Povod, ki me je posrkal v današnji komentar je majhen, zelo majhen detajl iz metropolisa. Na vseh oglasnih mestih moskovske Nove Opere je objavljena radikalna vizualna poezija brez kakršnekoli propagandne intervencije, ki bi oglaševala operne predstave. Plakati so v vsem svojem belem modernističnem izrazu in v neoavantgardistični formi šestdesetih let s svojo izčiščeno vizualno dikcijo vmeščeni v javni prostor. Kljub mnogim dogodkom, ki sem jih te dni doživel v moskovski kulturni in umetniški resničnosti, mi je ta poetski detajl sprožil cel niz viharjev. Verjetno zaradi tega, ker bo ves moj naslednji teden v znamenju vizualne poezije Kurta Schwittersa, nastale sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja. V novih prostorih Goethe inštituta v Ljubljani na Mirju bomo naslednjo sredo z Dunjo Zupančič, Lucrecio Dalt in Ivanom Lotričem digitalno procesirali Schwittersovo vizualno pesem Tippspiele.

Tako sta se moskovska vizualna poezija Nove Opere in napovedani informans prepletla v vzrok mojega ponovnega premisleka o vizualni poeziji. Ponovimo: Gledališče je najprej vizualna poezija! Za razliko od historične vizualne poezije prejšnjega stoletja, so lahko črke danes s pomočjo klikovnosti digitalnih tehnologij kinetične in dinamične. Ni nujno, da je naloga črke biti samo posrednik in sprožati tuje misli in čustva, črka je lahko emancipirana in ima tudi svoje življenje. Sploh v odnosu do drugih črk in znakov, do njihovega ritma, transcendirajoč ritem spletnega in kozmičnega smisla. Tako črka postane univerzalni jezik v vseh smereh. Lahko postane recimo - html; postane - nadbesedilo, ki ima svojo vizualno formo! Tako nimamo več bralca, temveč uporabnika pesmi, kakor opozarja dr. Strehovec!

Začnimo današnji komentar z vstopom v kozmični volumen besede Merz! Verjetno je eden najpomembnejših postopkov oblikovanja duha XX. stoletja, ko z umetniškim procesom preimenovanja pretvorimo nečisto v čisto, v umetnino polno vrednot. 

Pozor, prošnja: bralec, prvič te prosim, da se ne upiraš tekstu. Moj naslednji odstavek poskusi razumeti kot dejstvo, ne kot teoretski neum, ne kot neumnost! Merz je preprosta danost, ki je ni mogoče zanikati, zavedam se, da ga je lahko zaničevati ali biti do njega ironičen ali ciničen. Toda on bo še vedno tukaj, če ti to hočeš ali nočeš. Še vedno bo tukaj za nas vse, kot znak danosti! Lahko celo vstopiš vanj, postavljen je namreč v ogromnem kulturnem središču Kurta Schwittersa v središču Hannovra.

Pozor, primer: Kurt Schwitters je nečisti, istočano grdi besedi "commerz" z eno samo gesto odsekal besedotvorno predpono "com". Preostanek besede od besede "com-merz" pa potenciral tako intenzivno, da je zažarela v vsej svoji lepoti, v "merz" lepoti! Tako imamo pred seboj lepi "Merz" za razliko od grdega "com".

Besede oziroma razpoznavni deli besed so lahko tudi segment vizualne pesmi. Vizualna pesem je nasploh načelo večpredstavitvenega sveta! Vizualna pesem je v svojem seštevku vedno enkratna celota, vedno je to kozmična slika, polno gibanje kozmičnih teles - črk. Že z gradnjo najmanjših črkovnih organizmov lahko spreminjamo človeško skupnost, celo navidezne logične zakone, predvsem v njenem ritmu pa lahko vidimo neskonče možnosti oblik z neskončnim številom odnosov. Zgodovinsko podporo neoavantgardne vizualne poezije na slovenskem najdemo pri Srečku Kosovelu in Antonu Podbevšku v njegovi pesnitvi Človek z bombami.

Preden bom zapel visoko pesem vizualni pesmi Tippspiele Kurta Schwittersa, bom opisal dva dogodka vizualne poezije, ki sta vpeta v javni prostor in takoj zatem še tretjega, za katerega boste takoj ugotovili, da nima statusa umetnine, temveč status čustvenega spomina in črnega humorja! 

