Ponosen in privilegiran sem - skupaj s svojo soprogo - tudi kot častni član Judovske skupnosti v Sloveniji. Bralcem se bo to morda zdelo nenavadno, vendar to izpostavljam zato, ker sem imel priložnost pomagati judovski skupnosti v času, ko so po vrnitvi svobode v Slovenijo dobili dovoljenje, da v Ljubljani ponovno vzpostavijo svojo sinagogo. Komaj sem dobro pomagal slovenski judovski skupnosti, me je šokiralo vprašanje nekega Slovenca, namreč "zakaj pomagaš Židom?". Priznati moram, da sem bil tistikrat šokiran, saj me je to vprašal nekdo, za katerega si nikoli ne bi mislil, da mi bo zastavil takšno vprašanje. Ta Slovenec sicer ni bil nek poseben antisemit, je pa jasno pokazal, da ne misli tako kot jaz.

Odgovoril sem mu kot nekdo, ki ga zanima pomagati Sloveniji in Slovencem - da bom pač pomagal vsem spodobim delom slovenske skupnosti.

Odraščal sem v Londonu in obiskoval zelo kvalitetno šolo, kjer so bili fantje iz vseh delov angleške družbe, vključno z nekaj Judi. Njihovi starši so želeli, da bi otroci hodili v to šolo, ker so zelo cenili izobrazbo. Eden najboljših učencev v mojem letniku je bil v resnici judovski begunec iz Egipta. Njegovo družino so od tam pregnali, ko so Združeni narodi priznali ločitev Palestine od Egipta in podprli ustanovitev Države Izrael. Nastanek Izraela je bilo po naključju priznan s strani Sovjetske zveze in drugih komunističnih dežel. Poleg Judov iz šolskih klopi sem spoznal mnogo Judov tudi kasneje v svoji karieri in jih visoko cenil. Mnoge imam za dobre prijatelje.

Seveda pa je tako kot v vsaki drugi skupnosti tudi med Judi manšina nepoštenih in slabih ljudi, toda v sistemu njihovih vrednot je za Jude na vrhu to, da so nadarjeni ljudje z visoko stopnjo morale in dobrote. Pa tudi patriotski in zanesljivi so. Prispevek Judov v zgodovini Združenega kraljestva je očiten v vseh sferah umetnosti, znanosti - ne glede na to, da jih ni veliko. Dejansko je presenetljivo, če pogledate na spletu seznam Nobelovih nagrajencev, ki so Judje - videli boste, kako neverjeten je njihov prispevek človeštvu in k razvoju sveta.

Zgodovina antisemitizma pa je dolga in žalostna. Vključuje obsodbo Judov s strani krščanske cerkve kot morilcev Boga ali morilcev Jezusa Kristusa. Papež Pavel VI. je to idejo oziroma doktrino zavrnil, velik prijatelj Judov pa je bil zlasti Janez Pavel II.

Morebiti je zanimivo pripomniti, da je bil eden najhujših antisemitov Anglež, in sicer Houston Stewart Chamberlain, ki je vzel nemško državljanstvo in se poročil z Wagnerjevo hčerko. Napisal je knjigo, ki jo je citiral Hitler, in sicer Temelji 19. stoletja, iz katere izhajajo ideje francoskega aristokrata Arthurja de Gobineauja - ta pa je pisal o neenakosti ras.

Sled je potem vodila k Hitlerju in industriji umorov milijonov evropskih Judov. Precej manjše, a vseeno enako veliko zlo je vodilo do umorov ciganov, duševno prizadetih ljudi in homoseksualcev. Judje in njihovi prijatelji imajo pravico, da skočijo pokonci ob slehernem in očitnem opravičevanju pozabe nacističnih genocidnih zločinov. Moramo se spomniti tudi množičnih umorov milijonov, ki so jih zagrešili komunisti v Sovjetski zvezi, na Kitajskem in v Kambodži. Priznati pa je treba, da so ljudi pobijali tudi komunisti v Jugoslaviji.

Ocenjuje se, da je pred II. svetovno vojno na svetu živelo le 16 milijonov Judov. Nacisti in njihovi prijatelji naj bi jih pomorili okoli šest milijonov - to pa je skoraj 40 % njihove populacije, kar pomeni, da gre za največji odstotek v katerem koli genocidu.

Žalostno je, da morajo danes v Evropi sinagoge in judovske šole varovati oboroženi možje zaradi ekstremističnega nasilja. Bernard Brščič bi moral biti zelo previden, ko komentira to temo. Predlagam mu, da zavrne vsak predlog, da bi morali pozabiti na genocid nad Judi, saj v nasprotnem primeru opogumlja esktremiste. Prav tako predlagam slovenski vladi, da si pogleda film Woman in Gold (vir) in naredi veliko več za vrnitev odvzetega premoženja slovenskim Judom in njihovim potomcem; naj jim povrne izgubljeno lastnino brez odvečnih birokratskih postopkov.