Komentar

Regionalni kaos na Bližnjem vzhodu: nemirna dediščina in sedanji premiki

Ko govorimo o današnjem Bližnjem vzhodu - glavnih konceptih njegovih delitev in meja, moramo najprej analizirati njegove zgodovinske, socialne, ekonomske in politične vidike razvoja. Brez razumevanja zgodovine regije ne moremo razumeti sedanjega stanja in dogajanja. Tako je laže definirati razpad starih in vzpostavljanje sodobnih regionalnih redov na Bližnjem vzhodu, kjer se pojavljajo novi državni in nedržavni akterji, ki vstopajo v regionalno geopolitiko: predvsem Združene države in Rusija, pa tudi Evropska unija Kitajska, Turčija, Iran, Izrael, Egipt, Savdska Arabija in zalivske države.

13.06.2017 20:47
Piše: Iztok Mirošič
Ključne besede:   Bližnji vzhod   ZDA   Rusija   Evropa   kaos   zgodovina   Islamska država   Sirija   Zaliv   Otomanski imperij

Za državne tvorbe na Bližnjem vzhodu je značilen koncept prisile - arabske države so močne in delujoče le, če obstaja prisila.

Veliko več je novih, hibridnih in manj tradicionalnih moči, več je nedržavnih ali subdržavnih akterjev. Bližnji vzhod v zadnjih letih doživlja večje spremembe – vojna v Siriji, množični begunci in razseljene osebe, intervencija tujih sil, pojav Islamske države (Daesh), avtonomne kurdske regije in ozemlja. Regija se fragmentira. Vse to povzroča veliko nejasnosti in potrebo po razumevanju, ali je sistem držav oziroma regionalni red na Bližnjem vzhodu stabilen. Ali bo s krhkimi državnimi oblastmi in obstoječimi mejami preživel? Regija je zelo kompleksna. Ali v zgodovinskih premisah razvoja lahko najdemo vodila za sodobnost? Historični determinizem je namreč pogosto vzrok tragedij; Afganistan, Irak, Libija in Sirija nam kažejo zanemarjeno zgodovino. Od nastajanja novega reda v Sredozemlju je močno odvisen tudi red v naši Evropski uniji (EU)...

 

Pomembni zgodovinski dejavniki, ki determinirajo regionalno sedanjost in vzpostavljeni red, temeljijo na treh zgodovinskih mejnikih:

 

1. Sykes-Picot sporazum 1916 o mejah na Bližnjem vzhodu, zlasti v Iraku, ki so rezultat britansko-francoskih interesnih sfer, nacionalizma in interesov sosed. Ozemlje ISIS je zelo podobno temu načrtu.

 

2. vzponu islama v Egiptu v tridesetih letih prejšnjega stoletja skozi Muslimansko bratovščino, ki je bilo anti-misionarsko gibanje z mobilizacijo lokalnega prebivalstva proti tujim intervencam za Suez.  

 

3. pojavu sektarianizma v Libanonu v 50-60. letih, ki je izrabil versko identiteto za politične in socialne cilje, kar je pripeljalo v državljansko vojno.

 

 

Velik vpliv na razvoj sodobnega dogajanja na Bližnjem vzhodu ima rivalstvo evropskih imperijev, posebej vpliv Otomanskega imperija. Ta je je vplival tako na Balkan kot na Bližnji vzhod, ko so etnične meje z izgonom ali prisilno preselitvijo celotnih narodnostnih skupnosti (5 milijonov muslimanov in 1.9 milijona kristjanov v obdobju 1770-1923) dobivale oblike verskih meja. Nauki obdobja post-otomanskega cesarstva so nujni za razumevanje današnje post-konfliktne družbene sodobnosti v Siriji, Iraku, Libiji, pa tudi Kosovu. Za Bližnji vzhod in Severno Afriko, pa tudi Balkan je značilna zgodovinska pot odvisnosti, ki močno sovpada z dediščino in razpadom Otomanskega imperija. Otomanski imperij ni bil le turška okupacija. Njegova prisotnost je oblikovala različne in kompleksne identitete, zato ima stigmatizacija Osmanskega imperija še danes velik vpliv na "zahodni" pristop obravnavanja teh entitet. Stigmatizacija je že v konceptu modernizacije, ki je enačena z "evropeizacijo" oziroma "zahodnizacijo" teh družb. V resnici pa gre za koncept evropske dominacije nad družbami post-otomanskega imperija. Evropske države so namreč v Otomanskem imperiju (Grčija) aktivno spodbujale nove nacionalne identitete z namenom razkroja imperija in kolonizacije novih držav. Zgodovina kolonizacije post-otomanskih družb kaže pot v odvisnost le-teh s pogostimi upori lokalnega prebivalstva proti imperialnim okupacijskim silam, tj. Franciji (Alžirija), Italiji (Libija) in Združenem kraljestvu (Irak).Ta pristop ima še danes močan vpliv pri (zahodnem) vodenju politik in uravnoteženju lokalnih družbenih skupnosti na Bližnjem vzhodu.

