Opazili smo

Slovenija in Rusija, 25 let priznanja: Beograjska depeša (2. del)

Nadaljujemo z drugim delom zanimivega pričevanja Romana Kokalja, kjer ob 25. obletnici ruskega priznanja Slovenije - to se je zgodilo prav na današnji dan, 25. maja 1992 - popisuje dolgo, naporno in pogosto celo tvegano pot do priznanja. V času razpada Jugoslavije je bila ruska diplomacija še povsem "sovjetska", precejšen del ruske javnosti pa izrazito prosrbsko usmerjen. Zaradi tega je bilo delo neformalnega predstavnika nepriznane države v Moskvi težavno. Gospod Kokalj je bil torej prvi pooblaščeni predstavnik Republike Slovenije v Rusiji od leta 1991 dalje. Pred tem je bil direktor predstavništva Slovenijalesa v Moskvi, kasneje pa tudi prvi direktor Krka Rus Moskva.

25.05.2017 14:09
Ključne besede:   Slovenija   Rusija   SFRJ   diplomacija   Roman Kokalj   Andrej Kozirjev   priznanje

Ruski zunanji minister Andrej Kozirjev je bil kratek: "Do svidanja v Slavenii!"

Hrvat Miljenko Runić je bil po rotacijskem ključu zadnji imenovani ambasador SFRJ v Moskvi. V veliki ambasadi se ni počutil dobro. Bil je ujetnik v lastnem kraljestvu, opazovan in nadzorovan, celotno okolje mu je bilo neprijetno, sovražno. Povsem nenadejano me je Runić konec oktobra 1991 povabil k sebi na čaj v ambasado. Tam od zadnjega Ruplovega obiska v letu 1990 nisem več bil. Najin pogovor je bil zelo naiven, prozaičen. Zanimal ga je vozni red letov Adrie Airways iz Moskve v Ljubljano. Moje odgovore si je beležil na listič. Proti koncu srečanja mi je nerodno ponudil taisti listič, po katerem je malo prej pisal. Listič je bil del telex depeše iz SSIP, Zveznega sekretariata za zunanje zadeve SFRJ v Beogradu, in to samo tisti del, ki je govoril o tem, da je slovenska skupščinska komisija za mednarodne odnose imenovala Romana Kokalja za uradnega predstavnika Slovenije v Sovjetski zvezi (ta funkcija se je kasneje po razpadu Sovjetske zveze avtomatično preoblikovala v uradnega predstavnika Republike Slovenije v Ruski federaciji). Tako sem bil o svoji novi vlogi obveščen še pred uradnim obvestilom iz Ljubljane.

 

Kasneje se je izkazalo, da sem se Runiću za "informacijo" oddolžil prav z urnikom Adrie Airways. Z njo je namreč napol skrivaj odpotoval na dopust in se od tam ni nikoli več vrnil v Moskvo. Kasneje, čez mnogo let, sva se še enkrat srečala v Zagrebu na ulici, sva se oba ob tem samo malo nasmehnila.

 

 

Demonstracije v Moskvi

 

Kot predstavnik Slovenijalesa in po novem tudi v Rusiji še nepriznane države Slovenije sem imel službo in stanovanje v devetnadstropni zgradbi na Gruzinskem pereulku, v neposredni  bližini nemškega veleposlaništva. Namera za skupinsko priznanje neodvisnosti in suverenosti Slovenije s strani dvanajsterice držav tedanje EGS v decembru 1991, ki jo je sprožila prav nemška aktivnost, je predstavljala formalni povod za demonstracije pred sosednjim nemškim veleposlaništvom. Glavni slogan in moto, ki so ga predvsem srbski demonstranti izpričevali, je bil - Maknite kandje od Jugoslavije  - Umaknite kremplje z Jugoslavije. Seveda je te demonstracije pripravila in vodila moskovska ambasada SFRJ. Demonstranti, okoli štiristo ljudi, so bili dobro poučeni, kje so zbirališča. Zbirali so se pod oknom mojega stanovanja, drugi del pa pred predstavništvom Slovenijalesa. Tokrat je bilo prvič vidno tudi navzven, da prosrbski lobi dobro deluje, da je orkestriran. Vsaj polovica zbranih in govornikov so bili Rusi. Povorka demonstrantov se je prelevila v zborovanje pred nemškim veleposlaništvom. Nekaj ur, od poznega popoldneva do večera, so se vrstili govori. Demonstranti so veleposlaniku želeli predati posebno preticijo. Ni je sprejel.

