Kar je sedaj najbolj razširjeno po svetu pod imenom demokracija, natančneje zahodna ali razvita demokracija, je v resnici samo del demokracije, namreč t.i. predstavniška demokracija. Ta se je v svojih približno dvesto letih razvoja pač dodobra razvila in utrdila predvsem za tiste, ki si izborijo pozicijo v sistemu predstavniške demokracije. A demokracija kot Celota, kot izhaja iz njenega imena, vladavina ljudstva, je sestavljena tako iz predstavniške, posredne, kot tudi direktne, neposredne demokracije. To pa nazadnje jasno piše v 3. členu slovenske ustave. Največja zabloda, ki preplavlja ves politični prostor pri nas - in je posredno tudi voda na mlin vsem zagovornikom zgolj predstavniške demokracije -, pa je prepričanje, da je neposredna demokracija samo vsesplošni referendum. Da je stvar, ki pomeni angažma vseh državljanov. Seveda je takoj pri roki argument, češ da vendar ne morejo "vsi odločati o vsem". In ta argument, ki sicer stoji, stalno ponavljajo posebej tisti, ki jim prava demokracija, sestavljena iz obeh delov, tj. neporedne in posredne demokracije, nič kaj ne diši. Prav takšno zmedo državljani sedaj ponovno podoživljamo ob napovedanem referendumu za 2. tir.

Direktna, neposredna demokracija pa ni samo splošni referendum (ta je včasih lahko le končno oziroma zadnje orožje direktne demokracije), ampak predvsem uveljavljeni načini in zavezujoče metode angažmana Aktivnih državljanov. To so tisti državljani, ki se odločijo soodločati o javni zadevi, javnem problemu in predlogu njegove rešitve javnega. Aktivni državljani so za to soodločanje na različne načine lahko tudi stimulirani! Lahko so tudi vabljeni k soodločanju, ker se je pojavil javni problem, ki denimo zahteva načelni dvom v obliki soodločanja Aktivnega državljana z javnim pooblastilom na področju tega problema.

V razvitih državah (Anglija, Nemčija) so strokovnjaki s področja gradbeništva vabljeni v nadzorne komisije izvajanja javnih naročil za gradnjo državne infrastrukture (recimo avtocest ali železnic) izjemno dobro plačani. Koliko je že ocenjeno preplačilo naših avtocest? Nekaj milijard evrov?! Zakaj so še edino tako komisijo, ki smo jo imeli leta 1997 (t.i. Kosova komisija) ostro napadali in smešili tako na političnem parketu kot po medijih, zato je ta komisija že leta 1998 preprosto izginila? Se tega sploh kdo še spomni? Rešitev? Gradbeni inženir Kos, predsednik te komisije, bi moral biti mnogo bolje plačan od Jožeta Brodnika, takratnega direktorja Darsa. Le tako verjetno slednji s svojimi gromovniškimi kritikami Kosove komisije v Državnem zboru ne bi dosegel svojega - da je prestrašil inženirja Kosa. Le tako morebiti ne bi prišlo do slavnega kartelnega dogovarjanja med slovenskimi gradbenimi baroni na dvorcu Zemono leta 1999 ...

V Angliji in Nemčiji, če ju vzememo kot primera transparentnega vodenja velikih infrastrukturnih problemov, je očitno dovolj klenih in poštenih politikov, da postavijo nadzor, ki deluje, ki ga ni moč prestrašiti. In utišati. Pa pri nas? Ali je kje kak politični voditelj, ki bi imel dovolj jajc, da postavi tako komisijo, kot to naredijo v Angliji in Nemčiji? Edina šansa je, da si Aktivni državljani sami izborimo Zakon o aktivnem državljanu, v katerem bo dovolj jasno in zavezujoče določeno, kako izvajati kontrolo javnih projektov s strani Aktivnih državljanov. In to nad vsakim, ki deluje v javni sferi, nad vsakim, ki je udeležen v procesu javnega naročanja. Brez tega preboja ni nobene možnosti, da se bo stanje izboljšalo ali normaliziralo. Če si ne izborimo Zakona o Aktivnem državljanu, ki bi omogočil rojstvo institucije za izvajanje tega zakona, potem bomo ostali pri tem, kar imamo: pri nemočnem KPK, jalovem Računskem sodišču, zbirokratizirani Komisiji za nadzor javnega naročanja, da o ostalih institucijah, ki včasih omenijo v svojih poročilih kakšen stavek o korupciji, niti ne govorimo.