 

Posebej zanimiv za razumevanje današnjega dogajanja na Bližnjem vzhodu je koncept manjšine. Ta v Otomanskem imperiju ni obstajal (poznali so le nemuslimanske skupine). Nastal je šele z evropsko intervenco, ki je spodbujala spremembo nemuslimanskih skupin v manjšine. Manjšine kot nov koncept so instrumentalizirali že evropski konzuli v Otomanskem imperiju, ki so spodbujali nastanek dotlej neznanih identitet. Te so nato samostojno zaživele v zgodovini in spodbujale fragmentacijo in razpad imperija. Evropske sile so z lokalnimi silami in milicami uveljavljale svoje interese – delovale so kot agents-provocateurs v regiji (Francija v Siriji, Italija v Libiji). Evropska civilizacijska misija lokalnih skupnosti je bila v bistvu njihova kolonizacija in pot v odvisnost. Tudi populacijske spremembe v zgodovini Bližnjega vzhoda imajo pomemben vpliv na sedanjost. Vojna v Siriji še danes pošilja v beg na tisoče sunitskih muslimanov, režim uničuje mošeje in identiteto sunitov, Islamska država uničuje nesunitska ljudstva... Veliko strokovnjakov meni, da je za stabilizacijo regije potrebna etnocentrična sprememba populacij v okviru nacionalnih držav v mejah po prvi svetovni vojni. S tem bi etnično stabilizirali regijo in državni red na Bližnjem vzhodu, čeprav so Židi, kristjani in muslimani tam stoletja sobivali v različnosti. Vera je bila le ena od sekundarnih identitet, sektaškega nasilja ni bilo. Razpad Otomanskega imperija pa je, ob odsotnosti koncepta manjšine, povzročil homogenizacijo različnosti in fragmentacijo. Rešitev za stabilizacijo regije bi bila danes verjetno prav nasprotna – vrnitev regije nazaj v zgodovinski čas hibridnih identitet.

 

 

Spremembe regionalnih meja

 

Poglavitni dejavniki destabilizacije na Bližnjem vzhodu so domači (sektarjanizem) z zunanjo podporo (Afganistan, Irak). So nezaustavljivi. Vseeno danes še ne moremo trditi, da bo državni sistem na Bližnjem vzhodu kolapsiral. Meje so pod pritiski državljanskih vojn, državna oblast ne kontrolira celotnega ozemlja, srečujemo se z uničeno in nedelujočo državo (failed state) kot na primer v Libiji, čezmejni organizirani kriminal raste, pojavljajo se kvazi države (Daesh, iraški Kurdistan). Kaj se danes sploh dogaja s suverenostjo in državnostjo v tej regiji?