 

Demonstracije so minile brez posebnih posledic. Moskovski tisk, ki ni bil naklonjen Sloveniji, je demonstracije oznanil na prvih straneh. Demonstracije pa so bile tudi začetek motenja običajnega dela tudi na predstavništvu Slovenijalesa. Začeli so se telefonski klici in grožnje po telefonu. Te so se zvečer preselile iz pisarne na telefon v stanovanje. Ruski sodelavci predstavništva so bili vidno vznemirjeni, ostali Neslovenci, so reakcije skrivali. Čez kak mesec so se klici umirili. Znova pa so oglasili za kratek čas, v maju naslednjega leta, ob vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Slovenijo in Rusijo.

 

 

"Podvalno podpolnie aktivnosti"

 

Slovenija si je priznanje samostojnosti s strani Rusije izborila v dolgih nočnih sestankih v kletnih prostorih na Kozitskem pereulku, v kletnih prostorih skladišča v Slovenijalesovem razstavnem prostoru v Moskvi. Boris Kolokolov, namestnik ruskega zunanjega ministra Andreja Kozirjeva, mi je ob neki priliki dejal, da so bila naša srečanja karakteristična za "podpolnie aktivnosti v podvale" – podtalne dejavnosti v kleti - in da so vsi akterji podobnih aktivnosti prepričani, da "oni rabotayut na perspektivu" – da delajo za prihodnost”. S to razlago – za perspektivo, prihodnost – sem bil silno zadovoljen. Začutil sem, da sem na pravi poti.

 

Na srečanjih v kletnih prostorih sem občutil tudi vso pragmatičnost ruske diplomacije. Nič jih ni motila neuglednost prostora in povsem nediplomatsko dekoriran ambient. Prostor v kleti je bil idealen za izolirana srečanja. Kozitskij pereulok je v centru Moskve, za tedanjim Gosplanom, današnjo Dumo Ruske federacije. Tja se je dalo priti in odditi skoraj neopazno čez skupno dvorišče. Tam nismo bili na očeh ambasade SFRJ, pa tudi MID-ovskih uslužbencev ne.

 

 

Garderoba, prvo znamenje diplomatskega priznanja

 

Ruski MID, zunanje ministrstvo, leži trgu na Smolenski Senni, na notranjem moskovskem cestnem prstanu. To je ena od osmih tipičnih monumentalnih socrealističnih zgradb, zgrajenih v obdobju 1948 do 1952. Zgradba je mogočni kamniti kolos, ki daje mestu Moskva videz impozantnosti.

 

Naša srečanja so se postopoma selila iz kleti na Kozitskem pereulku v rusko zunanje ministrstvo na Smolenski trg. Tam sem se spoznal z Aleksejem Nikiforovim, Aleksejem Ivanovskim, Nikolajem Gribkovim in drugimi ruskimi diplomati. Prva srečanja v ministrstvu v šestnajstem nadstropju so pokazala, da so področje Južne Evrope in Balkana, kamor so umestili bivšo Jugolsavijo, na zemljevidu razdelili na nekaj samostojnih delov. V ministrstvu sem srečeval tudi ostale jugoslovanske diplomate. Med seboj nismo govorili, pozdravili pa smo se. Za njih, pravoverne jugoslovanske poštenjake, sem bil heretičen slovenski odpadnik.

 

Nikiforov, mož majhne postave, izjemno razgledan in vljuden diplomat, povsem netipičen predstavnik starega sovjetskega MID-a, poznavalec angleške  in indijske literature, je prav kmalu spoznal in dojel vse tisto, kar nas je Slovence delalo različne od drugih iz bivše države in hkrati upravičene do lastne državne samostojnosti in njenega priznanja. Ob nekem obisku v ministrstvu, ki so postajali vse pogostejši, v garderobi ministrstva nisem dobil številke za svoj plašč. Stara garderoberka se mi je samo nasmehnila. Ni bilo časa za pojasnila, spremljevalec me je že čakal in odvedel na sestanek, vendar tokrat nekoliko drugače. Peljal me je z dvigalom, pred njegovimi vrati, ki so bila ograjena z vrvico, je visela tablica z napisom ZAKAZNOY – NAROČEN, REZERVIRAN. Nisem več čakal.

