Čeprav se kažejo kot "objektivne", od vekomaj dane, nedotakljive in nespremenljive, so družbene ali - recimo - državne ustanove rezultat nakopičenih "subjektivnih" posegov v preteklosti; odvisne so od ljudi, zgodovine, kulture, vseh mogočih navad, bojev, političnih programov, ambicij, interesov itn. Sociologi govorijo o družbeni graditvi realnosti (social construction of reality), njihova naloga pa je razkrivanje oz. razlaga ozadij pa mehanizmov domnevne neodvisnosti družbenih ustanov. Demokratične razmere od svojih udeležencev zahtevajo čim večjo preglednost (transparentnost), zato ustanavljamo analitična, raziskovalna in preiskovalna podjetja, študijske skupine, akademske ustanove ..., ki morajo biti tudi same izpostavljene analizam in preiskovanju. Predpostavka demokratične države je, da so pregledu podvrženi tudi bančni računi bančnih uslužbencev. Predmet raziskovanja postanejo tudi dohodki in dodatki za "stalno pripravljenost" raziskovalcev, npr. na univerzi ali ekonomski fakulteti.

Ta ekspresni uvod v demokracijo se zdi piscu teh vrstic (v nadaljevanju PTV) potreben zaradi gorostasnega nesporazuma, ki se je pojavil pred nekaj leti in ki še kar deluje, tj. nesporazuma v zvezi z "družbeno graditvijo realnosti". Pojavili so se namreč preroki in prerokinje, ki niso nagnjeni k raziskovanju in razlagi obstoječe realnosti, ampak k ustvarjanju nove realnosti po svoji podobi. Ti preroki so - s pomočjo avtoritete neke ljubljanske fakultete - takšne miselnosti naučili cele generacije ustvarjalcev realnosti, med katerimi so predvsem novinarji. Zanje je družbena graditev realnosti operativna naloga, ki naj prikaže realnost, kot jim je všeč ali kot jim je naročeno, pri tem pa nekako vztrajajo pri njeni nedotakljivosti, kar seveda pomeni, da družbena realnost ni družbena, ampak fizična oz. naravna realnost. To je izvor t.i. fake news.

Politika v Sloveniji

Zadnja leta se v Sloveniji širijo nesporazumi v zvezi s t.i. objektivno realnostjo in nezaupanje v verodostojnost državnih ustanov. Raste negotovost v zvezi s pravosodjem in zdravstvom, vendar tudi v zvezi s šolstvom, da o vojski in policiji ne govorimo. Ali sodišča sodijo po zakonih in pravici? Ali je mogoče pričakovati, da bodo krivi obsojeni in nedolžni oproščeni? Bo slovensko-hrvaška meja zdržala valove migrantov? Bo slovenska vojska primerna za sodelovanje v sistemu NATO? Slovensko šolstvo in raziskovalna dejavnost zaostajata za mednarodnim in celo domačim družbenim dogajanjem. Bo izobrazba, ki jo proizvajajo, zdržala mednarodne preskuse? Pojavljajo se samovoljna uporaba zgodovinskih podatkov, omejevanje dostopa do arhivov, ponarejena spričevala in celo plagiatorstvo; reprodukcija in še več, vztrajno "dopolnjevanje" vrednot II. svetovne vojne in poznega socializma, ob tem pa brezbrižnost do državnosti in osamosvojitve Slovenije. Računalniki in internet (ali npr. t.i. pametni telefoni) so spremenili tudi preverjanje in merila znanja.

PTV je - najbrž zaradi "zastarele" vzgoje v mladosti - eden tistih, ki praviloma, kadar je le mogoče, razločuje dejstva in domneve, resnico in laž, novice in izmišljije. Teden dni nazaj se je v prijateljski družbi pritoževal zaradi domnevne nepremagljivosti in pomanjkanja izzivalcev nekega predsedniškega kandidata. Po tistem je napisal komentar z naslovom Politika v Sloveniji, Portal+ pa so ga objavili pod naslovom Dolina Pahorjanska ali kdo si upa izzvati kandidata, ki smo ga razglasili za nepremagljivega (vir). Prijatelj, ki je poslušal in bral omenjene lamentacije, je naslednjega dne na naslov PTV poslal elektronsko sporočilo, da se moti in da "kot poroča Delo, vendar imamo predsedniškega kandidata". Prijatelj je navedel izzivalčevo ime in priimek, ki ju je PTV seveda poznal, vendar ni vedel, da sta povezana s predsedniško kandidaturo. Razveselil se je, nakar je domnevnemu kandidatu ob prvi priložnosti tudi čestital. Tukajšnja zgodba pa se začne z reakcijo na to čestitko.

