Komentar

France Bučar je nasprotoval arbitraži tudi zato, ker ni zaupal Borutu Pahorju

Dr. France Bučar, moj predhodnik na mestu predsednika Slovenskega panevropskega gibanja (SPG), je bil velik nasprotnik arbitražnega sporazuma. Sam osebno sem na referendumu glasoval za sporazum in sem v tistem času menil, da so Bučarjeva stališča nekoliko preostra. Žal šele danes, ko pregledujem arhivske posnetke njegovih  novinarskih konferenc, ugotavljam, da v resnici takrat nisem dojel sporočila predsednika SPG.

25.06.2017 23:01
Piše: Laris Gaiser
Ključne besede:   arbitraža   France Bučar   Panevropa   Borut Pahor   Slovenija   Hrvaška   morje   Piranski zaliv   Karl Erjavec   veleizdaja   politiki

Foto: Ljubljana.si

Bučar ni zaupal našim politikom. Imel je prav. Vedel je, o čem govori ... Verjel je le v moč narodne enotnosti v času nuje. Upal je, da bi čas Slovencem prinesel spoznanje, da jih politiki izdajajo.

Pred kratkim sem prosil prijatelja, katerega mnenje in poglede vedno zelo cenim, če se lahko pred 29. junijem pogovoriva o arbitraži. Dobil sem jedrnat odgovor: "Narod je spregovoril na referendumu: mednarodno sodišče z arbitražo. Ni več kaj dodati." Teoretično pravilno, ampak problem nastane, ko že vnaprej veš, da bodo arbitri - ponovno - le eden od korakov do rešitve in ne rešitev sama. To pa zato, ker je nekdo drugi strani ponudil izgovor za nespoštovanje arbitražnega sporazuma. In tukaj se vrača Bučarjev duh. Duh državnika, ki je videl naprej, in ne mizernega politika, ki je iskal preživetje za naslednje volitve. Leta 2008 je prof. France Bučar na sedežu Panevrope jasno in glasno povedal, da Slovenija in Hrvaška nimata in nikoli nista imeli nobenih esencialnih nekompatibilnosti, ki bi vplivale na nezmožnost normalnega evropskega sožitja, vendar je jasno nasprotoval kateremu koli iskanju rešitve s pomočjo tretjega oz. na podlagi arbitraže. Bil je prepričan, da je za Slovenijo edina prava pot le bilateralni dogovor med Ljubljano in Zagrebom, ker vsakič ko smo Slovenci v zgodovini drugim zaupali naše težave, "smo potegnili kratko" (vir), medtem ko smo zmagali, ko smo si zadeve izborili sami na podlagi zgodovinskih dejstev. Bučar je Boruta Pahorja napadel, ker je v njem videl politika, ki si je prilastil pravice, ki mu jih ustava ne dodeljuje, ter nosilca starega partijskega pristopa, ki želi narod postaviti pred dejstva - fait accompli - in si z referendumom zagotoviti politično kritje za prihodnost. Bučar je njegovo držo označil za bojazljivost pod krinko "velike državne modrosti", ki ima slovenski narod za "skupnost mentalno zaostalih ljudi". Takrat je Panevropa prosila Državni zbor, naj vzame vajeti v svoje roke in naj popravi tako jasno protiustavno ravnanje organov, ki mednarodno predstavljajo suverenost naše države.