 

Za državne tvorbe v regiji je značilen koncept prisile - arabske države so močne in delujoče le, če obstaja prisila. Socialno-ekonomski model je šibek. Glede suverenosti obstajajo jasne delitve med zunanjo, mednarodno suverenostjo in notranjo, domačo suverenostjo, ki zajema državno avtoriteto, meje ter legitimnost oblasti. V zgodovinski perspektivi so zajeti kompleksni procesi elementov domače suverenosti skozi daljši čas (panarabizem, militarizacija, vzpon verskih gibanj, sektarianizem, ki spodkopava državno avtoriteto), ki so pomembno determinirani z evropskim kolonializmom in nepopolnim razvojem koncepta moderne države. Na razvoj bližnjevzhodnega državnega sistema so vplivali tudi hladna vojna z generiranjem arabskih konfliktov, mednarodne intervencije, deficit legitimitete arabskih režimov s kolapsom njihove domače suverenosti ... Danes nanj vpliva tip novih vojn, drugačnih od meddržavnih ali državljanskih. To so vojne z nedržavnimi akterji, ki so celo močnejši od državnih ali vladnih, so brez centralnega odločanja ali poveljevanja (v Siriji se bojuje 23-70 skupin), z dvomljivim financiranjem (mamila, trgovina z umetninami, zasebno-vojaška varnostna podjetja ipd.) in z znatnimi spill-over učinki (množične migracije). Mednarodna, zunanja legitimnost arabskih držav ostaja trdoživa, saj danes ni večjega mednarodnega interesa za rekonfiguracijo držav v regiji. Za države na Bližnjem vzhodu je značilna krhkost oblasti oziroma domače suverenosti. Regionalni red(i) se prestrukturira(jo) – obstaja velika fluidnost pospešena z ljudskimi vstajami proti domači suverenosti. Zunanje meje držav v regiji se skoraj ne spreminjajo, dogajajo pa se pogostejši procesi notranjih razmejevanj znotraj držav zaradi notranjih etničnih, plemenskih in razrednih razlik in "nevarnosti družb" - ker država ne nudi storitev varnosti in pravne države prebivalcem. Za poenotenje, združevanje držav v regiji ni zgodovinskih korenin.

 

Državni sistem v okviru zunanjih meja na Bližnjem vzhodu je odporen, a z zaskrbljujočim trendom preurejanja državne moči znotraj meja držav. Po mnenju strokovnjakov je zato pri iskanju rešitev potrebno za stabilizacijo te regije v celoti pozabiti na koncept države in se osredotočiti na učinkovito upravljanje (effective governance) politik za ljudi.

 

 

Vzpon Rusije, marginalizacija Evropske unije

 

Pri konfliktih na Bližnjem vzhodu ne gre le za kontroverzni koncept posredniške vojne (t.i. proxy wars). Gre tudi za mešanico ljudskega upora ter konfliktov z globokimi zgodovinskimi koreninami in vmešavanjem tujih sil, ki slabijo državne strukture. Zunanje sile v skladu z lastnimi interesi pospešujejo sektarianizem. Regionalne sile se vse pogosteje vključujejo v upravljanje (management) konfliktov. Pri tem je potrebno upoštevati razmerja in ravnotežje moči med regionalnimi silami, zunanjimi silami (zlasti ZDA in Rusija) in tudi nedržavnimi akterji, ki s svojimi interesi še bolj komplicirajo stanje in iskanje trajne rešitve. V Siriji tako, kljub še nejasni politiki ZDA, opažamo hitro razvijajoči se nevarni scenarij separatnih iniciativ zunanjih sil ZDA in Rusije z razvrščanjem regionalnih akterjev. Govorimo o Bližnjem vzhodu kot šahovnici geopolitike, kar pa je preveč posplošeno. Dogodki v zadnjih petdesetih letih v tej regiji namreč niso bili le plod zunanjih sil. Dejavniki so vse pogosteje domači in v korelaciji z regionalnimi voditelji, ki se borijo za regionalni vpliv (Egipt kot dominantni regionalni vodja - Savdska Arabija je postala njegov tekmec; nova konfiguracija sil se oblikuje okoli zalivskih držav).

