Komentar

Regionalni kaos na Bližnjem vzhodu: nemirna dediščina in sedanji premiki

Ko govorimo o današnjem Bližnjem vzhodu - glavnih konceptih njegovih delitev in meja, moramo najprej analizirati njegove zgodovinske, socialne, ekonomske in politične vidike razvoja. Brez razumevanja zgodovine regije ne moremo razumeti sedanjega stanja in dogajanja. Tako je laže definirati razpad starih in vzpostavljanje sodobnih regionalnih redov na Bližnjem vzhodu, kjer se pojavljajo novi državni in nedržavni akterji, ki vstopajo v regionalno geopolitiko: predvsem Združene države in Rusija, pa tudi Evropska unija Kitajska, Turčija, Iran, Izrael, Egipt, Savdska Arabija in zalivske države.

13.06.2017 20:47
Piše: Iztok Mirošič
Ključne besede:   Bližnji vzhod   ZDA   Rusija   Evropa   kaos   zgodovina   Islamska država   Sirija   Zaliv   Otomanski imperij

Za državne tvorbe na Bližnjem vzhodu je značilen koncept prisile - arabske države so močne in delujoče le, če obstaja prisila.

Veliko več je novih, hibridnih in manj tradicionalnih moči, več je nedržavnih ali subdržavnih akterjev. Bližnji vzhod v zadnjih letih doživlja večje spremembe – vojna v Siriji, množični begunci in razseljene osebe, intervencija tujih sil, pojav Islamske države (Daesh), avtonomne kurdske regije in ozemlja. Regija se fragmentira. Vse to povzroča veliko nejasnosti in potrebo po razumevanju, ali je sistem držav oziroma regionalni red na Bližnjem vzhodu stabilen. Ali bo s krhkimi državnimi oblastmi in obstoječimi mejami preživel? Regija je zelo kompleksna. Ali v zgodovinskih premisah razvoja lahko najdemo vodila za sodobnost? Historični determinizem je namreč pogosto vzrok tragedij; Afganistan, Irak, Libija in Sirija nam kažejo zanemarjeno zgodovino. Od nastajanja novega reda v Sredozemlju je močno odvisen tudi red v naši Evropski uniji (EU)...

 

Pomembni zgodovinski dejavniki, ki determinirajo regionalno sedanjost in vzpostavljeni red, temeljijo na treh zgodovinskih mejnikih:

 

1. Sykes-Picot sporazum 1916 o mejah na Bližnjem vzhodu, zlasti v Iraku, ki so rezultat britansko-francoskih interesnih sfer, nacionalizma in interesov sosed. Ozemlje ISIS je zelo podobno temu načrtu.

 

2. vzponu islama v Egiptu v tridesetih letih prejšnjega stoletja skozi Muslimansko bratovščino, ki je bilo anti-misionarsko gibanje z mobilizacijo lokalnega prebivalstva proti tujim intervencam za Suez.  

 

3. pojavu sektarianizma v Libanonu v 50-60. letih, ki je izrabil versko identiteto za politične in socialne cilje, kar je pripeljalo v državljansko vojno.

 

 

Velik vpliv na razvoj sodobnega dogajanja na Bližnjem vzhodu ima rivalstvo evropskih imperijev, posebej vpliv Otomanskega imperija. Ta je je vplival tako na Balkan kot na Bližnji vzhod, ko so etnične meje z izgonom ali prisilno preselitvijo celotnih narodnostnih skupnosti (5 milijonov muslimanov in 1.9 milijona kristjanov v obdobju 1770-1923) dobivale oblike verskih meja. Nauki obdobja post-otomanskega cesarstva so nujni za razumevanje današnje post-konfliktne družbene sodobnosti v Siriji, Iraku, Libiji, pa tudi Kosovu. Za Bližnji vzhod in Severno Afriko, pa tudi Balkan je značilna zgodovinska pot odvisnosti, ki močno sovpada z dediščino in razpadom Otomanskega imperija. Otomanski imperij ni bil le turška okupacija. Njegova prisotnost je oblikovala različne in kompleksne identitete, zato ima stigmatizacija Osmanskega imperija še danes velik vpliv na "zahodni" pristop obravnavanja teh entitet. Stigmatizacija je že v konceptu modernizacije, ki je enačena z "evropeizacijo" oziroma "zahodnizacijo" teh družb. V resnici pa gre za koncept evropske dominacije nad družbami post-otomanskega imperija. Evropske države so namreč v Otomanskem imperiju (Grčija) aktivno spodbujale nove nacionalne identitete z namenom razkroja imperija in kolonizacije novih držav. Zgodovina kolonizacije post-otomanskih družb kaže pot v odvisnost le-teh s pogostimi upori lokalnega prebivalstva proti imperialnim okupacijskim silam, tj. Franciji (Alžirija), Italiji (Libija) in Združenem kraljestvu (Irak).Ta pristop ima še danes močan vpliv pri (zahodnem) vodenju politik in uravnoteženju lokalnih družbenih skupnosti na Bližnjem vzhodu.

