O ministru za gozdove in prodajo kmetijskih zemljišč tujim avtomobilskim multinacionalkam ne bomo izgubljali besed. Dejan Židan je eksemplarični primer negativne selekcije in provincializma, ki je ugrabil del nacionalne politike. In če si možakar dejansko domišlja, da je bodoči premier, potem lahko bodisi prodate svoje državljanstvo bodisi začenjate verjeti, da Miro Cerar ni najslabši predsednik vlade po osamosvojitvi Slovenije. Dilema sicer ni enostavna, daleč od tega, kajti tudi Borut Pahor je resen kandidat za to neslavno titulo. Vseeno pa se zdi, da je prav Cerar umetnost vladanja razvrednotil na raven resničnostnega šova. In medtem ko se navzven poskuša pokazati kot voditelj, s katerim se primerjajo celo drugi evropski premierji, denimo novi francoski predsednik Macron - vzemimo samo primer članka iz francoskega časnika Les Echos -, pa je doma izgubil vso oblast, podirajo se mu tudi gospodarski in infrastrukturni projekti, s katerimi si je mislil kupiti naklonjenost ljudstva na naslednjih volitvah.

Ko sem na začetku leta 2016 odhajal iz kabineta Mira Cerarja - kdo bi si takrat mislil, da je bil to moj poslednji obisk Gregorčičeve -, sem mu prijateljsko svetoval, naj pazi na projekt 2. tira, kajti to lahko zanj postane novi TEŠ6. Torej usodna napaka, kajti zaradi šestega bloka šoštanjske termoelektrarne je razpadla koalicija Borutu Pahorju. Cerar mi je takrat samozvestno odgovoril nekaj podobnega kot "brez skrbi, vem, kaj delam". Očitno se je precenil oziroma je podcenjeval vpliv paradržavnega omrežja, ki velike, v bistvu megalomanske projekte zlorablja za krajo davkoplačevalskega denarja.

Vseeno pa mislim, da ima premier še vedno debel krompir, ki se imenuje medijski prostor. Če bi namreč imeli normalen medijski prostor, ne pa kapitalsko-interesnega novinarskega sužnjelastništva, potem bi mainstream mediji Cerarja v teh dneh dokončno pribili na križ in razglasili za politično mrtvega. Če bi se državljani upali povedati, predvsem pa z državljansko nepokoroščino pokazati, kaj (si) mislijo, in če bi jim bilo do svojega okolja in države kaj mar, potem bi zaradi Magne Steyr, vladne kadrovske politike v gospodarstvu (HIT, SDH, HSE, Telekom ipd.), laganja in zavajanja državnih institucij v primeru vrhniškega Kemisa in manipulacij z 2. tirom že včeraj zasedli pločnike pred vladno palačo v Ljubljani in zahtevali odstop vlade. V mnogih državah so vlade padale zaradi precej manj občutljivih afer in škandalov. Nemci, Britanci, Irci, da o Islandcih ne govorimo, bi vas samo debelo gledali, če bi jim razložili, da v Sloveniji doslej ni bilo omembe vrednih protestov, javnih nasprotovanj ali kritik zaradi konfuzne in škodljive politike Cerarjeve vlade. Morda se bodo zadeve zapletle kvečjemu okoli 2. tira, pa še to zgolj zaradi ekonomskih interesov oziroma prikrajšanosti enega od lobijev, ki bo pri delitvi plena izpadel. Saj se spomnite TEŠ6, kajne? Tam so stvari "ušle" v javnost samo zato, ker eden izmed močnih igralcev ni prišel zraven. Iz maščevanja je leta 2011 padla tedanja Pahorjeva vlada.

Ključni razlog za uničujoče upravljanje z državo je v alibiju, ki ga ministrom, ob katerih človeka postane sram, dajemo vsi mi, volivci, državljani in davkoplačevalci. Torej mi, ki smo ljudstvo. Ki imamo formalno oblast, pa smo jo prenesli na izbrane predstavnike ljudstva, da jo ti izvršujejo v našem imenu v našo korist. Toda zaradi škodljivega volilnega sistema, ki zmagovalni stranki ne omogoča, da bi sestavila vlado in sprejela odgovornost za štiri leta svojega mandata, se Slovenija že vse od Drnovškovega umika iz izvršilne veje oblasti leta 2002 vrti v krogu. A ker po obstoječem proporcionalnem sistemu nobena stranka ne more dobiiti več kot 35 % glasov, je kakršna koli sprememba volilnega sistema mogoča le v teoriji. V praksi bi namreč to pomenilo, da bi dve najmočnejši stranki s sodelovanjem kakšne manjše skupaj sprejeli spremembo volilnega sistema, s čemer bi se odprla vrata v bržkone novo obdobje slovenske politike, v nekakšno drugo republiko, če hočete. Edini, ki bi lahko oblast in opozicijo prisilili, da izglasujeta spremembo volilnega zakona, smo državljani. Ampak dokler bo ljudem neprijetno izražati svoja mnenja, kaj šele da bi javno kritizirali sistem - vaško gostilniško bentenje ob šanku seveda ne šteje -, se ne bo zgodilo nič.

Ko pravim "nič", imam pred očmi 95 % tihe, prestrašene, apatične ali zapite večine ter 5 % aktivnih državljanov, ki se jezimo, vendar nas je premalo, da bi sami kaj spremenili. Kajti strah pred spremembami je na Slovenskem tako globoko zakoreninjen, da se ga je, zgodovinsko gledano, dalo premagati samo z revolucijami, nasiljem ali posegom nekoga od zunaj. Ta konzervativni duh, ki se upira kakršnim koli spremembam, si je ustvaril relativni udobni svet, v katerem se ljudstvo počuti ponosno ob omembi potice med Trumpovim obiskom Vatikana, hkrati pa pozablja, da so slovenski mediji, predvsem pa t.i. jet-set ameriško prvo damo še pred enim letom zasmehovali in vedeli o njej povedati tudi najbolj nespodobne detajle. V tej iluziji normalnosti je torej lažje pametovati o problemih drugih, kot pa pogledati skozi okno in se soočiti s posledicami svoje mentalne pritlikavosti.

Življenje je res ironično. En sam rahlo trivialen klepet med papežem in Melanio Trump v zadrego spravil pol Slovenije, ki je bila do zadnjega privoščljivo prepričana, da bo v Beli hiši nekdo drug. Zdaj, ko so se stvari obrnile na glavo, pa je ena sama potica zasenčila velepomembnost neke politične elite, ki se pred apatičnim, intelektualno takorekoč klinično mrtvim ljudstvom sonči v svoji navidezni pomembnosti.

Lepotica in potica sta zame osebnosti leta.