Opazili smo

Slovenija in Rusija, 25 let priznanja: Beograjska depeša (2. del)

Nadaljujemo z drugim delom zanimivega pričevanja Romana Kokalja, kjer ob 25. obletnici ruskega priznanja Slovenije - to se je zgodilo prav na današnji dan, 25. maja 1992 - popisuje dolgo, naporno in pogosto celo tvegano pot do priznanja. V času razpada Jugoslavije je bila ruska diplomacija še povsem "sovjetska", precejšen del ruske javnosti pa izrazito prosrbsko usmerjen. Zaradi tega je bilo delo neformalnega predstavnika nepriznane države v Moskvi težavno. Gospod Kokalj je bil torej prvi pooblaščeni predstavnik Republike Slovenije v Rusiji od leta 1991 dalje. Pred tem je bil direktor predstavništva Slovenijalesa v Moskvi, kasneje pa tudi prvi direktor Krka Rus Moskva.

25.05.2017 14:09
Ključne besede:   Slovenija   Rusija   SFRJ   diplomacija   Roman Kokalj   Andrej Kozirjev   priznanje

Ruski zunanji minister Andrej Kozirjev je bil kratek: "Do svidanja v Slavenii!"

Hrvat Miljenko Runić je bil po rotacijskem ključu zadnji imenovani ambasador SFRJ v Moskvi. V veliki ambasadi se ni počutil dobro. Bil je ujetnik v lastnem kraljestvu, opazovan in nadzorovan, celotno okolje mu je bilo neprijetno, sovražno. Povsem nenadejano me je Runić konec oktobra 1991 povabil k sebi na čaj v ambasado. Tam od zadnjega Ruplovega obiska v letu 1990 nisem več bil. Najin pogovor je bil zelo naiven, prozaičen. Zanimal ga je vozni red letov Adrie Airways iz Moskve v Ljubljano. Moje odgovore si je beležil na listič. Proti koncu srečanja mi je nerodno ponudil taisti listič, po katerem je malo prej pisal. Listič je bil del telex depeše iz SSIP, Zveznega sekretariata za zunanje zadeve SFRJ v Beogradu, in to samo tisti del, ki je govoril o tem, da je slovenska skupščinska komisija za mednarodne odnose imenovala Romana Kokalja za uradnega predstavnika Slovenije v Sovjetski zvezi (ta funkcija se je kasneje po razpadu Sovjetske zveze avtomatično preoblikovala v uradnega predstavnika Republike Slovenije v Ruski federaciji). Tako sem bil o svoji novi vlogi obveščen še pred uradnim obvestilom iz Ljubljane.

 

Kasneje se je izkazalo, da sem se Runiću za "informacijo" oddolžil prav z urnikom Adrie Airways. Z njo je namreč napol skrivaj odpotoval na dopust in se od tam ni nikoli več vrnil v Moskvo. Kasneje, čez mnogo let, sva se še enkrat srečala v Zagrebu na ulici, sva se oba ob tem samo malo nasmehnila.

 

 

Demonstracije v Moskvi

 

Kot predstavnik Slovenijalesa in po novem tudi v Rusiji še nepriznane države Slovenije sem imel službo in stanovanje v devetnadstropni zgradbi na Gruzinskem pereulku, v neposredni  bližini nemškega veleposlaništva. Namera za skupinsko priznanje neodvisnosti in suverenosti Slovenije s strani dvanajsterice držav tedanje EGS v decembru 1991, ki jo je sprožila prav nemška aktivnost, je predstavljala formalni povod za demonstracije pred sosednjim nemškim veleposlaništvom. Glavni slogan in moto, ki so ga predvsem srbski demonstranti izpričevali, je bil - Maknite kandje od Jugoslavije  - Umaknite kremplje z Jugoslavije. Seveda je te demonstracije pripravila in vodila moskovska ambasada SFRJ. Demonstranti, okoli štiristo ljudi, so bili dobro poučeni, kje so zbirališča. Zbirali so se pod oknom mojega stanovanja, drugi del pa pred predstavništvom Slovenijalesa. Tokrat je bilo prvič vidno tudi navzven, da prosrbski lobi dobro deluje, da je orkestriran. Vsaj polovica zbranih in govornikov so bili Rusi. Povorka demonstrantov se je prelevila v zborovanje pred nemškim veleposlaništvom. Nekaj ur, od poznega popoldneva do večera, so se vrstili govori. Demonstranti so veleposlaniku želeli predati posebno preticijo. Ni je sprejel.

