Opazili smo

Slovenija in Rusija, 25 let priznanja: Beograjska depeša (2. del)

Nadaljujemo z drugim delom zanimivega pričevanja Romana Kokalja, kjer ob 25. obletnici ruskega priznanja Slovenije - to se je zgodilo prav na današnji dan, 25. maja 1992 - popisuje dolgo, naporno in pogosto celo tvegano pot do priznanja. V času razpada Jugoslavije je bila ruska diplomacija še povsem "sovjetska", precejšen del ruske javnosti pa izrazito prosrbsko usmerjen. Zaradi tega je bilo delo neformalnega predstavnika nepriznane države v Moskvi težavno. Gospod Kokalj je bil torej prvi pooblaščeni predstavnik Republike Slovenije v Rusiji od leta 1991 dalje. Pred tem je bil direktor predstavništva Slovenijalesa v Moskvi, kasneje pa tudi prvi direktor Krka Rus Moskva.

25.05.2017 14:09
Ključne besede:   Slovenija   Rusija   SFRJ   diplomacija   Roman Kokalj   Andrej Kozirjev   priznanje

Ruski zunanji minister Andrej Kozirjev je bil kratek: "Do svidanja v Slavenii!"

Hrvat Miljenko Runić je bil po rotacijskem ključu zadnji imenovani ambasador SFRJ v Moskvi. V veliki ambasadi se ni počutil dobro. Bil je ujetnik v lastnem kraljestvu, opazovan in nadzorovan, celotno okolje mu je bilo neprijetno, sovražno. Povsem nenadejano me je Runić konec oktobra 1991 povabil k sebi na čaj v ambasado. Tam od zadnjega Ruplovega obiska v letu 1990 nisem več bil. Najin pogovor je bil zelo naiven, prozaičen. Zanimal ga je vozni red letov Adrie Airways iz Moskve v Ljubljano. Moje odgovore si je beležil na listič. Proti koncu srečanja mi je nerodno ponudil taisti listič, po katerem je malo prej pisal. Listič je bil del telex depeše iz SSIP, Zveznega sekretariata za zunanje zadeve SFRJ v Beogradu, in to samo tisti del, ki je govoril o tem, da je slovenska skupščinska komisija za mednarodne odnose imenovala Romana Kokalja za uradnega predstavnika Slovenije v Sovjetski zvezi (ta funkcija se je kasneje po razpadu Sovjetske zveze avtomatično preoblikovala v uradnega predstavnika Republike Slovenije v Ruski federaciji). Tako sem bil o svoji novi vlogi obveščen še pred uradnim obvestilom iz Ljubljane.

 

Kasneje se je izkazalo, da sem se Runiću za "informacijo" oddolžil prav z urnikom Adrie Airways. Z njo je namreč napol skrivaj odpotoval na dopust in se od tam ni nikoli več vrnil v Moskvo. Kasneje, čez mnogo let, sva se še enkrat srečala v Zagrebu na ulici, sva se oba ob tem samo malo nasmehnila.

 

 

Demonstracije v Moskvi

 

Kot predstavnik Slovenijalesa in po novem tudi v Rusiji še nepriznane države Slovenije sem imel službo in stanovanje v devetnadstropni zgradbi na Gruzinskem pereulku, v neposredni  bližini nemškega veleposlaništva. Namera za skupinsko priznanje neodvisnosti in suverenosti Slovenije s strani dvanajsterice držav tedanje EGS v decembru 1991, ki jo je sprožila prav nemška aktivnost, je predstavljala formalni povod za demonstracije pred sosednjim nemškim veleposlaništvom. Glavni slogan in moto, ki so ga predvsem srbski demonstranti izpričevali, je bil - Maknite kandje od Jugoslavije  - Umaknite kremplje z Jugoslavije. Seveda je te demonstracije pripravila in vodila moskovska ambasada SFRJ. Demonstranti, okoli štiristo ljudi, so bili dobro poučeni, kje so zbirališča. Zbirali so se pod oknom mojega stanovanja, drugi del pa pred predstavništvom Slovenijalesa. Tokrat je bilo prvič vidno tudi navzven, da prosrbski lobi dobro deluje, da je orkestriran. Vsaj polovica zbranih in govornikov so bili Rusi. Povorka demonstrantov se je prelevila v zborovanje pred nemškim veleposlaništvom. Nekaj ur, od poznega popoldneva do večera, so se vrstili govori. Demonstranti so veleposlaniku želeli predati posebno preticijo. Ni je sprejel.

