe uspešno opravil in da so sredstva za nujna dela namensko porabljena, tudi na kapeli. Pri tem je natančno dokumentiral stanje Zaloškega gradu pri Moravčah in ga opremil s fotografskim gradivom. Tako imamo natančno dokumentacijo o umetniško-zgodovinskih atributih graščine, ki je že zdavnaj zdavnaj ni več. Izpuhtela nam je. Niti kamen na kamnu ne stoji več na hribu, kjer je v preteklosti "vahtal", čuval Moravško dolino. Bil je in že ga ni več. Jelovškovih fresk, ki bi nam marsikaj razjasnile in potrdile naša prepričanja, ni bilo, zdaj pa so spet tukaj med nami. Hvala Zevsu. Zevs na stropni poslikavi je bil naivno prepoznaven; vrnil naj bi se iz dima spomina v reničnost.

 

Pričal bom o dveh bratih, Pavlu Bregarju, mojemu pradedu, ki sem ga sam še srečal za časa njegovega življenja, in Francetu Bregarju, njegovemu bratu. Predvsem pa bom pričal v imenu Cirila Bregarja, sina Franceta in nečaka mojega pradeda, ki ga je življenje leta 1943 pahnilo v strupeno žolto dramo. Že leto kasneje pa v absurdno smrt. V posmrtnem življenju se je začel pojavljati skozi revizionistični hitlerjanski cinizem. Zaplet, ki se mu je zgodil leta 1943, je bil takšne vrste, da se mu je bilo nemogoče izviti iz njega brez posledic. Zgodila se mu je najzapletenejša od mnogih možnih življenskih situacij. Cirila Bregarja je pahnila v nemogočo izbiro.

 

Povejmo, brezprizivno, Ciril Bregar je bil nežen in čuteč mladenič. To bi vam lahko potrdili tako moja stara mati Marija Bregar, poročena Ambrož, kot stara teta Pavla Bregarjeva, ki je bratranca leto dni kasneje pokopla. Nikogar drugega od domačih ni bilo, ki bi lahko to storil, vsi so bili takrat že zaprti po hitlerjanskih zaporih in taboriščih. Teta Pavla je imela štirindvajset let, ko je pokopala svojega triindvajsetletnega bratranca.

 

Kje se začne zaplet in s tem drama?

 

Davnega leta 1915 je moj praded Pavle kupil Zaloški grad pri Moravčah. Z menjalno pogodbo je postal novi lastnik graščine njegov brat France, ki je imel z ženo Antonijo devet otrok. Tretji po vrsti je bil Ciril. Leta 1935 je France umrl, tako je Antonija postala zadnja lastnica gradu.

 

13. junija 1943 se je zgodil usodni dogodek, v katerega je bil vpleten takrat dvaindvajsetletni Ciril. Za graščino se je vzpenjala in se še vedno dviga cesta proti Limbarski gori, h gozdovom, ki so takrat dajali zavetje partizanskim enotam pred germanskim zavojevalcem. Še danes  živi na Zaloškem bregu več kot vitalna sestrična stare matere Angela-Elka, poročena Homšak.

 

Prelomni dogodek za Cirila Bregarja in za Zaloški grad se je zgodil 13. junija leta 1943, v času, ko so bile Cirilova mama Antonija in njegove sestre Ljudmila, Angela in Ana že pregnane iz graščine na Bavarsko v delovno taborišče, moj praded Pavle in stara teta Pavla sta se že vrnila iz begunjskih zaporov, Bregarjevi fantje Franc, Maks, Milan pa so že bili v partizanih. Razporejeni so bili po Dolenjskem in Gorenjskem. Njihov oče France Bregar je bil takrat že osem let mrtev. Moja stara mati Marija Ambrož je bila že v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, njene tri hčere, skupaj z mojo mamo Ivanko Ambrož, poročeno Živadinov, pa so bile naseljenje pri tujih ljudeh.

 

Menim, da zdaj že bolje razumete, kako zavezujoča je moja zaobljuba. Dal sem jo svoji stari materi Mariji Ambrož (1919-2007). Vse kar bom pričal, izhaja iz dogodkov, ki sem jih z njo doživel v razmaku desetih let od leta 1991 do 2004. Vsi so povezani z žolto dramo, ki jo je preživljal tistega usodnega dne leta 1943 visokorasli mladenič Ciril Bregar, terenec, po vsej verjetnosti pripadnik hrastniško-moravške partizanske čete.

 

Najava razstave v ljubljanskem Mestnem muzeju in žolti zgodovinski dogodek, ki je zaznamoval Cirila, sta mi v celoti spremenila moj urnik in smer življenja ter me povsem posrkala s svojo zgodovinsko dramatičnostjo. Dogodku sledim že od leta 1991, a sem o izginulih freskah, ki potrjujejo, da je šlo za nadzorovan požig gradu, slišal že v rani mladosti ob družinskih srečanjih pri stari teti Pavli in njenem možu Tinetu, pri katerih sem večkrat preživljal poletne počitnice.