 

Ko sem se vrnil v veliko avlo, me je garderoberka znova pričakala z nasmehom. Bil sem v dvomih, kako bo s plaščem, skrbelo me je, kako bom pojasnil, kakšen je moj plašč in da sem brez kovinske ploščice s številko. A garderoberka je sama pritekla s plaščem, mi ga pomagala obleči in skoraj po tihem, najbrž v pojasnilo in razlago, kot da je prebrala mojo zaskrbljenost rekla "poslom nomer ne nuzhen" – ambasadorjem številka ni potrebna. Kaj takega - nasmeh v garderobi, pomoč pri oblačenju, česa podobnega v postsovjetki Rusiji še nisem doživel. Kasneje so mi razložili, da se to zgodi samo ob izjemnih prilikah. Vedel sem, da je priznanje pred vrati in da do vzpostavitve diplomatskih odnosov ni več daleč. Od takrat naprej slovenski diplomati vstopajo v MID pri glavnih vratih!

 

 

Nekaj dni pred Hrvati

 

Kako so potekali ruski pogovori s Hrvati, ne vem, tudi tega, kje so se srečevali, ne vem. V kleti prav gotovo ne. To me takrat ni zanimalo, ali bolje, ni me zanimalo vse do usklajevanja teksta Sporazuma o vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Rusi pa so me previdno spraševali, ali bi nas Slovence kaj kaj motilo, če bi Rusija sočasno, na isti datum, priznala Slovenijo in Hrvaško. Nikiforov, s katerim sva se do takrat že dodobra spoznala, je pričakoval mojo reakcijo. Razložil sem, da gre za dve novi, vendar različni državi, razložil sem, da Hrvatom sicer zelo uspeva drugod po svetu priključiti se na naša slovenska prizadevanja in rezultate. Razumel je, še posebej, ker s Hrvati nismo imeli skupnega projekta, ker smo delali samostojno.

 

Ruska federacija tako ni priznala Slovenije in Hrvaške na isti dan. Slovenija je bila priznana 14. februarja, Hrvaška pa čez deset dni, 24. februarja 1992. Posledica ruskega ne sočasnega priznanja Slovenije in Hrvaške je še danes vidna tudi navzven. Izpričuje jo tudi alfanumerična diplomatska oznaka za državo. Slovenska je 141, hrvaška pa 146. Vse diplomatske aktivnosti Slovenije v Rusiji – tudi registrske številke avtomobilov slovenskih diplomatov – se začenjajo s to številko. Številka govori o zaporednosti vzpostavitve diplomatskih donosov in tega se več ne da spremeniti. Slovenija je bila hitrejša in uspešnejša od Hrvaške.

 

 

Prva uradna slovensnost

 

Prišel je usodni dan. Rusko zunanje ministrstvo je objavilo priznanje Slovenije. Hrvati, ki so pričakovali sočasnost, so bili presenečeni in vidno užaljeni. Še istega dne zvečer smo priredili majhno slovesnost v tedaj še povsem slovenski restavraciji Mercator na Taganskem trgu v Moskvi. Po telefonu sem na slovesnost povabil direktorje slovenskih podjetij, prišli pa so le nekateri. Drugi so bili še nezaupljivi. Iz ruskega MID-a so prišli vsi, ki so kakorkoli sodelovali v pripravah na ta dogodek. Z ruske strani je imel na slovesnosti pozdravni nagovor Nikiforov. Povedal je med drugim, da se podobni dogodki običajno proslavljajo z več pompa in hrupa, da pa nekateri znajo delati  tiho in proslavljati skromno, da pa zato niso nič manj uspešni - taki da smo Slovenci.

 

Ob njegovem nagovoru sem prvič pomislil na to, kako prav bi bilo, če bi njemu podoben mož postal veleposlanik Rusije v Sloveniji. To se je kasneje res dogodilo. Prav Nikiforov je postal prvi ruski veleposlanik v Sloveniji.