Prva performativna črkovna intervencija v javni prostor: spektakularna vizualna pesem se je odvrtela z neverjetno hitrostjo, to je bila nenapovedana umetniška akcija Francija Zagoričnika (1933-1997) in njegove umetniške tovarišije, ko so spustili z vrha stolpa na Markovem trgu v Benetkah ogromen bel tekstilni trak, na katerem je bilo izpisano latinično črkovno zaporedje abecede. Vizualna pesem je zaživela za vse slučajne obiskovalce trga. S svojim intenzivnim presenečenjem je za nekaj trenutkov presegla vso zamrznjeno renesančno lepoto.

Druga performativna črkovna intervencija v javni prostor: predstavljajte si, da se vozite s svojim osebnim avtomobilom po avtocesti, ko se nenadoma pred vami pojavi ogromen nepokrit tovornjak vlačilec in na njem zagledate kategorično nenaveden tovor. Na ogromnem prevoznem sredstvu s prikolico zagledate ogromne petmetrske, tridimenzionalne črke: A, B, C, D, E, F!

Tretja neumetniška črkovna intervencija: predstavljajte si mene, še ne petletnega otroka, odraščajočega v Ilirski Bistrici, ki je nekega neizrekljivo lepega jutra iz hiše stekel na zadnje dvorišče in se povzpel na bližnje pobočje ter na ogromni klančini, na strmem travnem tepihu pod borovim gozdom zagledal ogromne, res ogromne črke A, H, E in nedokončano črko F.

Predstavljajte si mene, s kakšnimi ušesi sem popoldne poslušal pri kosilu mojega očeta: tisto jutro se je enemu od oficirjev, ki je bil zadolžen za opismenjevanje vojakov, dobesedno sfižilo in je očitno netalentiranemu, nepismenemu učencu zaukazal, da je moral najprej z vrvico izrisati črke, potem pa jih je moral z lopato izkopati kot plitve rove. Seveda je nesrečnega vojaka prislil v to raboto s pištolo. Očitno sta bila oba nesrečnika. Pregoreli oficir se ni nikoli več vrnil v garnizijo, mene pa je tisti črkovni park na pobočju še dolgo časa vznemirjal.

Če ste se med branjem zgornjega odstavka vprašali, kako sem si zapomnil črke, preprosto: še ne petleten sem znal brati. Oče me je po kosilu vedno dal pod pazduhe in bral časopis Delo in pri tem tradicionalno zaspal ter me pokril s časopisom. Tako vkleščen in prekrit s časopisom sem skozi s svetlobo presvetljeno stran občudoval črke, predvsem modre. Vsaka vizualna pesem ima izčiščeno črkovnost, ima svoj zvočni segment, prostorsko razsežnost in črkovno, znakovno multiplikacijo.

Tako to je in tako to bo:

( )  ( )) ( ) ( ) ( )))) QQQQQQQ  ( ) QQQQQQQ ( ) ( ) QQQQQQQ ( ) QQQQQQQQQQ   000 000 000 000 000   000 000 000 000 000  000 000 000 000 LLLLLLLLLLLL   LLLLLLLLLLLL  LLLLLLLLLLLL LLLLLLLLLLLL   LLLLLLLLLLLL

55555555555555555555555555555555555555555555555555555555555555

OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO

ZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZ

To je glasovni zapis črkovnega, znakovnega in zaporedja. To ni vizualni zapis pesmi Tippspiele. Lahko pa si predstavljate, kakšno je bilo nabijanje slovenske kritične javnosti leta 1927, ki jo je, še ne deset let po Cankarjevi smrti, proizvedla objava pesmi v ljubljanski umetniški reviji Tank. To ni poezija! Uredništvo revije se je moralo v podnapisu celo rahlo distancirati od objave: V tej številki prinašamo štiri prispevke nemškega pesnika in slikarja Kurta Schwittersa, ki se je sam krstil za dada-antidada-pesnika. Te njegove stvari prinesemo tokrat izjemoma kot kronisti. Njegove pesmi so ritmične slike, kot slikar slika brez elementov prirode, amapk jemlje element slike, udejstvuje se kot reorganizator drame, oziroma opero-drame in zove svoj teater merz-buhne. Uredništvo Tank.

V Merzu je nameščena lepota hermetične sfere, toda vedno bo to lepota, namenjena vsem. Čisto vsem! Tudi obiskovalcem moskovske Nove Opere. Intelektualni šok je šele začetek procesa gradnje umetnine.