Objavljamo tretji prispevek v polemiki, ki jo minuli teden sprožil članek Ivana Simiča o iznajdljivem davčnem poslovanju podjetja Providentia, d.o.o., katerega lastniki so priznani slovenski novinarji Suzana Rankov, Vesna Vuković, Primož Cirman in Tomaž Modic. Na Simičevo pisanje se je kot direktor tega medijskega podjetja odzval prav slednji - tj. Tomaž Modic, njegov odgovor oziroma popravek pa smo skladno z Zakonom o medijih že objavili. Zdaj se je ponovno oglasil Ivan Simič, ki bo podrobno osvetlil celotni primer, njegov prispevek z izvirnim naslovom Novinarji, poštenost, za mirno življenje pa smo zaradi boljše razumljivosti in kontinuitete objavili pod naslovom Davčni strokovnjak Ivan Simič odgovarja novinarskim asom Suzani Rankov, Vesni Vuković, Primožu Cirmanu in Tomažu Modicu.
20. junija 2017 sem v reviji DENAR (vir) in na svojem blogu (vir) objavil članek z naslovom Davčno planiranje novinarjev, v katerem sem predstavil nenavadno poslovanje štirih znanih novinarjev. Članek je bil nato, delno uredniško editiran ter istega dne zvečer, ob 20.00 uri, objavljen na portalu+. Urednik je spremenil naslov članka tako, da je glasil Iznajdljivo davčno poslovanje novinarski asov Suzane Rankov, Vesne Vuković, Primoža Cirmana in Tomaža Modica (vir) ter zadnji mednaslov. V zvezi s tekstom, objavljenim na tem portalu je direktor družbe Providentia d.o.o. Tomaž Modic zahteval objavo popravka, ki je bil nato objavljen 22. junija 2017 z naslovom Odgovor na laži in insinuacije davčnega asa Ivana Simiča, čeprav jaz v mojem tekstu nisem nikjer uporabil besedo as, asa ali podobno. Tekst popravka si lahko prebereta na tej spletni strani (vir) in ta tekst popravka imenujem Tekst 1. Zakaj? Zaradi tega, ker je med komentarji pod popravkom objavljen še en tekst navedenih štirih novinarjev, katerega so poslali meni kot odgovornemu uredniku revije DENAR in ta tekst imenujem Tekst 2.
V objavljenem popravku je direktor družbe Providentia d.o.o. Tomaž Modic zapisal svoje nestrinjanje s člankom, ni pa predložil dokazov, ki dokazujejo njegove navedbe. Tako ja zapisal, da ne drži podatek o vrednosti pogodbenega sodelovanja s TS Media in da ne drži podatek o količini obveznosti iz pogodbe s TS Media. Če se Tomaž Modic ne strinja s to navedbo, bi zahtevo za objavo popravka moral že marca 2016 nasloviti na Bojana Požarja, odgovornega urednika portala Požareport (vir), saj je bil ta tekst povzet s te spletne strani. V mojem članku sem citiral in v poševnem tekstu označil citat. Še več, v zvezi navedenim člankom na portalu Požareport sta bila vložena dva popravka, in to glede odpravnine, ki naj bi jo prejel Primož Cirman, in popravek Vesne Vuković, ki se nanaša na to, kdaj je podala odpoved delovnega razmerja na Dnevniku. Torej leta 2016 niso ugovarjali zapisu o višini honorarja in količini obveznosti.
Po objavi popravka navedenih novinarjev sem še sam poskušal pridobiti informacije o višini honorarja in količini obveznosti. Vir znotraj TS Media mi je potrdil, da naj bi pogodbeni znesek znašal 10.000 evrov mesečno brez DDV in to je 12.200 evrov z DDV. Prav tako so ugovarjali podatku o količini obveznosti, ki naj ne bi znašala 30 člankov mesečno. Tudi temu niso ugovarjali ob objavi tega podatka leta 2016. Ponovno sem preveril pri viru v TS Media in prejel odgovor, da naj bi znašala pogodbena obveznost sedem člankov tedensko, kar je 30,42 članka povprečno mesečno. Pogodba naj bi veljala od 1. aprila 2016 dalje, kar pomeni, da naj bi do konca leta 2016 od TS Media prejeli 90.000 evrov. Zato se sedaj utemeljeno zastavlja vprašanje, od koga so prejeli razliko 74.000 evrov, kolikor manjka do 164.000 evrov; ali so tudi to prejeli od TS Media, ali pa so mogoče kršili pogodbo s TS Media, če imajo tam dogovorjeno, da bodo pisali članke samo za TS Media? Poleg tega naj bi menda konec lanskega leta zahtevali zvišanje pogodbenega zneska in naj bi jim bilo določeno zvišanje odobreno.