 

Predsednik SPG je vztrajal na vrednosti argumentov proti (ne)vrednosti forme pri iskanju dolgoročne rešitve za vprašanje narodnega obstoja (vir). Na zadevo je gledal kot državnik. Šele danes mi je postalo jasno, da njegovo stališče za zavrnitev arbitraže in podpiranje takratnega statusa quo nista izhajala toliko iz predpostavke nezaupanja Hrvatom, kolikor iz nezaupanja našim voditeljem in njihovim metodam. Bal se je, da bomo na koncu sami razprodali ozemlje države, na kateri smo vedno živeli, namesto da bi počakali, da se zadeve uredijo s časom oziroma da državna elita brez pritiska kratkoročnih političnih računic dozori in oblikuje okolje sebi v prid. Do takrat bi se pa le morali kot pijanec plota držati stavka Temeljne ustavne listine o samostojnosti države, ki govori, da je meja med Slovenijo in Hrvaško nekdanja meja SFRJ. Tam, kjer se dva kregata za isto stvar, tretji težko prinese zadovoljivo rešitev, čas pa lahko prinese na plan resnice, dokumente ali celo spremembo širšega scenarija. Moj predhodnik ni zaupal metodam Boruta Pahorja in ni zaupal tistim, ki bodo vodili državo v času arbitraže. Paradoksalno pa se je zgodilo ne samo, da je imel prav, ampak tudi da bomo že čez nekaj dni – prav zaradi popolne nesposobnosti naših politikov - ponovno pridobili možnost za bilateralni dogovor. Le da bodo tokrat naša pogajalska izhodišča še slabša. Hrvati arbitražnega postopka zaradi naše nesposobnosti vodenja zunanje politike ne priznavajo, torej bomo morali dejansko iskati bilateralni dogovoru s pomočjo mednarodne skupnosti in to tudi na podlagi arbitražnega dogajanja, kar prej ne bi bilo potrebno. Tako slabega scenarija si po mojem niti Bučar ni mogel predstavljati.

 

Vsi vemo, da države v mednarodnem sistemu zasledujejo lastne interese in da za to uporabljajo vse možne metode - tako za njihovo uveljavitev kot za njihovo zaščito. V času arbitraže so nam Hrvati pokazali, kako se temu streže, mi pa smo pokazali, kako mentalna provincialnost, strateška omejenost naših politikov pripelje do veleizdaje. Ne glede na število političnih mandatov, ki jih bo Karl Erjavec s pomočjo svoje prisiljenje demagoške ljubkosti še preživel, je on - skupaj s celotno vlado, ki nosi odgovornost, da ga je podprla pred in po prisluškovalni aferi – tisti, ki je kriv za vse težave, ki bodo sledile objavi rezultata s strani arbitražnega sodišča in za vse morebitne izgube teritorija Republike Slovenije. Erjavec je velemojster izogibanja odgovornosti, vendar je zaradi lastne nesposobnosti pri vodenju ekipe MZZ med arbitražo Hrvatom ponudil točno to, kar so iskali: možnost za izgovor.

 

General na fronti, ki ne zaščiti svoje vojske, ki omogoča vdor "sovražnika" in ki ne vodi primerne diverzantske akcije ali protiofenzive, bi bil takoj poslan na smetišče zgodovine, a prav takšni strategi vodijo stranko upokojencev in Ministrstvo za zunanje zadeve. Če sledim mentalnemu razmišljanju prof. Bučarja: Borut Pahor je iskal priljubljenost in svoj zagotovljen kotiček v zgodovini, za kar je brez pooblastil – to je kasneje sicer saniral s prenosom odgovornosti na ljudstvo -  mešetaril z državnim ozemljem. Ko pa smo zadevo predali tujemu sodniku in bi morali še toliko bolj paziti, da ne naredimo spodrsljajev, nas je Erjavec osmešil pred svetom in drugi strani na pladnju ponudil izhod iz zagate.

 

V času, ko smo Američane na kolenih prosili, da nas ne izpustijo iz prvega kroga priključitve zvezi NATO, so jim naši veleumi razlagali, da smo mi strateško prepomembni za Zavezništvo zaradi Postojnskih vrat, ki so edina točka, preko katere lahko vzhodni sovražnik napade južni bok prostora NATO. Pred kratkim preminuli Zbigniew Brzezinski je našim predstavnikom takrat zabrusil: "Potemtakem, če bomo kdaj Slovenijo potrebovali, jo bomo okupirali!" In potem smo nekaj let preživeli v čakalnici, da bi premlevali o lastni samopodobi.