 

Demonstracije so minile brez posebnih posledic. Moskovski tisk, ki ni bil naklonjen Sloveniji, je demonstracije oznanil na prvih straneh. Demonstracije pa so bile tudi začetek motenja običajnega dela tudi na predstavništvu Slovenijalesa. Začeli so se telefonski klici in grožnje po telefonu. Te so se zvečer preselile iz pisarne na telefon v stanovanje. Ruski sodelavci predstavništva so bili vidno vznemirjeni, ostali Neslovenci, so reakcije skrivali. Čez kak mesec so se klici umirili. Znova pa so oglasili za kratek čas, v maju naslednjega leta, ob vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Slovenijo in Rusijo.

 

 

"Podvalno podpolnie aktivnosti"

 

Slovenija si je priznanje samostojnosti s strani Rusije izborila v dolgih nočnih sestankih v kletnih prostorih na Kozitskem pereulku, v kletnih prostorih skladišča v Slovenijalesovem razstavnem prostoru v Moskvi. Boris Kolokolov, namestnik ruskega zunanjega ministra Andreja Kozirjeva, mi je ob neki priliki dejal, da so bila naša srečanja karakteristična za "podpolnie aktivnosti v podvale" – podtalne dejavnosti v kleti - in da so vsi akterji podobnih aktivnosti prepričani, da "oni rabotayut na perspektivu" – da delajo za prihodnost”. S to razlago – za perspektivo, prihodnost – sem bil silno zadovoljen. Začutil sem, da sem na pravi poti.

 

Na srečanjih v kletnih prostorih sem občutil tudi vso pragmatičnost ruske diplomacije. Nič jih ni motila neuglednost prostora in povsem nediplomatsko dekoriran ambient. Prostor v kleti je bil idealen za izolirana srečanja. Kozitskij pereulok je v centru Moskve, za tedanjim Gosplanom, današnjo Dumo Ruske federacije. Tja se je dalo priti in odditi skoraj neopazno čez skupno dvorišče. Tam nismo bili na očeh ambasade SFRJ, pa tudi MID-ovskih uslužbencev ne.

 

 

Garderoba, prvo znamenje diplomatskega priznanja

 

Ruski MID, zunanje ministrstvo, leži trgu na Smolenski Senni, na notranjem moskovskem cestnem prstanu. To je ena od osmih tipičnih monumentalnih socrealističnih zgradb, zgrajenih v obdobju 1948 do 1952. Zgradba je mogočni kamniti kolos, ki daje mestu Moskva videz impozantnosti.

 

Naša srečanja so se postopoma selila iz kleti na Kozitskem pereulku v rusko zunanje ministrstvo na Smolenski trg. Tam sem se spoznal z Aleksejem Nikiforovim, Aleksejem Ivanovskim, Nikolajem Gribkovim in drugimi ruskimi diplomati. Prva srečanja v ministrstvu v šestnajstem nadstropju so pokazala, da so področje Južne Evrope in Balkana, kamor so umestili bivšo Jugolsavijo, na zemljevidu razdelili na nekaj samostojnih delov. V ministrstvu sem srečeval tudi ostale jugoslovanske diplomate. Med seboj nismo govorili, pozdravili pa smo se. Za njih, pravoverne jugoslovanske poštenjake, sem bil heretičen slovenski odpadnik.

