Komentar

Jugoslavija je še. Jugoslavija je še. Zdi se, da ne gre več za Slovenijo

V glavnem mestu Srbije ljudem na kraj pameti ne pade, da bi naokrog skakali z rdečimi zvezdami in zastavami iz preteklosti. Vse skupaj so že zdavnaj pospravili v Muzej Jugoslavije. Je pa res, da župan najlepšega mesta v Srbiji ni - Slovenec.

03.07.2017 21:59
Piše: Blaž Mrevlje
Ključne besede:   Beograd   arbitraža   Helmut Kohl   Jože Pučnik   Milan Kučan   Miro Cerar   Borut Pahor   Svetlana Makarović   Jugoslavija   Tito   udba   SFRJ

Foto: Blaž Mrevlje

S tem falconom pa Slovenci res nimamo sreče. To vrhunsko letalo, vključeno v sestavo slovenske vojske, namenjeno prevozu organov za transplantacije, prevoz krvi in ranjencev, se nameni crkniti ravno takrat, ko bi se moral predsednik vlade Miro Cerar pridružiti ostalim velikim svetovnim državnikom, ki so na zadnjo pot v Strasbourgu pospremili velikana evropske politike Helmuta Kohla.

Po manj kot tednu dni v Sloveniji, moji deželi, zanimivi izkušnji s profesor Vesno Vuk Godina med in po oddaji Tarča, po komemoraciji ob dnevu državnosti in nekaj tvitih so me že dodobra srbeli podplati. Ker so se v naslednjih dneh obetali, glede na vremensko napoved vroči in lepi, glede na teletekst (vau - da to čudo prejšnjega stoletja še obstaja, sem opazil oni dan) pa zanimivi dnevi, kot so denimo razglasitev arbitražne odločitve o meji med, kakopak, prijateljskima Slovenijo in Hrvaško, miting resnice Nosil bom rdečo zvezdo in pogrebna slovesnost za velikanom evropske politike, nekdanjim nemškim kanclerjem, prijateljem Slovenije ter človekom, ki bi ga lahko šteli med ključne osamosvojitelje le-te, nedavno preminulim gospodom Helmutom Kohom, sem se odločil odpraviti tja, kjer še nikoli nisem bil. Od tam torej, kjer aborigini mislimo, da se svet vrti okrog osi, ki jo določata dve točki - jajčece človeške ribice in Aljažev stolp - od tam kjer bi se Janez pridušal, da ni več Balkan, tja, kjer bi se taisti Janez pridušal ravno obratno.

 

Odšel sem v Beograd.

 

Ko sem samega sebe skušal prepričati, da ima Janez najbrž prav, mi je seme dvoma ponovno vsadil taksist, ki me je peljal na letališče. Vprašal me je: "Kam greš?" Ni me toliko zmotilo tikanje. Po nekaj letih življenja predvsem v Nemčiji in Veliki Britaniji je človek iz dežele Zlatoroga najprej sicer nekoliko presenečen, vendar pa se hitro navadi, da se ljudje že po nekaj stavkih dogovorijo, da bo sodelovanje lažje, če se tikajo. V resnici me je zmotil tisti balkanski esperanto, poleg vonja v avtomobilu, seveda, ki ni ne tič ne miš, ne srbohrvaščina, ne srboslovenščina, ne slovenohrvaščina, pač pa jebivetrska jugoslovenščina. Jezik tistih bratov in hčera velikega Manitouja, rojenih južno od Kolpe, ki jim Slovenija ni bila nikoli intimna opcija in se zato niso nikoli čutili dolžni vsaj jezikovno asimilirati.

 

Esperanto, ki ga nisem slišal vse od leta 2013, ko sem bil še zaposlen v UKC Ljubljana in sem si bil na oddelku primoran sobo deliti s starejšo kolegico, ki je na srečo slovenske medicine že v pokoju, za katero ne vem točno iz katere vukojebine je že prišla, če se lahko izrazim v njenem dialektu, vendar je govorila točno to - jebivetrsko jugoslovenščino. Si predstavljate, da se pritepete v Slovenijo, se poročite z naturaliziranim Slovencem, ki mu, mimogrede, več kot do političnega tretjeligaša v vsej karieri tudi ni uspelo prilezti, živite tu 40 let in več in se s slovenskimi bolniki, že globoko v samostojni Sloveniji, pogovarjate v jeziku, ki ga ne razumejo. Bljak. Ogabno. Velikokrat mi je šlo dobesedno na bruhanje. Ne vem kako to, da ne tudi njim. Ali pa so za to morda krivili notorično kulinariko iz kuhinje univerzitetnega podzemlja.

