Problem je v razumevanju športa in njegovega vpliva na družbo. Ko se tega zavemo, lahko pristopimo k temeljnima problemoma, pridobivanju sredstev za športne dejavnosti in pravično razdelitev pridobljenih sredstev. V Sloveniji temu lahko dodamo netransparentno izginjanje sredstev v obliki finančnih malverzacij in korupcijskih tveganj. Ker šport ni profitabilna dejavnost, društva in klubi ne dobijo dovolj denarja za preživetje in vzgojo mladih kot nujne podstati športa, in se morajo zanašati na sredstva staršev. Prav tako je nacionalni program športa zastarel in ne nudi osnov za izgradnjo in vzdrževanje infrastrukture, spodbujanje lig na lokalni ravni in razvoj ter približanje športa mladim skozi športne akademije. Če tega ni, se šport ne bo razvijal in ozko usmerjene propagandne akcije rešujejo parcialne probleme in interese multinacionalk in lobijev. Za koga bodo tekmovali športniki v prihodnje, za države ali multinacionalke? Ali sistem poskrbi le za vrhunske športnike, ki so že itak uspeli? Kaj pa je z vsemi tistimi, ki jim zaradi zdravstvenih težav, poškodb ali pomanjkanja denarja za kvalitetnejši trening in opremo ni uspelo, kako bodo preživeli ti? Denar se lepi na šampione, ki so uspešni, so prisotni v medijih, vsi bi radi zaslužili na ta račun s propagandnimi akcijami. Toda kje so potem vsi ti ljudje, ko nastopijo težave; kako pomagajo tistim, ki jim ne uspe; kako pomagajo razvijati šport, predvsem pa dejavnosti, ki niso trenutno v soju medijev; kaj je z znanostjo v športu?

Poslanci smo namreč pri obravnavi sprememb zakona o športu na sejah odborov od strokovnjakov jasno slišali, da glavnina problemov slovenskega športa leži v pomanjkanju sredstev. Če denarja ni, bodo še tako všečne spremembe zakona o športu ostale le mrtva črka na papirju. Zakoni, ki se sprejemajo reaktivno ad hoc po posameznih primerih in interesih, se, kot je to običajno v mandatu te vlade, ne bodo mogli izvajati in bodo v nasprotju z drugo zakonodajo. Tudi prodaja piva in vina na športnih prireditvah, ki jo promovirajo nekateri vladni poslanci kot nekakšno rešitev, je bolj nesistemska kaplja vode v razburkanem morju športnih problemov in bo generirala nove probleme. Vračanje alkohola na športne prireditve pa je nenazadnje tudi v nasprotju z idejo športa in načelom "zdrav duh v zdravem telesu".

Delavci v športu sicer navajajo, da je problematika financiranja športa večplastna, razlika je tudi v tem, ali gre za financiranje vrhunskega ali amaterskega, rekreativnega športa in športne infrastrukture. Jasno pa je, da ob pomanjkanju pokroviteljskih in drugih zasebnih sredstev velik del bremena nosi Fundacija za šport, ki pa že nekaj časa neuspešno opozarja, da ji sredstva vztrajno padajo. Zakaj? Zato ker vlada ne zna, še huje, noče urediti ključnega vira financiranja FŠO: koncesij od športnih stav. In kaj je razlog za pasivnost vlade? Seveda lobiji, ki jim trenutno stanje ustreza, za šport pa se zanimajo, ko se je potrebno osebno promovirati ob uspešnih športnikih. Pri tem je zanimivo, da so predstavniki teh lobijev v večini primerov "športni delavci" - ali pa vsaj tako mislijo in se tako predstavljajo.

