Ruski šef diplomacije Andrej Kozirjev je z nekajurno zamudo priletel na brniško letališče. Takoj po sprejemu na letališču se je kolona avtomobilov napotila na Brdo, v rezidenco ruske delegacije v času njihovega obiska v Ljubljani. Noč se je že spustila, v parku so bile v travi pred vilo prižgane svetilke. To je dajalo prijeten vtis in zadovoljstva niso skrivali. Ta večer pogovori na Brdu niso bili dolgi. Ruska delegacija je bila utrujena. Pogovor je bil kratek, ne več kot pol ure. Rupel je govoril angleško, Kozirjev rusko, zato sem prevajal. To je bilo slovesno diplomatsko dejanje v samostojni Sloveniji, saj do takrat k nam še ni priletel v noben zunanji minister, da bi podpisal sporazum o navezavi diplomatskih odnosov! Velika država, ustanovna in stalna članica Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov, nas je izjemno počastila. To je bilo najbolj slovesno diplomatsko dejanje v samostojni Sloveniji. Ruska politika je bila naklonjena Sloveniji in slovenskemu načinu urejanja razmer. Menili so, da predstavljamo primer moderne države. Ob podpisu protokola - Sporazuma o vzpostavitvi diplomatskih odnosov 25. maja 1992 – so bila drugi dan obiska v Ljubljani izmenjana tudi nasledstvena načela o ravnanju obeh strani pri vprašanjih nasledstva po ZSSR in po SFRJ in tem postavljeni temelji za razvoj dobrih meddržavnih odnosov.

Slovenija je 25. maja 1992 dosegla pomemben cilj. Rusko priznanje suverenosti in neodvisnosti, ki je bilo 46. po vrsti, je bilo kronano še z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov; in vse to še pred podobnim dogodkom s strani ZDA, kjer je v projektu sodelovalo več slovenskih profesionalnih diplomatov in poznavalcev. Za mlado državo in njenega ministra je bil to pomemben dogodek. Zame kot neprofesionalenga diplomata je bil diplomatski uspeh še posebej pomemben. Ljubljansko Delo je ob podpisu objavilo na svoji prvi strani fotografijo dogodka in članek z naslovom Bo Kozirjevu uspelo, kar ni vsej Evropi.

Sprejem v vili Morozovih 

Posledica vzpostavitve diplomatskih odnosov je običajno imenovanje prvih diplomatov in uradni začetek delovanja veleposlaništva v sprejemni državi. Slovenija me je v juniju imenovala za svojega prvega diplomata v Rusiji - in sicer za odpravnika poslov. Ruska stran je takoj želela dati temu imenovanju primeren protokolarni značaj. Priredili so sprejem in kosilo v reprezentančnem, najpomembnejšem ruskem protokolarnem objektu v Moskvi, v vili Morozovih. Kolokolov je imel v tej zvezi nagovor in sprejem v MID-u, temu je sledilo kosilo v "osobnjaku - v vili.  

Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije se za zgradbo našega moskovskega veleposlaništva nikakor ni moglo odločiti. Potrebno je bilo torej urediti nekaj začasnega. Pri predstavništvu Slovenijalesa smo v ta namen namenili eno pisarno. Ena sama pisarna na predstavništvu pa seveda ni bila najbolj primerna rešitev. Vhod je bil skupen, aktivnosti podjetja in predstavništva so se prepletale in druga drugi hodile v napoto. Telefon je bil isti, v telefonski  centrali niso vedeli, kako odgovarjati – "Predstavništvo Slovenijalesa" ali "Veleposlaništvo Republike Slovenije".

Ukrepal sem po svoje. V neposredni bližini, v isti zgradbi, nadstropje višje, sem pridobil dve stanovanji. V enem je imel skladišče BBC, s policami za video in magnetofonske trakove, v drugem je stanoval predstavnik špediterskega podjetja, ki se je dal "kupiti" in se je preselil na drugo lokacijo. Z BBC- jem ni bilo težav, razumeli so, le nekoliko so se muzali, ko so slišali za namero.

Formalno je v Moskvi za prostore tujih veleposlaništev zadolženo ruske zunanje ministrstvo, tehnično pa UPDK - Uprava diplomatskih zgradb. Za oba naslova je bilo olajšanje, ko so slišali za namero, v Ljubljani pa ji tudi niso nasprotovali. Tako je tudi bilo možno ruski strani v Ljubljani ponuditi podobno varianto - znajdite se sami, kakor mislite in veste, da je primerno v danih okoliščinah.