 

Posebej zanimiv za razumevanje današnjega dogajanja na Bližnjem vzhodu je koncept manjšine. Ta v Otomanskem imperiju ni obstajal (poznali so le nemuslimanske skupine). Nastal je šele z evropsko intervenco, ki je spodbujala spremembo nemuslimanskih skupin v manjšine. Manjšine kot nov koncept so instrumentalizirali že evropski konzuli v Otomanskem imperiju, ki so spodbujali nastanek dotlej neznanih identitet. Te so nato samostojno zaživele v zgodovini in spodbujale fragmentacijo in razpad imperija. Evropske sile so z lokalnimi silami in milicami uveljavljale svoje interese – delovale so kot agents-provocateurs v regiji (Francija v Siriji, Italija v Libiji). Evropska civilizacijska misija lokalnih skupnosti je bila v bistvu njihova kolonizacija in pot v odvisnost. Tudi populacijske spremembe v zgodovini Bližnjega vzhoda imajo pomemben vpliv na sedanjost. Vojna v Siriji še danes pošilja v beg na tisoče sunitskih muslimanov, režim uničuje mošeje in identiteto sunitov, Islamska država uničuje nesunitska ljudstva... Veliko strokovnjakov meni, da je za stabilizacijo regije potrebna etnocentrična sprememba populacij v okviru nacionalnih držav v mejah po prvi svetovni vojni. S tem bi etnično stabilizirali regijo in državni red na Bližnjem vzhodu, čeprav so Židi, kristjani in muslimani tam stoletja sobivali v različnosti. Vera je bila le ena od sekundarnih identitet, sektaškega nasilja ni bilo. Razpad Otomanskega imperija pa je, ob odsotnosti koncepta manjšine, povzročil homogenizacijo različnosti in fragmentacijo. Rešitev za stabilizacijo regije bi bila danes verjetno prav nasprotna – vrnitev regije nazaj v zgodovinski čas hibridnih identitet.

 

 

Spremembe regionalnih meja

 

Poglavitni dejavniki destabilizacije na Bližnjem vzhodu so domači (sektarjanizem) z zunanjo podporo (Afganistan, Irak). So nezaustavljivi. Vseeno danes še ne moremo trditi, da bo državni sistem na Bližnjem vzhodu kolapsiral. Meje so pod pritiski državljanskih vojn, državna oblast ne kontrolira celotnega ozemlja, srečujemo se z uničeno in nedelujočo državo (failed state) kot na primer v Libiji, čezmejni organizirani kriminal raste, pojavljajo se kvazi države (Daesh, iraški Kurdistan). Kaj se danes sploh dogaja s suverenostjo in državnostjo v tej regiji?

 

