Komentar

Vojna za uveljavitev arbitražne razsodbe se sploh še ni začela, slovenska politika pa že odpira šampanjce

Kako presojati včerajšnjo razglasitev arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško v Haagu? Ne glede na to, da hrvaška oblast že 23 mesecev javno izjavlja, da zaradi prisluškovalne afere arbitraža zanjo ne obstaja več - in je zato zanjo tudi končna razsodbe brezpredmetna -, so hrvaški mediji že včeraj soglasno ugotavljali, da jo je v arbitraži bolje odnesla Slovenija. Tudi če to drži, pa bo arbitraža za Slovenijo mrtva črka na papirju, če Hrvaške nekdo ne bo prepričal, naj preneha trmariti in sprejme razsodbo. Ta nekdo sta ta hip zgolj Donald Trump in Angela Merkel.

30.06.2017 10:40
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   arbitraža   Hrvaška   Haag   Slovenija   meja   junction   Franjo Tudjman   Piranski zaliv   Davorin Rudolf   Ivica Maštruko   Kolinda Grabar Kitarović   Donald Trump   ZDA

Foto: Twitter

Nekateri hrvaški diplomati so prepričani, da Slovenija v Haagu ni dobila ničesar, kar ji Hrvaška v preteklosti ne bi bila pripravljena priznati z bilateralnem sporazumom o meji. Že v devetdesetih letih pa naj bi Slovenci lahko iztržili še več, pa se je njihova oblast namesto za trgovino z ozemljem raje odločila za preprodajo orožja in interes države postavila daleč za svoj zasebni žep.

Da bi dobili boljšo, predvsem pa bolj objektivno sliko dolgoletnega spora med Slovenijo in Hrvaško glede približno 670 kilometrov dolge meje, moramo najprej ugotoviti, da več kot 90 % meje nikoli ni bilo predmet spora. Se je pa pozornost v zadnjih letih izjemno osredotočila na dve točki - in sicer Piranski zaliv (ki so ga na Hrvaškem v nekem trenutku začeli imenovati Savudrijska vala) ter stik Slovenije z odprtim morjem oziroma - kot je to vprašanje definiral Sporazum o arbitraži - t.i. junction. In če je Hrvaška doslej že nekajkrat zavrnila bilateralno dogovarjanje o meji, med drugim tudi znameniti dogovor Drnovšek - Račan, ki sta ga premierja Slovenije in Hrvaške že parafirala, potem pa ga je zagrebški sabor zavrnil in s tem sprožil utemeljene očitke o notorični verolomnosti hrvaške politike, je bila arbitraža dejansko prvi poskus, da se ozemeljski spor civilizirano reši pred tretjo osebo kot neodvisnim razsodnikom. Prav tu pa se je pokazal še en detajl, ki meče senco tudi na kredibilnost Evropske komisije oziroma notranje odnose v Evropski uniji: ko je namreč leta 2009 Slovenija umaknila veto na hrvaški vstop v EU, je to storila šele po tem, ko je Hrvaška z mednarodno pogodbo pristala na to, da s Slovenijo ozemeljski spor enkrat za vselej reši s pomočjo arbitraže. Sporazum o arbitraži je potem hrvaški parlament soglasno ratificiral, s čemer je Hrvaška tudi formalno izpolnila pogoj za umik veta in postala polnopravna članica EU.

 

Švedska komedija: takole so Skandinavci leta 2009 poročali o dogovoru, da gresta državi na arbitražo.

 

 

Toda kasneje, predvsem v času, ko je izbruhnila t.i. prisluškovalna afera zaradi telefonskih pogovorov med arbitrom Jernejem Sekolecom in slovensko agentko pri sodišču Simono Drenik, so na dan prišli indici, da je Hrvaška po svoji stari navadi Sporazum o arbitraži podpisala s figo v žepu. Še več, obstajajo sumi, da je hrvaška vlada že takoj po podpisu sporazuma naložila svojim obveščevalcem, naj naredijo vse, da bi kompromitirali slovensko stran (kar jim je s prisluškovanjem stacionarnemu telefonu Simone Drenik v Ljubljani vsaj delno tudi uspelo).

 

Politično gledano je Hrvaška do članstva v EU prišla s prevaro. Glede tega ni nobenega dvoma.

 

Toda tega se zdaj ne da več spremeniti, razen če bi Hrvaška tudi po šestih mesecih kljubovalno vztrajala pri zavračanju arbitražne odločitve, s čemer bi ravnala v nasprotju z mednarodnim pravom in ogrožala enotnost Evropske unije. Samo v tem primeru bi jo - teoretično gledano - lahko katera izmed večjih članic, v mislih imam predvsem Nemčijo, resno opomnila, da je njeno obnašanje neevropsko in da nadaljnje upiranje izvršitvi razsodbe arbitražnega sodišča pomeni politične in tudi druge sankcije. Vendar se zdi takšen scenarij ta hip precej podoben znanstveni fantastiki, poleg tega se večina držav, ki so formalno pozdravile zaključek arbitražnega postopka, izogiba kakršnim koli konkretnim komentarjem. Izjema so kvečjemu Združene države Amerike, ki tudi pod Donaldom Trumpom nadaljujejo politiko brezpogojne podpore Hrvaški, ki jo vidijo kot svojo ključno zaveznico na Zahodnem Balkanu, jo oborožujejo in jo imajo za lokalno protiutež Srbiji oziroma ruskemu vplivu v regiji. V tem pogledu je Hrvaška za Američane pomembnejša zaveznica od Slovenije. Objektivno gledano pa smo si v odnosih z Washingtonom največ škode naredili sami, in sicer s svojim pretiranim zbliževanjem z Vladimirjem Putinom; slovensko-ruski rapprochement je le še dodatno vznemiril ZDA, ki so se v sporu med Slovenijo in Hrvaško doslej več razumevanja pokazale za stališča Hrvaške. Melania Trump nam vsaj v tem trenutku ne more prav nič koristiti, saj gre za strateške interese Združenih držav, kjer utegne biti pomenljiv že prvi prihodnji Trumpov prihod v Evropo, in sicer na srečanje Iniciative treh morij v Varšavi 6. julija, gostitelja pa bosta poljski predsednik Andrzej Duda in hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović. Domnevamo lahko, da bo invazivna hrvaška predsednica naredila vse, da si od Trumpa pridobi trdno podporo za "hrvaško stvar".