Dvosobni stanovanji smo združili v zaključen prostor, ju obnovili in opremili z novim pohištvom. Do prihoda veleposlanika sta nove prostore naselila nova sodelavca - konzul in svetovalka za politične zadeve. Predstavništvo in veleposlaništvo sta se tako ločila – od mize in postelje.

"Podarjena vila" - naša bodoča ambasada

Po spletu okoliščin sem bil v dobrih odnosih z direktorjem GlavUPDK (Glavno upravo nepremičnih diplomatskega korpusa) Leonidom Kerestidjijancem. Moje predhodno poznanstvo z njim je temeljijo na tem, da je takratno veliko predstavništvo Slovenijalesa imelo v najemu svoje poslovne prostore v Moskvi ravno pri UPDK. Kerestidjijanc, po rodu Armenec, kasneje prvi ruski veleposlanik v Zagrebu, si je sicer želel diplomatske službe v Sloveniji. Hrvatom je bilo lažje. V Zagrebu je bil generalni konzulat ZSSR, torej zgradba, objekt je bil že od prej. Zgradbo so preimenovali v rusko veleposlaništvo in imenovanje veleposlanika je bilo olajšano. V Sloveniji ni bilo ustrezne zgradbe in zato še dolgo ni bilo ruskega veleposlanika.

Ob odhodu v Zagreb mi je Leonid dejal, da sem bil za čas najinega znanstva vljudno trmast. Za slovo mi je dal dva dokumenta s predlogi za zgradbo bodočega slovenskega veleposlaništva v Moskvi. V obeh primerih je šlo za vili, potrebni resnega popravila, obe sta bili v centru, v starem delu Moskve, kjer so tudi druge "stare" ambasade. Prva lokacija je bila na ulici Giljarovskogo in druga na ulici Čehova. Za to drugo, danes je to Ulica Malaja Dmitrovka, je Kerestidjijanc dejal: "Vsak dan jo gledam, opazujem, namreč stanujem čez cesto, doma sem na drugi strani ulice. Mislim, da bo primerna za vas. Zaslužili ste jo že s vašim trmastim refrenom – le da bi bila v centru mesta."

Slovensko zunanje ministrstvo je odločitev odložilo za nekaj časa. Ni se več mudilo. Prvi predlog je bil ocenjen za preveliko reč, za drugega pa ni bilo posebnega zanimanja. Kasneje je bilo rečeno, da bo novi slovenski ambasador že našel kaj bolj primernega. Pa ni našel. Ostalo je pri drugi varianti, ki sem jo kot realistično predlagal tudi sam. Slovensko veleposlaništvo je tako še danes na naslovu Ulica Čehova, dom 13/14. Danes je to Ulica Mala Dmitrovka 14/1. To je v centru, v starem delu mesta. Lokacija je odlična. Možno je namreč pridobiti še sosednjo zgradbo in vse zaokrožiti v enoten kompleks z rezidenco za veleposlanika. Tako imajo urejeno mnoga veleposlaništva. Tako bogati, da bi v centru Moskve našli novo, boljšo lokacijo, pa ne verjamem, da bomo Slovenci kmalu. Še z "zaokrožitvijo" bomo morali pohiteti.

Začetek delovanja Veleposlaništva Slovenije v Moskvi

Uradni začetek delovanja Veleposlaništva Republike Slovenije v Moskvi sega v maj 1992, točneje 23. maj 1992. Ruski strani so se zdele odločitve o delovanju v skromnih začetnih prostorih, v treh in pol pisarnah (iz dveh pridobljenih stanovanj) pragmatične in simpatične. Kako je videti takšno veleposlaništvo, ki ni ograjeno, nima vile ali poslopja, so si želeli na svoje oči ogledati mnogi ruski kolegi iz zunanjega ministrstva.