Javna skrivnost, tudi med številnimi poslanci, ki jo vlada Mira Cerarja in njegovo finančno ministrstvo noče priznati, je, da ogromna večina slovenskih državljanov stavi pri tujih prirediteljih športnih stav in ne pri Športni loteriji, slovenskem zasebnem podjetju, ki ima po trenutni zastareli zakonodaji edino pravico (koncesijo) prirejati športne stave v Sloveniji. Vprašati se je potrebno, zakaj to zasebno podjetje že leta stagnira, prihodki mu padajo in je tehnološko zastarelo. Ta navidezni in z vidika države nesmiselni monopol Športne loterije pomeni, da ogromna sredstva slovenskih državljanov, več sto milijonov evrov na leto, neobdavčeno in nenadzorovano letijo v tujino, ministrstvo za finance pa to mirno gleda, celo promovira. Namesto, da bi država vsaj del teh sredstev poskušala vključiti v slovenski davčni sistem, podeliti koncesije zainteresiranim resnim podjetjem v skladu z dobrimi praksami drugih evropskih držav, jim nenazadnje omogočiti oglaševanje (ta podjetja so v tujini eden glavnih financerjev športa), tišči glavo v pesek; še več, aktivno ignorira vse možne rešitve. Kdo si polni žepe, pa ni nikoli razjasnjeno. Seveda je financiranje preko iger na srečo in športnih stav le kamenček v mozaiku financiranja športa, ki je ob pomanjkljivem nadzoru problematično že samo po sebi, saj so bile države s širšega področja Balkana večkrat vpletene v kriminalne dejavnosti.

Bolj prikrite so korupcijske kupčije v nasprotju z javnim interesom in prelivanjem denarnih tokov v zasebne žepe, ob postavljanju vodljivih ljudi na ključne položaje. Pri tem se pojavljajo pritiski na sprejem zakonodaje zaradi parcialnih interesov. Očitno je za vlado nov zakon o športu, ki ga bodo uporabljali kot propagandni predvolilni dosežek, pomembnejši od celovite ureditve financiranja športa, to slednje pa bi bilo možno le ob spremembah zakona o igrah na srečo. Mimogrede, spremembe tega zakona že leta zahteva EU, ker je obstoječa zakonodaja v nasprotju z evropskim pravnim redom, a tudi takšni argumenti so za trenutno vlado brez pomena.

Kupčije več kot očitno dobro delujejo. Nov predsednik uprave je z glasom države v nadzornem svetu Športne loterije (ministrstva za izobraževanje, znanost in šport) s preglasovanjem postal nekdanji generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije, strici iz ozadja pa so podprli zakon o športu, čeprav mu npr. nasprotuje Sindikat športnikov. Vmes pa je ministrstvo za finance na "pobudo" predsednika vlade v predal pospravilo zakon o igrah na srečo. Gre za jasen primer položajske korupcije, ki v tem primeru ogroža financiranje športa v Sloveniji, skupaj s številnimi podobnimi primeri pa hromi razvoj Slovenije.

Za konec lahko izpostavimo: upoštevati je potrebno opozorila stroke, nevladnih organizacij in tudi športnikov. Drugič, predlogi vlade ne rešujejo sistemskega financiranja športa. Še več, omogočajo korupcijska tveganja v najširšem smislu. In tretjič, kakšen signal dajemo mladim?

Seveda je potrebno urediti financiranje športa, vendar zaradi večplastnosti problemov potrebujemo usklajeno politiko z razdelano strategijo in jasnimi cilji. Ker tega ni, nam  denar in športniki bežijo v tujino. Lahko bi se kaj naučili iz zgodovine. Za primer dajem rimsko državo. Rim so pestili problemi gospodarstva, ki se je naslanjalo le na poceni delovno silo, imeli so finančne težave in - kot tretje - imeli so tudi visoke in nepregledne davke. Kako podobno z zdajšnjo situacijo (NLB, Magna, Drugi tir ipd.) v Sloveniji! In kako so takrat reševati takšne probleme, da so lahko ohranjali navidezni mir, uveljavljali svoje interese in obvladovali ljudi? S propagandnimi akcijami zamegljevanja dejanskega stanja po načelu kruha in iger, kar lahko glede na zakon o omejevanju porabe alkohola prevedemo v nov slogan Cerarjeve vlade: piva in iger.