Kandidat, ki ga je "razkrilo" prijateljevo elektronsko sporočilo, je odgovoril z bliskovitostjo, iz katere je PTV sklepal, da ni prvi, ki mu čestita za predsedniško odločitev. Pravzaprav sta bili dve vprašanji:

1. Ali ti verjameš, da ima kardinal Franc Rode sina? in

2. Ali verjameš, da ima Janez Janša bolnišnico v Avstraliji?

Skratka, "predsedniški kandidat" je zanikal, da bi bil v resnici predsedniški kandidat, nakar sta s PTV nekaj rekla o t.i. lažnih novicah oz. fake news.

Sinatra, Naber, Sobral in Evrovizija

Minilo je še nekaj dni, dokler se ni začel evrovizijski festival v Kijevu, na katerem je med drugimi nastopil (na koncu pa pogorel) tudi predstavnik Slovenije Omar Naber. Ko je PTV, da bi izvedel kaj več, brskal po internetu, je odkril komentar pisca, ki se imenuje Don Marko, in prebral: "Kijev – Omar Naber prinesel Sloveniji kazen 300.000 €, RTV SLO pa trajno izključitev iz Eurosonga ..." PTV se je najprej zgrozil, saj piše, da se je v Nabrov nastop vmešala Evropska komisija in kaznovala Slovenijo zaradi njegovega besedila On my way, ki bi ga lahko prevedli kot Po svoji poti. Z Nabrovo popevko naj bi bila Slovenija napovedala svoj izstop iz Evropske unije. Ko je PTV Don Markov komentar prebral do konca, se je nasmehnil in sklenil, da gre za lažno oz. izmišljeno novico. Vendar ni nehal brskati.

Našel je še nekaj prispevkov o Omarju Nabru. V enem je prebral, da je pevec jordanskega rodu, v drugem, da je del pesmi zapel v arabščini, v tretjem pa, da je bil leta 2011 obsojen zaradi spolnega nadlegovanja: "Potrjena obsodba Omarja Naberja za spolno nasilje nad študentko. Sedem mesecev zapora, dve leti pogojno za spolno nasilje nad študentko v diskoteki Bachus pred šestimi leti." (vir)

Poizvedovanje v zvezi z Omarjem Nabrom se je dogajalo dan po računalniškem/hekerskem izsiljevalskem napadu na 200.000 uporabnikov v 150 državah, tudi v Sloveniji; iz česar je mogoče sklepati, da gre pravzaprav za prelomen in usoden dogodek. Z njim sta moderno sporočanje in vsa naša, recimo ji zahodna kultura, dobila nov pospešek, po katerem sta se bistveno povečali negotovost in manipulacija z različnimi podatki in informacijami. Je Naber res Jordanec? Je res pel v arabščini? Je bil res obsojen zaradi spolnega nadlegovanja študentke? Zunaj dvoma je najbrž podatek, da se ni uvrstil v ožji izbor glasbenikov, ki so tekmovali za evrovizijsko nagrado. Ob vseh slovenskih športnih zmagah takšen podatek, ki govori o diskvalifikaciji države na področju (resda popularne) kulture, človeka popari in spravi v slabo voljo.