 

 

 

***

 

Glede na to, da se je Hrvaška že pred skoraj dvema letoma odločila, da arbitraže ne bo spoštovala, je zdaj ključno vprašanje, zakaj bi si premislila. Še posebej zato, ker arbitražna razsodba zanjo pomeni neke vrste ponovno aktualizacijo propadlega sporazuma Drnovšek - Račan. Včeraj so sicer nekateri hrvaškii mednarodni (pomorski) pravniki, med njimi zlasti Davorin Rudolf, vztrajali pri nenavadno radikalnih stališčih, češ da odločitev arbitražnega sodišča s pravnega stališča predstavlja "totalni amaterizem in pristranskost v delu, ki se nanaša na reko Dragonjo in morje v Savudrijski vali". Rudolf, ki se mu žal ni uspelo izogniti infantilnosti z uporabo izmišljene geografskega imena "Savudrijska vala", je brž dodal, da je glede stika Slovenije z odprtim morjem (t.i. junction) Hrvaška že pred leti, v času bilateralnih pogajanj o meji na morju, ponujala prost prehod in se zavezala, da v tistem koridorju ne bo izvrševala oblasti, pač pa naj jo Slovenci. "No, zdaj so Slovenci to dobili v tem "junction", pa smo jim mi to vedno ponujali. Pa tudi po državnem pravu imajo to pravico. Slovenci se zdaj veselijo, porabili pa so šest milijonov evrov za arbitražo."

 

Ivica Maštruko, eden najuglednejših hrvaških diplomatov, je bil včeraj za razliko od vedno zelo agresivnega Rudolfa bolj zadržan in racionalen. Po njegovem je po razglasitvi arbitražne odločitve manevrski prostor Hrvaške znatno zožan, hrvaška vlada mora vztrajati pri bilateralnem dogovoru, vendar Slovenci od arbitraže ne bodo niti slučajno odstopili. Maštruko, ki velja za veterana hrvaške diplomacije (bil je tudi veleposlanik v Ljubljani), je dejal, da se je že pokojni hrvaški predsednik Franjo Tudjman strinjal, da dve tretjini zaliva dobi Slovenija, zato po njegovem arbitraža ni prinesla nič presenetljivega. O stiku Slovenije z odprtim morjem (t.i. junction) pa Maštruko poudarja, da akvatorij, ki povezuje slovensko teritorialno morje z odprtim (t.i. High Seas), še naprej ostaja hrvaški, Slovenija pa ima v tem območju takšne pravice kot v mednarodnih vodah, saj je haaški arbitražni tribunal v bistvu "podaljšal" mednarodne vode do slovenskega teritorialnega morja. Junction je torej Sloveniji omogočil, da skozi 2,5 navtične milje širok in okoli 12 navtičnih milj dolg pas prosto, svobodno in nemoteno prehaja iz svojih ozemeljskih voda do mednarodnega morja. Ta pas - arbitraža govori o t.i. junction area - daje Sloveniji (pa tudi vsem drugim državam, katerih plovila bodo uporabljala ta prostor!) pravico do uporabe morja, zraka, ne pa tudi pravice do izkoriščanja ali raziskovanja morskega dna, gradnje umetnih otokov itd. Poenostavljeno rečeno, morje v tem junction area je de facto mednarodno, torej od vseh in tudi slovensko, medtem ko je dno de iure še vedno hrvaško.

 

Z vsem, kar je povedal Maštruko, se gre strinjati. Vseeno pa ni povedal podrobnosti, ki so v Sloveniji žal znane le ozkemu krogu ljudi. Gre za za sledečo zgodbo: na začetku devetdesetih, ko je bila Hrvaška v krvavi vojni, je bil Tudjman pripravljen na kakršen koli "kompromis" ali dogovor s Slovenijo. Vezana trgovina bi temeljila na dobavi orožja, Sloveniji pa bi prinesla popolno suverenost v Piranskem zalivu, koridor do mednarodnega morja in morda celo kakšne koncesije na kopnem (Savudrijski polotok). A ker se je pomemben del tedanje slovenske oblasti raje ukvarjal s preprodajo in trgovino z orožjem, od katere so nekateri bržkone veliko pospravili v svoj žep, za interese države pa jim je bilo figo mar, je takšen dogovor padel v vodo. Podobno je danes "v vodi" arbitraža, kajti če je Hrvaška ne bo sprejela niti po šestmesečnem uveljavitvenem roku, se bomo znašli spet na začetku. Le da je zdaj Hrvaška neprimerno močnejši igralec na mednarodnem odru, kot je bila pred četrt stoletja. Morda pa slovenska politična vrhuška misli, da nam bo v ključnem trenutku pomagal Vladimir iz Kremlja?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
31
01.02.2023 20:00
Odločno obsojam rusko agresijo na Ukrajino in podpiram vsakršno pomoč Ukrajini, da ohrani polno državno suverenost. Ob vse ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
15
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
8
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.836
02/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.776
03/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.637
04/
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
Milan Krek
Ogledov: 1.044
05/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.228
06/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.134
07/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.186
08/
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
Marjan Podobnik
Ogledov: 926
09/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.623
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 570