 

Demonstracije so minile brez posebnih posledic. Moskovski tisk, ki ni bil naklonjen Sloveniji, je demonstracije oznanil na prvih straneh. Demonstracije pa so bile tudi začetek motenja običajnega dela tudi na predstavništvu Slovenijalesa. Začeli so se telefonski klici in grožnje po telefonu. Te so se zvečer preselile iz pisarne na telefon v stanovanje. Ruski sodelavci predstavništva so bili vidno vznemirjeni, ostali Neslovenci, so reakcije skrivali. Čez kak mesec so se klici umirili. Znova pa so oglasili za kratek čas, v maju naslednjega leta, ob vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Slovenijo in Rusijo.

 

 

"Podvalno podpolnie aktivnosti"

 

Slovenija si je priznanje samostojnosti s strani Rusije izborila v dolgih nočnih sestankih v kletnih prostorih na Kozitskem pereulku, v kletnih prostorih skladišča v Slovenijalesovem razstavnem prostoru v Moskvi. Boris Kolokolov, namestnik ruskega zunanjega ministra Andreja Kozirjeva, mi je ob neki priliki dejal, da so bila naša srečanja karakteristična za "podpolnie aktivnosti v podvale" – podtalne dejavnosti v kleti - in da so vsi akterji podobnih aktivnosti prepričani, da "oni rabotayut na perspektivu" – da delajo za prihodnost”. S to razlago – za perspektivo, prihodnost – sem bil silno zadovoljen. Začutil sem, da sem na pravi poti.

 

Na srečanjih v kletnih prostorih sem občutil tudi vso pragmatičnost ruske diplomacije. Nič jih ni motila neuglednost prostora in povsem nediplomatsko dekoriran ambient. Prostor v kleti je bil idealen za izolirana srečanja. Kozitskij pereulok je v centru Moskve, za tedanjim Gosplanom, današnjo Dumo Ruske federacije. Tja se je dalo priti in odditi skoraj neopazno čez skupno dvorišče. Tam nismo bili na očeh ambasade SFRJ, pa tudi MID-ovskih uslužbencev ne.

 

 

Garderoba, prvo znamenje diplomatskega priznanja

 

Ruski MID, zunanje ministrstvo, leži trgu na Smolenski Senni, na notranjem moskovskem cestnem prstanu. To je ena od osmih tipičnih monumentalnih socrealističnih zgradb, zgrajenih v obdobju 1948 do 1952. Zgradba je mogočni kamniti kolos, ki daje mestu Moskva videz impozantnosti.

 

Naša srečanja so se postopoma selila iz kleti na Kozitskem pereulku v rusko zunanje ministrstvo na Smolenski trg. Tam sem se spoznal z Aleksejem Nikiforovim, Aleksejem Ivanovskim, Nikolajem Gribkovim in drugimi ruskimi diplomati. Prva srečanja v ministrstvu v šestnajstem nadstropju so pokazala, da so področje Južne Evrope in Balkana, kamor so umestili bivšo Jugolsavijo, na zemljevidu razdelili na nekaj samostojnih delov. V ministrstvu sem srečeval tudi ostale jugoslovanske diplomate. Med seboj nismo govorili, pozdravili pa smo se. Za njih, pravoverne jugoslovanske poštenjake, sem bil heretičen slovenski odpadnik.

 

Nikiforov, mož majhne postave, izjemno razgledan in vljuden diplomat, povsem netipičen predstavnik starega sovjetskega MID-a, poznavalec angleške  in indijske literature, je prav kmalu spoznal in dojel vse tisto, kar nas je Slovence delalo različne od drugih iz bivše države in hkrati upravičene do lastne državne samostojnosti in njenega priznanja. Ob nekem obisku v ministrstvu, ki so postajali vse pogostejši, v garderobi ministrstva nisem dobil številke za svoj plašč. Stara garderoberka se mi je samo nasmehnila. Ni bilo časa za pojasnila, spremljevalec me je že čakal in odvedel na sestanek, vendar tokrat nekoliko drugače. Peljal me je z dvigalom, pred njegovimi vrati, ki so bila ograjena z vrvico, je visela tablica z napisom ZAKAZNOY – NAROČEN, REZERVIRAN. Nisem več čakal.

