Komentar

Regionalni kaos na Bližnjem vzhodu: nemirna dediščina in sedanji premiki

Ko govorimo o današnjem Bližnjem vzhodu - glavnih konceptih njegovih delitev in meja, moramo najprej analizirati njegove zgodovinske, socialne, ekonomske in politične vidike razvoja. Brez razumevanja zgodovine regije ne moremo razumeti sedanjega stanja in dogajanja. Tako je laže definirati razpad starih in vzpostavljanje sodobnih regionalnih redov na Bližnjem vzhodu, kjer se pojavljajo novi državni in nedržavni akterji, ki vstopajo v regionalno geopolitiko: predvsem Združene države in Rusija, pa tudi Evropska unija Kitajska, Turčija, Iran, Izrael, Egipt, Savdska Arabija in zalivske države.

13.06.2017 20:47
Piše: Iztok Mirošič
Ključne besede:   Bližnji vzhod   ZDA   Rusija   Evropa   kaos   zgodovina   Islamska država   Sirija   Zaliv   Otomanski imperij

Za državne tvorbe na Bližnjem vzhodu je značilen koncept prisile - arabske države so močne in delujoče le, če obstaja prisila.

Veliko več je novih, hibridnih in manj tradicionalnih moči, več je nedržavnih ali subdržavnih akterjev. Bližnji vzhod v zadnjih letih doživlja večje spremembe – vojna v Siriji, množični begunci in razseljene osebe, intervencija tujih sil, pojav Islamske države (Daesh), avtonomne kurdske regije in ozemlja. Regija se fragmentira. Vse to povzroča veliko nejasnosti in potrebo po razumevanju, ali je sistem držav oziroma regionalni red na Bližnjem vzhodu stabilen. Ali bo s krhkimi državnimi oblastmi in obstoječimi mejami preživel? Regija je zelo kompleksna. Ali v zgodovinskih premisah razvoja lahko najdemo vodila za sodobnost? Historični determinizem je namreč pogosto vzrok tragedij; Afganistan, Irak, Libija in Sirija nam kažejo zanemarjeno zgodovino. Od nastajanja novega reda v Sredozemlju je močno odvisen tudi red v naši Evropski uniji (EU)...

 

Pomembni zgodovinski dejavniki, ki determinirajo regionalno sedanjost in vzpostavljeni red, temeljijo na treh zgodovinskih mejnikih:

 

1. Sykes-Picot sporazum 1916 o mejah na Bližnjem vzhodu, zlasti v Iraku, ki so rezultat britansko-francoskih interesnih sfer, nacionalizma in interesov sosed. Ozemlje ISIS je zelo podobno temu načrtu.

 

2. vzponu islama v Egiptu v tridesetih letih prejšnjega stoletja skozi Muslimansko bratovščino, ki je bilo anti-misionarsko gibanje z mobilizacijo lokalnega prebivalstva proti tujim intervencam za Suez.  

 

3. pojavu sektarianizma v Libanonu v 50-60. letih, ki je izrabil versko identiteto za politične in socialne cilje, kar je pripeljalo v državljansko vojno.

 

 

Velik vpliv na razvoj sodobnega dogajanja na Bližnjem vzhodu ima rivalstvo evropskih imperijev, posebej vpliv Otomanskega imperija. Ta je je vplival tako na Balkan kot na Bližnji vzhod, ko so etnične meje z izgonom ali prisilno preselitvijo celotnih narodnostnih skupnosti (5 milijonov muslimanov in 1.9 milijona kristjanov v obdobju 1770-1923) dobivale oblike verskih meja. Nauki obdobja post-otomanskega cesarstva so nujni za razumevanje današnje post-konfliktne družbene sodobnosti v Siriji, Iraku, Libiji, pa tudi Kosovu. Za Bližnji vzhod in Severno Afriko, pa tudi Balkan je značilna zgodovinska pot odvisnosti, ki močno sovpada z dediščino in razpadom Otomanskega imperija. Otomanski imperij ni bil le turška okupacija. Njegova prisotnost je oblikovala različne in kompleksne identitete, zato ima stigmatizacija Osmanskega imperija še danes velik vpliv na "zahodni" pristop obravnavanja teh entitet. Stigmatizacija je že v konceptu modernizacije, ki je enačena z "evropeizacijo" oziroma "zahodnizacijo" teh družb. V resnici pa gre za koncept evropske dominacije nad družbami post-otomanskega imperija. Evropske države so namreč v Otomanskem imperiju (Grčija) aktivno spodbujale nove nacionalne identitete z namenom razkroja imperija in kolonizacije novih držav. Zgodovina kolonizacije post-otomanskih družb kaže pot v odvisnost le-teh s pogostimi upori lokalnega prebivalstva proti imperialnim okupacijskim silam, tj. Franciji (Alžirija), Italiji (Libija) in Združenem kraljestvu (Irak).Ta pristop ima še danes močan vpliv pri (zahodnem) vodenju politik in uravnoteženju lokalnih družbenih skupnosti na Bližnjem vzhodu.

