Zunanjo politiko Demosove in tudi Drnovškove vlade lahko povzamemo z enim stavkom: zapustiti hočemo Jugoslavijo, da bi lahko vstopili v Evropsko unijo, in to direktno iz Ljubljane, ne preko Beograda! Najmanj, kar lahko rečemo o Jugoslaviji - o kateri danes krožijo vse mogoče izmišljene in celo romantične zgodbe -, je to, da ni niti  hotela niti mogla postati članica EU, ker članstvo, kot so pokazali primeri Grčije, Španije in Portugalske, ni bilo združljivo z diktaturo, enopartijskim sistemom ali socializmom. Če smo hoteli postati člani EU, smo se morali osamosvojiti, zapustiti socializem, enopartijski sistem, balkansko miselnost itn. O tem je odločil plebiscit leta 1990.

V začetku Zahod ni imel pravega interesa za konec hladne vojne in za spreminjanje ravnotežja, ki ga je ta ustvarila. Sprva niso razumeli, da mora Slovenija, če hoče biti demokratična država, postati samostojna država. V Sloveniji pa mnogi niso mogli sprejeti drugega pogoja: da mora Slovenija, če hoče biti samostojna država, postati tudi demokratična država, sprejeti kapitalizem in evropske vrednote, vrniti krivično odvzeto premoženje in privatizirati gospodarstvo. Mnogi so takrat - tudi iz strahu pred Miloševićem - sprejeli samostojnost, vendar so hoteli ohraniti socializem. Pravzaprav ni šlo za socialistični sistem, ampak za ohranjanje t.i. pridobitev socializma. To so bili t.i. pridobitelji, ki so po osamosvojitvi začeli "vojno" z osamosvojitelji.

V začetku tega tisočletja, še posebej po odhodu Janeza Drnovška in ko so bila tehnična pogajanja za vstop že končana, je bilo videti, kot da je v EU mogoče obdržati pridobitve socializma, edina resna nevarnost pa je bilo članstvo v NATO, ki so ga imeli v jugoslovanskih časih za peklensko iznajdbo. Na referendumu leta 2003 so bili za EU vsi Slovenci, tudi tisti, ki so želeli nadaljevati po starem, za NATO (še vedno 2/3 volilnega telesa) pa so bili tisti, ki so vzeli Evropsko unijo resno. Mnogi smo vzeli Evropsko unijo resno in z veseljem. Slovenija se je vrnila v evropsko življenje, od koder je v znamenju navdušenih iluzij odšla pred stotimi leti. Pred stotimi leti smo se, v upanju, da bomo prišli do politične besede, iz prve lige preselili v drugo ligo. Upali smo, da bomo vodilni med slabšimi od sebe. To je bil jugo-exit.

Zgodovinarji ugotavljajo, da smo bili Slovenci nekoč manj razviti del Avstro-Ogrske, nakar smo postali najbolj razviti del - nerazvite - Jugoslavije. Samostojna država nam je ponudila nove možnosti in postali smo "najboljša učenka v razredu", celo "zgodba o uspehu". Leta 1997 smo se uvrstili v luksemburško šesterico (Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Poljska, Slovenija) in šele konec leta 1999 so nas v Helsinkih dohitele Bolgarija, Latvija, Litva, Malta, Romunija in Slovaška.

Danes zaostajamo za državami, ki so nekoč zaostajale za Slovenijo: glede uravnovešenih proračunov, verodostojnosti pravosodja, glede privatizacije, konkurenčnosti, tujih vlaganj ... Pred vrednotami, ki jih je prinesel konec hladne vojne, dajemo prednost vrednotam druge svetovne vojne. Bolj kot spravo častimo vojno! 80 ali celo 85% časa po letu 1990 najvišje položaje v državi zasedajo politiki t.i. levice, z eno besedo pridobitelji.

Bela knjiga o prihodnosti Evrope vsebuje nekaj zanimivih podatkov o Sloveniji in o EU:

1. Prvič govori o tem, da je Evropska unija nastala iz predstave o spravi in sodelovanju med zavezniki in nasprotniki;

2. Drugič govori o krčenju pomena Evrope v svetu;

3. Tretjič govori o neznatni obrambni moči Evropske unije;

4. Četrtič ugotavlja, da je Slovenija med državami EU na drugem mestu glede enakosti/egalitarnosti;

5. Petič ugotavlja, da bi morala EU, če hoče zavarovati svoj mednarodni položaj in napredovati kot skupnost, dosti bolj kot doslej sodelovati na področju obrambe in zunanje politike;

6. EU bi se morala odločneje zoperstaviti kriminalu, terorizmu, pranju denarja, tihotapljenju mamil itn;

7. Učinkovitost EU je povezana z večjo pozornostjo varnosti, migracijam, z evropsko mejno in obalno stražo, z ustanovitvijo obrambnega zavezništva;

8. Enotna EU bo imela evropska veleposlaništva in evropsko diplomacijo.

Iz vsega tega lahko sklepamo o dvojem: da je EU v resnici na razpotju, da ji primanjkuje pravih državnikov in resnične demokracije. (Reševanja tega problema se loteva osnutek nove evropske ustave, ki nastopa z imenom Ljubljanska pobuda, ki ji je uspelo prepričati tudi slovenskega predsednika Boruta Pahorja in še nekaj evropskih državnikov.) Poleg EU je v velikih težavah tudi Slovenija, saj ne dosega evropskih meril, ki so bila postavljena ob njenem vstopu oz. je zapravila dosežke iz preteklih časov. Gre za pomanjkljivosti pri temeljnih političnih vprašanjih (vrednote druge svetovne vojne namesto vrednot evropske sprave) in za zavračanje meritokracije; za velikanske probleme  na področju obrambe, privatizacije, pravosodja, šolstva itn.

Če se sprašujemo, ali Slovenija spada v "medsebojno najbolj povezani del evropske integracije", mora biti odgovor negativen. Bolj kot v Evropo in na Zahod nas vleče na Vzhod in v preteklost, pri čemer smo recimo pozabili, da so konec leta 1989 računi za elektriko v povprečnih slovenskih gospodinjstvih znašali okrog pol milijarde dinarjev.