 

Ruska federacija izkorišča priložnost za svojo novo vlogo in regionalno vodstvo na Bližnjem vzhodu. Brez nje danes ni mogoč nikakršen dogovor o Siriji ali Iranu. V Siriji je postala hiperaktivna predvsem zaradi slabih odnosov z Zahodom po ukrajinski krizi in ne zaradi Sirije same. Za vodilno vlogo izraža pripravljenost, pragmatično sodelovati z regionalnimi akterji, čeprav ima z njimi tudi konflikte. Uporablja neideološki pristop. S tem širi področje sodelovanja in partnerje – sklenila je pomiritev s Turčijo, prekinila sirske spopade s pogajanji v Astani, sodeluje z Iranom in Savdsko Arabijo glede energije ter Bahrainom in Katarjem. Rusija je postala pomemben taktični akter v Libiji (general Haftar) in neguje dobre odnose tako z Iranom kot Izraelom ter sodeluje pri medpalestinskem dialogu. Nadgradila je odnose z Egiptom. A obdobje velikih dogovorov ("Grand Deals") na Bližnjem vzhodu je verjetno končano tudi za Rusijo. Pri mirovnih pobudah za Sirijo bodo za Ruse ostale glavni partner ZDA, kajti Evropska unija je v regiji povsem marginalna.

 

Apetiti Združenih držav za intervenco v Siriji - podobno kot v Iraku ali Afganistanu -, se kljub zadnjem raketiranju ciljev v Siriji manjšajo. Spremembe ameriške strategije do Bližnjega vzhoda namreč ni začel predsednik Donald Trump, temveč že Barack Obama. Tudi za ZDA sedaj ni čas za "velike strategije" (Grand Strategy), temveč za "nadzor situacije" in ureditev posledic trajnega kaosa v regiji. Ta sicer ne bo izginil iz dnevnega reda ZDA, a danes Bližnji vzhod in Severna Afrika nista v vrhu prioritet ameriške zunanje politike. Vprašanje ostaja, koliko bodo ZDA vodile unilateralno politiko in koliko bo varnostnega sodelovanja s partnerji. Združene države se ne bodo umaknile z območja, njihov angažma pa bo drugačen in predvsem z manj tveganja. Namesto velikih načrtov bodo delovale ciljno, z izbranimi posamičnimi cilji, kot npr boj proti ISIS, in s skrbjo za domače javno mnenje. To se tiče tudi ameriških odnosov s Turčijo, ki je za ZDA izjemno pomemben, a težek partner. Odnos Amerike do Turčije bo močno opredeljen  z močno ameriško podporo Kurdom v boju proti Islamski državi in terorizmu. Turčija bo verjetno razočarana. Trije glavni stebri ameriške politike do regije pa ostajajo trdni: privrženost varnosti Izraela, privrženost zalivskim državam, privrženost boju proti terorizmu.

 

Pomanjkanje  osredotočene vloge Zahoda na Bližnji vzhod povzroča povečanje vplivne rivalitete regionalnih akterjev, ki postajajo pomembnejši od zunanjih sil, a kljub temu brez zunanjih sil ZDA in Rusije celovit regionalni mirovni dogovor, ki v tem trenutku še ni verjeten, ni mogoč. Odpira se tudi manevrski prostor za nekdaj marginaliziranje zunanje sile, kot je na primer postsovjetska Rusija, ki zapolnjuje odsotnost Zahoda. To pa pomeni, da so za mir na Bližnjem vzhodu, predvsem Siriji, pomembni štirje enakopravni nivoji, ki pa so v tem trenutku težko dosegljivi:

 

- mednarodni (OZN, dialog Rusija - ZDA), ki ni problematičen;

- regionalni dogovor glavnih regionalnih igralcev, ki je težko dosegljiv;

- nacionalna delitev oblasti, ki je prav tako nedosegljiva, in

- lokalna, subnacionalna prekinitev ognja, ki jo je moč doseči.

 

 

Le ob izpolnitvi vseh navedenih dejavnikov je mogoče pričakovati trajno rešitev na Bližnjem vzhodu

 

 

Evropa in njena vloga v Sredozemlju

 

Širše območje Mediterana bo v prihodnje varnostno še pomembnejše. Preseneča, da je EU iz regije skoraj odsotna, čeprav želi biti pomemben igralec na sredozemskem dvorišču. Vloga Unije na Bližnjem vzhodu in Mediteranu je razočarujoča in paradoksalna, saj varnosti EU ni brez varnosti na Bližnjem vzhodu (migracije, terorizem). EU čaka na ameriško vodstvo, ki pa ga verjetno ne bo, saj ZDA niso več zainteresirane za vodilno vlogo. Evropske sile so slabo in brez strategije vodile že intervencijo v Libiji. Prepričanje, da je moč EU v "mehki moči", medtem pa naj ostali, predvsem ZDA, izvajajo "trdo, vojaško moč", že v Libiji ne deluje. EU bo morala prevzeti močnejšo vlogo v Sredozemlju, če se bo želela uspešneje soočati z varnostnimi izzivi, ki ji grozijo iz regije.

