Da bi dobili boljšo, predvsem pa bolj objektivno sliko dolgoletnega spora med Slovenijo in Hrvaško glede približno 670 kilometrov dolge meje, moramo najprej ugotoviti, da več kot 90 % meje nikoli ni bilo predmet spora. Se je pa pozornost v zadnjih letih izjemno osredotočila na dve točki - in sicer Piranski zaliv (ki so ga na Hrvaškem v nekem trenutku začeli imenovati Savudrijska vala) ter stik Slovenije z odprtim morjem oziroma - kot je to vprašanje definiral Sporazum o arbitraži - t.i. junction. In če je Hrvaška doslej že nekajkrat zavrnila bilateralno dogovarjanje o meji, med drugim tudi znameniti dogovor Drnovšek - Račan, ki sta ga premierja Slovenije in Hrvaške že parafirala, potem pa ga je zagrebški sabor zavrnil in s tem sprožil utemeljene očitke o notorični verolomnosti hrvaške politike, je bila arbitraža dejansko prvi poskus, da se ozemeljski spor civilizirano reši pred tretjo osebo kot neodvisnim razsodnikom. Prav tu pa se je pokazal še en detajl, ki meče senco tudi na kredibilnost Evropske komisije oziroma notranje odnose v Evropski uniji: ko je namreč leta 2009 Slovenija umaknila veto na hrvaški vstop v EU, je to storila šele po tem, ko je Hrvaška z mednarodno pogodbo pristala na to, da s Slovenijo ozemeljski spor enkrat za vselej reši s pomočjo arbitraže. Sporazum o arbitraži je potem hrvaški parlament soglasno ratificiral, s čemer je Hrvaška tudi formalno izpolnila pogoj za umik veta in postala polnopravna članica EU.

Švedska komedija: takole so Skandinavci leta 2009 poročali o dogovoru, da gresta državi na arbitražo.

Toda kasneje, predvsem v času, ko je izbruhnila t.i. prisluškovalna afera zaradi telefonskih pogovorov med arbitrom Jernejem Sekolecom in slovensko agentko pri sodišču Simono Drenik, so na dan prišli indici, da je Hrvaška po svoji stari navadi Sporazum o arbitraži podpisala s figo v žepu. Še več, obstajajo sumi, da je hrvaška vlada že takoj po podpisu sporazuma naložila svojim obveščevalcem, naj naredijo vse, da bi kompromitirali slovensko stran (kar jim je s prisluškovanjem stacionarnemu telefonu Simone Drenik v Ljubljani vsaj delno tudi uspelo).

Politično gledano je Hrvaška do članstva v EU prišla s prevaro. Glede tega ni nobenega dvoma.

Toda tega se zdaj ne da več spremeniti, razen če bi Hrvaška tudi po šestih mesecih kljubovalno vztrajala pri zavračanju arbitražne odločitve, s čemer bi ravnala v nasprotju z mednarodnim pravom in ogrožala enotnost Evropske unije. Samo v tem primeru bi jo - teoretično gledano - lahko katera izmed večjih članic, v mislih imam predvsem Nemčijo, resno opomnila, da je njeno obnašanje neevropsko in da nadaljnje upiranje izvršitvi razsodbe arbitražnega sodišča pomeni politične in tudi druge sankcije. Vendar se zdi takšen scenarij ta hip precej podoben znanstveni fantastiki, poleg tega se večina držav, ki so formalno pozdravile zaključek arbitražnega postopka, izogiba kakršnim koli konkretnim komentarjem. Izjema so kvečjemu Združene države Amerike, ki tudi pod Donaldom Trumpom nadaljujejo politiko brezpogojne podpore Hrvaški, ki jo vidijo kot svojo ključno zaveznico na Zahodnem Balkanu, jo oborožujejo in jo imajo za lokalno protiutež Srbiji oziroma ruskemu vplivu v regiji. V tem pogledu je Hrvaška za Američane pomembnejša zaveznica od Slovenije. Objektivno gledano pa smo si v odnosih z Washingtonom največ škode naredili sami, in sicer s svojim pretiranim zbliževanjem z Vladimirjem Putinom; slovensko-ruski rapprochement je le še dodatno vznemiril ZDA, ki so se v sporu med Slovenijo in Hrvaško doslej več razumevanja pokazale za stališča Hrvaške. Melania Trump nam vsaj v tem trenutku ne more prav nič koristiti, saj gre za strateške interese Združenih držav, kjer utegne biti pomenljiv že prvi prihodnji Trumpov prihod v Evropo, in sicer na srečanje Iniciative treh morij v Varšavi 6. julija, gostitelja pa bosta poljski predsednik Andrzej Duda in hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović. Domnevamo lahko, da bo invazivna hrvaška predsednica naredila vse, da si od Trumpa pridobi trdno podporo za "hrvaško stvar".

