Pred kratkim sem prosil prijatelja, katerega mnenje in poglede vedno zelo cenim, če se lahko pred 29. junijem pogovoriva o arbitraži. Dobil sem jedrnat odgovor: "Narod je spregovoril na referendumu: mednarodno sodišče z arbitražo. Ni več kaj dodati." Teoretično pravilno, ampak problem nastane, ko že vnaprej veš, da bodo arbitri - ponovno - le eden od korakov do rešitve in ne rešitev sama. To pa zato, ker je nekdo drugi strani ponudil izgovor za nespoštovanje arbitražnega sporazuma. In tukaj se vrača Bučarjev duh. Duh državnika, ki je videl naprej, in ne mizernega politika, ki je iskal preživetje za naslednje volitve. Leta 2008 je prof. France Bučar na sedežu Panevrope jasno in glasno povedal, da Slovenija in Hrvaška nimata in nikoli nista imeli nobenih esencialnih nekompatibilnosti, ki bi vplivale na nezmožnost normalnega evropskega sožitja, vendar je jasno nasprotoval kateremu koli iskanju rešitve s pomočjo tretjega oz. na podlagi arbitraže. Bil je prepričan, da je za Slovenijo edina prava pot le bilateralni dogovor med Ljubljano in Zagrebom, ker vsakič ko smo Slovenci v zgodovini drugim zaupali naše težave, "smo potegnili kratko" (vir), medtem ko smo zmagali, ko smo si zadeve izborili sami na podlagi zgodovinskih dejstev. Bučar je Boruta Pahorja napadel, ker je v njem videl politika, ki si je prilastil pravice, ki mu jih ustava ne dodeljuje, ter nosilca starega partijskega pristopa, ki želi narod postaviti pred dejstva - fait accompli - in si z referendumom zagotoviti politično kritje za prihodnost. Bučar je njegovo držo označil za bojazljivost pod krinko "velike državne modrosti", ki ima slovenski narod za "skupnost mentalno zaostalih ljudi". Takrat je Panevropa prosila Državni zbor, naj vzame vajeti v svoje roke in naj popravi tako jasno protiustavno ravnanje organov, ki mednarodno predstavljajo suverenost naše države.

Predsednik SPG je vztrajal na vrednosti argumentov proti (ne)vrednosti forme pri iskanju dolgoročne rešitve za vprašanje narodnega obstoja (vir). Na zadevo je gledal kot državnik. Šele danes mi je postalo jasno, da njegovo stališče za zavrnitev arbitraže in podpiranje takratnega statusa quo nista izhajala toliko iz predpostavke nezaupanja Hrvatom, kolikor iz nezaupanja našim voditeljem in njihovim metodam. Bal se je, da bomo na koncu sami razprodali ozemlje države, na kateri smo vedno živeli, namesto da bi počakali, da se zadeve uredijo s časom oziroma da državna elita brez pritiska kratkoročnih političnih računic dozori in oblikuje okolje sebi v prid. Do takrat bi se pa le morali kot pijanec plota držati stavka Temeljne ustavne listine o samostojnosti države, ki govori, da je meja med Slovenijo in Hrvaško nekdanja meja SFRJ. Tam, kjer se dva kregata za isto stvar, tretji težko prinese zadovoljivo rešitev, čas pa lahko prinese na plan resnice, dokumente ali celo spremembo širšega scenarija. Moj predhodnik ni zaupal metodam Boruta Pahorja in ni zaupal tistim, ki bodo vodili državo v času arbitraže. Paradoksalno pa se je zgodilo ne samo, da je imel prav, ampak tudi da bomo že čez nekaj dni – prav zaradi popolne nesposobnosti naših politikov - ponovno pridobili možnost za bilateralni dogovor. Le da bodo tokrat naša pogajalska izhodišča še slabša. Hrvati arbitražnega postopka zaradi naše nesposobnosti vodenja zunanje politike ne priznavajo, torej bomo morali dejansko iskati bilateralni dogovoru s pomočjo mednarodne skupnosti in to tudi na podlagi arbitražnega dogajanja, kar prej ne bi bilo potrebno. Tako slabega scenarija si po mojem niti Bučar ni mogel predstavljati.