 

Ko sem se vrnil v veliko avlo, me je garderoberka znova pričakala z nasmehom. Bil sem v dvomih, kako bo s plaščem, skrbelo me je, kako bom pojasnil, kakšen je moj plašč in da sem brez kovinske ploščice s številko. A garderoberka je sama pritekla s plaščem, mi ga pomagala obleči in skoraj po tihem, najbrž v pojasnilo in razlago, kot da je prebrala mojo zaskrbljenost rekla "poslom nomer ne nuzhen" – ambasadorjem številka ni potrebna. Kaj takega - nasmeh v garderobi, pomoč pri oblačenju, česa podobnega v postsovjetki Rusiji še nisem doživel. Kasneje so mi razložili, da se to zgodi samo ob izjemnih prilikah. Vedel sem, da je priznanje pred vrati in da do vzpostavitve diplomatskih odnosov ni več daleč. Od takrat naprej slovenski diplomati vstopajo v MID pri glavnih vratih!

 

 

Nekaj dni pred Hrvati

 

Kako so potekali ruski pogovori s Hrvati, ne vem, tudi tega, kje so se srečevali, ne vem. V kleti prav gotovo ne. To me takrat ni zanimalo, ali bolje, ni me zanimalo vse do usklajevanja teksta Sporazuma o vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Rusi pa so me previdno spraševali, ali bi nas Slovence kaj kaj motilo, če bi Rusija sočasno, na isti datum, priznala Slovenijo in Hrvaško. Nikiforov, s katerim sva se do takrat že dodobra spoznala, je pričakoval mojo reakcijo. Razložil sem, da gre za dve novi, vendar različni državi, razložil sem, da Hrvatom sicer zelo uspeva drugod po svetu priključiti se na naša slovenska prizadevanja in rezultate. Razumel je, še posebej, ker s Hrvati nismo imeli skupnega projekta, ker smo delali samostojno.

 

Ruska federacija tako ni priznala Slovenije in Hrvaške na isti dan. Slovenija je bila priznana 14. februarja, Hrvaška pa čez deset dni, 24. februarja 1992. Posledica ruskega ne sočasnega priznanja Slovenije in Hrvaške je še danes vidna tudi navzven. Izpričuje jo tudi alfanumerična diplomatska oznaka za državo. Slovenska je 141, hrvaška pa 146. Vse diplomatske aktivnosti Slovenije v Rusiji – tudi registrske številke avtomobilov slovenskih diplomatov – se začenjajo s to številko. Številka govori o zaporednosti vzpostavitve diplomatskih donosov in tega se več ne da spremeniti. Slovenija je bila hitrejša in uspešnejša od Hrvaške.

 

 

Prva uradna slovensnost

 

Prišel je usodni dan. Rusko zunanje ministrstvo je objavilo priznanje Slovenije. Hrvati, ki so pričakovali sočasnost, so bili presenečeni in vidno užaljeni. Še istega dne zvečer smo priredili majhno slovesnost v tedaj še povsem slovenski restavraciji Mercator na Taganskem trgu v Moskvi. Po telefonu sem na slovesnost povabil direktorje slovenskih podjetij, prišli pa so le nekateri. Drugi so bili še nezaupljivi. Iz ruskega MID-a so prišli vsi, ki so kakorkoli sodelovali v pripravah na ta dogodek. Z ruske strani je imel na slovesnosti pozdravni nagovor Nikiforov. Povedal je med drugim, da se podobni dogodki običajno proslavljajo z več pompa in hrupa, da pa nekateri znajo delati  tiho in proslavljati skromno, da pa zato niso nič manj uspešni - taki da smo Slovenci.

 

Ob njegovem nagovoru sem prvič pomislil na to, kako prav bi bilo, če bi njemu podoben mož postal veleposlanik Rusije v Sloveniji. To se je kasneje res dogodilo. Prav Nikiforov je postal prvi ruski veleposlanik v Sloveniji.