V poročilih pogosto naletimo na vest, ki vsakogar gane: na javni poziv, ki ga je sprožila družina bolnice s posebno obliko levkemije, ki ima štiri otroke, naj ljudje darujejo kri, je bil odziv v Sloveniji zelo velik. Čeprav gre celo za posebno obliko odvzema krvi, ki zahteva od darovalca posebno pripravo in dolgotrajnejši postopek, so ljudje pripravljeni aktivno sodelovati, pomagati. Mar ni paradoksalno, kako ena plat slovenskega naroda je nima težav s pripravljenostjo narediti nekaj dobrega za bližnjega, pa tudi vzame kar nekaj časa, enegije in osebnega žrtvovanja, po drugi strani pa je jalov kakršenkoli poziv državljanom, naj nekaj naredijo za skupnost, javno dobro? In četudi bi takšen korak skupaj s premislekom vzel ljudem le nekaj minut njihovega dragocenega časa - na primer spletno glasovanje o kakšnem perečem javnem problemu), praktično vedno naletimo na eno in isto nerazumevanje, celo cinizem in ignoranco. Poenostavljeno, kakršenkoli korak v smeri neposredne demokracije, kontrole oblasti in predstavniške demokracije enostavno ne zaživi. Preostane spet samo silno mučni - vsaj glede zbiranja podpisov - in tudi dragi splošni referendum, ki ga bo spretna politika, tudi če pobudniki zberejo zahtevanih 40.000 podpisov, ne glede na rezultat zmanipulirala, uporabila le za nabiranje volilnih glasov.

Kaj je sploh moč narediti, da bi tisti pozitivizem iz prve plati vsaj malo prelili tudi v aktivni odnos do skupnih, javnih problemov? In bi vsaj nekateri med nami postali Aktivni državljani. Kaj narediti, da bi odgovorni za določen javni problem kasneje sprejeli in upoštevali aktivni odnos državljanov, kaj storiti, da bi Aktivni državljani njihovo upoštevanje prepoznali in bi jih to kvečjemu vzpodbudilo k še večjemu angažmaju, s čemer bi nastala nekakšna "spirala kvalitete reševanja javnih problemov"?

Spet ta večni začarani krog? Ga lahko prekine nek pošten, odgovoren in sposoben voditelj, ki se bo prebil po hierarhični lestvici predstavniške demokracije in bo spoštoval kontrolo svojih dejanj s strani Aktivnih državljanov (kar se sicer pri nas še nikoli v zgodovini ni zgodilo)? Spet smo pri vprašanju, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Se mora najprej dovolj velika skupina poštenih, sposobnih, klenih, dobrovoljnih, odgovornih, empatičnih (pa še sedemnajst podobnih pridevnikov bi moral našteti) ljudi vzeti skupaj, zmagati na volitvah in sprejeti Zakon o aktivnem državljanu, ki bo določal kontrolo njihovih odločitev, sklepov ali dejanj s strani t.i. Aktivnih državljanov, ki si v določenem trenutku vzamejo pet minut časa in pritisnejo na tipko, kar lahko te zmagovalce konec koncev stane kariere, težko izborjenega položaja?

Ali pa si moramo Aktivni državljani kar sami direktno izboriti svoje mesto, svoje upoštevanje, svojo stimulacijo, svoj Zakon? Katera pot je bolj uresničljiva, kaj je bolj možno (konec koncev je politika umetnost možnega)? Moja življenjska izkušnja napotuje na to drugo, t.i. direktno pot. Ustava jo odpira in zagotavlja. Noben zakon jo ne preprečuje. A kako nagovoriti dovolj veliko množico državljanov, da se gredo demokracijo, in si na prvem mestu izborijo Zakon o aktivnem državljanu in prek tega zakona, tisti, ki hočejo in so tega sposobni, prevzamejo status Aktivnega državljana? Kako jih prepričati, kako jih stimulirati?

Priznam, tu se mi vedno ustavi. Nastane ta paradoks demokracije ... ostane mi le še vzklik: Edina šansa za demokracijo ni ta, da dobi ljudstvo oblast v roke in bo "vsak odločal o vsem", na primer sedaj na referendumu o 2. tiru, kot cinično razlagajo nasprotniki referenduma. Ne, ne, edina rešitev je, da dobimo resnično učinkovito kontrolo vsega in vsakogar v sferi javnega odločanja, na prvem mestu pri velikih javnih infrastrukturnih projektih. Še več, da imamo mi, državljani, kontrolo nad tistimi, ki jim damo svoj glas na volitvah! To pa brez Zakona o aktivnem državljanu preprosto ne gre!