Z Zbigom si deliva rojstni dan, vendar je bilo med nama 56 let razlike. In kakor sem mu sledil časovno, tako sem mu sledil tudi idejno. Zbigova knjiga Izven nadzora (Out of Control), ki sem jo kot študent po naključju našel v knjižnici, mi je predstavila svet geopolitike, navdušila za nadaljnji študij v tujini ter s tem zapečatila moj miselni profil. Morda ne gre za akademsko najbolj rigorozno delo, a vendar idejno in empirično izjemno pronicljivo. Pred nekaj tedni, ko sem imel pred znano Washingtonsko fundacijo iintervju za financiranje raziskave o dolgotrajni hegemoniji, so me vprašali, po katerih avtorjih se zgledujem. Vprašanja nisem pričakoval, saj sem predvideval bolj "tematsko zaslišanje". Pa vendar sem kot iz topa izstrelil – Mearshiemer, Kissinger, in Luttwak – ter razložil zakaj. Slednje je za ta prispevek irelevantno. Po opravljenih obveznostih je seveda sledila samoanaliza povedanega, kjer mi je postalo moralno nelagodno. Kako sem lahko pozabil na Zbiga, ki je bil pravzaprav povod, da sem danes miselno to, kar sem? Tolažil sem se z razlago, da tisto, kar ti je najbližje, jemljemo kot dano. Prav tako pa sem počaščen, da imam s tem prispevkom za portal+ priložnost popravnega izpita. Torej, kako bi utemeljil Zbigovo umestitev med avtorje, ki so name napravili največji vtis – z akademsko in politično zgodbo.

Ironija je želela, da je Zbig preminil 26. maja – na dan, ko sta Rusija in Velika Britanija leta 1879 ustanovili azijsko tampon cono Afganistan. Osrčje (Centralna Azija) je področje, ki ga je Zbig leta 1996 v svojem delu Velika Šahovnica (The Grand Chessboard) poimenoval evrazijski Balkan. Po tej frazi in delu si ga bo večina tudi zapomnila. Vendar pa se v knjigi skriva nekaj globljih in pomembnejših dimenzij. Knjiga utrdi unikatno razumevanje geopolitike kot fuzijo med znanostjo in prakso. Slednje je značilno za t. i. zunanjepolitične stratege kova Kissinger in Brzezinski. V literaturi pogosto zasledimo ime, ki naj bi ponazarjalo tovrstno stališče kot "globalna geopolitika". Z obilo mladostne vehementnosti in puritanizma sem pred leti na neki konferenci pred številnimi zvenečimi imeni predstavil kritiko takšne definicije geopolitike, ki po mojem mišljenju nasprotuje tako sami etimologiji kot tudi sami ontologiji pojma geopolitika. Globalna geopolitika namreč še vedno razume geopolitiko kot materialno determiniranost; idejnost je iz analize izvzeta oziroma drugotnega pomena. Vendar pa izraz geopolitika izhaja iz starogrške gê, ki pomeni prostor, ter politikós, ki pomeni državnik. Prvi pooseblja teritorij, drugi pa moč. Ker moči ne moremo zaobjeti v celoti brez idej, kulture, norm, percepcij samega sebe in drugih, ter percepcije drugih o meni, geopolitika zahteva tudi drugo fuzijo – med materialnim in idejnim. Druga pomembna dimenzija Zbigove knjige je, da ponudi tudi definicijo geostrategije. Ob poplavi izrazov kot so geopolitika, geostrategija, geoekonomija, velika strategija (grand strategy), strategija in odnosi moči, je pomembno, da vse te izraze natančno razčlenimo in definiramo. Zbigov doprinos je kristalizacija teh izrazov, zlasti razlikovanja med geostrategijo, veliko strategijo in strategijo. Na kratko, strategija zadeva vojaške odnose med državami in zagotavljanje varnosti države; velika strategija je teorija implementacije nacionalnega interesa (ne zgolj vojaške komponente le-tega); geostrategija pa v obzir jemlje tudi druge akterje v mednarodnih odnosih ter njihova dejanja oz. reakcije, torej ni usmerjena navznoter, pač pa v "mednarodno igro".

Zbig je to igro izkusil iz prve vrste kot svetovalec predsednika Carterja. Hitro je dobil oznako "demokratski odgovor na Kissingerja". Dejstvo je, da se v marsičem nista strinjala, zlasti o odnosu do Moskve. A oba je odlikovala državniška drža, kar sta skupaj nazadnje demonstrirala leta 2016 v Oslu na Forumu Nobelove nagrade za mir. Mnogi ne vedo, da je Zbig svetoval že senatorju Johnu F. Kennedyju, vendar pa je na svoj prihod v Belo hišo moral čakati vse do konca sedemdesetih let. Z mirno vestjo lahko trdim, da je bil Zbig najboljši del Carterjeve administracije ter glavni generator t. i. Carterjeve doktrine, ki pravi, da Perzijski zaliv predstavlja vitalni nacionalni interes ZDA. Težko si je predstavljati, kako je Zbig kot realist shajal z naivnim idealistom kova Carter. A ravno to je nekaj kar nas mora navdihniti. Vendar ne zaradi utopije o iskanju skupnih imenovalcih v politiki, pač pa kot lekcija, da ne zapademo v malodušje, cinizem in mentaliteto "nič se ne da narediti". Tudi realisti (pre)velikokrat začno pisati pravljice o tem "kaj bi moralo biti" oz. "kaj bi bilo idealno". Vendar takšna normativnost nima kaj veliko skupnega ne z geopolitiko ne z realizmom ter ovira nastanek pametnih in aplikativnih političnih odločitev. Zavedati se je potrebno svojih sposobnosti, zmožnosti in dometa; megalomanijo in/ali sramežljivost pa pustiti pred vrati. Zbig in Carter sta potrebovala cel mandat, da sta zunanjo politiko ZDA iz oblakov pripeljala nazaj na zemljo; da se je oblikovala minimalistična, a sila pomembna ter odločna doktrina zunanje politike.

Zbig, razmišljaj o preteklosti in govori o prihodnosti, je bil tvoj priljubljen stavek. Žal bomo sedaj o tebi le še razmišljali.

Igor Kovač je raziskovalec na univerzi v Cincinnatiju.