O tem ali gre v konkretnem primeru za agresivno davčno planiranje, naj odloča finančna uprava. Za lažje razumevanje objavljam tekst enega od bralcev portala+, ki mi je poslal elektronsko pošto z naslednjo vsebino:
"Na spletni strani Portalplus sem zasledil vaš članek "Iznajdljivo davčno poslovanje novinarskih asov". V njem pišete o štirih lastnikih - novinarjih, ki v podjetju niso zaposleni, temveč si plačilo za svoje delo v podjetju najverjetneje nakazujejo preko svojih SP-jev. Pri tem pa kot anomalijo izpostavljate predvsem sporno verižno poslovanje.
Ker teme v članku niste omenili, bi vas želel opozoriti še na sledeče:
Vsak od novinarjev je 25 % lastnik v d.o.o.. Vsi s.p.-ji in d.o.o. so registrirani za isto dejavnost (R90.030 umetniško ustvarjanje) in opravljajo storitve iste narave.
V 2. odstavku 17. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb je določeno, da se rezident in fizična oseba, ki opravlja dejavnost, če ima ista fizična oseba v rezidentu najmanj 25 % vrednosti deležev v kapitalu štejeta za povezani osebi, kar pomeni, da gre v vseh štirih primerih za povezane osebe sp-doo.
V 1. odstavku 94. člena ZDDV (oprostitev obračunavanja DDV) je določeno, da je davčni zavezanec oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 eurov obdavčljivega prometa.
V 5. odstavku 94. člena ZDDV je določeno, da se za povezane osebe, ki opravljajo dobave blaga iste vrste oziroma storitve iste narave, za namene tega člena skupni znesek obdavčljivega prometa povezanih oseb v obdobju 12 mesecev šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama.
To pomeni, da se za morebitno oprostitev obračunavanja DDV za s.p. v tem primeru šteje tudi promet d.o.o., ki presega 50.000 eur. Posledično bi morali biti vsi s.p.-ji tudi zavezanci za d.d.v..
Ker iz javnih evidenc razberemo, da nihče od s.p.-jev ni registriran kot zavezanec za ddv, lahko sklepamo da pri svojem poslovanju ddv-ja tudi ne obračunava. Gre tu morda za davčno utajo?"
Torej, ta bralec je poleg vsega opozoril še na možnost dodatne davčne obveznosti zaradi neobračunavanja in neplačevanja DDV pri samostojnih podjetnikih. Tudi to bi morala pregledati finančna uprava. Bralcem pa prepuščam, da sami ocenijo, ali to pomeni agresivno davčno planiranje oziroma verižno poslovanje. Vsi štirje novinarji lahko dokažejo svoj prav tako, da objavijo izdane račune iz Providentie d.o.o. in račune, katere so izdali oni kot samostojni podjetniki.
Nadalje so zapisali, da ne drži moja navedba, da nisem prejel odgovorov na zastavljena vprašanja. Tako so navedli, da so mi na vprašanja odgovorili v roku in to 5. junija 2017. Kaj so mi odgovorili si lahko preberete v Tekstu 2, ki je objavljen med komentarji pod objavljenim popravkom – Tekst 1. Za lažjo primerjavo bom še enkrat zapisal moja vprašanja, katera sem poslal kot odgovorni urednik revije DENAR, saj je članek objavljen na portalu+ le prevzet s spletne strani revije DENAR oziroma mojega bloga na spletni strani www.simic-partnerji.si.
Vprašanja so bila:
-
Kdo je v družbi Providentia ustvaril prihodke, če družba nima nobenega zaposlenega?
-
Komu je družba Providentia zaračunala 164.410,00 evrov?
-
Če ste te zneske zaračunali družbi TS Media, ali se zavedate možnosti visoke obdavčitve te družbe?
-
Kdo je družbi Providentia zaračunal 163.869,62 evra storitev?
-
Ali ste prej navedene storitve zaračunali vi štirje kot samostojni podjetniki?
-
Če ste, zakaj ste se odločili za tovrstni način poslovanja?
-
Od katere davčne osnove plačujete socialne prispevke?