 

Posebej zanimiv za razumevanje današnjega dogajanja na Bližnjem vzhodu je koncept manjšine. Ta v Otomanskem imperiju ni obstajal (poznali so le nemuslimanske skupine). Nastal je šele z evropsko intervenco, ki je spodbujala spremembo nemuslimanskih skupin v manjšine. Manjšine kot nov koncept so instrumentalizirali že evropski konzuli v Otomanskem imperiju, ki so spodbujali nastanek dotlej neznanih identitet. Te so nato samostojno zaživele v zgodovini in spodbujale fragmentacijo in razpad imperija. Evropske sile so z lokalnimi silami in milicami uveljavljale svoje interese – delovale so kot agents-provocateurs v regiji (Francija v Siriji, Italija v Libiji). Evropska civilizacijska misija lokalnih skupnosti je bila v bistvu njihova kolonizacija in pot v odvisnost. Tudi populacijske spremembe v zgodovini Bližnjega vzhoda imajo pomemben vpliv na sedanjost. Vojna v Siriji še danes pošilja v beg na tisoče sunitskih muslimanov, režim uničuje mošeje in identiteto sunitov, Islamska država uničuje nesunitska ljudstva... Veliko strokovnjakov meni, da je za stabilizacijo regije potrebna etnocentrična sprememba populacij v okviru nacionalnih držav v mejah po prvi svetovni vojni. S tem bi etnično stabilizirali regijo in državni red na Bližnjem vzhodu, čeprav so Židi, kristjani in muslimani tam stoletja sobivali v različnosti. Vera je bila le ena od sekundarnih identitet, sektaškega nasilja ni bilo. Razpad Otomanskega imperija pa je, ob odsotnosti koncepta manjšine, povzročil homogenizacijo različnosti in fragmentacijo. Rešitev za stabilizacijo regije bi bila danes verjetno prav nasprotna – vrnitev regije nazaj v zgodovinski čas hibridnih identitet.

 

 

Spremembe regionalnih meja

 

Poglavitni dejavniki destabilizacije na Bližnjem vzhodu so domači (sektarjanizem) z zunanjo podporo (Afganistan, Irak). So nezaustavljivi. Vseeno danes še ne moremo trditi, da bo državni sistem na Bližnjem vzhodu kolapsiral. Meje so pod pritiski državljanskih vojn, državna oblast ne kontrolira celotnega ozemlja, srečujemo se z uničeno in nedelujočo državo (failed state) kot na primer v Libiji, čezmejni organizirani kriminal raste, pojavljajo se kvazi države (Daesh, iraški Kurdistan). Kaj se danes sploh dogaja s suverenostjo in državnostjo v tej regiji?

 

