Tretjega decembra 1991 sva predsednik Kučan in pisec teh vrstic v Bonnu obiskala nemškega kanclerja. Helmut Kohl je povedal približno tole: "Vi ste sedaj gotovo zadovoljni s situacijo, v kateri je Slovenija, saj se je vse končalo na način, kot ste si želeli. Moja ocena glede priznanja Slovenije in vprašanj, ki vas posebej zanimajo, se ni spremenila. Vi ste že dalj časa zunaj konfliktov in vaš položaj ni sporen. Še pred Božičem bomo sprejeli potrebne odločitve. Če ne bi bili zdaj pred sestankom v Maastrichtu, potem bi vas priznali že zdaj. Toda imamo dobre razloge zoper to, da bi o tej temi govorili pred Maastrichtom, ali da bi priznanje Slovenije in Hrvaške postalo sporna tema na tem sestanku. Težko bo dobiti za priznanje enotno odločitev ES, ker vse države še niso pripravljene zanj. Grki že ne bodo podprli priznanja, nekateri drugi se skrivajo za njihovim hrbtom. Toda treba je upoštevati, da je Mitsotakis v posebnem položaju."

"Za Nemce," je rekel Kohl, "sta bili ves čas pomembni dve nevarnosti, ki smo se jima poskušali izogniti. Prvič, nevarnost, da bi šli v priznanje sami, in drugič, da bi se znašli v kombinaciji, ki bi spominjala na leto 1941 (Italija, Madžarska, Avstrija, Bolgarija ...). Nekateri so si želeli, da bi storili prav to. Računamo, da bo v ES za takojšnje priznanje sedem do osem držav, nekaj držav pa bo tudi zunaj ES. Pravkar sem govoril s predsednikom švedske vlade in nameravam z njim še govoriti. Za priznanje bo najbrž tudi Beneluks."

Kancler je povedal, da ima še isti večer (v torek, 3. decembra) neformalno srečanje s francoskim predsednikom Mitterandom in da ga bo skušal prepričati. Kučan je povedal, da je nama že rekel, da Francozi ne bodo nasprotovali priznanju. Nato je kancler rekel, da je ob vsem važna tudi materialna pomoč. Britanskega predsednika vlade Johna Majorja je vprašal, koliko bo stalo sistematično uničevanje Hrvaške. Kancler je imel ob tem pikro pripombo: zanima ga, kako bodo porazdeljene evropske simpatije in solidarnost, ko bo šlo za materialna vprašanja. Nemčija vam bo pomagala, je rekel kancler. "Pomembno ni le priznanje, ampak je pomemben dan po priznanju! Ni naš interes, da se v vašem delu Evrope ustvari cona siromaštva. Ameriški kongres je zganjal velik hrup okrog baltskih držav, nato pa so odobrili 19 milijonov dolarjev pomoči." 

Kohlu smo predlagali, da bi naša vlada predložila nekatere gospodarske načrte, nato bi oblikovali nekakšno gospodarsko komisijo, ki bi to pregledala. Okrog teh predlogov se je pozneje zapletlo pri Lojzetu Peterletu, saj tega, kar je obljubil Milan Kučan, Peterletova vlada ni izpeljala. Najbrž so bile vmes strankarske ljubosumnosti, ki so se pozneje, ob padcu vlade, še zaostrile. Do takšne mere, da je menda Peterle svojim prijateljem v Nemčiji svetoval, naj s pomočjo počakajo, dokler ne pride spet na oblast krščanska demokracija.

Kohl je rekel, da je zanj slovenski problem rešen in da mu je žal, da tega ne more reči za Hrvaško. Tudjman ni poslušal nemških nasvetov. Kučan je citiral Carringtonovo televizijsko izjavo, da morajo biti pozornejši do Srbije, ker je primadona v jugoslovanski krizi. Kohl je rekel, da se lahko primadone ohranjajo v svojih vlogah toliko časa, dokler jih kdo financira, Srbija pa nima nikogar, ki bi jo financiral. Za slovo nam je Kohl rekel, naj se pripravimo na veselo božično praznovanje: "Priznanje seveda ni darilo, ampak rezultat vaše vztrajnosti in pametne politike. Če bi enako modro kot vi ravnali tudi drugi, ne bi zdaj bili v slepi ulici." Kohl je veliko govoril o prijateljstvu do Slovenije, sprejel je vabilo za obisk, na koncu pa je komentiral razne škandalozne pripombe o novi nemški dominaciji v Evropi. Rekel je tudi, da se mora Nemčija zaradi svoje moči paziti, da ne bi zbujala strahu; zato hoče biti trdno zasidrana v evropskih ustanovah, kot je recimo NATO.

16. decembra 1991 sem si v dnevnik zapisal: "Zunanji ministri ES so na sestanku v Bruslju sklepali o priznanju Slovenije in Hrvaške. Američani so pred tem pritisnili na zaveznike, naj nas ne priznajo, glavna smer njihovega napada pa je bil Bonn. V začetku decembra, ko sva bila s predsednikom Kučanom na obisku v Bonnu, naju je zvezni kancler Kohl opozoril na ta problem. Dejal je, da so združitev Nemčije sicer vsi pričakovali in bili pripravljeni pri njej tudi sodelovati, vendar so verjeli, da je to naloga za prihodnje rodove."

Helmut Kohl je bil eden glavnih strategov, združena Nemčija in samostojna Slovenija pa sta bili dva pomembna rezultata konca hladne vojne.