Začetek delovanja veleposlaništva predstavlja tudi zaključek prvega, predhodnega obdobja, najbolj burnega obdobja ob vzpostavljanju diplomatskih in gospodarskih odnosov med državama. Uradni diplomatski naslov veleposlaništva je bil toleriran uradno od februarja 1992, tj. od ruskega priznanja Slovenije dalje. Pred tem smo v Moskvi imeli le uradnega predstavnika (če ga je kdo sploh želel upoštevati kot uradnega predstavnika). Vse dejavnosti za slovenski projekt v Moskvi v obliki predstavništva pred tem so bile dejansko ilegalne.

Priznanje iz Ukrajine

Priznanje Ukrajine v decembru 1991 je bilo od vseh držav bivše Sovjetske zveze in Mongolije, s katerimi sem urejal medsebojna priznanja, nekaj posebnega. Osnovna pisna sporočila in naročila iz slovenskega ministrstva sem dobival po telefaxu. Hvala Bogu ponoči, pri čemer je pomagala tudi časovna razlika. Dežural sem ponoči, da bi kdo česa ne prestregel, bal sem se prisotnosti drugih. V eni od depeš je bil nasvet za povečanje vseh aktivnosti za čim večje število diplomatskih priznanj Slovenije s strani novih držav na prostoru bivše Sovjetske zveze.

V Ukrajini so "Midovci" hitro razumeli, da nismo z nikomer v bivši Jugoslaviji v konfliktu, vsepovsod so bila namreč na prvem mestu vprašanja, s kom "konfliktujete". Tako so v Kijevu razumeli, da smo Slovenci po svoje "artikulirani", da si želimo njihovega priznanja, da želimo v Združene narode in da ima lahko Ukrajina pri tem posebno vlogo, njeno priznanje pa posebno težo. Pri kontaktih v Kijevu mi je posebej pomagal Anatolij Slinko. Ker je bil upokojen  diplomat in je prejemal skromno pokojnino, si je želel dodatne zaposlitve. Sklenila sva dogovor, da ga zaposlim kot zunanjega sodelavca pri Slovenijalesu, on pa mi pomaga pri kontaktih v njihovem MID-u. Kot zunanji sodelavec se ni obnesel, pri kontaktih pa zelo: 12. decembra 1991, torej še pred skupinskim evropskim priznanjem, nas je priznala Ukrajina. Novico, ki sem jo prejel, sem želel čim prej posredovati v Ljubljano.

Za nujne, izjemne primere sem imel na voljo šest telefonskih številk v Ljubljani. Zunanjega ministra Dimitrija Rupla tedaj nisem dobil, bil je v skupščini. Kllical sem na vlado, dobil sem premierja Lojzeta Peterleta. Oddahnil sem si, ker sem še svežo novico uspel posredovati v Ljubljano, šele zatem sem jo sporočil moskovskima dopisnikoma Dela in RTV, Antonu Rupniku in Mihi Lamprehtu. Tu pa so se stvari malce zapletle: ob mojem prvem obisku po tem dogodku v Ljubljani mi je bilo naročeno, naj se oglasim pri ministru Ruplu. Med vrsticami mi je tudi bilo povedano, da sem nekaj zakuhal in da je minister silno jezen in hud. Kaj je vzrok temu hudovanju, p< mi niso znali razložiti. Na sestanku naslednjega dne pri ministru sem zvedel za vzrok; ta je bil v tem, da sem ministra prizadel, ker mu kot svojemu predpostavljenemu nisem prvemu sporočil novice o priznanju.

Bil sem v silni zadregi. Res je, njemu bi moral sporočiti novico prvemu. Zakaj to nisem storil, zakaj ga nisem klical, zakaj ga nisem iskal do večera, da bi ga že lahko kako našel po sestanku v skupščini, kjer da ni bil dolgo … Tako pa je minister za novico zvedel iz radija, v avtomobilu, v radijskem dnevniku ob treh popoldan, novico pa je na TV Dnevniku sporočil sam premier Peterle. Tudi zvečer so to ponovili in dodali, da je to "sporočil uradni predstavnik Slovenije v Moskvi Kokalj". Z največjim naporom sem skušal ministru Ruplu rekonstruirati dogodek, ki je že bil mimo. Razložil sem mu, da je zame bila novica pomembnejša od formalnega naslova. Na premiera sem se obrnil samo zato, ker njega nisem našel. To bi sporočil tudi ministroma Igorju Bavčarju ali Janezu Janši, komerkoli z mojega "telefonskega spiska". Želel sem sporočiti tudi po telexu, pa kaj ko ta na MZZ ne dela.