 

Verjetno so bili le veseli, da so lahko šli čim prej domov. Še posebej, če jim ni bilo treba na "ultrazvuk" v eno od njenih neštetih popoldanskih ambulant, ampak so preiskave bili deležni, po neki loterijski sreči, kar v univerzitetni ustanovi sami. Ja, na to "ovaj tetico", kot smo jo klicali, sem se spomnil, ko sem zaslišal taksistovo vprašanje. Zanimivo pri tem lingvističnem kameleonu pa je bilo, da je po pripovedovanjih starejših med osamosvojitveno vojno, ko ni bilo čisto jasno, kam in kako se bodo stvari obračale, ko je bilo bolj cicimici, kot bi se reklo, trpela in zdržala in vseh enajst dni govorila pravilno in zborno slovenščino, kakršne se ne bi sramovala nobena špikerica na Radiu Slovenija. Še sanjala naj bi v slovenščini. Ko ji je postalo jasno, da so njeni pajdaši Slovenijo, ki ji gotovo ni bila nikoli intimna opcija, ugrabili, da se bo še naprej nadaljeval komunistični eksperiment in resnična navideznost Zemljaričeve druge Živalske farme in udbovskega socialističnega zdravstva, in ji ni bilo več kaj skrbeti, je tako kot moj taksist za vekomaj preklopila nazaj na svoj balkanski esperanto. "Ajde, bre bolan, udri po naški."

 

 

Prvi dan: Balkan ekspres

 

Republika Slovenija zadnje čase pospešeno izgublja svoje ozemlje, kot je značilno za t.i. failed states, ki jih ne vodi izvoljena oblast, torej gospod Miro Cerar ter ostali novi obrazi SMC (ki so, mimogrede, večinoma res tako novi - new kids on the block -, da jih dejansko nihče ne pozna), ti so le kulisa, muhe enodnevnice, pač pa nekdo drug - v našem primeru stare, nelustrirane komunistične sile in udba. Ki je kot Frankenstein - še kako živa, podobno zgrajena in podobno proemetična. Tako npr. Slovenci nimamo niti več lastnega mednarodnega letališča, da o izhodu na odprto morje po arbitražnem fiasku niti ne govorimo. Imamo le nekaj manjših, športnih letališč za rekreativne namene. Ljubljanskega so kupili Nemci, mariborskega pa najeli Kitajci. Danes za osvojitev ključnih točk v državi niti ni več potrebna vojaška okupacija. Ali pač? Glede na to, da je letališče, podobno kot NLB, Telekom, UKC Ljubljana, Cankarjev dom, ljubljanski grič, in kar je še teh klasičnih udbovskih utrdb, pomembna institucija, sicer dvomim, da gre za slučaj. Morda pa gre le za kakšne stare udbovske črne fonde v Nemčiji in na Kitajskem, ki jih je bilo potrebno izprazniti in denar pripeljati nazaj v domovino. Če ne drugega, se bližajo predčasne volitve. To pa stane.

 

Če ste denimo v SFRJ, na oddaji Podarim-Dobim, ki po mojem mnenju ni bila nič drugega kot še en nateg, s katero so komunistični kriminalci že tako obubožanemu ljudstvu na krilih uspehov Bojana Križaja in Mateje Svet (ki je zanimivo, misteriozno, predčasno in še danes nepojasnjeno zapustila beli cirkus ter odšla - v svet), pulili še zadnje dinarje, preden jih je do konca požrla inflacija, zadeli Elanovo jadralno letalo - ga imate gotovo parkiranega na enem od njih, rekreativnih letališč.

