Pomembni zgodovinski dejavniki, ki determinirajo regionalno sedanjost in vzpostavljeni red, temeljijo na treh zgodovinskih mejnikih:

1. Sykes-Picot sporazum 1916 o mejah na Bližnjem vzhodu, zlasti v Iraku, ki so rezultat britansko-francoskih interesnih sfer, nacionalizma in interesov sosed. Ozemlje ISIS je zelo podobno temu načrtu.

2. vzponu islama v Egiptu v tridesetih letih prejšnjega stoletja skozi Muslimansko bratovščino, ki je bilo anti-misionarsko gibanje z mobilizacijo lokalnega prebivalstva proti tujim intervencam za Suez.  

3. pojavu sektarianizma v Libanonu v 50-60. letih, ki je izrabil versko identiteto za politične in socialne cilje, kar je pripeljalo v državljansko vojno.

Velik vpliv na razvoj sodobnega dogajanja na Bližnjem vzhodu ima rivalstvo evropskih imperijev, posebej vpliv Otomanskega imperija. Ta je je vplival tako na Balkan kot na Bližnji vzhod, ko so etnične meje z izgonom ali prisilno preselitvijo celotnih narodnostnih skupnosti (5 milijonov muslimanov in 1.9 milijona kristjanov v obdobju 1770-1923) dobivale oblike verskih meja. Nauki obdobja post-otomanskega cesarstva so nujni za razumevanje današnje post-konfliktne družbene sodobnosti v Siriji, Iraku, Libiji, pa tudi Kosovu. Za Bližnji vzhod in Severno Afriko, pa tudi Balkan je značilna zgodovinska pot odvisnosti, ki močno sovpada z dediščino in razpadom Otomanskega imperija. Otomanski imperij ni bil le turška okupacija. Njegova prisotnost je oblikovala različne in kompleksne identitete, zato ima stigmatizacija Osmanskega imperija še danes velik vpliv na "zahodni" pristop obravnavanja teh entitet. Stigmatizacija je že v konceptu modernizacije, ki je enačena z "evropeizacijo" oziroma "zahodnizacijo" teh družb. V resnici pa gre za koncept evropske dominacije nad družbami post-otomanskega imperija. Evropske države so namreč v Otomanskem imperiju (Grčija) aktivno spodbujale nove nacionalne identitete z namenom razkroja imperija in kolonizacije novih držav. Zgodovina kolonizacije post-otomanskih družb kaže pot v odvisnost le-teh s pogostimi upori lokalnega prebivalstva proti imperialnim okupacijskim silam, tj. Franciji (Alžirija), Italiji (Libija) in Združenem kraljestvu (Irak).Ta pristop ima še danes močan vpliv pri (zahodnem) vodenju politik in uravnoteženju lokalnih družbenih skupnosti na Bližnjem vzhodu.

Posebej zanimiv za razumevanje današnjega dogajanja na Bližnjem vzhodu je koncept manjšine. Ta v Otomanskem imperiju ni obstajal (poznali so le nemuslimanske skupine). Nastal je šele z evropsko intervenco, ki je spodbujala spremembo nemuslimanskih skupin v manjšine. Manjšine kot nov koncept so instrumentalizirali že evropski konzuli v Otomanskem imperiju, ki so spodbujali nastanek dotlej neznanih identitet. Te so nato samostojno zaživele v zgodovini in spodbujale fragmentacijo in razpad imperija. Evropske sile so z lokalnimi silami in milicami uveljavljale svoje interese – delovale so kot agents-provocateurs v regiji (Francija v Siriji, Italija v Libiji). Evropska civilizacijska misija lokalnih skupnosti je bila v bistvu njihova kolonizacija in pot v odvisnost. Tudi populacijske spremembe v zgodovini Bližnjega vzhoda imajo pomemben vpliv na sedanjost. Vojna v Siriji še danes pošilja v beg na tisoče sunitskih muslimanov, režim uničuje mošeje in identiteto sunitov, Islamska država uničuje nesunitska ljudstva... Veliko strokovnjakov meni, da je za stabilizacijo regije potrebna etnocentrična sprememba populacij v okviru nacionalnih držav v mejah po prvi svetovni vojni. S tem bi etnično stabilizirali regijo in državni red na Bližnjem vzhodu, čeprav so Židi, kristjani in muslimani tam stoletja sobivali v različnosti. Vera je bila le ena od sekundarnih identitet, sektaškega nasilja ni bilo. Razpad Otomanskega imperija pa je, ob odsotnosti koncepta manjšine, povzročil homogenizacijo različnosti in fragmentacijo. Rešitev za stabilizacijo regije bi bila danes verjetno prav nasprotna – vrnitev regije nazaj v zgodovinski čas hibridnih identitet.