To, da telex na ministrstvu ne dela, ni res, je zatrdil minister. Kaj pa tista črna škatla tam v kotu v onile pisarni, zakaj pa jo imamo! To je vendar telex in jaz vsak dan berem telexe (ti so prihajali iz palače čez cesto, iz vladne palače). Vsi skupaj smo potem le ugotovili, da telex na MZZ še ni priključen, da torej ni bilo tehničnih možnosti  za sporočanje tudi po tej poti. Tako je bilo priznanje Ukrajine "krivo" za začetek delovanja telexa na MZZ. Naslednjega dne je bil telex priključen. Kako je MZZ v tistem času kontaktiral s svojimi točkami v tujini, po svetu, pa mi še danes ni jasno. Verjetno samo s telefonom in faxom.

Zaplet, ki je dobil že humorno, simpatično noto, se je končal brez zamere, bil sem presenečen nad tem.

Ko sem se vrnil v Moskvo, se zadeva z Ukrajino še ni povsem umirila. Ukrajino je bilo potrebno vpisati v spisek držav, ki so priznale Slovenijo. Ukrajina pa se ob razglasitvi samostojnosti ni želela oklicati ne za republiko, ne za kraljevino. To so odložili za kasnejši čas. Jasno je bilo samo eno, in sicer, da sovjetska ali socialistična republika niso več želeli biti. Uradnika na našem ministrstvu je to, da Ukrajina ni ne republika, ne kraljevina, silno motilo. Trdil je, da država mora navzven opredeliti svoj status, da mora on njen status vpisati v rubriko. Čudno, da ga Ukrajina ni hotela v naslovu. Z uradnikom se nisva uspela dogovoriti, da morava to vprašanje prepustiti Ukrajini. Drugače pa je bilo z Ukrajino že od vsega začetka vse narobe. Morebiti so ti zapleti s faxom in monarhijo vplivali na to, da Ukrajina ni bila dolgo na spisku prioritet za odprtje slovenskega veleposlaništva v Kijevu. Upam, da ne.

Zaključek

Po imenovanju prvega slovenskega veleposlanika v Moskvi se s politično dejavnostjo nisem več ukvarjal. V celoti sem se vrnil nazaj v svoj poklic, kasneje sem postal direktor Krkinega ruskega podjetja Krka – Rus. V kraju Istra v Podmoskovju sem vodil gradnjo nove Krkine  tovarne, moderne farmacevtske lepotice, ki še danes prinaša uspehe naši tovarni Krka. Tako so ostali za mojo dvajsetletno dejavnostjo v Sovjetski zvezi in Ruski federaciji tudi konkretni sledovi.

Na slovenskem zunanjem ministrstvu in v slovenski vladi so takoj pozabili name. Nisem bi vabljen na nobeno obletnico priznanja samostojnosti in vzpostavitve diplomatskih odnosov ne z Rusijo, ne Ukrajino ali drugimi postsovjetskimi državami. Tudi ob letošnji petindvajsetletnici priznanja Slovenije s strani Rusije in vzpostavitve diplomatskih odnosov med državama ne gojim posebnih pričakovanj. Danes je videti, kot da sta priznanje in vzpostavitev diplomatskih odnosov prišla sama po sebi ali pa da so to dosegli drugi, ki so nadaljevali moje delo in se predvsem uspešneje medijsko promovirali.

Tako so bili pred petindvajsetimi leti postavljeni temelji meddržavnih odnosov med Slovenijo in Rusijo, kar se ne da spremeniti, zanikati ali prisvojiti. Delo, ki sem ga opravil v Rusiji in Ukrajini ob priznanju samostojnosti Republike Slovenije ni bilo honorirano. Bilo mi je bilo v čast in veseli me, da tudi današnji dobri odnosi Slovenije, članice EU in NATO, z Rusijo še po petindvajsetih letih temeljijo tudi na uspešnem začetku.

(konec)

Uredništvo portala+ z objavo feljtona v treh nadaljevanjih o poti do ruskega priznanja izkazuje spoštovanje gospodu Romanu Kokalju, ki je bil eden številnih rojakov, brez katerih bi bila pot do priznanja Slovenije brez doma še daljša in težja. Da je nanj in še nekatere zaslužne može in žene ta država pozabila, pa je sramotno.