Za državne tvorbe v regiji je značilen koncept prisile - arabske države so močne in delujoče le, če obstaja prisila. Socialno-ekonomski model je šibek. Glede suverenosti obstajajo jasne delitve med zunanjo, mednarodno suverenostjo in notranjo, domačo suverenostjo, ki zajema državno avtoriteto, meje ter legitimnost oblasti. V zgodovinski perspektivi so zajeti kompleksni procesi elementov domače suverenosti skozi daljši čas (panarabizem, militarizacija, vzpon verskih gibanj, sektarianizem, ki spodkopava državno avtoriteto), ki so pomembno determinirani z evropskim kolonializmom in nepopolnim razvojem koncepta moderne države. Na razvoj bližnjevzhodnega državnega sistema so vplivali tudi hladna vojna z generiranjem arabskih konfliktov, mednarodne intervencije, deficit legitimitete arabskih režimov s kolapsom njihove domače suverenosti ... Danes nanj vpliva tip novih vojn, drugačnih od meddržavnih ali državljanskih. To so vojne z nedržavnimi akterji, ki so celo močnejši od državnih ali vladnih, so brez centralnega odločanja ali poveljevanja (v Siriji se bojuje 23-70 skupin), z dvomljivim financiranjem (mamila, trgovina z umetninami, zasebno-vojaška varnostna podjetja ipd.) in z znatnimi spill-over učinki (množične migracije). Mednarodna, zunanja legitimnost arabskih držav ostaja trdoživa, saj danes ni večjega mednarodnega interesa za rekonfiguracijo držav v regiji. Za države na Bližnjem vzhodu je značilna krhkost oblasti oziroma domače suverenosti. Regionalni red(i) se prestrukturira(jo) – obstaja velika fluidnost pospešena z ljudskimi vstajami proti domači suverenosti. Zunanje meje držav v regiji se skoraj ne spreminjajo, dogajajo pa se pogostejši procesi notranjih razmejevanj znotraj držav zaradi notranjih etničnih, plemenskih in razrednih razlik in "nevarnosti družb" - ker država ne nudi storitev varnosti in pravne države prebivalcem. Za poenotenje, združevanje držav v regiji ni zgodovinskih korenin.

 

Državni sistem v okviru zunanjih meja na Bližnjem vzhodu je odporen, a z zaskrbljujočim trendom preurejanja državne moči znotraj meja držav. Po mnenju strokovnjakov je zato pri iskanju rešitev potrebno za stabilizacijo te regije v celoti pozabiti na koncept države in se osredotočiti na učinkovito upravljanje (effective governance) politik za ljudi.

 

 

Vzpon Rusije, marginalizacija Evropske unije

 

Pri konfliktih na Bližnjem vzhodu ne gre le za kontroverzni koncept posredniške vojne (t.i. proxy wars). Gre tudi za mešanico ljudskega upora ter konfliktov z globokimi zgodovinskimi koreninami in vmešavanjem tujih sil, ki slabijo državne strukture. Zunanje sile v skladu z lastnimi interesi pospešujejo sektarianizem. Regionalne sile se vse pogosteje vključujejo v upravljanje (management) konfliktov. Pri tem je potrebno upoštevati razmerja in ravnotežje moči med regionalnimi silami, zunanjimi silami (zlasti ZDA in Rusija) in tudi nedržavnimi akterji, ki s svojimi interesi še bolj komplicirajo stanje in iskanje trajne rešitve. V Siriji tako, kljub še nejasni politiki ZDA, opažamo hitro razvijajoči se nevarni scenarij separatnih iniciativ zunanjih sil ZDA in Rusije z razvrščanjem regionalnih akterjev. Govorimo o Bližnjem vzhodu kot šahovnici geopolitike, kar pa je preveč posplošeno. Dogodki v zadnjih petdesetih letih v tej regiji namreč niso bili le plod zunanjih sil. Dejavniki so vse pogosteje domači in v korelaciji z regionalnimi voditelji, ki se borijo za regionalni vpliv (Egipt kot dominantni regionalni vodja - Savdska Arabija je postala njegov tekmec; nova konfiguracija sil se oblikuje okoli zalivskih držav).

 

Ruska federacija izkorišča priložnost za svojo novo vlogo in regionalno vodstvo na Bližnjem vzhodu. Brez nje danes ni mogoč nikakršen dogovor o Siriji ali Iranu. V Siriji je postala hiperaktivna predvsem zaradi slabih odnosov z Zahodom po ukrajinski krizi in ne zaradi Sirije same. Za vodilno vlogo izraža pripravljenost, pragmatično sodelovati z regionalnimi akterji, čeprav ima z njimi tudi konflikte. Uporablja neideološki pristop. S tem širi področje sodelovanja in partnerje – sklenila je pomiritev s Turčijo, prekinila sirske spopade s pogajanji v Astani, sodeluje z Iranom in Savdsko Arabijo glede energije ter Bahrainom in Katarjem. Rusija je postala pomemben taktični akter v Libiji (general Haftar) in neguje dobre odnose tako z Iranom kot Izraelom ter sodeluje pri medpalestinskem dialogu. Nadgradila je odnose z Egiptom. A obdobje velikih dogovorov ("Grand Deals") na Bližnjem vzhodu je verjetno končano tudi za Rusijo. Pri mirovnih pobudah za Sirijo bodo za Ruse ostale glavni partner ZDA, kajti Evropska unija je v regiji povsem marginalna.