Za državne tvorbe v regiji je značilen koncept prisile - arabske države so močne in delujoče le, če obstaja prisila. Socialno-ekonomski model je šibek. Glede suverenosti obstajajo jasne delitve med zunanjo, mednarodno suverenostjo in notranjo, domačo suverenostjo, ki zajema državno avtoriteto, meje ter legitimnost oblasti. V zgodovinski perspektivi so zajeti kompleksni procesi elementov domače suverenosti skozi daljši čas (panarabizem, militarizacija, vzpon verskih gibanj, sektarianizem, ki spodkopava državno avtoriteto), ki so pomembno determinirani z evropskim kolonializmom in nepopolnim razvojem koncepta moderne države. Na razvoj bližnjevzhodnega državnega sistema so vplivali tudi hladna vojna z generiranjem arabskih konfliktov, mednarodne intervencije, deficit legitimitete arabskih režimov s kolapsom njihove domače suverenosti ... Danes nanj vpliva tip novih vojn, drugačnih od meddržavnih ali državljanskih. To so vojne z nedržavnimi akterji, ki so celo močnejši od državnih ali vladnih, so brez centralnega odločanja ali poveljevanja (v Siriji se bojuje 23-70 skupin), z dvomljivim financiranjem (mamila, trgovina z umetninami, zasebno-vojaška varnostna podjetja ipd.) in z znatnimi spill-over učinki (množične migracije). Mednarodna, zunanja legitimnost arabskih držav ostaja trdoživa, saj danes ni večjega mednarodnega interesa za rekonfiguracijo držav v regiji. Za države na Bližnjem vzhodu je značilna krhkost oblasti oziroma domače suverenosti. Regionalni red(i) se prestrukturira(jo) – obstaja velika fluidnost pospešena z ljudskimi vstajami proti domači suverenosti. Zunanje meje držav v regiji se skoraj ne spreminjajo, dogajajo pa se pogostejši procesi notranjih razmejevanj znotraj držav zaradi notranjih etničnih, plemenskih in razrednih razlik in "nevarnosti družb" - ker država ne nudi storitev varnosti in pravne države prebivalcem. Za poenotenje, združevanje držav v regiji ni zgodovinskih korenin.

 

Državni sistem v okviru zunanjih meja na Bližnjem vzhodu je odporen, a z zaskrbljujočim trendom preurejanja državne moči znotraj meja držav. Po mnenju strokovnjakov je zato pri iskanju rešitev potrebno za stabilizacijo te regije v celoti pozabiti na koncept države in se osredotočiti na učinkovito upravljanje (effective governance) politik za ljudi.

 

 

Vzpon Rusije, marginalizacija Evropske unije

 

Pri konfliktih na Bližnjem vzhodu ne gre le za kontroverzni koncept posredniške vojne (t.i. proxy wars). Gre tudi za mešanico ljudskega upora ter konfliktov z globokimi zgodovinskimi koreninami in vmešavanjem tujih sil, ki slabijo državne strukture. Zunanje sile v skladu z lastnimi interesi pospešujejo sektarianizem. Regionalne sile se vse pogosteje vključujejo v upravljanje (management) konfliktov. Pri tem je potrebno upoštevati razmerja in ravnotežje moči med regionalnimi silami, zunanjimi silami (zlasti ZDA in Rusija) in tudi nedržavnimi akterji, ki s svojimi interesi še bolj komplicirajo stanje in iskanje trajne rešitve. V Siriji tako, kljub še nejasni politiki ZDA, opažamo hitro razvijajoči se nevarni scenarij separatnih iniciativ zunanjih sil ZDA in Rusije z razvrščanjem regionalnih akterjev. Govorimo o Bližnjem vzhodu kot šahovnici geopolitike, kar pa je preveč posplošeno. Dogodki v zadnjih petdesetih letih v tej regiji namreč niso bili le plod zunanjih sil. Dejavniki so vse pogosteje domači in v korelaciji z regionalnimi voditelji, ki se borijo za regionalni vpliv (Egipt kot dominantni regionalni vodja - Savdska Arabija je postala njegov tekmec; nova konfiguracija sil se oblikuje okoli zalivskih držav).

 

Ruska federacija izkorišča priložnost za svojo novo vlogo in regionalno vodstvo na Bližnjem vzhodu. Brez nje danes ni mogoč nikakršen dogovor o Siriji ali Iranu. V Siriji je postala hiperaktivna predvsem zaradi slabih odnosov z Zahodom po ukrajinski krizi in ne zaradi Sirije same. Za vodilno vlogo izraža pripravljenost, pragmatično sodelovati z regionalnimi akterji, čeprav ima z njimi tudi konflikte. Uporablja neideološki pristop. S tem širi področje sodelovanja in partnerje – sklenila je pomiritev s Turčijo, prekinila sirske spopade s pogajanji v Astani, sodeluje z Iranom in Savdsko Arabijo glede energije ter Bahrainom in Katarjem. Rusija je postala pomemben taktični akter v Libiji (general Haftar) in neguje dobre odnose tako z Iranom kot Izraelom ter sodeluje pri medpalestinskem dialogu. Nadgradila je odnose z Egiptom. A obdobje velikih dogovorov ("Grand Deals") na Bližnjem vzhodu je verjetno končano tudi za Rusijo. Pri mirovnih pobudah za Sirijo bodo za Ruse ostale glavni partner ZDA, kajti Evropska unija je v regiji povsem marginalna.