 

Oddaje Podarim-Dobim se vsi, ki ste bili sprejeti med pionirčke in starejši gotovo še spomnite. Vodil jih je sicer dramski igralec, za potrebe Partije pa tudi občasni dvorni norček in ljubiteljski komediant Janez Hočevar. Ki nam je na enem od osnovnošolskih krožkov v Pionirski knjižnici v Ljubljani pred tridesetimi leti (uf, uf) povedal, da je dobil nadimek Rifle, ker je prvi v Ljubljani nosil istoimenske kavbojke, kot se je za vsakega poštenega Jugoslovana spodobilo - prešvercane iz Trsta. Janez Hočevar Rifle. Tisti Rifle, za katerega sem prepričan, če bi bil nekoliko mlajši, da bi se tudi sam postavil v vrsto za novega vrhovnega komandanta slovenske vojske poleg Šarca, Murka in Roze ter izzval mojstra vseh poklicev, le predsedniškega ne, Boruta Pahorja. Če ne drugega, ker bi, kot oni, pričakoval kakšno drobtinico iz gospodarjeve mize v zahvalo za izvajanje iluzije demokratičnih predsedniških volitev.

 

Malo je Rifle skakal gor in dol, pokal vice sam ali pa, če se prav spomnim, včasih s Tofom. Medtem ko smo mi buljili v Gorenjeve, ta malo manj "gmajn" ljubitelji lika in dela tovariša Tita pa Blaupunktove TV sprejemnike, in čakali, kdaj bomo zadeli montažno hišo Jelovica. Ali pa vsaj Vučka za na vzvratno ogledalo stoenke. Nagrade so podjetja po mojem mnenju tako in tako po ukazu udbe "prostovoljno" donirala v fond za dobitke. In ves denar za kartice je šel direktno v njene operacije ter joie de vivire prašičev pri koritu. Spomnim se, ko je že brezzoba in artrotična kmetica iz Goričkega zadela novo Elanovo jadralno letalo, gik iz BS3, takrat mojih let, pa povsem nov kombajn. Saj ni važno, važno je, da sta kupila kartici.

 

In tukaj po malo daljši poti pridemo nazaj do Letališča Jožeta Pučnika. Nemškega, seveda. Letališča, ne Jožeta. Glede na to, kaj pomeni gospod Jože Pučnik za slovensko osamosvojitev, je prav šokantno dejstvo, da se letališče, ki je v lasti poražencev druge svetovne vojne in na katerem se Balkan dejansko začne ali pa konča - odvisno samo v katero smer imate kupljeno letalsko karto oz. ali ste se znašli pod tablo Odhodi ali Prihodi -, da se imenuje prav po njem. Razumem, da so njegovi somišljeniki želeli nekaj pomembnega v državi poimenovati po Pučniku. Ne razumem pa njihovega vztrajanja pri obdržanju imena, ko so ga novi lastniki, poraženci II. svetovne vojne, želeli umakniti. Takrat so dobili odlično priložnost, da bi ime Jožeta Pučnika nekdo drug umaknil in bi ga lahko elegantno dobila kakšna bolj primerna institucija, predvsem taka, ki ni lahko predmet prodaje komur koli in kadar koli.

 

Ko sem prišel na letališče Jožeta Pučnika, sem dokončno spoznal, kot že nič kolikokrat poprej, da Janez nima prav in da je seme taksistovega dvoma dodobra vzklilo. Ime gor ali dol, letališče na Brniku je začetek oz. konec Balkana. Dvoma ni bilo več. Ko sem prišel na varnostno kontrolo, varnostno točko ali rentgen, mi je gospa v izbrani gorenjščini dejala: "Ej, rolka pa ne bo šla gor." 

 

"Gospa, to ni rolka, to je Murksli skejt, slovenske izdelave", sem ji odvrnil.

 

"Ti reči kakor hočeš, to ne bo šlo gor."

 

Hm, nekajkrat sem bil resda na Veliki Planini, ležal v travi, žvečil Dactylis glomerato in se pretvarjal, da pasem krave, samo te gospe tam tistihmal nisem bil opazil. Morda pa je bil le poklon - že več ljudi mi je namreč reklo, da izgledam mlajši. Ko sem rekel, da sem jo pokazal pri check-inu in niso nič protestirali, mi je rekla, tisto znano slovensko, da so oni ločena služba in da ne ve, kaj so mi tam rekli ali obljubili. Da ona za one tam ne more odgovarjati. Ter navrgla v stilu dobrega starega jugocarinika:

 

"Rolka mimo mene ne bo šla."