 

Apetiti Združenih držav za intervenco v Siriji - podobno kot v Iraku ali Afganistanu -, se kljub zadnjem raketiranju ciljev v Siriji manjšajo. Spremembe ameriške strategije do Bližnjega vzhoda namreč ni začel predsednik Donald Trump, temveč že Barack Obama. Tudi za ZDA sedaj ni čas za "velike strategije" (Grand Strategy), temveč za "nadzor situacije" in ureditev posledic trajnega kaosa v regiji. Ta sicer ne bo izginil iz dnevnega reda ZDA, a danes Bližnji vzhod in Severna Afrika nista v vrhu prioritet ameriške zunanje politike. Vprašanje ostaja, koliko bodo ZDA vodile unilateralno politiko in koliko bo varnostnega sodelovanja s partnerji. Združene države se ne bodo umaknile z območja, njihov angažma pa bo drugačen in predvsem z manj tveganja. Namesto velikih načrtov bodo delovale ciljno, z izbranimi posamičnimi cilji, kot npr boj proti ISIS, in s skrbjo za domače javno mnenje. To se tiče tudi ameriških odnosov s Turčijo, ki je za ZDA izjemno pomemben, a težek partner. Odnos Amerike do Turčije bo močno opredeljen  z močno ameriško podporo Kurdom v boju proti Islamski državi in terorizmu. Turčija bo verjetno razočarana. Trije glavni stebri ameriške politike do regije pa ostajajo trdni: privrženost varnosti Izraela, privrženost zalivskim državam, privrženost boju proti terorizmu.

 

Pomanjkanje  osredotočene vloge Zahoda na Bližnji vzhod povzroča povečanje vplivne rivalitete regionalnih akterjev, ki postajajo pomembnejši od zunanjih sil, a kljub temu brez zunanjih sil ZDA in Rusije celovit regionalni mirovni dogovor, ki v tem trenutku še ni verjeten, ni mogoč. Odpira se tudi manevrski prostor za nekdaj marginaliziranje zunanje sile, kot je na primer postsovjetska Rusija, ki zapolnjuje odsotnost Zahoda. To pa pomeni, da so za mir na Bližnjem vzhodu, predvsem Siriji, pomembni štirje enakopravni nivoji, ki pa so v tem trenutku težko dosegljivi:

 

- mednarodni (OZN, dialog Rusija - ZDA), ki ni problematičen;

- regionalni dogovor glavnih regionalnih igralcev, ki je težko dosegljiv;

- nacionalna delitev oblasti, ki je prav tako nedosegljiva, in

- lokalna, subnacionalna prekinitev ognja, ki jo je moč doseči.

 

 

Le ob izpolnitvi vseh navedenih dejavnikov je mogoče pričakovati trajno rešitev na Bližnjem vzhodu

 

 

Evropa in njena vloga v Sredozemlju

 

Širše območje Mediterana bo v prihodnje varnostno še pomembnejše. Preseneča, da je EU iz regije skoraj odsotna, čeprav želi biti pomemben igralec na sredozemskem dvorišču. Vloga Unije na Bližnjem vzhodu in Mediteranu je razočarujoča in paradoksalna, saj varnosti EU ni brez varnosti na Bližnjem vzhodu (migracije, terorizem). EU čaka na ameriško vodstvo, ki pa ga verjetno ne bo, saj ZDA niso več zainteresirane za vodilno vlogo. Evropske sile so slabo in brez strategije vodile že intervencijo v Libiji. Prepričanje, da je moč EU v "mehki moči", medtem pa naj ostali, predvsem ZDA, izvajajo "trdo, vojaško moč", že v Libiji ne deluje. EU bo morala prevzeti močnejšo vlogo v Sredozemlju, če se bo želela uspešneje soočati z varnostnimi izzivi, ki ji grozijo iz regije.