 

Apetiti Združenih držav za intervenco v Siriji - podobno kot v Iraku ali Afganistanu -, se kljub zadnjem raketiranju ciljev v Siriji manjšajo. Spremembe ameriške strategije do Bližnjega vzhoda namreč ni začel predsednik Donald Trump, temveč že Barack Obama. Tudi za ZDA sedaj ni čas za "velike strategije" (Grand Strategy), temveč za "nadzor situacije" in ureditev posledic trajnega kaosa v regiji. Ta sicer ne bo izginil iz dnevnega reda ZDA, a danes Bližnji vzhod in Severna Afrika nista v vrhu prioritet ameriške zunanje politike. Vprašanje ostaja, koliko bodo ZDA vodile unilateralno politiko in koliko bo varnostnega sodelovanja s partnerji. Združene države se ne bodo umaknile z območja, njihov angažma pa bo drugačen in predvsem z manj tveganja. Namesto velikih načrtov bodo delovale ciljno, z izbranimi posamičnimi cilji, kot npr boj proti ISIS, in s skrbjo za domače javno mnenje. To se tiče tudi ameriških odnosov s Turčijo, ki je za ZDA izjemno pomemben, a težek partner. Odnos Amerike do Turčije bo močno opredeljen  z močno ameriško podporo Kurdom v boju proti Islamski državi in terorizmu. Turčija bo verjetno razočarana. Trije glavni stebri ameriške politike do regije pa ostajajo trdni: privrženost varnosti Izraela, privrženost zalivskim državam, privrženost boju proti terorizmu.

 

Pomanjkanje  osredotočene vloge Zahoda na Bližnji vzhod povzroča povečanje vplivne rivalitete regionalnih akterjev, ki postajajo pomembnejši od zunanjih sil, a kljub temu brez zunanjih sil ZDA in Rusije celovit regionalni mirovni dogovor, ki v tem trenutku še ni verjeten, ni mogoč. Odpira se tudi manevrski prostor za nekdaj marginaliziranje zunanje sile, kot je na primer postsovjetska Rusija, ki zapolnjuje odsotnost Zahoda. To pa pomeni, da so za mir na Bližnjem vzhodu, predvsem Siriji, pomembni štirje enakopravni nivoji, ki pa so v tem trenutku težko dosegljivi:

 

- mednarodni (OZN, dialog Rusija - ZDA), ki ni problematičen;

- regionalni dogovor glavnih regionalnih igralcev, ki je težko dosegljiv;

- nacionalna delitev oblasti, ki je prav tako nedosegljiva, in

- lokalna, subnacionalna prekinitev ognja, ki jo je moč doseči.

 

 

Le ob izpolnitvi vseh navedenih dejavnikov je mogoče pričakovati trajno rešitev na Bližnjem vzhodu

 

 

Evropa in njena vloga v Sredozemlju

 

Širše območje Mediterana bo v prihodnje varnostno še pomembnejše. Preseneča, da je EU iz regije skoraj odsotna, čeprav želi biti pomemben igralec na sredozemskem dvorišču. Vloga Unije na Bližnjem vzhodu in Mediteranu je razočarujoča in paradoksalna, saj varnosti EU ni brez varnosti na Bližnjem vzhodu (migracije, terorizem). EU čaka na ameriško vodstvo, ki pa ga verjetno ne bo, saj ZDA niso več zainteresirane za vodilno vlogo. Evropske sile so slabo in brez strategije vodile že intervencijo v Libiji. Prepričanje, da je moč EU v "mehki moči", medtem pa naj ostali, predvsem ZDA, izvajajo "trdo, vojaško moč", že v Libiji ne deluje. EU bo morala prevzeti močnejšo vlogo v Sredozemlju, če se bo želela uspešneje soočati z varnostnimi izzivi, ki ji grozijo iz regije.