 

 

Zadrega in vstajenje na letališču Vnukovo

 

Končno! Prvo uradno naznanilo in povabilo o uradnem obisku Andreja Kozirjeva, zunanjega ministra Ruske federacije v Sloveniji. Povabiljen sem bil na ceremonijo na letališču Vnukovo I ob odhodu ministra Kozirjeva na uradne obiske v Barcelono, Ljubljano in Beograd. To je bilo zame prvo povabilo take vrste na letališče. Sporočeno mi je bilo po telefonu v prijazni obliki. Prvemu telefonskemu sporočilu je sledilo še eno, bilo je bolj opozorilo v osebni, prijateljski obliki, da bo tam najverjetneje veliko Jugoslovanov.

 

Na letališče Vnukovo - I  sem prispel med prvimi. Z mano je bila soproga Margareta, še koga drugega tako ni bilo moč povabiti, saj je slovenski projekt še vedno štel samo eno osebo. Spomnil sem se namiga, da bo jugoslovanska udeležba številna, zato se mi je zdelo, da je odločitev, da ne bom sam, prava. Kmalu se nas je zbralo na letališču več. Prišli so predstavniki Evropske gospodarske skupnosti, Španije, Grčije, predsedujoče EGS, in mnogo ruskih uradnikov. Jugoslovanov še ni bilo. Bil sem v zadregi pred morebitnim srečanjem z jugoslovanskim odpravnikom poslov. Poznal sem ga, tudi on mene. Odkar pa je v Moskvi tekel slovenski projekt, smo se Slovenci izogibali srečanj z bivšo jugoslovansko ambasado.

 

Čakali smo dolgo. Končno se je nekaj premaknilo, vendar ni bil ruski minister, temveč se je pripeljal jugoslovanski odpravnik poslov. V avli so se pojavili grški, ruski in jugoslovanski novinarji ter fotoreporterji. Bliskavice so se zasvetile, odpravnik poslov je na vse strani delil nasmehe in poklone. Za njim pa vsa posadka iz ambasade. Bili so hrupni, šumni in v hipu so bili gospodarji prostora, prostorne letališke avle. Pokvaril sem jim razpoloženje, takoj me niso opazili, kmalu zatem pa. Zdelo se mi je, da vsi govore isto – ga vidiš Slovenca, kaj on tu počne! Verjetno jim je postalo jasno, da se med Rusijo in Slovenijo nekaj dogaja, da se bo nekaj zgodilo, da bodo vzpostavljeni diplomatski odnosi, da to visi v zraku. Priznanje je bilo že opravljeno. Zato je najbrž tudi Slovenec tu, sicer kaj bi iskal tu med nami, ki imamo to vse urejeno že od nekdaj, so si verjetno mislili.

 

Vse do sem, vse do tega časa, si je namreč jugoslovanska ambasada prizadevala ustvariti vzdušje, da je navkljub priznanju, vzpostavitev diplomatskih odnosov preuranjena in nasploh nepotrebna. Samo priznanje pa so smatrali za velik spodrsljaj ruskega MID-a, ki pa bi se ga še dalo kako popraviti z odlašanjem z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov. Vsa jugoslovanska suita se je umaknila v kot, na levo stran avle, nastala je grobna tišina, v velikem prostoru se je slišalo samo tiho govorjenje vljudnostnih fraz diplomatov EU. Z ženo sva stala nehote na sredini ogromne avle, v sredini vidnega polja vseh prisotnih.

 

Pred zgradbo se je ustavil ZIL, velika črna limuzina, in končno so se samodejna vhodna vrata znova odprla. Še vedno ni bilo ministra Kozirjeva, vstopil pa je Kolokolov. Ozrl se je na vse strani, se živahno nasmehnil, rahlo priklonil in se z odločnimi koraki starega, visokoraščenega moža podal naravnost proti meni. Le nekaj metrov pred mano, pa se je nenadoma ustavil in enako odločno odkorakal v drugo smer. Počutil sem se nelagodno.