 

Nikiforov, mož majhne postave, izjemno razgledan in vljuden diplomat, povsem netipičen predstavnik starega sovjetskega MID-a, poznavalec angleške  in indijske literature, je prav kmalu spoznal in dojel vse tisto, kar nas je Slovence delalo različne od drugih iz bivše države in hkrati upravičene do lastne državne samostojnosti in njenega priznanja. Ob nekem obisku v ministrstvu, ki so postajali vse pogostejši, v garderobi ministrstva nisem dobil številke za svoj plašč. Stara garderoberka se mi je samo nasmehnila. Ni bilo časa za pojasnila, spremljevalec me je že čakal in odvedel na sestanek, vendar tokrat nekoliko drugače. Peljal me je z dvigalom, pred njegovimi vrati, ki so bila ograjena z vrvico, je visela tablica z napisom ZAKAZNOY – NAROČEN, REZERVIRAN. Nisem več čakal.

 

Ko sem se vrnil v veliko avlo, me je garderoberka znova pričakala z nasmehom. Bil sem v dvomih, kako bo s plaščem, skrbelo me je, kako bom pojasnil, kakšen je moj plašč in da sem brez kovinske ploščice s številko. A garderoberka je sama pritekla s plaščem, mi ga pomagala obleči in skoraj po tihem, najbrž v pojasnilo in razlago, kot da je prebrala mojo zaskrbljenost rekla "poslom nomer ne nuzhen" – ambasadorjem številka ni potrebna. Kaj takega - nasmeh v garderobi, pomoč pri oblačenju, česa podobnega v postsovjetki Rusiji še nisem doživel. Kasneje so mi razložili, da se to zgodi samo ob izjemnih prilikah. Vedel sem, da je priznanje pred vrati in da do vzpostavitve diplomatskih odnosov ni več daleč. Od takrat naprej slovenski diplomati vstopajo v MID pri glavnih vratih!

 

 

Nekaj dni pred Hrvati

 

Kako so potekali ruski pogovori s Hrvati, ne vem, tudi tega, kje so se srečevali, ne vem. V kleti prav gotovo ne. To me takrat ni zanimalo, ali bolje, ni me zanimalo vse do usklajevanja teksta Sporazuma o vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Rusi pa so me previdno spraševali, ali bi nas Slovence kaj kaj motilo, če bi Rusija sočasno, na isti datum, priznala Slovenijo in Hrvaško. Nikiforov, s katerim sva se do takrat že dodobra spoznala, je pričakoval mojo reakcijo. Razložil sem, da gre za dve novi, vendar različni državi, razložil sem, da Hrvatom sicer zelo uspeva drugod po svetu priključiti se na naša slovenska prizadevanja in rezultate. Razumel je, še posebej, ker s Hrvati nismo imeli skupnega projekta, ker smo delali samostojno.

 

Ruska federacija tako ni priznala Slovenije in Hrvaške na isti dan. Slovenija je bila priznana 14. februarja, Hrvaška pa čez deset dni, 24. februarja 1992. Posledica ruskega ne sočasnega priznanja Slovenije in Hrvaške je še danes vidna tudi navzven. Izpričuje jo tudi alfanumerična diplomatska oznaka za državo. Slovenska je 141, hrvaška pa 146. Vse diplomatske aktivnosti Slovenije v Rusiji – tudi registrske številke avtomobilov slovenskih diplomatov – se začenjajo s to številko. Številka govori o zaporednosti vzpostavitve diplomatskih donosov in tega se več ne da spremeniti. Slovenija je bila hitrejša in uspešnejša od Hrvaške.

 

 

Prva uradna slovensnost

 

Prišel je usodni dan. Rusko zunanje ministrstvo je objavilo priznanje Slovenije. Hrvati, ki so pričakovali sočasnost, so bili presenečeni in vidno užaljeni. Še istega dne zvečer smo priredili majhno slovesnost v tedaj še povsem slovenski restavraciji Mercator na Taganskem trgu v Moskvi. Po telefonu sem na slovesnost povabil direktorje slovenskih podjetij, prišli pa so le nekateri. Drugi so bili še nezaupljivi. Iz ruskega MID-a so prišli vsi, ki so kakorkoli sodelovali v pripravah na ta dogodek. Z ruske strani je imel na slovesnosti pozdravni nagovor Nikiforov. Povedal je med drugim, da se podobni dogodki običajno proslavljajo z več pompa in hrupa, da pa nekateri znajo delati  tiho in proslavljati skromno, da pa zato niso nič manj uspešni - taki da smo Slovenci.