 

Konfliktnost Bližnjega vzhoda in poskuse njenega reševanja moramo obravnavati skozi zgodovinsko genezo današnjega stanja. Brez razumevanja zgodovine in zgodovinskih konceptov bo težko najti rešitve za sodobne konflikte, ki so povezani predvsem s krhkostjo in pomanjkanjem legitimitete domače oblasti v državah te regije. Prav tako je pomembno analizirati delovanje zunanjih, mednarodnih akterjev. Predvsem še vedno ključnih ZDA in intervencijsko prerojene Rusije. Ti dve veliki sili pa sami danes nista dovolj za rešitev. Upoštevati morata tudi vedno močnejše regionalne akterje. Apetitov ZDA za nove velike intervence v regiji ni, kakor trenutno ni niti pripravljenosti ZDA ali Rusije za oblikovanje "velikih strategij" za rešitev t.i. bližnjevzhodnega vprašanja. Fokus obeh bo ostal omejen na kontrolo kaotične situacije in boj proti terorizmu, zlasti Islamski državi. V oči bije marginalna vloga EU tako na Bližnjem vzhodu, od katerega varnosti je odvisna tudi njena varnost, kot v širšem Mediteranu – torej naravnem dvorišču Evrope. Brez preoblikovanja v resno, vplivno silo, tudi z elementi "trde moči", v Mediteranu Evropska unija kot entiteta ne bo mogla zagotavljati lastne varnosti in prihodnosti. To nas uči tudi zgodovina. Odhod diplomatsko in vojaško močnega Združenega kraljestva ji pri tem ne koristi. In tudi to bo morala upoštevati razprava o prihodnosti EU, ki bo stekla po francoskih in nemških volitvah.

 

 