PTV je po premisleku sklenil začasno odgoditi te mešane občutke in pomisleke, pritegnila ga je namreč popevka Amor pelos dois, ki jo je v Kijevu zapel portugalski pevec Salvador Sobral in z njo pobral prvo nagrado. Njegov nastop je bil - nekateri bi rekli - klasičen. Kamera se ni ukvarjala s svetlobnimi efekti, ampak je krožila okrog pevca, prikazovala njegove izraze in kretnje, skratka, osredotočila se je na njegovo petje. In kaj izpoveduje portugalska pesem? Približni prevod se glasi:

Če kdo nekega dne vpraša zame, mu povej: živel sem, da bi te ljubil. Pred teboj sem le obstajal, utrujen in nesposoben za dajanje. Draga moja, prisluhni moji molitvi, rotim te, da se vrneš in si me želiš. Vem, da človek ne more ljubiti sam, vendar se mogoče sčasoma premisliš. Draga moja, poslušaj mojo molitev, rotim te, da se vrneš, da si me spet želiš. Vem, da človek ne more ljubiti sam. Morda si boš počasi premislila. Če tvoje srce noče popustiti ali noče čutiti strasti, če noče trpeti, če noče delati načrtov za tisto, kar pride potem, lahko moje srce ljubi za oba.

Sobralov tekst vsebuje sentimentalne spomine, priznanje osamljenosti in upanje, ki se konča z napovedjo ljubezenske nesebičnosti/altruizma. Čeprav ne bo uslišan, bo pevčeva ljubezen neomajna.

Nabrov tekst pa je v prostem prevodu videti takole:

Vsi ste bili zelo prijazni, vendar sem se odločil. Zdaj vas bom vse zapustil. Počutim se osamljen, moj glas je vse tišji. Odšel bom pred sončnim vzhodom po svoji poti, nikoli se ne bom vrnil in molil bom, da se nikoli ne zlomim. Nocoj kliče svet, pravi, da bo vse v redu. Skozi noč te bojo vodile luči, oh ja ja… oh ja ja… oh ja ja ja ja… Po svoji poti, nikoli se ne vrnem in molil bom, da se nikoli ne zlomim. Nocoj kliče svet, pravi, da bo vse v redu. Luči te bodo vodile skozi noč na moji poti.

Drugi tekst, ki ga Naber ne poje - tako kot Sobral - v jeziku svoje države, ampak v (ne povsem brezhibni) angleščini, je skoraj popolna antiteza prvemu. Medtem ko prvi tekst teži k združitvi, drugi poroča o ločitvi. Slovenski predstavnik sicer ne napoveduje izstopa iz Evropske unije, vendar nastopa samozavestno in - recimo - egocentrično. V tem je njegov nastop bližji deklaraciji in deklamaciji kot poeziji, ki običajno daje prednost hrepenenju pred stremljenjem. Tako umetniškim kritikom kot občinstvu je Sobralov tekst bližji, ker je bolj občutljiv, prepričljiv ... z eno besedo resničnejši.

Omar Naber se je nemara zgledoval po Franku Sinatri in njegovi slavni pesmi My way (Po svoje), vendar ga je zaneslo v drugačno smer. Sinatra ne pripoveduje o superiornosti, ampak o načelnosti in svobodnem odločanju. Pri ameriškem pevcu je govor o vzponih in padcih, na koncu pa ugotovi, da mora človek poslušati svojo vest. Zadnja kitica se glasi:

Kaj pa je človek, kaj pa ima? Če nima samega sebe, nima ničesar. Govori besede, ki jih dejansko čuti, ne pa besed nekoga, ki kleči. Vse kaže, da sem dobil udarce in delal po svoje.

Tu se odpira neko vprašanje, ki je bolj temeljno in splošnejše od vprašanj, ki se pojavljajo na festivalih in v popularnih popevkah. Odpira se vprašanje občutka za realnost in za resnico, vprašanje umetno ustvarjene, izmišljene realnosti. Posebej v slovenski politiki je več Nabrovega kot Sobralovega sentimenta, pravilneje, Nabrova "poezija" tako rekoč natančno reproducira miselnost, ki se bolj kot na druge, na državljane, davkoplačevalce, zdravnike in paciente v čakalnih vrstah, upokojence, študente in učitelje ... ozira nase, na ponavljanje mandatov, na svoj finančni položaj. Takšna "poezija" občinstva in kritikov pač ne more navdušiti.