Spremembe regionalnih meja

Poglavitni dejavniki destabilizacije na Bližnjem vzhodu so domači (sektarjanizem) z zunanjo podporo (Afganistan, Irak). So nezaustavljivi. Vseeno danes še ne moremo trditi, da bo državni sistem na Bližnjem vzhodu kolapsiral. Meje so pod pritiski državljanskih vojn, državna oblast ne kontrolira celotnega ozemlja, srečujemo se z uničeno in nedelujočo državo (failed state) kot na primer v Libiji, čezmejni organizirani kriminal raste, pojavljajo se kvazi države (Daesh, iraški Kurdistan). Kaj se danes sploh dogaja s suverenostjo in državnostjo v tej regiji?

Za državne tvorbe v regiji je značilen koncept prisile - arabske države so močne in delujoče le, če obstaja prisila. Socialno-ekonomski model je šibek. Glede suverenosti obstajajo jasne delitve med zunanjo, mednarodno suverenostjo in notranjo, domačo suverenostjo, ki zajema državno avtoriteto, meje ter legitimnost oblasti. V zgodovinski perspektivi so zajeti kompleksni procesi elementov domače suverenosti skozi daljši čas (panarabizem, militarizacija, vzpon verskih gibanj, sektarianizem, ki spodkopava državno avtoriteto), ki so pomembno determinirani z evropskim kolonializmom in nepopolnim razvojem koncepta moderne države. Na razvoj bližnjevzhodnega državnega sistema so vplivali tudi hladna vojna z generiranjem arabskih konfliktov, mednarodne intervencije, deficit legitimitete arabskih režimov s kolapsom njihove domače suverenosti ... Danes nanj vpliva tip novih vojn, drugačnih od meddržavnih ali državljanskih. To so vojne z nedržavnimi akterji, ki so celo močnejši od državnih ali vladnih, so brez centralnega odločanja ali poveljevanja (v Siriji se bojuje 23-70 skupin), z dvomljivim financiranjem (mamila, trgovina z umetninami, zasebno-vojaška varnostna podjetja ipd.) in z znatnimi spill-over učinki (množične migracije). Mednarodna, zunanja legitimnost arabskih držav ostaja trdoživa, saj danes ni večjega mednarodnega interesa za rekonfiguracijo držav v regiji. Za države na Bližnjem vzhodu je značilna krhkost oblasti oziroma domače suverenosti. Regionalni red(i) se prestrukturira(jo) – obstaja velika fluidnost pospešena z ljudskimi vstajami proti domači suverenosti. Zunanje meje držav v regiji se skoraj ne spreminjajo, dogajajo pa se pogostejši procesi notranjih razmejevanj znotraj držav zaradi notranjih etničnih, plemenskih in razrednih razlik in "nevarnosti družb" - ker država ne nudi storitev varnosti in pravne države prebivalcem. Za poenotenje, združevanje držav v regiji ni zgodovinskih korenin.

Državni sistem v okviru zunanjih meja na Bližnjem vzhodu je odporen, a z zaskrbljujočim trendom preurejanja državne moči znotraj meja držav. Po mnenju strokovnjakov je zato pri iskanju rešitev potrebno za stabilizacijo te regije v celoti pozabiti na koncept države in se osredotočiti na učinkovito upravljanje (effective governance) politik za ljudi.

