O tem, kako vehementno se Janko Veber loteva nekaterih spornih potez Cerarjeve vlade, smo že poročali. V svoji zadnji objavi na družbenem omrežju Facebook se je ponovno in uzjemno kritično obregnil ob prodajo NLB, načrt prodaje pa je imenoval slaboumni. Veber namreč Miru Cerarju očita, da natančen scenarij prodaje - vključno z načrtovano ceno in pomembnimi vsebinskimi klavzulami - poteka "povsem skrit pred očmi javnosti in tudi parlamenta". In nadaljuje, da ni čudno, če so "aparatčikovski neoliberalci vedno bolj predrzni", če pa si sami pišejo zakonodajo, na drugi strani pa se jemlje ljudem. Zato se Janko Veber, ki je na svojem domačem Kočevskem reden gost borčevskih proslav in komemoracij - nekateri pravijo, da je njihovo število v zadnjem času celo večje, kot je bilo v sedemdestih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja -, sprašuje, kaj se dogaja z našimi kvazi elitami, da so začele dobesedno uničevati skupno lastnino in javne koristi. Zatem preide k velikima nemškima filozofoma Karlu Jaspersu in Hansu Jonasu, ki sta nemalokrat poudarila pravice vsakogar do primerljive enakosti, pravičnega obravnavanja in dostojanstva; teh pa ni dopustno kršiti brez posledic.

"Na več mestih sta podobno zapisala, da vsaka velika krivica, huda povzročena škoda ali zločin dobesedno kriči po zadoščenju in v sistem, ki to dopušča vgrajuje tako nedopustno dolgoročno nestabilnost, ker se bodo v nekaterih primerih šele po desetletjih izstavili računi, poravnale krivice in dobila zadoščenja in neredko tudi kaznovali povzročitelji."

Veber tudi ugotavlja, da nimamo državnikov, ki bi "izgorevali za interese in prosperiteto ljudstva, ampak nekakšne agente tujih multinacionalk, finančnega kapitala in interesov nemško - francoske naveze, ki pričakujejo provizije". Da bi končali to prakso, bi bilo "dokaj diletantsko nanizane sankcije za zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po veljavnem Kazenskem zakonu" (KZ-1) nemudoma dopolniti z novimi predpisi, ki bodo precizno določila pojme, nacionalnega interesa in varnosti, javnega interesa in javne koristi, javnega in občega dobra ter kršitve teh opredelitev kaznovala; "ne z močvirnato komplikatorskimi dikcijami in blagohotnimi višinami kazni, kot jih poznajo čl. 257 - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic, čl. 258 - nevestno delo v službi, čl. 266 - kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic pa tudi čl. 211 - goljufija, čl. 214 - oderuštvo, čl. 223 - oškodovanje tujih pravic, čl. 227 - oškodovanje upnikov, čl. 228 - poslovna goljufija; ampak z jasno dikcijo prepovedanega ravnanja in kaznijo, ki bo preprečevala apetite po miljonskih krajah in odtujevanjih".

V oči zbode predvsem tisti del Vebrovega "revolucionarnega" zapisa, ki govori o nujnosti vpeljavi posebne kazenske sankcije za primer povzročitve velike škode premoženju države in prebivalcem Republike Slovenije. Po njegovi interpretaciji bi takšna kazen "zapretila vladi in vsem drugim državnim organom, da bodo zelo odgovarjali v vseh primerih netransparentnih prodaj in kadar kupnina ne dosega normalne tržne cene, ali če s prodajo, ko gre za kupca izven Republike Slovenije, ni soglašal parlament, in kadar vlada ni znala ali hotela preprečiti velikega škodnega vpliva od zunaj (kot npr. neutemeljen padec evra v razmerju do franka, ki je v najglobljem bistvu predvsem darilo Nemčije Švici, ki ga plačujejo naivni varčevalci EU, mnogi tudi pri nas)".

V zaključku Janko Veber ugotavlja, da se bliža čas, ko bo "treba vladi jasno povedati, naj ustavi te nepoštene prodajne procese, ali pa bomo posegli po poslednjih sredstvih, ki si jih nihče ne želi, so pa očitno nujna, če ne želimo sredi Evrope postati Absurdistan". Kaj so ta "poslednja sredstva", lahko sklepamo iz namigov, ki jih Veber skrije z omembo nekaterih pravnih teoretikov in filozofov (Stephane Hessel, Arthur Kaufmann, John Rawls). Če ga je prav razumeti, potem gre za to, da ima ljudstvo pravico, da v takšnih primerih, ko vlada očitno škodi ljudstvu, ljudstvo takšno vlado odpravi po hitrem postopku, kot je najbolj koristno za javno blaginjo. "Znano je, da je zlo nujno ustaviti na določeni točki razvoja, da ne bi postalo povsem neobvladljivo", zapiše Veber in na koncu pravi, da bo zgodovina za morebitno prodajo NLB poimensko okrivila "predvsem predsednika vlade dr. Mira Cerarja in finančno ministrico in javnost bo prej ali slej izvedela še mnoge podatke, ki se za zdaj še skrivajo".