 

Konfliktnost Bližnjega vzhoda in poskuse njenega reševanja moramo obravnavati skozi zgodovinsko genezo današnjega stanja. Brez razumevanja zgodovine in zgodovinskih konceptov bo težko najti rešitve za sodobne konflikte, ki so povezani predvsem s krhkostjo in pomanjkanjem legitimitete domače oblasti v državah te regije. Prav tako je pomembno analizirati delovanje zunanjih, mednarodnih akterjev. Predvsem še vedno ključnih ZDA in intervencijsko prerojene Rusije. Ti dve veliki sili pa sami danes nista dovolj za rešitev. Upoštevati morata tudi vedno močnejše regionalne akterje. Apetitov ZDA za nove velike intervence v regiji ni, kakor trenutno ni niti pripravljenosti ZDA ali Rusije za oblikovanje "velikih strategij" za rešitev t.i. bližnjevzhodnega vprašanja. Fokus obeh bo ostal omejen na kontrolo kaotične situacije in boj proti terorizmu, zlasti Islamski državi. V oči bije marginalna vloga EU tako na Bližnjem vzhodu, od katerega varnosti je odvisna tudi njena varnost, kot v širšem Mediteranu – torej naravnem dvorišču Evrope. Brez preoblikovanja v resno, vplivno silo, tudi z elementi "trde moči", v Mediteranu Evropska unija kot entiteta ne bo mogla zagotavljati lastne varnosti in prihodnosti. To nas uči tudi zgodovina. Odhod diplomatsko in vojaško močnega Združenega kraljestva ji pri tem ne koristi. In tudi to bo morala upoštevati razprava o prihodnosti EU, ki bo stekla po francoskih in nemških volitvah.

 

 