 

 

Zadrega in vstajenje na letališču Vnukovo

 

Končno! Prvo uradno naznanilo in povabilo o uradnem obisku Andreja Kozirjeva, zunanjega ministra Ruske federacije v Sloveniji. Povabiljen sem bil na ceremonijo na letališču Vnukovo I ob odhodu ministra Kozirjeva na uradne obiske v Barcelono, Ljubljano in Beograd. To je bilo zame prvo povabilo take vrste na letališče. Sporočeno mi je bilo po telefonu v prijazni obliki. Prvemu telefonskemu sporočilu je sledilo še eno, bilo je bolj opozorilo v osebni, prijateljski obliki, da bo tam najverjetneje veliko Jugoslovanov.

 

Na letališče Vnukovo - I  sem prispel med prvimi. Z mano je bila soproga Margareta, še koga drugega tako ni bilo moč povabiti, saj je slovenski projekt še vedno štel samo eno osebo. Spomnil sem se namiga, da bo jugoslovanska udeležba številna, zato se mi je zdelo, da je odločitev, da ne bom sam, prava. Kmalu se nas je zbralo na letališču več. Prišli so predstavniki Evropske gospodarske skupnosti, Španije, Grčije, predsedujoče EGS, in mnogo ruskih uradnikov. Jugoslovanov še ni bilo. Bil sem v zadregi pred morebitnim srečanjem z jugoslovanskim odpravnikom poslov. Poznal sem ga, tudi on mene. Odkar pa je v Moskvi tekel slovenski projekt, smo se Slovenci izogibali srečanj z bivšo jugoslovansko ambasado.

 

Čakali smo dolgo. Končno se je nekaj premaknilo, vendar ni bil ruski minister, temveč se je pripeljal jugoslovanski odpravnik poslov. V avli so se pojavili grški, ruski in jugoslovanski novinarji ter fotoreporterji. Bliskavice so se zasvetile, odpravnik poslov je na vse strani delil nasmehe in poklone. Za njim pa vsa posadka iz ambasade. Bili so hrupni, šumni in v hipu so bili gospodarji prostora, prostorne letališke avle. Pokvaril sem jim razpoloženje, takoj me niso opazili, kmalu zatem pa. Zdelo se mi je, da vsi govore isto – ga vidiš Slovenca, kaj on tu počne! Verjetno jim je postalo jasno, da se med Rusijo in Slovenijo nekaj dogaja, da se bo nekaj zgodilo, da bodo vzpostavljeni diplomatski odnosi, da to visi v zraku. Priznanje je bilo že opravljeno. Zato je najbrž tudi Slovenec tu, sicer kaj bi iskal tu med nami, ki imamo to vse urejeno že od nekdaj, so si verjetno mislili.

 

Vse do sem, vse do tega časa, si je namreč jugoslovanska ambasada prizadevala ustvariti vzdušje, da je navkljub priznanju, vzpostavitev diplomatskih odnosov preuranjena in nasploh nepotrebna. Samo priznanje pa so smatrali za velik spodrsljaj ruskega MID-a, ki pa bi se ga še dalo kako popraviti z odlašanjem z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov. Vsa jugoslovanska suita se je umaknila v kot, na levo stran avle, nastala je grobna tišina, v velikem prostoru se je slišalo samo tiho govorjenje vljudnostnih fraz diplomatov EU. Z ženo sva stala nehote na sredini ogromne avle, v sredini vidnega polja vseh prisotnih.

 

Pred zgradbo se je ustavil ZIL, velika črna limuzina, in končno so se samodejna vhodna vrata znova odprla. Še vedno ni bilo ministra Kozirjeva, vstopil pa je Kolokolov. Ozrl se je na vse strani, se živahno nasmehnil, rahlo priklonil in se z odločnimi koraki starega, visokoraščenega moža podal naravnost proti meni. Le nekaj metrov pred mano, pa se je nenadoma ustavil in enako odločno odkorakal v drugo smer. Počutil sem se nelagodno.

 

Korakal je naravnost v jugoslovanski kot velike avle, ki je bila takrat še večja, kot v resnici. Tam je naraščal šum. Završalo je, zmagoslavno zadovoljstvo iz jugoslovankskega kota je zapolnilo ves prostor. Vsi drugi so utihnili in poglede usmerili na levo stran. Nato je Kolokolov ponovno zakorakal k meni, pod roko pa je vodil odpravnika Lazića.