Med vsebino Teksta 2, katerega novinarji imenujejo odgovori na moja vprašanja, nisem zasledil odgovorov na moja vprašanja in zaradi tega sem jih še enkrat zaprosil, da naj mi v dodatno odrejenem roku odgovorijo. Toda tega niso storili.
V zvezi z navedbo novinarjev, da ILIRIJA 1911 d.o.o., katero vodim, nima zaposlenih, poudarjam, da je to res, ima pa več oseb sklenjenih pogodbe o opravljanju storitev, ki so obdavčene bolj kot delovno razmerje. V konkretnem primeru gre za igranje nogometa. Prav tako je napačno predvidevanje novinarjev, da nimam nikogar zaposlenega v mojih družbah (gre za dve družbi) v tujini. Od teh dveh družb je ena holding družba in v tej ni nihče zaposlen, v drugi družbi pa sem jaz zaposlen, moja zaposlitev je prijavljena pri Fursu, prejeto plačo redno prijavim Fursu in redno plačam davek po dohodninski lestvici in ne po 4 % stopnji, kot to najverjetneje počno omenjeni novinarji.
Ni res, da mi ne ustreza, da Providentia d.o.o. posluje zakonito; jaz si to želim, kar sem tudi zapisal v mojem članku, žal pa podatki iz letnega poročila vzbujajo sum, da nekaj ni v redu.
Prav tako je neresnična trditev, da so novinarji že dobro desetletje deležni serijskih blatenj, ki segajo na osebno raven, napadov, različnih groženj o "uničenju", neuspešnih sodnih in kazenskih pregonov. Resnica je, da so vsi moji zapisi le reakcija na njihove zapise o meni in da so novinarji, takrat Dnevnika, marca 2007, ko sem bil direktor Dursa, začeli z medijskim linčem mene osebno in to z izmišljeno zgodbo, kar je dokazano čez pet ali šest let. Čeprav danes vedo, da nisem storil nič narobe, kar sta potrdila tako tožilstvo kot sodišče, nikoli niso objavili, kakšen je bil zaključek. Zaradi tega ti novinarji ne morejo govoriti o tem, kaj je pošteno. Ker nihče ne želi objaviti resnice, se pač mora vsak boriti sam in na svoj način. Mnogi tega ne storijo in se raje umaknejo.
Omenjeni novinarji so o meni objavili veliko neresnic. Tudi po tem, ko sem zapustil Durs so nadaljevali z občasnimi objavami neresnic, ki so višek dosegle 10. maja 2014, ko so v časopisu Dnevnik na prvi in drugi strani objavili dolg tekst pod naslovom Kriminalisti po sledeh ciprskih poslov Ivana Simiča (vir). Seveda, dodana je bila še moja fotografija. Zapisali so, da sem preko ciprske družbe kot svetovalec sodeloval pri prodaji poslovne stavbe Fursa v Ljubljani, ter da sem prejel pol milijona provizije, čeprav tega posla sploh nisem delal. Šlo je za dve strani laži. Ko sem vložil tožbo - samo sodne takse so me stale več kot 4.000 evrov, so se sklicevali na vir, ki jim je dal te informacije, seveda pa ga niso razkrili. Sodnica je razsodila, da so pač verjeli svojemu viru in zaradi tega niso odgovorni, če so pisali neresnice. Ostal sem brez besed. Kako potem verjeti odločitvam sodišča? Na sodišču ni bilo nobene priče, ki bi potrdila, da sem kakorkoli sodeloval pri tem poslu. Še več, izpovedano je bilo, da pri tem poslu sploh nisem sodeloval.
Ta članek v Dnevniku je imel tudi velik odziv v Srbiji, kjer sem bil pol leta pred tem direktor srbske Davčne uprave. Ni ga bilo srbskega medija, ki o teh lažeh ne bi poročal na prvih straneh. Škoda, ki je bila storjena z objavo teh laži, je nepopravljiva in je zaznamovala moje življenje. Ko sem pozneje dokazal, da gre za laži, nobeden medij ni želel objaviti informacije o tem, da je šlo za laži - in to kljub temu, da sem informacijo poslal na dve tiskovni agenciji.
Na podlagi vsega navedenega omenjenim štirim novinarjem predlagam, da čim prej prično s samoočiščenjem, se spovedo za vse grehe in začnejo novo obdobje v svojem življenju, v katerem ne bodo več prostora za uničevanje posameznikov. Pri njihovem delu naj jih vodita le poštenost in resnicoljubnost. Dejstvo je, da sem nam vse slabo vrne, slej ali prej.