Letos praznujemo petindvajseto letnico priznanja neodvisne Republike Slovenije ter vzpostavitve diplomatskih odnosov z Rusko federacijo. V času priznanja slovenske neodvisnosti ter vzpostavljanja dioplomatskih odnosov naša država v Moskvi ni imela ne veleposlaništva ne profesionalnih diplomatov. Malo ljudi v Sloveniji danes dejansko ve, kako so tekla prizadevanja in koliko naporov ter iznajdljivosti je bilo potrebnih v Moskvi, da bi Rusija priznala našo novonastalo Slovenijo. Pravzaprav je v Sloveniji na ta prizadevanja legel prah pozabe, čeprav so prizadevanja za diplomatsko priznanje Slovenije s strani Rusije potekala v posebnih okoliščinah. Slovenija je v bila pred petindvajsetimi leti v Rusiji malo poznan, skoraj neznan, geografski, kulturni in politični pojem. Le redki posamezniki so jo znali opredeliti kot razvito republiko na severu bivše Jugoslavije. Jugoslovanska ambasada v Moskvi si je prizadevala prikazovati proces osamosvajanja Slovenije najprej kot zgolj jugoslovansko notranjepolitično zadevo, kasneje pa je že osamosvojeno Slovenijo poskušala predstaviti kot glavnega krivca za razpad nekdanje države in za vojaški konflikt na prostoru bivše SFRJ.

Slovenski politični projekt v Moskvi je začel še pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti z enim in edinim ciljem – čimprej doseči diplomatsko priznanje in vzpostavitev diplomatskih odnosov z Rusko federacijo. To je bila potreba in nuja mlade države, ki se je želela uveljaviti tudi v svetu in predvsem v tako pomembni državi, kot je Rusija. To je bil splošen cilj in naloga nove slovenske diplomacije, ki je bila takrat v tujini v glavnem brez profesionalnih kadrov. Vsem, ki smo se v Moskvi vključili v ta projekt, je bilo jasno, kje edino se ta cilj doseže - v ministrstvu za zunanje zadeve Ruske federacije (MID RF).

Projekt posebne zahtevnosti v Moskvi

Najprej so se postavila preprosta logistična  vprašanja – kako sploh priti v MID? Danes se sliši smešno, ampak takrat je bilo to najpomembnejše vprašanje; se da tja kar naravnost odpeljati in tam povprašati ali poprositi za priznanje? Kajti v zgradbo zunanjega ministrstva se lahko vstopa le pri vzpostavljenih polnih diplomatskih odnosih, sicer tam ni kaj iskati. Kako torej v MID, smo se spraševali, kako začeti tkati vezi z rusko diplomacijo in "lobirati" za slovensko priznanje, in to ob nemogočem dejstvu, da bi nam kot predstavnikom za Rusijo neobstoječe države, sploh dovolili vstopili v zgradbo.

Potrebno je bilo torej najprej poiskati ljudi, s katerimi sem lahko naredil prve povsem neuradne in nevsiljive kontakte. Potrebno je bilo poiskati tistih nekaj, ki so o Sloveniji kaj vedeli in ki so imeli dovolj vpliva v zunanjem ministrstvu, v drugih ministrstvih in v sami vladi.  Idealno bi bilo, ko bi bilo moč najti take, ki bi bili tudi osebno naklonjeni osamosvajanju Slovenije.

Žal kaj takega ni bilo moč pričakovati. Iskati je bilo potrebno torej tiste, ki so o Sloveniji sploh želeli kaj slišati in poslušati. A tudi krog teh je bil majhen. Da bi dosegel zastavljeni cilj, sem se opredelil za prednostno iskanje bivših sovjetskih diplomatov, ki so službovali v Beogradu in Zagrebu. Pokazalo se je, da je usmeritev sicer prava, le da je bilo zelo malo tistih, ki bi bili projektu osamosvajanja in priznanja neodvisnosti Slovenije naklonjeni.

Prvi koraki do iskanja prijateljev

Vsi bivši sovjetski, kasneje ruski diplomati (takrat živeči v Moskvi), so večinoma službovali v Beogradu in tam tudi preživeli največji del svoje delovne dobe. V Slovenijo so iz glavnega mesta SFRJ prihajali poredkoma in še to na krajše obiske, običajno kot spremljevalci uradnih delegacij na Bled ali v Ljubljano. Ugotavljali so, da je Slovenija lepa, razvita. Da pa hoče biti samostojna, jim ni šlo v glavo – saj je vendar tako majhna. Pogovori z njimi, ki so bili bolj tipanja, so se končevali z melanholičnimi opisovanji dogodkov in razmer v času, ki so ga bivši sovjetski diplomati preživeli v nekdanji Jugoslaviji. To je bilo za njih običajno najzanimivejše, najbolj razburljivo in hkrati najprijetnejše obdobje njihove diplomatske kariere in njihovega življenja nasploh. Pri njih za Slovenijo nisem našel razumevanja.