 

Ob njegovem nagovoru sem prvič pomislil na to, kako prav bi bilo, če bi njemu podoben mož postal veleposlanik Rusije v Sloveniji. To se je kasneje res dogodilo. Prav Nikiforov je postal prvi ruski veleposlanik v Sloveniji.

 

 

Zadrega in vstajenje na letališču Vnukovo

 

Končno! Prvo uradno naznanilo in povabilo o uradnem obisku Andreja Kozirjeva, zunanjega ministra Ruske federacije v Sloveniji. Povabiljen sem bil na ceremonijo na letališču Vnukovo I ob odhodu ministra Kozirjeva na uradne obiske v Barcelono, Ljubljano in Beograd. To je bilo zame prvo povabilo take vrste na letališče. Sporočeno mi je bilo po telefonu v prijazni obliki. Prvemu telefonskemu sporočilu je sledilo še eno, bilo je bolj opozorilo v osebni, prijateljski obliki, da bo tam najverjetneje veliko Jugoslovanov.

 

Na letališče Vnukovo - I  sem prispel med prvimi. Z mano je bila soproga Margareta, še koga drugega tako ni bilo moč povabiti, saj je slovenski projekt še vedno štel samo eno osebo. Spomnil sem se namiga, da bo jugoslovanska udeležba številna, zato se mi je zdelo, da je odločitev, da ne bom sam, prava. Kmalu se nas je zbralo na letališču več. Prišli so predstavniki Evropske gospodarske skupnosti, Španije, Grčije, predsedujoče EGS, in mnogo ruskih uradnikov. Jugoslovanov še ni bilo. Bil sem v zadregi pred morebitnim srečanjem z jugoslovanskim odpravnikom poslov. Poznal sem ga, tudi on mene. Odkar pa je v Moskvi tekel slovenski projekt, smo se Slovenci izogibali srečanj z bivšo jugoslovansko ambasado.

 

Čakali smo dolgo. Končno se je nekaj premaknilo, vendar ni bil ruski minister, temveč se je pripeljal jugoslovanski odpravnik poslov. V avli so se pojavili grški, ruski in jugoslovanski novinarji ter fotoreporterji. Bliskavice so se zasvetile, odpravnik poslov je na vse strani delil nasmehe in poklone. Za njim pa vsa posadka iz ambasade. Bili so hrupni, šumni in v hipu so bili gospodarji prostora, prostorne letališke avle. Pokvaril sem jim razpoloženje, takoj me niso opazili, kmalu zatem pa. Zdelo se mi je, da vsi govore isto – ga vidiš Slovenca, kaj on tu počne! Verjetno jim je postalo jasno, da se med Rusijo in Slovenijo nekaj dogaja, da se bo nekaj zgodilo, da bodo vzpostavljeni diplomatski odnosi, da to visi v zraku. Priznanje je bilo že opravljeno. Zato je najbrž tudi Slovenec tu, sicer kaj bi iskal tu med nami, ki imamo to vse urejeno že od nekdaj, so si verjetno mislili.

 

Vse do sem, vse do tega časa, si je namreč jugoslovanska ambasada prizadevala ustvariti vzdušje, da je navkljub priznanju, vzpostavitev diplomatskih odnosov preuranjena in nasploh nepotrebna. Samo priznanje pa so smatrali za velik spodrsljaj ruskega MID-a, ki pa bi se ga še dalo kako popraviti z odlašanjem z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov. Vsa jugoslovanska suita se je umaknila v kot, na levo stran avle, nastala je grobna tišina, v velikem prostoru se je slišalo samo tiho govorjenje vljudnostnih fraz diplomatov EU. Z ženo sva stala nehote na sredini ogromne avle, v sredini vidnega polja vseh prisotnih.

 

Pred zgradbo se je ustavil ZIL, velika črna limuzina, in končno so se samodejna vhodna vrata znova odprla. Še vedno ni bilo ministra Kozirjeva, vstopil pa je Kolokolov. Ozrl se je na vse strani, se živahno nasmehnil, rahlo priklonil in se z odločnimi koraki starega, visokoraščenega moža podal naravnost proti meni. Le nekaj metrov pred mano, pa se je nenadoma ustavil in enako odločno odkorakal v drugo smer. Počutil sem se nelagodno.