Vsi vemo, da države v mednarodnem sistemu zasledujejo lastne interese in da za to uporabljajo vse možne metode - tako za njihovo uveljavitev kot za njihovo zaščito. V času arbitraže so nam Hrvati pokazali, kako se temu streže, mi pa smo pokazali, kako mentalna provincialnost, strateška omejenost naših politikov pripelje do veleizdaje. Ne glede na število političnih mandatov, ki jih bo Karl Erjavec s pomočjo svoje prisiljenje demagoške ljubkosti še preživel, je on - skupaj s celotno vlado, ki nosi odgovornost, da ga je podprla pred in po prisluškovalni aferi – tisti, ki je kriv za vse težave, ki bodo sledile objavi rezultata s strani arbitražnega sodišča in za vse morebitne izgube teritorija Republike Slovenije. Erjavec je velemojster izogibanja odgovornosti, vendar je zaradi lastne nesposobnosti pri vodenju ekipe MZZ med arbitražo Hrvatom ponudil točno to, kar so iskali: možnost za izgovor.

General na fronti, ki ne zaščiti svoje vojske, ki omogoča vdor "sovražnika" in ki ne vodi primerne diverzantske akcije ali protiofenzive, bi bil takoj poslan na smetišče zgodovine, a prav takšni strategi vodijo stranko upokojencev in Ministrstvo za zunanje zadeve. Če sledim mentalnemu razmišljanju prof. Bučarja: Borut Pahor je iskal priljubljenost in svoj zagotovljen kotiček v zgodovini, za kar je brez pooblastil – to je kasneje sicer saniral s prenosom odgovornosti na ljudstvo -  mešetaril z državnim ozemljem. Ko pa smo zadevo predali tujemu sodniku in bi morali še toliko bolj paziti, da ne naredimo spodrsljajev, nas je Erjavec osmešil pred svetom in drugi strani na pladnju ponudil izhod iz zagate.

V času, ko smo Američane na kolenih prosili, da nas ne izpustijo iz prvega kroga priključitve zvezi NATO, so jim naši veleumi razlagali, da smo mi strateško prepomembni za Zavezništvo zaradi Postojnskih vrat, ki so edina točka, preko katere lahko vzhodni sovražnik napade južni bok prostora NATO. Pred kratkim preminuli Zbigniew Brzezinski je našim predstavnikom takrat zabrusil: "Potemtakem, če bomo kdaj Slovenijo potrebovali, jo bomo okupirali!" In potem smo nekaj let preživeli v čakalnici, da bi premlevali o lastni samopodobi.

Ta teden vsi pričakujemo nam dokaj naklonjeno sodbo. Zagotovo bodo vpleteni politiki tekmovali v hvaljenju odločitve in arbitražnega postopka. Reševali bodo sebe, ker v resnici bi Slovenija le hipotetično lahko dobila lastno morje do mednarodnih voda, torej tisto področje, ki ga je naša policija nadzorovala pred 25. junijem 1991, in ki ga naša ustava razume kot mejo SFRJ. Dobili bomo - zelo verjetno - na podlagi pravičnosti dostop do mednarodnega morja, a le preko hrvaškega prostora. To bo prvi udarec za Bučarja. Drugi bo v trenutku, ko bomo morali prositi spet tretjega, mednarodno skupnost, da prepriča Zagreb v dogovor. V mednarodnem prostoru je verodostojnost naših ministrov po prisluškovalni aferi minimalna (da ne omenjam afere s teranom). Tuje države bomo prosili, da naše južne sosede prepričajo k nekemu dogovoru, ki ne bo mogel mimo rezultata arbitraže: to pomeni, da so naša začetna pogajalska izhodišča zdaj še dodatno ohromljena.