 

Korakal je naravnost v jugoslovanski kot velike avle, ki je bila takrat še večja, kot v resnici. Tam je naraščal šum. Završalo je, zmagoslavno zadovoljstvo iz jugoslovankskega kota je zapolnilo ves prostor. Vsi drugi so utihnili in poglede usmerili na levo stran. Nato je Kolokolov ponovno zakorakal k meni, pod roko pa je vodil odpravnika Lazića.

 

Brez posebnega nagovora, neposredno in na njegov način, me je pozdravil: "Prepričan sem gospod Kokalj, da vas gospod Lazić še ne pozna, pa bi moral. Namreč, gospod Kokalj je tukaj danes v posebni vlogi, je predstavnik nove države, s katero Rusija vzpostavlja diplomatske odnose."

 

Tako me je predstavil. Laziću pa je ušlo: "Znam ga ja!"

 

Tudi v Lazićevi koži ne bi želel biti. Na najbolj vljuden način je bil priveden na srečanje, na rokovanje, ki si ga ni želel in po vrhu pred vsemi svojimi sodelavci. Stoje je podrsaval po zloščenem marmorju, nemira pa ni mogel prikriti in  tudi pogovor ni mogel  steči. Samo nekajkrat "da" in nekajkrat "ne znam, izvinite, ne znaju".

 

Iz zagate mu je pomagal Kozirjev prihod.

 

Na hitro so nas razvrstili. Inštrukcije so bile skoraj neopazne, postaviti so nas hoteli v špalir nekako tako, kot bo potekal obisk v Evropi, pa niso uspeli. Rokovanje in pozdrav za srečno pot je potekal hitro, le Lazić je z obema rokama zadrževal Kozirjevu roko in mu nekaj ležerno pripovedoval. Nekdo za mano je rekel dosti glasno "hvatit" - dovolj.

 

Bil sem zadovoljen, poplačan, predstava je bila popolna. Zaslužili smo jo, občutek enakosti je dober, čeprav to ne spreminja naše majhnosti, ki je naša danost. Kozirjev pa je bil kratek: "Do svidanja v Slavenii!"