 

Ta teden vsi pričakujemo nam dokaj naklonjeno sodbo. Zagotovo bodo vpleteni politiki tekmovali v hvaljenju odločitve in arbitražnega postopka. Reševali bodo sebe, ker v resnici bi Slovenija le hipotetično lahko dobila lastno morje do mednarodnih voda, torej tisto področje, ki ga je naša policija nadzorovala pred 25. junijem 1991, in ki ga naša ustava razume kot mejo SFRJ. Dobili bomo - zelo verjetno - na podlagi pravičnosti dostop do mednarodnega morja, a le preko hrvaškega prostora. To bo prvi udarec za Bučarja. Drugi bo v trenutku, ko bomo morali prositi spet tretjega, mednarodno skupnost, da prepriča Zagreb v dogovor. V mednarodnem prostoru je verodostojnost naših ministrov po prisluškovalni aferi minimalna (da ne omenjam afere s teranom). Tuje države bomo prosili, da naše južne sosede prepričajo k nekemu dogovoru, ki ne bo mogel mimo rezultata arbitraže: to pomeni, da so naša začetna pogajalska izhodišča zdaj še dodatno ohromljena.

 

Mednarodna skupnost želi mir. Če nas zares potrebuje, kot je rekel Brzezinski, nas lahko mirno okupira. V teh letih se je Brdo proces, s katerim smo želeli postati svetilnik za ostale balkanske države, preoblikoval v Brdo-Brijoni proces. Ko so diplomaciji našega predsednika države hrvaški mojstri speljali idejo, so jo potem naprej prodali še  Nemcem, ki so si izmislili Berlinski proces. Ta je danes pod vodstvom Angele Merkel škatla, ki vsebuje proces Brdo-Brijoni. Nemškega zunanjega ministra Gabriela smo na zadnji sestanek na Brdo povabili zato, da bi lobirali za naša stališča. Očitno se zadeve odvijajo. Angela Merkel je prav za 29. junij sklicala nekatere evropske voditelje v Berlin. Uradno bi to moral biti predhodni sestanek za G20, v resnici pa Nemčija pripravlja izhodišča za nove napetosti, ki jih bo sprožila problematika Piranskega zaliva, in si želi imeti izdelana stališča za naslednji sestanek Berlinskega procesa, ki bo 12. julija v Trstu. Merklova se zahvaljuje tako Slovencem kot Hrvatom. Z našim obnašanjem namreč Nemčiji povečujemo vpliv v regiji, v kateri želi biti glavna, in komaj čaka, da bo lahko vplivala na risanje tukajšnjih mej. Ne bi bilo slabo, da se tu pa tam spomnimo besed kanclerja Otta von Bismarcka: "Nemci se bojijo le Boga in nobenega drugega na tem svetu". Vsakič ko so Nemci poskušali vplivati na meje, tudi v našem širšem prostoru, se ni dobro končalo. Prav o tem slabem vplivu zunanjih "prijateljev" je govoril Bučar. Žal mi je, da ga takrat nisem razumel. Politikanstvo naših predstavnikov je že vnaprej mešetarilo z državnim ozemljem brez mandata. Potem so nas zavezali z referendumom in si oprali roke. Temu je sledilo še katastrofalno vodenje postopka, zaradi katerega smo si še bolj omejili verodostojnost, in sedaj zaradi tega čakamo na sodbo, ki nam bo dala nova – slabša – pogajalska izhodišča, namesto da bi nam prinesla rešitev.

 

Bučar ni zaupal našim politikom. Imel je prav. Vedel je, o čem govori, in poznal jih je bolje, kot jih lahko poznamo vsi mi, ker je moral delati z njimi. Verjel je le v moč narodne enotnosti v času nuje. Upal je, da bi čas Slovencem prinesel spoznanje, da jih politiki izdajajo.