 

Konfliktnost Bližnjega vzhoda in poskuse njenega reševanja moramo obravnavati skozi zgodovinsko genezo današnjega stanja. Brez razumevanja zgodovine in zgodovinskih konceptov bo težko najti rešitve za sodobne konflikte, ki so povezani predvsem s krhkostjo in pomanjkanjem legitimitete domače oblasti v državah te regije. Prav tako je pomembno analizirati delovanje zunanjih, mednarodnih akterjev. Predvsem še vedno ključnih ZDA in intervencijsko prerojene Rusije. Ti dve veliki sili pa sami danes nista dovolj za rešitev. Upoštevati morata tudi vedno močnejše regionalne akterje. Apetitov ZDA za nove velike intervence v regiji ni, kakor trenutno ni niti pripravljenosti ZDA ali Rusije za oblikovanje "velikih strategij" za rešitev t.i. bližnjevzhodnega vprašanja. Fokus obeh bo ostal omejen na kontrolo kaotične situacije in boj proti terorizmu, zlasti Islamski državi. V oči bije marginalna vloga EU tako na Bližnjem vzhodu, od katerega varnosti je odvisna tudi njena varnost, kot v širšem Mediteranu – torej naravnem dvorišču Evrope. Brez preoblikovanja v resno, vplivno silo, tudi z elementi "trde moči", v Mediteranu Evropska unija kot entiteta ne bo mogla zagotavljati lastne varnosti in prihodnosti. To nas uči tudi zgodovina. Odhod diplomatsko in vojaško močnega Združenega kraljestva ji pri tem ne koristi. In tudi to bo morala upoštevati razprava o prihodnosti EU, ki bo stekla po francoskih in nemških volitvah.

 

 