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Putinova nova ustava: Še 16 let na 20 podlage
3
02.07.2020 11:30
Referendum, s katerim si je ruski avtokratski predsednik, ki je na oblasti že dve desetletji, zagotovil še nadaljnih 16 let vsaj ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Nepriznana manjšina je nagradila avstrijsko veleposlanico Sigrid Berka v Sloveniji
5
13.06.2020 22:59
Sigrid Berka je bila štiri leta veleposlanica Republike Avstrije v Ljubljani. Pred odhodom na Dunaj ji je Zveza kulturnih ... Več.
Piše: Uredništvo
Večni politik Dušan Keber
4
10.06.2020 21:42
Dušan Keber ni strokovnjak, ampak politik, ki se bori za povrnitev oblasti in ohranitev privilegijev. V boju za oblast ne izbira ... Več.
Piše: Uredništvo
Interpelacija proti Počivalšku kot spodoben srednješolski referat
6
10.06.2020 00:00
Vparlamentu obeta pravi politični vrhunec, saj se bosta soočila dva ključna nedavna vladna zaveznika - Marjan Šarec ter Zdravko ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Zakaj in čemu "Bohinjska proga"
4
29.05.2020 13:22
Neizkoriščena Bohinjska proga je najkrajša povezava Jadrana s severno, srednjo in vzhodno Evropo. Je velika materializirana ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Zdravstveno osebje na oddih v hotel Kempinski
3
27.05.2020 06:00
MK Group, ki je v lasti srbskega poslovnežaMiodraga Kostića, 450 zdravnikom in zaposlenim v zdravstvu iz jadranske regije v ... Več.
Piše: Uredništvo
Gostujoče pero: O soodvisnosti neodvisnih narodov
2
26.05.2020 09:00
Praznovanje nenavadnega dneva neodvisnosti svoje države sredi pandemije vas prisili, da se osredotočite na pridobljene izkušnje ... Več.
Piše: Irakli Koplatadze
Prvi dan šole in vrtca: Večina staršev verjame, da so nova pravila v osnovnih šolah in vrtcih pretirana!
3
19.05.2020 10:05
Včeraj ni bil 1. september, pa vendar je bil na nek način spet začetek šolskega leta. Občutki so bili skoraj podobni, vendar za ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ko zaščitne maske v Tarči komentira direktorica podjetja, ki je posel izgubilo ...
7
15.05.2020 10:51
RTV Slovenija in vlada sta očitno sredi srdite vojne. Ena izmed front so tudi zaščitne maske, kjer si je nacionalka sinoči v ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Slovensko pismo (Petru Limbourgu, generalnemu direktorju Deutsche Welle)
29
15.05.2020 00:45
Mi, podpisniki tega pisma, smo preprosto zavezani iztočnici, objavljeni na naslovni strani ene od nedavnih številk nemškega ... Več.
Piše: Uredništvo
V naših bolnišnicah je 50 smrtno nevarnih pulmonarnih ventilatorjev, ki jih je dobavilo kitajsko Gorenje!
7
03.05.2020 21:41
Razprava o pulmonarnih ventilatorjih, ki je vrhunec dosegla s pomočjo dveh Tarč na Televiziji Slovenija, se je sprevrgla v ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Afera maske: Težko inštitucija, ki skrbi za pšenico in zaloge sladkorja, nabavlja zdravstveno opremo
9
24.04.2020 10:58
Kaj potres, Slovenijo tresejo maske! Vsekakor je treba ekipi Tarče iskreno čestitati. Izjemno novinarsko delo. Poklon novinarki ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
Rešitev Evropske unije niso evroobveznice, pač pa t.i. sterilizacija javnega dolga
4
20.04.2020 06:00
Ideja o evropskih obveznicah, ki jo podpira tudi Slovenija, je za nas ta hip resda mamljiva, vendar jo vodilna članica EU nikoli ... Več.
Piše: Laris Gaiser
Huawei pomaga: 30.000 mask in 100 tablic za šolarje
0
16.04.2020 21:33
Kitajski tehnološki velikan, ki posluje tudi v Sloveniji, je naši državi priskočil na pomoč v boju proti epidemiji koronavirusa ... Več.
Piše: Uredništvo
Mediji in politika: Menjave urednikov niso rešitev, zamenjati je treba sistem
7
06.04.2020 07:00
Sedanja vlada ima enkratno priložnost, da spremeni financiranje RTV Slovenija. Naj ta obvezni medijski davek, ki se danes ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Kako premagati krizo in preživeti (Strategija za ponoven zagon in razvoj države)
2
21.03.2020 21:45
Soočenje z največjim izzivom v novejši zgodovini človeštva doslej zahteva out-of-the-box razmišljanje in inovativne ... Več.
Piše: Laris Gaiser
Zdravniški apel: "Če takoj ne ukrepamo, se bo okužba eksponentno razširila, padel bo sekundar in terciar!"
3
19.03.2020 15:19
Specialist družinske medicine Primož Kus opozarja, da mnogi pacienti kažejo simptome koronavirusa in bi morali nujno ostati ... Več.
Piše: Uredništvo
Geopolitične posledice koronavirusa: Kako je Trump pustil Evropo na cedilu
4
17.03.2020 23:20
Če smo pred meseci, ko se je koronavirus pojavil na Kitajskem, zamahovali z roko, sedaj večina priznavamo, da nam je življenje ... Več.
Piše: Božo Cerar
Požar plačal Trumpovemu tastu 8.000 evrov
5
05.03.2020 13:39
Bojan Požar je storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, v postopku dokazano, da Viktor Knavs ni bil v zaporu, je sporočila ... Več.
Piše: Uredništvo
Pro et Contra: "Zdaj smo, kjer smo. Globoko na dnu, ampak nikar ne mislimo, da nižje ne gre."
18
03.03.2020 21:36
Janševa strankaSDSje brez dvoma izvoljena stranka, ki po zadnjih volitvah ni uspela sestavit koalicije, vendar pa stranka SMC z ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.018
02/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.269
03/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.047
04/
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.768
05/
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
Bine Kordež
Ogledov: 1.606
06/
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
Simona Rebolj
Ogledov: 1.768
07/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.393
08/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.229
09/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.073
10/
"Če bi se v Sloveniji ravnali po švedskem modelu, bi imeli vsaj 1200 mrtvih, a lahko bi jih imeli veliko več, če bi zdravstveni sistem odpovedal."
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.075