Obstaja prepričanje, da je nekaterim novinarjem vse dostopno in vse dovoljeno. Kakšen zlobnež bi takoj pristavil, da samo režimskim; tistim, ki s prijazno pomočjo političnih pokroviteljev pridejo do  škandaloznih razkritij in do mile volje sesuvajo in nekaznovano udrihajo po tem ali onem. Med izbranimi novinarji, ki se zlahka dokopljejo "velikih zgodb" je zagotovo najbolj uspešna razvpita Eugenija Carl. Za svoja obračune ima na razpolago državno televizijo, ki jo Slovenci tako izdatno financiramo. Le da so tarče, kot rečeno, skrbno izbrane in načrtovane. Slovenka leta 2013 je zaslovela z razkritjem zloglasne in dobro organizirane zarote branjevk, ki so si drznile na tržnici nesramno izkoriščati domoljubna čustva naivnih kupcev in jim prodajati italijanski paradižnik pod slovensko zastavo. Med pomembne trofeje je na svojo steno obesila simbolično nagačeno glavo Roberta Časarja, sušilnico sadja Vitoslava Türk in kolibo muhe enodnevnice med ministri Igor Maherja, pa tudi strokovno delo Andreja Ribiča, akademske nazive Zijada Bećirovića ter sumljive posle žilnega kirurga Janeza Zimmermanna. Da o Janezu Janši sploh ne govorimo.

Eugenijini prispevki so bridki in jasno profilirani, ne puščajo prostora dvomu. Zelo redko se v njenem opusu znajdeta skupaj napad in obramba. Tisti, o katerem poroča kaj slabega, praviloma ne odgovori pravočasno na njena vprašanja ali pa ima pri sebi napačen telefon, ko ga gospa pokliče. Nekaj takega se je menda pripetilo že Alešu Primcu. Najraje se loteva preprostih tem, z omejenim številom udeležencev. Nerada se spušča v prezapletene in spolzke zgodbe gospodarskega kriminala. Še posebej takrat ne, če so te - tako ali drugače - povezan s strici iz ozadja. Če koga vzame na muho, ga ne spusti, dokler ga iz muhe ne spremeni v slona in potem razkrinka do obisti.

Tistim, ki jih gospa Carl vzame v bran, se posveča s posebno vnemo. Njeno naklonjenost je v polni meri čutila tudi Astrid Prašnikar, ko je tožila rektorja Univerze na Primorskem Dragana Marušiča zaradi mobinga in spolnega nadlegovanja. Eh, Marušič … Tega čudaškega matematika se je Eugenija lotila sistematično z vnaprejšnjim prepričanjem, da je nihče drug kot on organom pregona prijavil domnevno oškodovanje evropskega denarja pri izgradnji univerzitetnega kampusa v Livadah, kjer naj bi po obtožnici prav Prašnikarjeva imela vseh deset prstov zraven. Ob desetih prstih Rada Bohinca. Na poti k objektivnemu poročanju je Eugenijo zmotilo lastno prepričanje, da v ozadju pač mora biti Marušičeva želja po obračunavanju s Prašnikarjevo. Zato se ni pustila zvabiti v zapeljivo vsebino ovadbe. Uprla se je menda odločno tudi večkratnim povabilom predstavnice Univerze na Primorskem za stike z javnostmi, da zanjo na univerzi organizira srečanje z dejstvi. Zakaj le, če pa je bil že Hegel zelo konkreten: če dejstva nasprotujejo logiki, tem hujše za dejstva.

Ovadili so je Časar, Marušič in Zimmerman, o njej nič lepega ne zna povedati koprski župan Boris Popovič, na žulj je stopila celo njegovemu neuropiarovcu Sebastjanu Jeretiču, ki se ji je obilno maščeval na lokalnemu informativnemu portalu e-Koper. Primc jo je imel za lažnivko, zato jo je izzval na javni televizijski dvoboj, a temu se je Eugenija odločno uprla. Slovenka leta bo zagotovo pustila trajno sled v slovenskem kritično-raziskovalnem  novinarstvu.

Matija Ž. Likar je insider.