 

Brez posebnega nagovora, neposredno in na njegov način, me je pozdravil: "Prepričan sem gospod Kokalj, da vas gospod Lazić še ne pozna, pa bi moral. Namreč, gospod Kokalj je tukaj danes v posebni vlogi, je predstavnik nove države, s katero Rusija vzpostavlja diplomatske odnose."

 

Tako me je predstavil. Laziću pa je ušlo: "Znam ga ja!"

 

Tudi v Lazićevi koži ne bi želel biti. Na najbolj vljuden način je bil priveden na srečanje, na rokovanje, ki si ga ni želel in po vrhu pred vsemi svojimi sodelavci. Stoje je podrsaval po zloščenem marmorju, nemira pa ni mogel prikriti in  tudi pogovor ni mogel  steči. Samo nekajkrat "da" in nekajkrat "ne znam, izvinite, ne znaju".

 

Iz zagate mu je pomagal Kozirjev prihod.

 

Na hitro so nas razvrstili. Inštrukcije so bile skoraj neopazne, postaviti so nas hoteli v špalir nekako tako, kot bo potekal obisk v Evropi, pa niso uspeli. Rokovanje in pozdrav za srečno pot je potekal hitro, le Lazić je z obema rokama zadrževal Kozirjevu roko in mu nekaj ležerno pripovedoval. Nekdo za mano je rekel dosti glasno "hvatit" - dovolj.

 

Bil sem zadovoljen, poplačan, predstava je bila popolna. Zaslužili smo jo, občutek enakosti je dober, čeprav to ne spreminja naše majhnosti, ki je naša danost. Kozirjev pa je bil kratek: "Do svidanja v Slavenii!"