Mednarodna skupnost želi mir. Če nas zares potrebuje, kot je rekel Brzezinski, nas lahko mirno okupira. V teh letih se je Brdo proces, s katerim smo želeli postati svetilnik za ostale balkanske države, preoblikoval v Brdo-Brijoni proces. Ko so diplomaciji našega predsednika države hrvaški mojstri speljali idejo, so jo potem naprej prodali še  Nemcem, ki so si izmislili Berlinski proces. Ta je danes pod vodstvom Angele Merkel škatla, ki vsebuje proces Brdo-Brijoni. Nemškega zunanjega ministra Gabriela smo na zadnji sestanek na Brdo povabili zato, da bi lobirali za naša stališča. Očitno se zadeve odvijajo. Angela Merkel je prav za 29. junij sklicala nekatere evropske voditelje v Berlin. Uradno bi to moral biti predhodni sestanek za G20, v resnici pa Nemčija pripravlja izhodišča za nove napetosti, ki jih bo sprožila problematika Piranskega zaliva, in si želi imeti izdelana stališča za naslednji sestanek Berlinskega procesa, ki bo 12. julija v Trstu. Merklova se zahvaljuje tako Slovencem kot Hrvatom. Z našim obnašanjem namreč Nemčiji povečujemo vpliv v regiji, v kateri želi biti glavna, in komaj čaka, da bo lahko vplivala na risanje tukajšnjih mej. Ne bi bilo slabo, da se tu pa tam spomnimo besed kanclerja Otta von Bismarcka: "Nemci se bojijo le Boga in nobenega drugega na tem svetu". Vsakič ko so Nemci poskušali vplivati na meje, tudi v našem širšem prostoru, se ni dobro končalo. Prav o tem slabem vplivu zunanjih "prijateljev" je govoril Bučar. Žal mi je, da ga takrat nisem razumel. Politikanstvo naših predstavnikov je že vnaprej mešetarilo z državnim ozemljem brez mandata. Potem so nas zavezali z referendumom in si oprali roke. Temu je sledilo še katastrofalno vodenje postopka, zaradi katerega smo si še bolj omejili verodostojnost, in sedaj zaradi tega čakamo na sodbo, ki nam bo dala nova – slabša – pogajalska izhodišča, namesto da bi nam prinesla rešitev.

Bučar ni zaupal našim politikom. Imel je prav. Vedel je, o čem govori, in poznal jih je bolje, kot jih lahko poznamo vsi mi, ker je moral delati z njimi. Verjel je le v moč narodne enotnosti v času nuje. Upal je, da bi čas Slovencem prinesel spoznanje, da jih politiki izdajajo.

Osebno upam, da bodo vsi dokumenti, ki jih je Slovenija predala arbitražnemu sodišču, po sodbi postali javni in dostopni! Ne bi rad, da bi si kateri od politikov izmislil potrebo po zapečatenju dokumentov z oznako "zaupno". Če so politiki na nas že preložili odgovornost za arbitražo in torej tudi za poslabšanje naših mednarodnih stališč, če nas že vsak dan sramotijo s svojim pavšalnim poznavanjem odgovornosti predstavljanja suverenega v mednarodnem prostoru, pa nikakor ne želim, da se izognejo morebitni politični odgovornosti zaradi odločitev, ki so jih sprejeli v preteklosti. Kot predsednik Slovenskega panevropskega gibanja bom zahteval, da postanejo dostopni čisto vsi dokumenti, s katerimi in tudi proti katerim smo se borili v Haagu. Ne bi rad, da imajo Hrvati v svoji dokumentaciji kakšno izjavo naše vlade ali njenega predstavnika, ki jim omogoča nemoteno zasedbo našega ozemlja ali jim posredno povečuje možnost za teritorialne zahteve, ki jih zgodovinsko niso nikoli imeli. Mogoče je Bučar kaj vedel, a je moralo ostati neizgovorjeno, da ne bi škodil narodu, in je zato s tem svojim angažmajem želel preprečiti sramoto naši državi. V tem primeru mislim, da je napočil čas, da narod spozna, kdo ga vodi. Če so ljudje na oblasti mešetarili z našim ozemljem ter se mu odpovedali še pred arbitražo, je naša pravica in dolžnost (potem ko smo ga že izgubili), da to spoznamo, da jim sodimo zaradi veleizdaje in da jim podarimo prostor v zgodovini, ki si ga zaslužijo. To pa zagotovo ni na Trgu narodnih herojev ob kipu prof. Franceta Bučarja. Kot je sam rekel: "Ne gre za vprašanje meja, gre za vprašanje obstoja Slovenije."

Osebno Hrvaške ne obsojam. V krutem realpolitičnem svetu je odigrala svojo igro. Mi je nismo. In verjetno je nismo zato, ker je nekdo zanikal "moralne osnove, s katerimi smo prišli do lastne države".