Pred dnevi nas je Statistični urad (SURS) presenetil z izračunom o 5,3-odstotni gospodarski rasti v prvem letošnjem kvartalu v primerjavi z lanskim začetkom leta. To pomeni seveda realno rast, brez vpliva cen, nominalno pa je bil porast celo 6,6-odstoten. Ob splošnem zadovoljstvu z dobrimi dosežki, je Gospodarska zbornica (GZS) pohitela z opozorilom, da gospodarstvo raste že prehitro (da se pregreva, kot se temu običajno reče). V svojem opozorilu so izpostavili predvsem skrb, da ne bi država te rasti izrabila za rast plač, dodatno pa priporočajo tudi "optimizacijo" socialne politike. Slednje se razume kot zadržanje ali celo znižanje socialnih izdatkov. Na drugi strani pa so se ljudje predvsem spraševali, komu ta gospodarska rast sploh koristi, saj nimajo občutka, da bi se to poznalo v njihovih žepih. Tako plače kot pokojnine so v prvem kvartalu rasle kar za 5 odstotnih točk počasneje kot celotno gospodarstvo in s tega vidika so tovrstna vprašanja upravičena. Zato mogoče nekaj dodatnih podatkov o tem, zakaj je prišlo do tako visoke rasti in kje se ta rast odraža.

Visoko povečanje našega BDP bi najbolj točno pojasnili z nadaljevanjem rasti izvoza, k temu pa je pripomogla tudi povečana domača poraba - tako gospodinjstev kot tudi investicij. Do težav pa hitro pridemo, ko želimo to rast podrobneje obrazložiti s številkami. Brali smo namreč, da sta domača potrošnja in investicije k tej rasti prispevali 4,5 odstotne točke - to pomeni, da bi za prispevek izvoza k skupni rasti ostalo le 0,8 odstotne točke. Ker pa je izvoz naraščal še precej hitreje kot domača potrošnja, za skoraj desetino, v tej navedbi nekaj ne more biti točno.

Trošenje navzgor, uvoz pa tudi

Problem je namreč v tem, da kadar se gospodarska rast predstavlja po vrstah potrošnje, objavljeni podatki o potrošnji obsegajo tako potrošnjo doma ustvarjene dodane vrednosti kot tudi vrednost porabljenega uvoženega blaga, kar se potem na koncu odšteje. Povedano bolj nazorno - če bi prebivalci potrošili 100 milijonov evrov za nakup avtomobilov iz uvoza, bodo statistiki ugotovili, da je bila domača potrošnja višja za 100 milijonov, a istočasno bodo od skupne potrošnje pri končnem izračunu BDP ta izvoz odšteli (pri tem zanemarjam zaslužek prodajalcev avtomobilov in davek, ki ostaja v Sloveniji).

Prebivalstvo je letošnji prvi kvartal res potrošilo preko 300 milijonov evrov več kot lani, a pomemben del tega je bila potrošnja uvoženega blaga, kar ni prispevalo k domači gospodarski rasti. In enako velja tudi pri celotnem znesku investicij ter izvoza. Zato objavljena informacija o 4,5-odstotnem prispevku domače potrošnje k rasti BDP ni točna. Potrošnja gospodinjstva je k skupni rasti BDP dejansko prispevala odstotek, mogoče odstotek in pol in enako tudi investicije, vsaj polovico gospodarske rasti pa je tudi v prvem letošnjem kvartalu prispeval izvoz.

Izvoz rešuje Slovenijo

Ta ostaja še naprej največji generator naše gospodarske rasti, saj že tri leta vsakič prispeva kaki dve odstotni točki. K rasti pa je zadnje leto pričela močneje prispevati tudi domača poraba, največ prebivalstva, države, ponovno pa tudi investicije. To je pravzaprav tisti del potrošnje, ki nam je manjkal in zaradi česar so vzhodne države zadnja leta dosegale večjo rast. Če pogledate npr. Češko ali Poljsko, smo ves čas v izvozu dosegali podobne rezultate, odstopali pa smo pri domači potrošnji. Domača potrošnja pa je seveda odvisna od prejemkov prebivalstva. Ob zadrževanju njihove rasti ter splošni negotovosti so ves čas obstajala iluzorna pričakovanja, da se bo ta dvignila. Zanimivi so bili komentarji o preveliki odvisnosti od izvoza, nihče pa ni povezoval, da je manjkajoča domača potrošnja možna samo ob večjih prejemkih ljudi. Da gre za spiralo, ki smo jo kar nekaj let obračali v negativno smer.

