Ali je za povprečnega Slovenca res samoumevno, da poleti dopustuje na Hrvaškem? Kaj to v resnici pomeni o našem nacionalnem karakterju? Zgolj to, da smo pragmatični? Ali pa gre bolj za vprašanje podreditve, kar glede na slabe politične odnose med Slovenijo in Hrvaško niti ne bi bilo presenetljivo. Konec koncev je tudi arbitraža del te zgodbe: Hrvati si želijo ekonomsko, politično in predvsem v simbolnem smislu podrediti Slovenijo.
Prav takšne misli so me prešinjale zadnja dva tedna, ki sem jih preživel na jadrnici med Izolo in jonskim otokom Lefkada. Del poti smo prepluli tudi v hrvaških ozemeljskih vodah, skupno vsem tamkajšnjim nočitvam pa je bilo to, da smo morali vsakič - no, izjema je bila Lastovo - za sidro, bojo ali privez plačati. Na Hrvaškem se namreč gredo navtični turizem s filozofijo, ob kateri bi se Slovenci, Italijani ali Grki držali za glavo: tujec mora plačati, če hoče jadrati po hrvaškem morju, prečkati Kornate ali kak drug park, sidrati pred hrvaško obalo in otoki ... Nič ni več zastonj. Česa takšnega nisem doživel še nikjer drugje na svetu in priznati moram, da ne bi nikoli več jadral v hrvaškem akvatoriju, če bi bili Grčija ali Turčija bližje.
Plačevanje za to, da se lahko zasidraš, je res norost, ki se jim bo vrnila kot bumerang. Marsikdo, ki doživi takšno vrsto gostoljubja, bo naslednjič dvakrat premislil, preden se bo vrnil. V bistvu sem si tudi sam že večkrat rekel, da grem zadnjič na dopust na Hrvaško, potem pa je vedno pojavil kak relativno racionalni izgovor za to, da sem požrl besedo. In predpostavljam, da je velika večina Slovencev, ki počitnikujejo na Hrvaškem - med njimi tudi takšni, ki imajo tam nepremičnine - bodisi sprijaznjena s tem, da jih na Hrvaškem kot turiste odirajo, bodisi se niti ne ukvarjajo več z vprašanjem, kaj jim je na vzhodni jadranski obali tako všeč. Ekonomski argument ni več relevanten, saj je Grčija občutno cenejša, tam je hrana boljša, ljudje prijaznejši in morje čistejše. Torej so v ozadju dejansko nekakšni emotivni elementi, morda celo resentiment, ki ga Slovenci gojijo do nekdanjih časov. Jugonostalgija se v Sloveniji piše z veliko začetnico. Osebno nimam težav s tem (naj vsak počne, kar mu paše), me pa moti pogost pojav nekakšne domačnosti, ki se pojavlja med Slovenci, ko gre za hrvaško obalo oziroma vzhodni Jadran. Namreč kot da bi bilo to še vedno "naše". Kot da bi bila v ozadju še vedno Jugoslavija, njena obala pa od vseh, torej tudi od Slovencev.
Pa pač ni. Hrvaška je od SFRJ podedovala 95% morja in obale. Poleg tega se je zapletla v konflikte z vsemi tremi sosedami, ki imajo prav tako nekaj malega morja. Najprej na severu s Slovenijo (Piranski zaliv, dostop do mednarodnih vod), potem pri Neumu z Bosno in Hercegovino, na skrajnem jugu pa še s Črno Goro zaradi polotoka Prevlaka. V tem primeru je hrvaška agresivnost imela svoje strateške razloge, kajti kdor nadzoruje Prevlako, ima popolno kontrolo nad pomorskim prometom v Boko Kotorsko. Tudi pri Neumu imajo Hrvati svojo logiko, kajti ozek pas bosanske obale jim seka prosto pot proti Dubrovniku oziroma najbolj južnem delu države. Da bi zagotovili stalno in neovirano prometno povezavo, bodo že letos jeseni začeli graditi most na Pelješac.
Zgodba o Piranskem zalivu pa je drugačna in za Hrvaško nima strateške vrednosti. Kajti eventuelni protiargument - če bi arbitraža Sloveniji dosodila morski koridor ("dimnik") do mednarodnih voda - Hrvaške bi bil kvečjemu ta, da s tem izgubi morski stik z Italijo na tem delu Jadrana. Ozemeljski spor s Slovenijo je z južne, tj. hrvaške perspektive torej psihološke narave, saj Hrvati vztrajajo pri nečem, kar zanje nima nobene realne vrednosti, pač pa gre za simbolno težnjo po podreditvi manjše, uspešnejše in ekonomsko razvitejše sosede. Obenem pa Hrvaška z agresivnostjo v primeru Slovenije dokazuje svojo moč drugim republikam nekdanje Jugoslavije. Zgodovina je zgovorna, saj je Zagreb pogosto razdiralno vplival na (dobro)sosedske odnose, poleg tega se je nekoč že znašel tudi na napačni strani zgodovine.
Ob vsem tem me izrek razsodbe arbitražnega sodišča v Haagu, ki je napovedan za 29. juni, niti ne bi skrbel, če bi slovenska stran sodišču v celoti predstavila res vse argumente - all relevant circumstances, kot se glasi 3. člen Sporazuma o arbitraži, ki sta ga 4. novembra 2009 na Švedskem podpisala premierja obeh držav Borut Pahor in Jadranka Kosor. Brez tega sporazuma Slovenija ne bi dvignila veta na vstop Hrvaške v Evropsko unijo. Drugače rečeno: če je Hrvaška želela vstopiti v EU, je morala pristati na arbitražo. S stisnjenimi zobmi in figo v žepu. Sabotiranje slovenskega arbitra Jerneja Sekoleca s prisluškovalno afero pred dvema letoma je bilo najverjetneje del širše strategije, po kateri bi se Zagreb izognil zavezujoči razsodbi arbitražnega tribunala. Tako bi se v Piranskem zalivu še naprej ohranjal status quo v izrazito škodo Slovenije, Hrvaška pa bi med naslednicami nekdanje skupne države tudi v prihodnosti ustvarjala vtis regionalne sile, ki si lahko brez sankcij podreja manjše sosede in z njimi sklepa mednarodne pogodbe s figo v žepu.
Država je država, ljudje smo ljudje. Če kdo misli, da v mednarodnih odnosih večje ribe jedo manjše, pač tako misli. Jaz si mislim svoje. Tudi to, da bom 29. junija temeljito premislil, če bom še jedel hrvaške ribe in se šel dobrega samaritana, ki polni hrvaški proračun. Kajti južno od Jadrana je morje še bolj modro, turist pa v očeh prisrčnih domorodcev gost, ne pa žrtev, ki jo je treba na vsak način opleniti.