 

Korakal je naravnost v jugoslovanski kot velike avle, ki je bila takrat še večja, kot v resnici. Tam je naraščal šum. Završalo je, zmagoslavno zadovoljstvo iz jugoslovankskega kota je zapolnilo ves prostor. Vsi drugi so utihnili in poglede usmerili na levo stran. Nato je Kolokolov ponovno zakorakal k meni, pod roko pa je vodil odpravnika Lazića.

 

Brez posebnega nagovora, neposredno in na njegov način, me je pozdravil: "Prepričan sem gospod Kokalj, da vas gospod Lazić še ne pozna, pa bi moral. Namreč, gospod Kokalj je tukaj danes v posebni vlogi, je predstavnik nove države, s katero Rusija vzpostavlja diplomatske odnose."

 

Tako me je predstavil. Laziću pa je ušlo: "Znam ga ja!"

 

Tudi v Lazićevi koži ne bi želel biti. Na najbolj vljuden način je bil priveden na srečanje, na rokovanje, ki si ga ni želel in po vrhu pred vsemi svojimi sodelavci. Stoje je podrsaval po zloščenem marmorju, nemira pa ni mogel prikriti in  tudi pogovor ni mogel  steči. Samo nekajkrat "da" in nekajkrat "ne znam, izvinite, ne znaju".

 

Iz zagate mu je pomagal Kozirjev prihod.

 

Na hitro so nas razvrstili. Inštrukcije so bile skoraj neopazne, postaviti so nas hoteli v špalir nekako tako, kot bo potekal obisk v Evropi, pa niso uspeli. Rokovanje in pozdrav za srečno pot je potekal hitro, le Lazić je z obema rokama zadrževal Kozirjevu roko in mu nekaj ležerno pripovedoval. Nekdo za mano je rekel dosti glasno "hvatit" - dovolj.

 

Bil sem zadovoljen, poplačan, predstava je bila popolna. Zaslužili smo jo, občutek enakosti je dober, čeprav to ne spreminja naše majhnosti, ki je naša danost. Kozirjev pa je bil kratek: "Do svidanja v Slavenii!"