 

Osebno upam, da bodo vsi dokumenti, ki jih je Slovenija predala arbitražnemu sodišču, po sodbi postali javni in dostopni! Ne bi rad, da bi si kateri od politikov izmislil potrebo po zapečatenju dokumentov z oznako "zaupno". Če so politiki na nas že preložili odgovornost za arbitražo in torej tudi za poslabšanje naših mednarodnih stališč, če nas že vsak dan sramotijo s svojim pavšalnim poznavanjem odgovornosti predstavljanja suverenega v mednarodnem prostoru, pa nikakor ne želim, da se izognejo morebitni politični odgovornosti zaradi odločitev, ki so jih sprejeli v preteklosti. Kot predsednik Slovenskega panevropskega gibanja bom zahteval, da postanejo dostopni čisto vsi dokumenti, s katerimi in tudi proti katerim smo se borili v Haagu. Ne bi rad, da imajo Hrvati v svoji dokumentaciji kakšno izjavo naše vlade ali njenega predstavnika, ki jim omogoča nemoteno zasedbo našega ozemlja ali jim posredno povečuje možnost za teritorialne zahteve, ki jih zgodovinsko niso nikoli imeli. Mogoče je Bučar kaj vedel, a je moralo ostati neizgovorjeno, da ne bi škodil narodu, in je zato s tem svojim angažmajem želel preprečiti sramoto naši državi. V tem primeru mislim, da je napočil čas, da narod spozna, kdo ga vodi. Če so ljudje na oblasti mešetarili z našim ozemljem ter se mu odpovedali še pred arbitražo, je naša pravica in dolžnost (potem ko smo ga že izgubili), da to spoznamo, da jim sodimo zaradi veleizdaje in da jim podarimo prostor v zgodovini, ki si ga zaslužijo. To pa zagotovo ni na Trgu narodnih herojev ob kipu prof. Franceta Bučarja. Kot je sam rekel: "Ne gre za vprašanje meja, gre za vprašanje obstoja Slovenije."

 

Osebno Hrvaške ne obsojam. V krutem realpolitičnem svetu je odigrala svojo igro. Mi je nismo. In verjetno je nismo zato, ker je nekdo zanikal "moralne osnove, s katerimi smo prišli do lastne države".