Iztok Mirošič je državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Pričujoči prispevek je nastal pred začetkom napetosti v Zalivu med Savdsko Arabijo in Katarjem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Politična satira: Magnetogram vladne seje Slovenske Osvobodilne Fronte "Tadobri" (SOFT)
7
25.05.2022 19:28
Po HARD vladi Janeza Janše bomo imeli mehko, človeku prijazno koalicijo Slovenske Osvobodilne Fronte Tadobri (SOFT). Nova vlada ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
18
22.05.2022 21:05
Po Alemu Maksutiju je prišel čas za maščevalni pohod. Ko bo bodoča, Maksutiju ljuba vlada odšla, bomo lekcijo ponovili? In tako ... Več.
Piše: Milan Krek
Marle pa ni več
17
22.05.2022 00:00
Na tem mestu bi moral biti objavljen intervju z legendarnim novinarjem Marcelom Štefančičem, a me ignorira. V redu. Saj razumem. ... Več.
Piše: Ana Jud
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
10
20.05.2022 20:47
Intervju z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ki je bil predvajan v oddaji Zona bianca (Bela cona) na italijanskem ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
"Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico ljudem povedati, česar nočejo slišati": Orwellov abecedarij slovenske javne sfere
17
19.05.2022 19:00
Slovar težav, ki pestijo slovensko politiko in javno sfero, začinjen s citati Georga Orwella: antifašizem, banana republika, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
15
18.05.2022 23:00
V minulih mesecih, sploh pa po začetku ruske vojaške agresije na Ukrajino 24. februarja 2022, se je izkazalo, da samo članstvo v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Political turmoil boon for Pakistan's militants
6
17.05.2022 23:59
Political turmoil that led to regime change in Pakistan last month was a boon for the militants, who have staged 24 % more ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
10
16.05.2022 21:09
Kakšna preprosta in jasna misel, ki pove vse! Verjamem, da večina slovenskih državljanov ostaja na tem, da ne verjamejo v nič, ... Več.
Piše: Miha Burger
Kako končati vojno izčrpavanja v Ukrajini
8
11.05.2022 23:16
Invazija Vladimirja Putina na Ukrajino se je izrodila v divjo vojno izčrpavanja, za katero vsaka stran verjame, da bo v njej ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Golobov poskus konsolidacije levičarskih in kakor liberalnih strank v LDS 2.0 se bo končal podobno klavrno kot epilog v Frankensteinu
36
11.05.2022 21:43
Bojim se, da je bilo veselo zmagoslavje Gibanja Svoboda na parlamentarnih volitvah preuranjeno. Siti Janševe samopašnosti smo ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov.
16
11.05.2022 05:19
Vsi veste, da mi lastna država z ministrom za gospodarstvo, na srečo že kmalu bivšim, ki bi moral skrbeti, da se dela razcvet, ... Več.
Piše: Robert Klun
Vzporedni mehanizem tranzicijske Slovenije: Če želiš izvedeti resnico, moraš slediti denarju
17
10.05.2022 04:29
Razkritja in dokumenti iz Pezdirjeve knjige Vzporedni mehanizem globoke države prvič jasno ponujajo razlago, zakaj se v ... Več.
Piše: Tomaž Vernik
Studio Štefančič: Junak našega časa ali dobro naoljen sistem fatalnega enoumja?
24
09.05.2022 04:43
Dragi Štefančič. Potrebujemo te. Si živ plakat ideologije, katere spomeniki so tu pa tam po Ljubljani in se jim klanjate, čeprav ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Šefa NIJZ ne menjajo predsedniki vlad, zato bi bilo najbolje, dragi gospod Robert Golob, da ta vaš spodrsljaj čim prej pozabimo!
28
07.05.2022 21:08
Nekaj dni nazaj mi je dr. Robert Golob, najverjetnejši kandidat za mandatarja, na vrhuncu svoje povolilne moči, preko televizije ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred naslednjim valom: Potrebovali bomo več solidarnosti in medsebojnega spoštovanja
20
03.05.2022 05:10
NIJZ se že dlje časa intenzivno pripravlja na naslednji izbruh novega koronavirusa, do česar bi lahko prišlo na koncu poletja. ... Več.
Piše: Milan Krek
Prihodnja vlada ne bo nič drugega kot alibi za končno fazo privatizacije in izgradnjo drugega bloka nuklearke
20
02.05.2022 05:40
Pa smo jo dobili! Svežo in reciklirano vlado, svobodno vseh ozadij, kot je še ni bilo! Povsem po vašem okusu, skorajda s ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Zvesti psi nikoli dokončane revolucije so doslej lajali na vlado, odslej pa bodo na opozicijo
26
01.05.2022 05:30
V bistvu lajajo in tulijo polni sovraštva in dogmatizma, vtkanega v dobro naoljen internet opranih glav. Na eni strani hudič, na ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Tarča, Golob in Golobič: Če je morala ena od oblik družbene zavesti, potem je Slovenija že 30 let v komi.
16
30.04.2022 04:30
Četrtkova Tarča na Televiziji Slovenija je to samo potrdila. Gregor Golobič in Gregor Virant sta bila porazna. Ivana Simiča ne ... Več.
Piše: Ana Jud
Uredniški komentar: Putin in njegova zločinska soldateska razumeta le govorico sile, zato vojne v Ukrajni ne bo še kmalu konec!
16
28.04.2022 05:30
Spoznanje zahodnih držav, da brez konkretnejše vojaške pomoči Ukrajna v vojni z Rusijo ne bo več dolgo uspešna, prihaja pozno, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ljudje pogrešajo Janeza Drnovška in pobožne želje so se uresničile v politični inkarnaciji Roberta Goloba
34
26.04.2022 20:12
Roberta Goloba sem prvič srečala pred več kot dvajsetimi leti. Fajn dečko. Mlad, kuštrav, izjemno vljuden, prijazen, ustrežljiv ... Več.
Piše: Ana Jud
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
"Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico ljudem povedati, česar nočejo slišati": Orwellov abecedarij slovenske javne sfere
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.769
02/
Marle pa ni več
Ana Jud
Ogledov: 1.582
03/
V imenu civilne družbe: Pismo prijatelju, bodočemu predsedniku vlade Robertu Golobu
Uredništvo
Ogledov: 1.446
04/
Provokacija skupine zdravnikov: Slovenija naj nemudoma izstopi iz Svetovne zdravstvene organizacije!
Uredništvo
Ogledov: 1.336
05/
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
Miha Burger
Ogledov: 1.452
06/
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
Milan Krek
Ogledov: 1.397
07/
Politična satira: Magnetogram vladne seje Slovenske Osvobodilne Fronte "Tadobri" (SOFT)
Andrej Capobianco
Ogledov: 864
08/
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.056
09/
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
Božo Cerar
Ogledov: 912
10/
Ruski imperializem (2. del): "Zahod mora Rusijo ustaviti v Ukrajini in jo privesti do razpada, kajti le tako bo mogoče ustaviti rusko agresivnost"
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.839