Briljanten kustos digitalnih data zajemanj in radikalnih umetniških formatov, Jurij Krpan, nas želi pravočasno obvestiti in opozoriti na to, da so se centri moči, ki upravljajo z inteligencami ter s planetarnimi rezervami, že strateško premaknili na geostacionarno orbito. Dobesedno! Našteje nam dejstva, na katera moramo biti pozorni v novem radikalnem okolju. Opozori nas na psihologijo v ekstremnih pogojih, na mnogotere biotehnologije, na astrobiologijo, exo-življenje, ekstremofile, umetno življenje, predvsem na umetno inteligenco, robotski konstruktivizem, suprematistično kognicijo in 3D stereolitografsko arhitekturo. Bivati v svetu in biti z vsemi ljudmi, je nujnost, ali pa bomo vsi skupaj, naenkrat, izginili kot kafra s tega sveta!
I.: Poglejmo v prvo umetniško strukturo v umetnino Cozmologicus Katarine Petrović, ki jo je razvila v zadnjem obdobju na rezidenci v Evropski vesoljski agenciji (ESA). Petrovićeva večino svojih postopkov generira iz avto-referencialnega Lexicona / Liber Novus. Katarina Petrović je s svojim izumom Lexicon / Liber Novus zgradila metafizično bazo za svojo pripoved o prvi besedi: Mi! V njenem Lexiconu, ki obsega štiritisoč strani, ena sama samcata beseda We! zgenerira mnoštvo besed, monumentalen sistem. Na otvoritveni strani Lexicona / Liber Novus je zapisan ljubezenski verz Jorgeja Luisa Borgesa iz njegove edine pesmi, ki jo je napisal v angleščini ter vztrajal v tem, da se je ne sme prevajati: "We1 talked2 and3 you4 have5 foorgotten6 the7 words8." Borges je napisal pesem o noči kot nestanovitni ljubimki!
Ko pogledamo v posamične besede verza, pogledamo v seznam korakov, ki nas bodo potopili v globino smislov in nas pripeljali do dokončne odrešitve. Svoj pogled moramo usmeriti v besede aksiomatično, tako da vsako besedo oštevilčimo in jo obravnavamo kot del številčnega sistema. Tako števila postanejo meta raven besed.
Didaktični vzorec: We1 je prva beseda, ki jo numeriramo, talked2 postane druga numerirana beseda in tako naprej. Takoj zatem, ko prvo besedo We1 razložimo s pomočjo definicije iz slovarja angleškega jezika, vsaka beseda iz definicije dobi svoje število. In tako v nedogled. Definicija besede We1 generira petdeset drugih besed. Teh petdeset besed pa spet generira petdeset drugih besed in tako naprej in tako dalje.
Pozor: Knjiga Lexicon / Liber Novus manifestira neskončnost. Da bi razložila osem Borgesovih besed je morala Katarina Petrović razložiti 47144 drugih besed. Zelo, zelo pomebno dejstvo je to, da je Lexicon samoreferencialen, zaokroženo sistematičen, istočasno pa je tudi potencialno kaotičen. Če spremeniš eno samo besedo, eno samo črko, ves sistem razpade. Nastopi kaos.
In zdaj vstopimo v vzporedno umetnino Cozmologicus Katarine Petrović, ki ta trenutek raztavljena v galeriji Kapelica. V tej umetnini je vzorčila amplitude Jupitrovih frekvenc in jih povezala s števili iz Lexicona. Tako nam Petrovićeva z algoritemskim slučajem proizvaja poetsko strukturo, ki jo beremo v realnem času na črni tekočini. Dobesedno! Tako beremo poezijo, ki jo proizvajajo Jupitrove elektromagnetne frekvence.
II.: Poglejmo v drugo umetniško strukturo, v strukturo umetnika Marka Peljhana z naslovom Somnium, ki je dobila naslov po romanu Johannesa Keplerja Somnium. Keplerjev roman štejemo za prvo znanstevno-fantastično literaturo, ki ga je napisal leta 1608, izšel pa je zaradi inkvizicijske navlake šele po Keplerjevi smrti leta 1634. Natisnil ga je njegov sin Ludwig.
Neplačan oglas: Obiščite Gradec, to lepo pitoreskno mesto, ki je znamenito po tem, da je v njem šest let živel astronom in matematik Johannes Kepler! Konec oglasa.
Knjiga Somnium je napisana kot fikcija, kot zgodba o gibanju planetov v našem sončnem sistemu. Knjiga se pravzaprav začne s potovanjem na Luno. To je ena prvih knjig nasploh, ki je tematizirala polet na Luno. Kepler skozi svoje sanje prvič v umetnosti in znanosti opiše mikrogravitacijo: potem smo brez teže pristali na Luni. Potem je z Lune gledal na Zemljo in ostale planete, kako se vrtijo okrog Sonca. Tako je vstopila v kulturni krog ideja o heliocentričnem sistemu! Prvič v zgodovini znanosti je moral znanstvenik komunicirati svojo resnico skozi umetnost, ker je skozi znanost ni smel oziroma ni mogel!
Peljhanovo umetniško delo je strukturirano trodelno. Osrednji del njegove umetnine je nameščen pod stekleno kupolo. Ta segment umetnine je poimenoval observatorij. Konstrukcijski mehanizem je sestavljen iz počasi, zelo počasi vrtečega steklenega diska, ki je analogen senzorju satelita Kepler, ki je bil nemščen v vesolje kot observatorij leta 2009. Premisa Keplerjevega satelita je raziskati, če sploh obstajajo v naši galaksiji planeti, ki se vrtijo okrog drugih zvezd. Na Peljhanovem steklenem disku je lasersko vgraviranih 200.000 zvezd, točno tistih zvezd, ki jih opazuje satelit Kepler. Satelit namreč opazuje spekter, primerljiv palčevem nohtu. Polje opazovanja pa je površina premera 3000 svetlobnih let, na njej so našteli do danes štiri tisoč planetov, ki se vrtijo okrog zvezd. Od teh štiri tisoč planentov jih je deset takšnih, ki bi lahko imeli vodo v tekočem stanju. Torej bi lahko bilo na njih življenje.
Drugi segment umetnine je: projekcija, ki v realnem času prenaša HD sliko med tem, ko mikroskopska kamera drsi po kozmičnih koordinatah vrtečega steklenega diska in proizvaja interakcijsko zvočno maso. Senzorji reagirajo na lasersko bombardirano steklo, na kraterski zapis. V naslednjem koraku bodo Peljhan in njegova bivša študenta Danny Bazo in Karel Yerkes naselili na stekleni disk okrog desetih planetov ekstremofile, ki jih bodo ohranjali pri življenju.
V tretjem segmentu pa gledamo ekstremno elegantno digitalno dato, ki nas obvešča o celotnem procesu, ki ga procesira v bistvu mikroobsrevatorij.
Koordinata: Kepler 40B je trinajstkrat večji od Zemlje, planet se giblje s hitostjo šestih zemeljskih dni. Tukaj življenja zagotovo ni! Od teh štiri tisoč pa jih je deset takih, kjer življenje verjetno je! Tako umetniški observatorij, ki opazuje makrosliko vesolja, postane observatorij, ki je v svojem bistvu mikroobservatorij. Tako znova dobimo klasičen peljhanovski Mikro-Makro odnos. Makro z modelom kozmične razsežnosti postane mikro model. Model postane Mi kozmična mikro identiteta. Veličastna naprva! Primerljiva z veličastnim Makrolabom.
Mitologija-Misija! Mi - Mi!
Ponovimo: naj nam skupni spomenik postane tehno planet!