Iztok Mirošič je državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Pričujoči prispevek je nastal pred začetkom napetosti v Zalivu med Savdsko Arabijo in Katarjem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
11
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
15
18.06.2019 20:00
Prepričan sem, da bi bil slovenski prelom s socialistično in balkansko miselnostjo bistveno bolj temeljit, ko bi na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
13
17.06.2019 21:18
V naslednjih dneh bo predvidoma ponovno izbran novi ustavni sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sam sem bil v ... Več.
Piše: Anže Erbežnik
Vsak planet ima svojo svetlobo, vsak človek ima svojo svojo barvo, ki jo brani pred nasilno zatemnitvijo
2
15.06.2019 23:00
Ponavadi v hotelskih sobah snamem sliko z zidu in jo obrem proti steni, ker ne morem prenesti njene grdote. Zjutraj pa, še ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Za politično stanje v Sloveniji smo krivi mi, državljani Slovenije
10
10.06.2019 20:06
Ko spregovorim ta stavek, me vsi znanci in neznanci - predvsem pa anonimni komentatorji - začudeno ali pa posmehljivo ... Več.
Piše: Miha Burger
Muslimani v Veliki Britaniji ostro protestirajo proti LGBT vzgoji
6
09.06.2019 12:30
Pa se je začelo. Angleški mediji - tudi mainstream , da ne bo pomote - že nekaj tednov poročajo o muslimanskih protestih pred ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Ateizem je ena od oblik verovanja; je vrlina, ki se manifestira s svobodo.
0
08.06.2019 23:59
Filmska pripoved: Preporod je temen narativen film, ki ga je scenarist in režiser Paul Schreder časovno vmestil v sedanji čas, v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Čast in pogum: Ko življenje v izgubi ne vidi več izgube
32
03.06.2019 00:30
Na letošnjem Beneškem bienalu (La Biennale di Venezia) jeparkirana barka, ki je pred tremi leti potegnila v smrt okrog 800 ... Več.
Piše: Majda Širca
Zakaj imajo Slovenci veliko raje Ruse in Kitajce kot pa Američane
11
02.06.2019 13:12
Zakaj je podoba Združenih držav Amerike slaba pri nas? Ker o ZDA vemo veliko več kot o Rusiji in Kitajski. In zakaj o ZDA vemo ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Slovo od Lučke, borke proti slovenskemu mentalnemu diletantizmu
2
02.06.2019 07:00
Vsaka generacija si želi ukinitve predhodne, ki jo je spočela. Če ji že ne želi popolnega izničenja, pa jo hoče vsaj ponižati! ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropa po Evropi: Nesodelovanje proevropskih sil bo voda na mlin nacionalistov in populistov
10
30.05.2019 14:00
Okrepljena prisotnost nacionalistov in populistov v Evropskem parlamentu jim bo omogočila, da bodo pomembno vplivali na ... Več.
Piše: Božo Cerar
Evropa po Evropi: Zakaj so za Slovence evropske volitve - tuje volitve
4
29.05.2019 20:59
Rezultati evropskih volitev so tudi razveseljivi, saj so - ne glede na LMŠ, ki je novinka v liberalni skupini ALDE - nagradili ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Evropa po Evropi: Nova Evropska unija in čas neizogibnih sprememb
7
28.05.2019 12:00
Kakšno Evropsko unijo želimo Evropejci? V kakšni želimo živeti v prihodnje? Kakšna Unija lahko tekmuje na globalni ravni s ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Evropa po Evropi: Kaj so prinesle volitve v Evropski parlament in kaj odnesle
16
27.05.2019 19:00
V tem tednu bomo na portalu+ objavili serijo prispevkov o prihodnosti Evrope, ki bi jo lahko napovedali na podlagi rezultatov ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj se zgodi, ko Evropa razpade? Merklova ugasne luč in reče: "Gute Nacht!"
5
26.05.2019 21:15
Nad Nemčijo in Evropo, celo nad Ameriko, to se pravi nad zahodno civilizacijo se zbirajo črni oblaki. Analitiki in novinarji - ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ikone so osrednja kulturna in umetniška sila človeštva
2
25.05.2019 21:15
Zakaj je ikona tako pomembna in posebna v vzhodni krščanski umetnosti? Zakaj so ikone tako varovane, zaščitene? Zakaj, recimo, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
23
20.05.2019 20:50
Vstopila sem v politiko, četudi si tega nisem nikoli želela. Dovolj imam čakanja na spremembe. Dovolj vsakokratnega pričakovanja ... Več.
Piše: Urša Zgojznik
Vzporedna država
33
19.05.2019 20:56
Vzporedna država pomeni hkratni obstoj dveh držav: pravne in njej vzporedne. Medtem ko prva zamejuje reševanje družbenih in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
La Dolce Vita, sladko življenje Lidije Glavine: 132.000 evrov odpravnine, službeni audi in zagotovljena služba na SDH! Čestitamo!
Uredništvo
Ogledov: 6,060
02/
Auf wiedersehen*, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,718
03/
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,501
04/
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
Anže Erbežnik
Ogledov: 2,104
05/
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,533
06/
Anonimka proti Marku Pavlihi res ni nič posebnega - bolj je zanimivo, kdo stoji v ozadju
Uredništvo
Ogledov: 2,735
07/
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,231
08/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (1. del): Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo?
Uredništvo
Ogledov: 1,328
09/
Verniki vzdihnejo: O, Bog! Otroci in Italijani v stiski kličejo mamo. Socialistični uradniki rečejo: jebemtiboga. Jaz pa sem izčrkoval v misli: O, Giordano Bruno!
Uredništvo
Ogledov: 692
10/
Kot svinje z mehom! Fundacija invalidov in humanitarcev dobi vsako leto 20 milijonov, ki jih razdeli diskriminatorno, netransparentno, koruptivno in arbitrarno!
Igor Mekina
Ogledov: 1,990