Vzpon Rusije, marginalizacija Evropske unije

Pri konfliktih na Bližnjem vzhodu ne gre le za kontroverzni koncept posredniške vojne (t.i. proxy wars). Gre tudi za mešanico ljudskega upora ter konfliktov z globokimi zgodovinskimi koreninami in vmešavanjem tujih sil, ki slabijo državne strukture. Zunanje sile v skladu z lastnimi interesi pospešujejo sektarianizem. Regionalne sile se vse pogosteje vključujejo v upravljanje (management) konfliktov. Pri tem je potrebno upoštevati razmerja in ravnotežje moči med regionalnimi silami, zunanjimi silami (zlasti ZDA in Rusija) in tudi nedržavnimi akterji, ki s svojimi interesi še bolj komplicirajo stanje in iskanje trajne rešitve. V Siriji tako, kljub še nejasni politiki ZDA, opažamo hitro razvijajoči se nevarni scenarij separatnih iniciativ zunanjih sil ZDA in Rusije z razvrščanjem regionalnih akterjev. Govorimo o Bližnjem vzhodu kot šahovnici geopolitike, kar pa je preveč posplošeno. Dogodki v zadnjih petdesetih letih v tej regiji namreč niso bili le plod zunanjih sil. Dejavniki so vse pogosteje domači in v korelaciji z regionalnimi voditelji, ki se borijo za regionalni vpliv (Egipt kot dominantni regionalni vodja - Savdska Arabija je postala njegov tekmec; nova konfiguracija sil se oblikuje okoli zalivskih držav).

Ruska federacija izkorišča priložnost za svojo novo vlogo in regionalno vodstvo na Bližnjem vzhodu. Brez nje danes ni mogoč nikakršen dogovor o Siriji ali Iranu. V Siriji je postala hiperaktivna predvsem zaradi slabih odnosov z Zahodom po ukrajinski krizi in ne zaradi Sirije same. Za vodilno vlogo izraža pripravljenost, pragmatično sodelovati z regionalnimi akterji, čeprav ima z njimi tudi konflikte. Uporablja neideološki pristop. S tem širi področje sodelovanja in partnerje – sklenila je pomiritev s Turčijo, prekinila sirske spopade s pogajanji v Astani, sodeluje z Iranom in Savdsko Arabijo glede energije ter Bahrainom in Katarjem. Rusija je postala pomemben taktični akter v Libiji (general Haftar) in neguje dobre odnose tako z Iranom kot Izraelom ter sodeluje pri medpalestinskem dialogu. Nadgradila je odnose z Egiptom. A obdobje velikih dogovorov ("Grand Deals") na Bližnjem vzhodu je verjetno končano tudi za Rusijo. Pri mirovnih pobudah za Sirijo bodo za Ruse ostale glavni partner ZDA, kajti Evropska unija je v regiji povsem marginalna.

Apetiti Združenih držav za intervenco v Siriji - podobno kot v Iraku ali Afganistanu -, se kljub zadnjem raketiranju ciljev v Siriji manjšajo. Spremembe ameriške strategije do Bližnjega vzhoda namreč ni začel predsednik Donald Trump, temveč že Barack Obama. Tudi za ZDA sedaj ni čas za "velike strategije" (Grand Strategy), temveč za "nadzor situacije" in ureditev posledic trajnega kaosa v regiji. Ta sicer ne bo izginil iz dnevnega reda ZDA, a danes Bližnji vzhod in Severna Afrika nista v vrhu prioritet ameriške zunanje politike. Vprašanje ostaja, koliko bodo ZDA vodile unilateralno politiko in koliko bo varnostnega sodelovanja s partnerji. Združene države se ne bodo umaknile z območja, njihov angažma pa bo drugačen in predvsem z manj tveganja. Namesto velikih načrtov bodo delovale ciljno, z izbranimi posamičnimi cilji, kot npr boj proti ISIS, in s skrbjo za domače javno mnenje. To se tiče tudi ameriških odnosov s Turčijo, ki je za ZDA izjemno pomemben, a težek partner. Odnos Amerike do Turčije bo močno opredeljen  z močno ameriško podporo Kurdom v boju proti Islamski državi in terorizmu. Turčija bo verjetno razočarana. Trije glavni stebri ameriške politike do regije pa ostajajo trdni: privrženost varnosti Izraela, privrženost zalivskim državam, privrženost boju proti terorizmu.

