Potem ko smo bili v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu dlje časa priča geopolitičnemu kaosu, ki ga je sprožila Obamova administracija, lahko zdaj opazujemo poskus urejanja regionalnih odnosov s strani vodilne svetovne sile s pomočjo lokalnih partnerjev. ZDA skušajo negotovost spremeniti v urejen geopolitični okvir. Bela hiša čuti potrebo, da končno stabilizira regijo, v kateri sta George Bush ml. in Barack Obama pokazala vso možno kratkovidnost sodobnih političnih elit v mednarodnih odnosih.

Donald Trump in Savdska monarhija sta sklenila močan dogovor, ki lahko vpliva na globalni scenarij. ZDA od zdaj naprej spet odločno stojijo na strani Al Saudov. Riad želi oblikovati čim širšo koalicijo za vodenje dveh državljanskih islamskih vojn: eno intra-sunitsko, v kateri se soočajo vahabiti in muslimanska bratovščina oziroma Katar in Turčija, in drugo - širšega konteksta - med šiiti in suniti. Večina analiz je omejila domet dogovora na bližnjevzhodno regijo: ameriško (to pomeni tudi izraelsko) zavezništvo s Savdsko Arabijo naj bi preprečilo turške in iranske ambicije po  regionalni nadvladi.

V trenutku, ko Washington – po dolgem času – zavzame jasno zunanjepolitično stališče in se odreče ekvidistanci med igralci na terenu, je jasno, da obstaja strategija širokega dometa. Družina Saud ima močan vpliv v Pakistanu in v Afganistanu, kjer ZDA ponovno povečujejo lastno prisotnost, potem ko so morale priznati, da prejšnja politika ni pripomogla k oblikovanju stabilnejše države. V slednjem primeru lahko pričakujemo, da bo Savdska Arabija Združenim državam pomagala, da se počasi umaknejo iz vojaškega konteksta, v prvem pa, da bo pomagala pri postavitvi fronte proti vdoru kitajskih interesov ter posredno vplivala na Indijo, ki vedno bolj konkretno kaže znake približevanja Rusiji.

Dogovor ima potencial, da oblikuje novo geopolitično ravnovesje v celotnem azijskem prostoru glede na to, da sta Malezija in Indonezija sunitski državi s ključno vlogo omejevanja kitajske ekspanzije v Pacifiški regiji. Na enak način lahko dogovor zadržuje nadaljnje širjenje Pekinga in Pariza v severni in subsaharski Afriki.

Vendar pa je daleč najpomembnejša posledica celotnega scenarija kontrola cene nafte.

Rusija je očitno razumela pomembnost premikov in morebitne posledice celotne igre. Da bi pridobila na podobi ter posledično zvišala izhodišča za pogajalsko mizo, se je v Siriji osredotočila na lov na šefa ISIS (Islamske države) al Bagdadija, istočasno pa izginila iz svetovnih medijskih naslovnic. S trenutno nizkim profilom Moskva sporoča, da je pripravljena diplomatsko razpravljati z Washingtonom. Oslabljen Iran bi lahko z ruske zaščite prešel pod okrilje Kitajske, se približal Turčiji, ki podpira muslimansko bratovščino, in Katarju. S tem bi Peking pridobil ogromen vpliv v regiji in bi lahko uporabljal različna politična in verska orodja za splošno destabilizacijo evro-sredozemskega prostora oz. za zasledovanje lastnih interesov.

Washington ima torej interes, da Moskva kontrolira šiitsko-turški prostor in ji zato ponuja vstop v post Opec kartel, ki bo v prihodnost odločal o cenah nafte. Rusko gospodarstvo, ki temelji na prihodkih prodaje plina in nafte, ne more več dolgo zdržati s ceno soda pod 60 dolarjev. Da se pa stabilizira po treh letih sankciji, bi bila optimalna cena vsaj 70 dolarjev.

Izolacija Katarja je torej le viden delček precej večje in globlje strategije.