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
O čem bodo odločali Koprčani na nedeljskem referendumu?
0
05.10.2021 22:34
Mestna občina Koper (MOK) je za 10. oktober razpisala referendum za novo prostorsko ureditev območja Ton City, zemljišča v ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Planinski vestnik ob 126-letnici prejel Pahorjevo državno odlikovanje
2
01.09.2021 10:05
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je z redom za zasluge odlikoval najstarejšo slovensko revijo Planinski vestnik. ... Več.
Piše: Uredništvo
"Negativne posledice družbenega kaosa obremenjujejo prav vsako družino"
1
23.08.2021 17:55
Ivana Gradišnik in Barbara B. Pribaković stav imenu ekipe Familylab Slovenija medijem in javnosti poslali odprto pismo pred ... Več.
Piše: Uredništvo
Slovenec, ki Iraku obljublja milijardni gospodarski razvoj
0
22.08.2021 00:00
V procesu pogajanja med vlado Iraka in Svetovno banko o financiranju digitalizacije gospodarstva in državne uprave te ... Več.
Piše: Uredništvo
Rotary klub dijakom in študentom uresničuje sanje
0
11.07.2021 00:12
Ponosni smo, da smo tudi letos, takratnim epidemiološkim razmeram navkljub, zaplesali tradicionalni Veliki rotarijski ples in ... Več.
Piše: Uredništvo
Mein Gott, Anderličev Schellenburg sploh nima veljavnega gradbenega dovoljenja, pa je zgrajeno že najvišje nadstropje!*
2
13.06.2021 14:49
Vila in Palača Schellenburg je ta hip najbolj medijsko izpostavljen gradbeni projekt v Ljubljani, za elitističnimi propagandnimi ... Več.
Piše: Uredništvo
Predsednik Pahor: "Prosim vas, poiščimo zdaj v sebi to notranjo moč"
4
01.04.2021 21:40
Predsednik republike je ob že drugem zaprtju države (lockdown) v zadnjem letu ponovno nagovoril ljudstvo. Njegovo temeljno ... Več.
Piše: Uredništvo
Ken Hu, Huawei: "Pandemija je digitalizaciji omogočila velik pospešek"
0
31.03.2021 20:52
Huawei je lani ustvaril 64,6 milijarde juanov (9,9 milijarde dolarjev oz. 8,4 milijarde evrov) čistega dobička, kar je tri ... Več.
Piše: Uredništvo
Društvo novinarjev Slovenije: Janša s svojimi dejanji dokazuje, da so očitki na njegov račun upravičeni!
5
10.03.2021 22:48
Na dan, ko se je v Evropskem parlamentu začela razprava o svobodi medijev v nekaterih članicah, med drugim tudi v Sloveniji, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje odpadki: Slovenske smeti na meji z Italijo
1
08.03.2021 20:00
Občina Šempeter-Vrtojba je, potem ko je konec lanskega leta odpovedala pogodbo Komunali Nova Gorica za odvoz odpadkov, postavila ... Več.
Piše: Uredništvo
Salonit Anhovo z rastjo prihodkov v letu 2020
0
05.03.2021 11:27
Lepo je slišati, da se v dolini Soče, kjer pogosto poročajo o slabih novicah, zgodi tudi kaj pozitivnega. Še lepše, če se to ... Več.
Piše: Uredništvo
In memoriam George Schultz: Dve stoletji velikega diplomata
2
13.02.2021 06:59
Trinajstega decembra je dopolnil veličastnih sto let, dva meseca kasneje, šestega februarja 2021, pa se je v svojem stoprvem ... Več.
Piše: Igor Kovač
Protestno pismo ruskemu veleposlaniku zaradi primera Aleksej Navalni
4
03.02.2021 07:30
Včerajšnja obsodba ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega na skoraj tri leta kazenske kolonije utegne sprožiti širše ... Več.
Piše: Uredništvo
Smrt kralja televizijskih intervjujev
3
24.01.2021 08:14
Verjetno poslednja televizijska legenda 20. stoletja, ki je kot voditelj in izpraševalec v svojih oddajah poosebljal novinarski ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Omejevanje konkurence je pogosto posledica političnih pritiskov
1
20.01.2021 00:55
Na Ekonomski fakulteti so pripravili študijo o tem, kaj bi omejevanje konkurence pri uvajanju 5G tehnologije v Sloveniji ... Več.
Piše: Uredništvo
Živeti za knjige in od knjig (In memoriam Milan Matos, 1945–2020)
0
28.12.2020 21:11
Prezgodaj je še, da bi lahko v celoti ovrednotili pomen življenja in dela Milana Matosa, človeka, ki je gotovo najbolj ... Več.
Piše: Samo Rugelj
Prilaščanje Jadranskega morja, ali zgolj nova strategija EU o "izključnih ekonomskih conah"?
0
19.12.2020 04:37
Današnji sestanek treh zunanjih ministrov v Trstu o izključnih ekonomskih conah v Jadranu je za Slovenijo zanimiv predvsem zato, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Vaya con Dios, Diego*
3
30.11.2020 01:12
Da, imel je šibkosti in zabredel je globoko v blato. A prepričan sem, da je najgloblje v njegovem srcu vselej, vse od prvih ... Več.
Piše: Andrej Lokar
28-letni mandat Zdenke Badovinac v Moderni galeriji in blamaža s tremi pismi
7
23.11.2020 20:27
O imenovanju direktorja ali direktorice javnega zavoda s področja kulture po zakonu odloča ustanoviteljica, tj. Republika ... Več.
Piše: Uredništvo
Aleksandra Pivec o bontonu Jožeta "Primitivca" Damijana
11
14.11.2020 22:59
Aleksandra Pivec, nekdanja kmetijska ministrica in predsednica upokojenske stranke v odstopu, se je oglasila s krajšim ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dogaja se nam ulica, vi se pa obnašate kot prestrašene miši
Ana Jud
Ogledov: 2.533
02/
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 1.973
03/
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.538
04/
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
Miha Burger
Ogledov: 1.288
05/
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
Milan Krek
Ogledov: 1.329
06/
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
Ana Jud
Ogledov: 1.130
07/
Za medicinsko stroko ni koalicije in opozicije, naša skrb so ljudje, ki so žrtve trenutnega političnega ozračja v državi
Milan Krek
Ogledov: 1.106
08/
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
Pavle Okorn
Ogledov: 939
09/
Proračuna 2022 & 2023: Zakaj potrebuje vlada skoraj milijardo evrov "proračunske rezerve" vsako leto?
Bine Kordež
Ogledov: 1.217
10/
Spletni Antikvariat: Kar je za nekoga pozabljen lovilec prahu, je za drugega knjiga, ki jo morda išče že dolga leta.
Stella Šibanc
Ogledov: 900