 

Moj tekst o Cirilu in izginulih freskah je sestavljen iz dveh delov. V prvem bom opisal ekspozicijo in vstopil v revizionistično patologijo, ki jo te dni doživljamo na vseh ideoloških frontah na Slovenskem in po Evropi, prav posebaj na Nemškem. V drugem delu, naslednji teden, pa bom na Portalu+ v celoti opisal Cirilov zgodvinski precep.

 

Prav gotovo je za slovensko skupnost odločilen in smiselen tisti protagonist, ki se bori za slovenstvo - in Ciril se je. Vse ostalo je manj pomembno, drugo- ali celo tretjerazredno. Slovenski dramski protagonist se mora odločati med etičnimi imperativi in planetarno zgodovinsko situacijo, predvsem z njeno globalno patologijo. Tisti, ki se bori za slovenstvo, je junak za skupnost, ker ji podarja vso svojo moč, sebe samega pa obsoja na nemoč. Včasih celo na propad. Menim, da je fizični propad vsaj odrešilen. Vsi slovenski junaki propadejo na takšen ali drugačen način, ker v bitki za svoj etični univerzalizem sami sebi postanejo bedasti. In ko to spoznajo, se spremenijo v antijunake ter začnejo izvajti ideološke in druge korupcije, ter postanejo izdajalci samega sebe. Iškarjoti. Tega nas je naučil genialni dramatik Dominik Smole v svojem programskem tekstu Krst pri Savici.

 