Pomanjkanje  osredotočene vloge Zahoda na Bližnji vzhod povzroča povečanje vplivne rivalitete regionalnih akterjev, ki postajajo pomembnejši od zunanjih sil, a kljub temu brez zunanjih sil ZDA in Rusije celovit regionalni mirovni dogovor, ki v tem trenutku še ni verjeten, ni mogoč. Odpira se tudi manevrski prostor za nekdaj marginaliziranje zunanje sile, kot je na primer postsovjetska Rusija, ki zapolnjuje odsotnost Zahoda. To pa pomeni, da so za mir na Bližnjem vzhodu, predvsem Siriji, pomembni štirje enakopravni nivoji, ki pa so v tem trenutku težko dosegljivi:

- mednarodni (OZN, dialog Rusija - ZDA), ki ni problematičen;

- regionalni dogovor glavnih regionalnih igralcev, ki je težko dosegljiv;

- nacionalna delitev oblasti, ki je prav tako nedosegljiva, in

- lokalna, subnacionalna prekinitev ognja, ki jo je moč doseči.

Le ob izpolnitvi vseh navedenih dejavnikov je mogoče pričakovati trajno rešitev na Bližnjem vzhodu

Evropa in njena vloga v Sredozemlju

Širše območje Mediterana bo v prihodnje varnostno še pomembnejše. Preseneča, da je EU iz regije skoraj odsotna, čeprav želi biti pomemben igralec na sredozemskem dvorišču. Vloga Unije na Bližnjem vzhodu in Mediteranu je razočarujoča in paradoksalna, saj varnosti EU ni brez varnosti na Bližnjem vzhodu (migracije, terorizem). EU čaka na ameriško vodstvo, ki pa ga verjetno ne bo, saj ZDA niso več zainteresirane za vodilno vlogo. Evropske sile so slabo in brez strategije vodile že intervencijo v Libiji. Prepričanje, da je moč EU v "mehki moči", medtem pa naj ostali, predvsem ZDA, izvajajo "trdo, vojaško moč", že v Libiji ne deluje. EU bo morala prevzeti močnejšo vlogo v Sredozemlju, če se bo želela uspešneje soočati z varnostnimi izzivi, ki ji grozijo iz regije.

Konfliktnost Bližnjega vzhoda in poskuse njenega reševanja moramo obravnavati skozi zgodovinsko genezo današnjega stanja. Brez razumevanja zgodovine in zgodovinskih konceptov bo težko najti rešitve za sodobne konflikte, ki so povezani predvsem s krhkostjo in pomanjkanjem legitimitete domače oblasti v državah te regije. Prav tako je pomembno analizirati delovanje zunanjih, mednarodnih akterjev. Predvsem še vedno ključnih ZDA in intervencijsko prerojene Rusije. Ti dve veliki sili pa sami danes nista dovolj za rešitev. Upoštevati morata tudi vedno močnejše regionalne akterje. Apetitov ZDA za nove velike intervence v regiji ni, kakor trenutno ni niti pripravljenosti ZDA ali Rusije za oblikovanje "velikih strategij" za rešitev t.i. bližnjevzhodnega vprašanja. Fokus obeh bo ostal omejen na kontrolo kaotične situacije in boj proti terorizmu, zlasti Islamski državi. V oči bije marginalna vloga EU tako na Bližnjem vzhodu, od katerega varnosti je odvisna tudi njena varnost, kot v širšem Mediteranu – torej naravnem dvorišču Evrope. Brez preoblikovanja v resno, vplivno silo, tudi z elementi "trde moči", v Mediteranu Evropska unija kot entiteta ne bo mogla zagotavljati lastne varnosti in prihodnosti. To nas uči tudi zgodovina. Odhod diplomatsko in vojaško močnega Združenega kraljestva ji pri tem ne koristi. In tudi to bo morala upoštevati razprava o prihodnosti EU, ki bo stekla po francoskih in nemških volitvah.

Iztok Mirošič je državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Pričujoči prispevek je nastal pred začetkom napetosti v Zalivu med Savdsko Arabijo in Katarjem.