Sergej Mihailovič Kurjačov, upokojeni diplomat, ki je nekoč služboval v Beogradu, pa se je odzval povsem drugače. Z velikim zanimanjem je poslušal moje razlage o novih razmerah, razumel je težnjo po samostojnosti in mirnem razvoju Slovenije. Kasneje sem si to razlagal, da je ga Slovenija zanimala drugače kot druge predvsem zato, ker je kot vojak Rdeče armade prišel prvič v osebni stik s Slovenijo v Murski Soboti, pa čeprav le za kratek čas.

Izkazalo se je, da je bil Kurjačov prava in ključna oseba za naš slovenski projekt v Moskvi. Bil je v odličnem znanstvu z Borisom Kolokolovim, najprej ruskim republiškim ministrom in kasneje namestnikom ministra za zunanje zadeve novo nastale Ruske federacije. Pripadala sta isti miselni vojaško-politični šoli, bila sta somišljenika in predstavnika iste generacije, pa še veterana druge svetovne vojne. Tudi na Zunanjem ministrstvu tedanje Sovjetske zveze, kasneje Ruske federacije, je imel Kurjačov veliko znancev, potrebnih za preverjanje informacij. Njegovi nasveti so bili ciljno naravnana sporočila, nujna za moje ustrezno delovanje. Kurjačov je torej organiziral prva srečanja s Kolokolovim. S tem vrata v sovjetski in kasneje ruski MID zame in za Slovenijo niso bila več hermetično zaprta. Začela so se počasi odpirati.

Pragmatičnost odločitve in Rupel v Moskvi

Pri artikuliranju slovenskega projekta za urejanje odnosov z Moskvo uradna slovenska politika ni naletela na poseben interes slovenskih profesionalnih diplomatov v tedaj še republiškem sekretariatu za mednarodno sodelovanje in kasnejšem slovenskem zunanjem ministrstvu – Rusija tedaj med slovenskimi dioplomati ni bila deležna zanimanja in posluha. Pa tudi doma razplet situacije z Beogradom še ni bil dokončno jasen. Pragmatični so čakali na bolj varnih mestih; čakali so, da se razmere uredijo.

V tem času se je dogodil prvi obisk bodočega zunanjega ministra Dimitrija Rupla v Moskvi, takrat seveda še v svojstvu republiškega sekretarja za mednarodne odnose. Njegov namen je bil med drugim v Moskvi poiskati oporno točko za predstavljanje in uveljavitev osamosvojitvene politike. Tako kot drugod po svetu se je moral tudi v Moskvi osamosvojitveni projekt nasloniti na slovenska gospodarska predstavništva v tujini. V Moskvi je to bilo predstavništvo mednarodnega podjetja Slovenijales.

Rupel je prvič prišel v Moskvo kot republiški minister iz zvezne države. Z njim sta bila še slovenska politika Jože Smole in Janez Kocijančič, člana takratne skupščinske komisije za zunanjo politiko. Obisk je potekal na ruskem republiškemu MID-u, saj se z zveznim sovjetskim po analogiji reciprocitete ni dalo kontaktirati neposredno. Slovenije Sovjetska zveza namreč še ni priznavala. Prav zato je bila vmes še obvezna in neizogibna postaja - veleposlaništvo SFRJ na Mosfilmski ulici v Moskvi.

Na jugoslovanski ambasadi je Rupel govoril samo slovensko. Dopustil je, da so se vsi prisotni jugoslovanski diplomati mučili, da bi ga razumeli. Očitno je bilo, da ga prisotni prav dobro ne razumejo. Ambasador Milan Vereš si je nemočno mel roke in vidno vzdihoval. Za njim je stal sekretar Ibrahim Djikić in zavijal z očmi proti stropu in včasih tudi proti meni. Z njim sem se poznal že od prej. Brez besed mi je želel nekaj povedati. Take predstave na ambasadi že dolgo ni bilo. Ambasador se je opravičeval, ker da ne zna slovensko. Rupel pa mu je pojasnjeval, da ker pri vhodu v ambasado tudi piše – Veleposlaništvo SFRJ in ker da predstavlja tudi Slovenijo v Sovjetski zvezi, bi moral vsaj razumeti slovensko.

Interveniral je Kocijančič. Zanj je jezik le sredstvo zbliževanja in ne ločevanja, je rekel. Zatrjeval je, da ni nujno, da bi govorili slovensko. Rupel mu je pojasnjeval, da tudi sam govori še kak jezik, da pa bi bilo v skupni ambasadi neprimerno govoriti angleško, in je vztrajal pri slovenščini. Smole ni govoril dosti, raje je razkazoval poslopje ambasade - in to tako, kot da je še vedno on v njem veleposlanik, čeprav najbrž ni imel preveč lepih spominov na kratko obdobje svoje misije v tej vlogi.

Kakšne posebne vsebine ti pogovori niso imeli. Obisk je bil vse prej kot vljudnostne in vljudne narave. Bistvo je bilo v opozarjanju na neizogibno spremembo. Rupel ambasadorju tudi ni pozabil povedati, da je Slovencev v zvezni diplomaciji le tri odstotke, delež plačil Slovenije za SSIP, za zvezno diplomatsko mrežo pa celih dvajset odstotkov. Po kratkem obisku mi je bilo jasno, da Rupel išče primernega kandidata za slovensko stvar v Moskvi in za neposreden kontakt z ruskim zunanjim ministrstvom.

(se nadaljuje)