Stara mati ni prenesla zapiska v slamnatem lokalnem mediju. Danes, petindvajset let kasneje ga nasledniki hitlerjancev formulirajo v stavkih: Partizani so izropali in požgali enega najlepših slovenskih gradov in se takoj zatem začnejo sklicevati na Valvazorja. Kdo si jih izposoja, kdo na njih svoje grozljive melodije preizkuša? Pred staro materjo se je prvič pojavila kultura nasilnega spreminjanja zgodovinskih dejstev. Kljub vsemu obstaja koncentracija medijske zavesti. Po dogovoru z urednikom Portala+ bom v naslednjem tednu pričal o Jelovškovih freskah, ki jih ni bilo na spregled sedemdeset let. Hvala stroki, da so ohranjene! Predvsem zato, ker bodo na pravo mesto postavile žolti dogodek iz prejšnjega stoletja. Naslov razstave v Mestnem muzeju bo Tukaj, daleč od skrbi / Iz pogorišča dvorca Zalog pri Moravčah. Toda zakaj fresk ni bilo na preglednih razstavah o baroku? Recimo na zadnji, ki je bila pred kratkim, leta 2007?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Uredniški komentar: Medtem ko se svet bori z virusom, se bodo Slovenci pobili med sabo!
1
16.09.2021 21:45
Slovenski provincializem je v zadnjih dveh dneh spet prišel do izraza. Potem ko je drhal v sredo zvečer parlament obmetavala z ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Četudi bi bila Slovenija res pripravljena na revolucijo, major Troha ni človek, ki bi jo lahko vodil
11
15.09.2021 21:31
Slovenija je raj za anticepilce. Ljudje niti lastnih otrok nočejo dati cepiti proti hudim otroškim boleznim, kaj šele da bi se z ... Več.
Piše: Ana Jud
Hipotetično se lahko sprašujem, ali je tudi Marjan Šarec del proticepilskega gibanja
13
14.09.2021 22:59
Nekdanji predsednik vlade Marjan Šarec ve vse. On je prepričan, da delam slabo in da me je potrebno zamenjati. Kako se lahko ... Več.
Piše: Milan Krek
Kriptopahor, s.p. ali polemika o predlaganem zakonu o "obdavčenju kriptonaložb"
8
13.09.2021 21:00
Spoštovani gospod profesor, ali ne bi bilo bolje, da se prej posvetujete s strokovnjaki s področja virtualnih valut in ... Več.
Piše: Ivan Simič
Svetloba je za arhitekta vir energije in misterij neskončne globine
4
12.09.2021 22:00
Svetloba je v teh vročih in suhih delih arabskega sveta pridušena, prah se dviga s sapico in mističnost dni je ... Več.
Piše: Robert Klun
"Ni več vprašanje, kaj lahko digitalno naredi za nas, temveč kaj lahko mi naredimo za digitalno."
3
11.09.2021 23:33
Glede na vse pretrese, ki smo jih doživeli v preteklem letu in pol, je postalo jasno, da človeštvu zmanjkuje časa pri ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bolje najbrž ne bo nikoli: 11. september, dvajset let kasneje
9
10.09.2021 22:50
V množici analiz, študij in razmišljanj o obdobju po 11. septembru 2001 pogrešam eno samo, preprosto ugotovitev: da danes živimo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Recenzija: Udbovski učbenik, osnovni tečaj
8
09.09.2021 20:00
Udba je kratica za službo Uprava državne bezbednosti, ki je dolga leta delovala kot jugoslovanska tajna policija. Čeprav ... Več.
Piše: Ana Jud
"Ko sem prišel na NIJZ, sem dobil epidemiologe praktično s svinčnikom in papirjem v času svetovne digitalizacije tega področja."
21
07.09.2021 21:00
Kljub temu, da cepljenje počasi, a vztrajno napreduje in da je danes polno cepljenih že prek milijona prebivalcev Slovenije, je ... Več.
Piše: Milan Krek
Ko dojameš, da so med nami tudi novinarji, ki so za nekaj evrov pripravljeni spisati marsikaj, je najbolje zamahniti z roko
10
06.09.2021 21:05
Še pred kratkim sem pri tistih, ki so o meni pisali neresnice, namesto pomoči sodišča iskal napake v njihovem življenju in sem ... Več.
Piše: Ivan Simič
Prenova šolskega sistema je nujna, ne pa tudi zamenjava ene ideologije za drugo
11
05.09.2021 22:00
Otroci so naše največje bogastvo in čas je, da jim tudi država to prizna, dokaže in pokaže. Glede na čase in potrebe trga dela ... Več.
Piše: Aleksandra Pivec
Nedeljska pridiga: Kaj bi mi brez sovražnega govora
6
05.09.2021 11:00
Razmah sovražnega govora v Sloveniji je le eden izmed simptomov vsebinskega deficita. Večina ljudi je zadovoljna, da lahko ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Prostor umetnosti ni nič drugega kot dediščina bojev za osvoboditev
2
04.09.2021 23:08
V zadnjih letih, odkar pišem umetniške refleksije, sem bil kar nekajkrat v skušnjavi, da bi napisal razdiralne kritike o lokalni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Janše na volitvah ne more premagati opozicija, Janšo lahko z oblasti vržejo le anticepilci
12
03.09.2021 21:00
Opozicija njegovega veličanstva, maršala osamosvojitve, se zaman trudi. Tudi mainstream mediji po nepotrebnem zganjajo histerijo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nekaj je grozno narobe s svetom, v katerem odrasli, razgledani in izobraženi ljudje postajajo teoretiki zarot
17
02.09.2021 20:00
Zadnjič sem zapisala, da bi cepljenje moralo biti obvezno, kajti edino tako bi se izognili četrtemu valu korone. Prijatelj ... Več.
Piše: Ana Jud
Aktivni državljan in večja transparentnost pri trošenju našega javnega denarja
6
01.09.2021 21:59
O Aktivnem državljanu pišem na tem portalu že od junija 2016 pa vse do danes; kako lahko njegovo sodelovanje pomaga pri ... Več.
Piše: Miha Burger
Med Saigonom in Kabulom: Ali Združene države Amerike res izgubljajo vojne?
17
30.08.2021 20:50
ZDA torej ne širijo demokracije, temveč jo zagotavljajo dozirano, na žličko, kar sicer prinaša znosnejše življenje v zrušenih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Gospod ravnatelj, živimo v 21. stoletju in ne v 18. stoletju; pridite nazaj v 21. stoletje.
14
30.08.2021 08:38
Šele pred kratkim sem končno prišel do originalnega popularnega pisma enega od slovenskih osnovnošolskih ravnateljev. V pismu v ... Več.
Piše: Milan Krek
Njegovi dve stoletji - hommage Borisu Pahorju
6
29.08.2021 11:00
Boris Pahor je zadnji ali pa vsaj eden zadnjih še živečih pričevalcev obeh svetovnih morij in treh totalitarnih režimov. Eden ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kdor ne bo mislil, bo letel ven
5
28.08.2021 22:43
Obeležujemo stoletnico rojstva Dimitrija Bašičevića Mangelosa in Josepha Beuysa. Ravno Mangelos je bil tisti, ki me je spodbudil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Ko dojameš, da so med nami tudi novinarji, ki so za nekaj evrov pripravljeni spisati marsikaj, je najbolje zamahniti z roko
Ivan Simič
Ogledov: 2.659
02/
Recenzija: Udbovski učbenik, osnovni tečaj
Ana Jud
Ogledov: 1.800
03/
Hipotetično se lahko sprašujem, ali je tudi Marjan Šarec del proticepilskega gibanja
Milan Krek
Ogledov: 1.678
04/
"Ko sem prišel na NIJZ, sem dobil epidemiologe praktično s svinčnikom in papirjem v času svetovne digitalizacije tega področja."
Milan Krek
Ogledov: 1.845
05/
Četudi bi bila Slovenija res pripravljena na revolucijo, major Troha ni človek, ki bi jo lahko vodil
Ana Jud
Ogledov: 1.225
06/
Kriptopahor, s.p. ali polemika o predlaganem zakonu o "obdavčenju kriptonaložb"
Ivan Simič
Ogledov: 1.304
07/
Bolje najbrž ne bo nikoli: 11. september, dvajset let kasneje
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.193
08/
Visoka gospodarska rast v Sloveniji je rezultat občutno višjih plač v javnem sektorju in državnih subvencij
Bine Kordež
Ogledov: 1.138
09/
Janše na volitvah ne more premagati opozicija, Janšo lahko z oblasti vržejo le anticepilci
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.428
10/
Svetloba je za arhitekta vir energije in misterij neskončne globine
Robert Klun
Ogledov: 816