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
15
"Institucije je treba oblikovati tako, da oblastnikom preprečijo povzročanje škode."
10
25.08.2019 21:30
Če res vsa vesoljna Slovenija z vsemi svojimi visokimi funkcionarji, anonimnimi in neanonimnimi komentatorji vred misli, da novo ... Več.
Piše: Miha Burger
Nasprotniki gradnje avtocest in železnic naj povedo resnico: zaradi tega bo manj delovnih mest, manj dobrin, manj blagostanja
2
25.08.2019 10:00
Gradnja in posegi na avtocestnem področju so zapleten in dolgotrajen postopek. Če se poslanci pod vplivom Levice odločijo ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Vlado Martek in njegova razstava na Reki, prihodnji Evropski prestolnici kulture
0
24.08.2019 19:00
Vlado Martek napada življenje z ironijo, brez sarkazma in grotesknosti. V zagrebških nočeh je reorganiziral poezijo s svojimi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
20
22.08.2019 21:00
Po predhodni predstavitvi notranje geneze globoke države kot relativno avtohtonega pojava orisuje sodnik Zvjezdan Radonjić ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zbogom, Denis, piši v miru!
0
20.08.2019 23:00
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Zato sem za sodelovanje zaprosil Dragana Živadinova, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
14
19.08.2019 19:00
Presenečenje in zgražanje sproža uporaba zelo surove sile, s katero se ruski policisti znašajo nad mirnimi demonstranti. Več kot ... Več.
Piše: Božo Cerar
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
4
18.08.2019 19:00
Glede osamosvajanja in sploh strateških vprašanj je bil najbolj dosleden članKučanovegapredsedstva. Bil je Demosov človek pri ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Življenje se zgodi med ponavljanjem in slučajem
2
17.08.2019 22:59
Digitalna umetnost je postala že skoraj prevladujoča. Ravno zato je tako neskončno pomembna njena kritična refleksija. Ne le ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
20
13.08.2019 20:51
Pustite Greenpeace ali Amnesty International, ki delujeta globalno in - vsaj kolikor je znano - menda res ne jemljeta denarja od ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Portret Gertrude Stein: Medtem ko je opravičevala diktatorja Petaina, je Picasso sprejel Stalinovo nagrado
0
10.08.2019 23:53
Najbolj je živela tam, kjer je ni bilo, izbruhnila je z radikalno poezijo. V hipu! Postala je znamenje ameriške in evropske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
13
09.08.2019 21:49
Nekdanji šolski minister in pronicljivi komentator nesporazumov evropske in slovenske politike Žiga Turk je dregnil v gnezdo ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Gabriele d'Anunnzio: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja!
0
03.08.2019 22:28
Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Kdo in kako se danes bori proti kartelom, proti korupciji?
24
01.08.2019 21:20
V nadaljevanju teme o dvopolnosti v vsakem človeku, ki sem jo na portalu odprl že 10. junija letos, želim natančneje izpostaviti ... Več.
Piše: Miha Burger
Medijska poroka iz koristoljubja: Zapoznela združitev Dnevnika in Večera
8
31.07.2019 19:00
Pomp okoli združitve Dnevnika in Večera, ki je tudi formalno dobila potrditev varuha konkurence, je lahko tudi posledica obdobja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bigger picture*: Atlantska listina in trikotnik ZDA - EU - Rusija
7
30.07.2019 20:00
Evropska unija je bila 50 let prizorišče tekmovanja Francije, Nemčije in Velike Britanije za evropsko prvenstvo. Pri tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Boris
11
29.07.2019 22:00
Če v Združenem kraljestvu komu omenite Borisa - bodisi pakistanskemu priseljencu, nemškemu bankirju ali valižanskemu kmetu -, ... Več.
Piše: Keith Miles
Tista prekleta kapelica pod Vršičem ali ruski konec zgodovine
31
28.07.2019 19:00
Počasi bomo vsakoletno poznojulijsko politično mašo pri Ruski kapelici lahko uvrstili ob bok bizarnostim, kakršne so proslava v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Spomeniki revolucionarjem: Pustiti, podreti ali preseliti v muzeje?
8
28.07.2019 09:00
Ob nedavnem performansu , ko so neznani strorilci z rdečo barvo preplesakali spodnji del nog monolitnega spomenika Borisa ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bog jim pomagaj! Jaz jim ne morem na noben način.
0
27.07.2019 23:47
Viktor Borisovič Šklovski ni bil, kot mnogi menijo, revolucionar-proletarec-inetelektualec, temveč je bil v državljanski vojni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako to, da so funkcionarji Komisije za preprečevanje korupcije tako slabo plačani?
14
26.07.2019 22:00
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ob prihajajoči 15-letnici tega organa opozarja na vrsto težav, s katerimi ... Več.
Piše: Boris Štefanec
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,704
02/
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,844
03/
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
Božo Cerar
Ogledov: 1,344
04/
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
Uredništvo
Ogledov: 1,392
05/
Zbogom, Denis, piši v miru!
Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Ogledov: 1,115
06/
Pred vrhom skupine G7 v Biarritzu: Svet je na pragu nove globalne krize
Uredništvo
Ogledov: 1,108
07/
Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."
Uredništvo
Ogledov: 816
08/
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
Uredništvo
Ogledov: 1,966
09/
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,385
10/
Nasprotniki gradnje avtocest in železnic naj povedo resnico: zaradi tega bo manj delovnih mest, manj dobrin, manj blagostanja
Angel Polajnko
Ogledov: 521