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Frekvence 5G v Monaku, kdaj pa v Sloveniji?
1
11.07.2019 16:46
Ob novici, da bo Monako vsak trenutek dobil 5G omrežje, se velja spomniti na dvoje: da poslovanje evropskih in ameriških ... Več.
Piše: Uredništvo
Mercator se finančno konsolidira
1
03.07.2019 15:32
Po tem, ko sta skupina Mercator in podružnica ruske banke VTB konec maja podpisali pogodbeno dokumentacijo za refinanciranje ... Več.
Piše: Uredništvo
Trump: Ameriška podjetja lahko svobodno poslujejo s Huaweijem
0
01.07.2019 13:50
Kritiki mu tega ne zmorejo priznati, vendar je ameriški predsednik Donald Trump v enem tednu rešil več svetovnih problemov kot ... Več.
Piše: Uredništvo
Primer Pavliha: Njegova resnica
8
12.06.2019 11:08
Dr. Marko Pavliha je v svoji današnji kolumni na portalu Ius-Info z naslovom Moja resnica pojasnil svojo plat zgodbe o svoji ... Več.
Piše: Uredništvo
MGC Bistrica: Nepremičninska posrednica je jemala 25.000 evrov "varščine" za nakup stanovanja?!
0
29.05.2019 09:01
Na enega večjih gradbenih projektov v Domžalah v zadnjih letih, ki naj bi rešil problemoskrbovanih stanovanj in doma ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Gianni De Michelis (1940-2019)
2
14.05.2019 14:21
Gianni De Michelis je bil nekako nagnjen k dobremu in zabavnemu življenju, kar je ob obisku vLjubljanipokazal s tem, da se je še ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Društvo novinarjev o zadevi Makovec: Grožnje ne sodijo v demokratično družbo!
1
17.04.2019 09:47
Ob nedavni grožnji, ki jo je diplomat Marko Makovec naslovil na urednika portala+, potem ko smo razkrili, kako je prejemal ... Več.
Piše: Uredništvo
Dobra država poziva vlado, naj obsodi aretacijo dobrega žvižgača Juliana Assangea
1
12.04.2019 10:04
Po pričakovanjih se je zaradi včerajšnje aretacije ustanovitelja WikiLeaksa Juliana Assangea v Londonu prva odzvala opozicija, ... Več.
Piše: Uredništvo
Mediji in njihovi standardi: Od Dragana Šolaka do hrvaškega prisluškovanja
4
10.04.2019 08:15
Slovensko medijsko sceno trenutno pretresata dva večja škandala. Prvi je domnevni poskus pritiska hrvaške vlade - domnevni zato, ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Šarec za Insajder: "Šabedra sem želel postaviti za ministra že pred pol leta, pa takrat ni sprejel"
8
05.04.2019 09:33
Premier Marjan Šarec je v današnjem intervjuju za spletni portal Insajder.com odgovarjal na vprašanja, povezana z odstopi ... Več.
Piše: Uredništvo
Jamnik proti Kostiću: Totalna medijska vojna
1
20.03.2019 00:00
Pred vrati je dolgo pričakovani razplet okoli prodaje Abanke. Rok za oddajo zavezujočih ponudb se izteče danes. Zadeva je hudo ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Kdo vse se igra z energetiko in obnovljivimi viri energije
3
11.02.2019 11:47
Naša država je že večkrat napovedala aktivne ukrepe za povečanje deležaobnovljivih virov energije(OVE) v energetski bilanci, pri ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Dosje Thermana: Zdravilišče, ki je simptom tranzicijske Slovenije
1
27.11.2018 10:19
Sporni dogodki v zvezi s toplicami Thermana, ki se te dni obravnavajo na sodišču, in ki so predmet kriminalističnih preiskav, so ... Več.
Piše: Uredništvo
29 let po padcu Berlinskega zidu: Noč, ko se je zgodila največja ulična zabava v zgodovini človeštva
1
09.11.2018 13:31
Mineva 29 let, odkar je tudi fizično padel Berlinski zid, ki je skoraj štiri desetletja ločeval Evropo na demokratični Zahod in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Hekerji nad savdski dvor: Ugrabili so spletno stran "Davosa v puščavi"
1
23.10.2018 10:56
Hekerji so se maščevali savdskemu kronskemu princu Salmanu, glavnemu osumljencu oziroma naročniku barbarskega umora novinarja in ... Več.
Piše: Uredništvo
Ko gredo (desničarski) kekci na Kolpo branit mejo
4
11.10.2018 00:25
Razpis za domoljubno pravljico, objavljen v tedniku Demokracija, ki velja za hišno glasilo SDS, je naletel na oster odziv tudi v ... Več.
Piše: Uredništvo
Kdo potrebuje superračunalnik ali zgodba o zlorabi mariborskega Instituta informacijskih znanosti
2
05.09.2018 16:00
Ker se je črpanju evropskih sredstev pokazalo, da vzhodna regija ne črpa dovolj, se je vlada odločila, da v to regijo plasira ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Slovenski poslovni klub: Šokirani nad ekstremizmom Levice!
3
03.09.2018 13:19
Klub slovenskih podjetnikov (Slovenian Business Club, SBC) je danes vsem, ki v tej državi tako ali drugače vladajo, poslal ... Več.
Piše: Uredništvo
Iskrena Violeta: "Smo sestavili vlado..."
6
24.08.2018 15:36
Posnetek nastopa Violete Tomić v državnem zboru razkriva pomenljiv faux pas gospe poslanke stranke Levica, saj ji je, med tem ko ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo poslancem državnega zbora, volivcem in slovenski javnosti
11
14.08.2018 10:12
Peter Jambrek,Dimitrij Rupel,Romana Jordan,Matej Avbelj inTomaž Zalaznik bodo danes slovenski javnosti, volivcem, predvsem pa ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,471
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,344
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,710
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,283
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,171
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 982
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,166
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,113
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,017
10/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 3,137