***

Glede na to, da se je Hrvaška že pred skoraj dvema letoma odločila, da arbitraže ne bo spoštovala, je zdaj ključno vprašanje, zakaj bi si premislila. Še posebej zato, ker arbitražna razsodba zanjo pomeni neke vrste ponovno aktualizacijo propadlega sporazuma Drnovšek - Račan. Včeraj so sicer nekateri hrvaškii mednarodni (pomorski) pravniki, med njimi zlasti Davorin Rudolf, vztrajali pri nenavadno radikalnih stališčih, češ da odločitev arbitražnega sodišča s pravnega stališča predstavlja "totalni amaterizem in pristranskost v delu, ki se nanaša na reko Dragonjo in morje v Savudrijski vali". Rudolf, ki se mu žal ni uspelo izogniti infantilnosti z uporabo izmišljene geografskega imena "Savudrijska vala", je brž dodal, da je glede stika Slovenije z odprtim morjem (t.i. junction) Hrvaška že pred leti, v času bilateralnih pogajanj o meji na morju, ponujala prost prehod in se zavezala, da v tistem koridorju ne bo izvrševala oblasti, pač pa naj jo Slovenci. "No, zdaj so Slovenci to dobili v tem "junction", pa smo jim mi to vedno ponujali. Pa tudi po državnem pravu imajo to pravico. Slovenci se zdaj veselijo, porabili pa so šest milijonov evrov za arbitražo."

Ivica Maštruko, eden najuglednejših hrvaških diplomatov, je bil včeraj za razliko od vedno zelo agresivnega Rudolfa bolj zadržan in racionalen. Po njegovem je po razglasitvi arbitražne odločitve manevrski prostor Hrvaške znatno zožan, hrvaška vlada mora vztrajati pri bilateralnem dogovoru, vendar Slovenci od arbitraže ne bodo niti slučajno odstopili. Maštruko, ki velja za veterana hrvaške diplomacije (bil je tudi veleposlanik v Ljubljani), je dejal, da se je že pokojni hrvaški predsednik Franjo Tudjman strinjal, da dve tretjini zaliva dobi Slovenija, zato po njegovem arbitraža ni prinesla nič presenetljivega. O stiku Slovenije z odprtim morjem (t.i. junction) pa Maštruko poudarja, da akvatorij, ki povezuje slovensko teritorialno morje z odprtim (t.i. High Seas), še naprej ostaja hrvaški, Slovenija pa ima v tem območju takšne pravice kot v mednarodnih vodah, saj je haaški arbitražni tribunal v bistvu "podaljšal" mednarodne vode do slovenskega teritorialnega morja. Junction je torej Sloveniji omogočil, da skozi 2,5 navtične milje širok in okoli 12 navtičnih milj dolg pas prosto, svobodno in nemoteno prehaja iz svojih ozemeljskih voda do mednarodnega morja. Ta pas - arbitraža govori o t.i. junction area - daje Sloveniji (pa tudi vsem drugim državam, katerih plovila bodo uporabljala ta prostor!) pravico do uporabe morja, zraka, ne pa tudi pravice do izkoriščanja ali raziskovanja morskega dna, gradnje umetnih otokov itd. Poenostavljeno rečeno, morje v tem junction area je de facto mednarodno, torej od vseh in tudi slovensko, medtem ko je dno de iure še vedno hrvaško.

Z vsem, kar je povedal Maštruko, se gre strinjati. Vseeno pa ni povedal podrobnosti, ki so v Sloveniji žal znane le ozkemu krogu ljudi. Gre za za sledečo zgodbo: na začetku devetdesetih, ko je bila Hrvaška v krvavi vojni, je bil Tudjman pripravljen na kakršen koli "kompromis" ali dogovor s Slovenijo. Vezana trgovina bi temeljila na dobavi orožja, Sloveniji pa bi prinesla popolno suverenost v Piranskem zalivu, koridor do mednarodnega morja in morda celo kakšne koncesije na kopnem (Savudrijski polotok). A ker se je pomemben del tedanje slovenske oblasti raje ukvarjal s preprodajo in trgovino z orožjem, od katere so nekateri bržkone veliko pospravili v svoj žep, za interese države pa jim je bilo figo mar, je takšen dogovor padel v vodo. Podobno je danes "v vodi" arbitraža, kajti če je Hrvaška ne bo sprejela niti po šestmesečnem uveljavitvenem roku, se bomo znašli spet na začetku. Le da je zdaj Hrvaška neprimerno močnejši igralec na mednarodnem odru, kot je bila pred četrt stoletja. Morda pa slovenska politična vrhuška misli, da nam bo v ključnem trenutku pomagal Vladimir iz Kremlja?