Več kot 5-odstotno gospodarsko rast smo imeli zadnjič v obdobju 2006-2008, preden smo padli v krizo. Zato je seveda logičen komentar in skrb, da se ne bližamo podobnemu scenariju kot leta 2008. Na žalost se tudi pri tej oceni pozablja, v kakšnih okoliščinah smo takrat dosegali povprečno 6,5-odstotno rast. V obdobju 2004-2008 je Slovenija v tujini najemala letno po tri, štiri in tudi pet milijard evrov dodatnih finančnih virov, kar je razumljivo močno pospešilo gospodarsko aktivnost. Trenutno oz. že kar zadnjih nekaj let pa je situacija obratna. Vsako leto namreč zadolžitev znižamo za več kot milijardo evrov (poleg plačila vseh obresti) ter dodatno celo krepimo finančno premoženje v tujini. Samo za primerjavo - trenutno ima Slovenija že več imetja v tujini, kot pa znašajo vse naše obveznosti (brez neposrednih naložb tujcev v naši državi). Ta podatek je verjetno za večino nerazumljiv, potem ko vsak dan bere o ogromnem javnem dolgu. Vendar je točen in pomeni odnos vseh rezidentov Slovenije (države, bank, podjetij, prebivalstva) do tujine. Pred nastopom krize je bilo skupnega neto dolga do tujine precej milijard evrov, čeprav se običajno piše, kako smo se začeli zadolževati po letu 2008.

Komu koristi blagostanje?

Danes gre torej za "zdravo" gospodarsko rast, temelječo na priložnostih in poslih v tujini, del tega povečanega zaslužka pa prejema tudi prebivalstvo in to je začelo trošiti. Tu pa se lahko dotaknemo druge dileme, ki smo jo izpostavili na začetku. Kdo ima koristi od te gospodarske rasti?

Bruto domači proizvod spremljamo in računamo na različne načine in eden izmed treh je tudi dohodkovna metoda. O njej se praktično nikoli ne piše, pove pa, kako se ustvarjen BDP deli. Torej, koliko so od novo ustvarjene dodane vrednosti dobili ljudje za svoje delo. Konkretni podatki pokažejo, da so od 600 milijonov evrov nominalno večjega bruto domačega proizvoda v letošnjem prvem kvartalu, zaposleni za svoje delo dobili le dobro tretjino (230 milijonov evrov). Delitev gre torej močno v korist kapitala, kar je sicer dolgoročno spodbudno za nadaljnji razvoj in nova delovna mesta - vseeno pa to pomeni tudi krepitev premoženja v rokah ožjega kroga ljudi.

Zaradi tega so vsekakor na mestu pobude, da mora pri učinkih višje gospodarske rasti v večji meri sodelovati tudi prebivalstvo preko višjih prejemkov. Razumljivo je sicer, da Gospodarska zbornica kot zagovornik gospodarstva zagovarja kapitalski vidik, a politika bi morala znati uravnotežiti interese družbe kot celote. In prav bi bilo, da pomemben del večjega kolača dobijo tudi drugi deležniki pri ustvarjanju večje dodane vrednosti. Lahko sicer nekdo oporeka, zakaj bi moral pri boljših rezultatih gospodarstva participirati tudi učitelj, medicinska sestra ali upokojenec, in da je to čas, ko je potrebno narediti rezervo za slabe čase A tudi Avstriji slednji zaslužijo še enkrat več zaradi uspešnosti njihove ekonomije kot celote. Zato pravičnejša delitev boljših rezultatov niso neki bombončki, kot se poskuša razlagati vsaka ugodnost iz naslova višje gospodarske rasti. Pozablja se namreč, da gre vedno v osnovi samo za delitev med delo in kapital. In manj ko namenjamo delu (vsem prejemkom ljudi), več ostane za kapital.