Iztok Mirošič je državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Pričujoči prispevek je nastal pred začetkom napetosti v Zalivu med Savdsko Arabijo in Katarjem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Pred vrati je razpad doslej samoumevnega dominantnega položaja Zahoda, čakata nas streznitev in prilagajanje novi realnosti
1
28.10.2021 21:00
Energetska kriza pretresa celotno Evropo. Cena energentov na prostem trgu presega tudi najbolj črne napovedi. Bližajoča se zima ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Dan potem: Ali res potrebujemo še eno (državljansko) vojno, da bomo končno zaživeli v slogi?
15
27.10.2021 21:00
Mar res potrebujemo še eno vojno, da se bomo spravili in zaživeli kot bitja višje zavesti, razuma in sloge? Glede na trajanje ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Čas za streznitev: Covid pandemija je spremenila svet, našo državo in tudi nas same tako globoko, da ni več poti nazaj
16
26.10.2021 20:00
Časi za pisanje so neverjetni. Komaj oddam svoj prispevek, že takoj dobim material za drugega. Družbeno dogajanje je hitro in ... Več.
Piše: Milan Krek
Glasgow 2021: Klimatske spremembe so največja grožnja za človeštvo! Čakajo nas selitve narodov, konflikti in vojne za vodo!
24
25.10.2021 21:00
1. novembra se bo v Glasgowu na Škotskem začel nov t.i. podnebni vrh, na katerem naj bi svetovni voditelji v dveh tednih, ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zloraba medijev za diskvalifikacijo ljudi ima v Sloveniji dolgo brado, toda afera z ministrom Vizjakom je kot slabo pripravljena solata
15
24.10.2021 22:00
Verjetno v državi ni nikogar, ki ne bi slišal posnetka o glupih davkih. Nemudoma je postal viralen. Po drugi strani pa je bolj ... Več.
Piše: Ana Jud
Tovarišija, demontirali ste nam državo, zato se ne čudite, če se začenja vojna vseh proti vsem!
23
24.10.2021 12:50
Vemo, da lažejo. Oni vedo, da lažejo. Oni vedo, da vemo, da lažejo. Mi vemo, da oni vedo, da mi vemo, da oni lažejo. Pa še ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Poteka totalna vojna za dominacijo nad interpretacijo zgodovine
8
23.10.2021 22:56
Ali ste opazili, ko je na oblasti desna falanga, imajo ideologi okrog sebe razporejene korumpirane zgodovinarje, ki nam ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljubezen je ljubezen, kadar je neskončna. Sovraštvo je uspešno, kadar je neskončno.
10
21.10.2021 20:51
Ko veliki udarijo po majhnosti, ko zavezniki snamejo ovčjo, si nadenejo volčjo kožo ... se spomnimo drugi drugih. Si skačemo v ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Kako sta vrhovno in ustavno sodišče pomagala pri zmanjšanju zaupanja v sistem PCT, kar bo terjalo svoj smrtni davek
22
20.10.2021 22:45
Zakaj pri nas ne zmoremo dovolj moči, da bi se povezali in prenehali nagajati drug drugemu? Zakaj ne bi strnili vrste okoli boja ... Več.
Piše: Milan Krek
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
18
19.10.2021 22:03
Osnovni vzrok vseh zagat, v katere pada bolj ali manj celotna človeška skupnost in zadnje čase naša ožja skupnost, Slovenija, še ... Več.
Piše: Miha Burger
V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji smo jo preglasili s smrtno tišino javne besede
10
17.10.2021 22:30
Kmalu bomo uzakonili molk, ki bo dokončno uveljavil pravilo v večinskih medijih, to pa je, da je jakost javnega govora obratno ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
13
17.10.2021 11:00
Skrb za naše zdravje je omejena na biznis. Še bolj intenzivno boste v prihodnosti lahko zbirali zamaške za bolne otroke, ki jih ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Giorgio De Chirico: Kaj umetnik dela, ko dela? Tisto, kar je najtežje: nič.
2
16.10.2021 22:00
De Chirico ni nikoli, ampak čisto nikoli po naročilu poveličeval ideoloških diktatorjev ali religioznih dostojanstvenikov. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
12
15.10.2021 22:00
Vedno bolj imam ob vsem dogajanju občutek, da nas manjšina želi poriniti nazaj v balkanski kotel. Ker izgleda, da znajo le v ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
23
15.10.2021 00:30
Odposlanci Evropskega parlamenta, ki so v Slovenijo prišli ugotavljat, kakšne so razmere na področju svobode medijev, vladavine ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
China power cuts harm growth as climate goals cheer
2
14.10.2021 21:00
China is experiencing its worst power shortage since the 1980s, a phenomenon that puts at risk the countrys post-Covid economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
9
13.10.2021 20:00
Velikanska črna zverina mi je vedno za petami. Potuhnjene grdobe se nikakor ne morem znebiti. Če grem v kopalnico, se skrije pri ... Več.
Piše: Ana Jud
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
17
12.10.2021 20:54
V Sloveniji se bližamo že 5000 umrlim zaradi Covid-19 v letu in pol, kar je v povprečju 277 smrti mesečno. Pet avtobusov. ... Več.
Piše: Milan Krek
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
8
11.10.2021 20:00
Slovenske novice so objavile šokantno fotografijo, ki jim jo je posredoval bralec: v centru Ljubljane se je mamica po ulici ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
5
10.10.2021 11:00
Toliko obtožb in groženj, nenazadnje pa tudi sovraštva z vseh strani, kot ga je bilo začutiti ob zadnji oddaji Tarča na ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Tovarišija, demontirali ste nam državo, zato se ne čudite, če se začenja vojna vseh proti vsem!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.132
02/
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
Simona Rebolj
Ogledov: 3.947
03/
Zloraba medijev za diskvalifikacijo ljudi ima v Sloveniji dolgo brado, toda afera z ministrom Vizjakom je kot slabo pripravljena solata
Ana Jud
Ogledov: 1.548
04/
Kako sta vrhovno in ustavno sodišče pomagala pri zmanjšanju zaupanja v sistem PCT, kar bo terjalo svoj smrtni davek
Milan Krek
Ogledov: 1.891
05/
Ljubezen je ljubezen, kadar je neskončna. Sovraštvo je uspešno, kadar je neskončno.
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.229
06/
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
Miha Burger
Ogledov: 1.246
07/
Dan potem: Ali res potrebujemo še eno (državljansko) vojno, da bomo končno zaživeli v slogi?
Igor Vlačič
Ogledov: 981
08/
Čas za streznitev: Covid pandemija je spremenila svet, našo državo in tudi nas same tako globoko, da ni več poti nazaj
Milan Krek
Ogledov: 941
09/
Glasgow 2021: Klimatske spremembe so največja grožnja za človeštvo! Čakajo nas selitve narodov, konflikti in vojne za vodo!
Božo Cerar
Ogledov: 985
10/
Poteka totalna vojna za dominacijo nad interpretacijo zgodovine
Dragan Živadinov
Ogledov: 910