 

"Gospa, to ni rolka, to je Murksli skejt, slovenske izdelave." - mah, saj nima smisla.

 

 

Pa sem šel nazaj na check-in, kjer seveda kolobocije ni bilo konec. Gospod, ki mi je pripravil boarding pass, se je posuval s pepelom in v istem stavku želel, da za skejt doplačam, ker da se je le-ta vmes prekvalificiral v t.i. dodaten kos prtljage. Medtem ko sem mu skušal razložiti, da je vse skupaj njegova napaka, saj je skejt videl in bi ga lahko ali pripel na nahrbtnik ali dal celo vanj, se je, da bo zgodba bolj zanimiva, v pogovor vpletla njegova kolegica iz sosednjega delovnega mesta. Kar nekaj časa je trajalo, da sem ji pojasnil, da pravzaprav ne vem, zakaj se pogovarja z nama, saj imava oba opravljeno vsaj osnovno šolo in govoriva isti jezik ter nenazadnje, da je ona tam zaradi mene in ne obratno in da je del njene službe reševanje problemov potnikov, od katerih letalskih kart dobiva plačo in ne ustvarjanje novih. Po nekaj minutnem frčanju perja in velikih besed smo zaplet vendarle rešili in kmalu sem se znašel na mojem Balcan Expressu - Air Serbia.

 

Prejšnja sreda res ni bila moj dan. Sledilo je bližnje srečanje tretje vrste. Na srbski meji, s srbsko miličnico. Ko je zagledala slovenski potni list, se ji je obraz razpotegnil v nekakšno čudno spako. Risus sardonicus. Gospa je trpela neskončne muke tisočih pravoslavnih peklenščkov. Nato je začela z njim iz meni neznanega razloga mahati in nekako eksorcistično krotoviliti po zraku, kot bi hotela iz mojega potnega lista izgnati hudiča. Vse kar je dosegla je, da so iz potnega lista popadali listki od prtljage in bording pass. Ker sem vsaj prvo potreboval, sem jo vljudno, v njenem jeziku prosil, če mi lahko poleg potnega lista vrne tudi na tleh ležeče listke. Kljub smrtnemu krču na obrazu je uspela izdaviti:

 

"Dečko, čuvaj svoje stvari, šta sam ti ja da ti tu sakupljam..."

 

No lepo, zdaj smo bili ne samo na ti, pač pa me je pomladila še za dodatnih 25 let. Južneje kot grem, mlajši postajam. Ni slabo - sem si mislil. Odgovoril sem ji, da če bi bolj spoštljivo ravnala s potnim listom, ne bi nič letelo naokrog in zdaj ne bi imela problema, ki naju oba še vedno druži. Zamomljal sem si: "Ovo je Balkan." Kabum - ne vem če je ni že zasrbela celo njena beretta. Ampak sem jo pomiril, da sem samo pomislil na evrovizijsko skladbo Gorana Bregovića, v izvedbi amorfnega Milana Stankovića. Rešila me je le velika množica ljudi, ki so tudi čakali na vstop v Srbijo, sicer vprašanje, kako bi se nič kaj evrovizijski zaplet razpletel. Grda je bila kot smrtni greh.

 

Vendar pa, kot se za dotično sredo spodobi, zanimivosti še ni bilo konec. Ker še nikoli v življenju nisem bil v Srbiji, potreboval pa sem, kot pravi turist, denar za taksi, sem poiskal prvo menjalnico na letališču. Sledilo je novo presenečenje. Imeli so pavzo. Zanimivo, na letališki menjalnici si vzamejo pavzo ravno takrat, ko se iz ravnokar prispelega aviona vsuje množica turistov, ki bodo rabili denar v lokalni valuti. Razumi, kdor more. Ampak, potujemo zato, da spoznavamo nove dežele in njihove običaje, mar ne?

 

In ko sem vendarle uspel zamenjati nekaj drobiža in našel taksi, da uganili ste, je sledila nova lokalna posebnost. Ni in ni jih hotelo biti konca. "Zdravo dečko, imaš potvrđenje?" Kakšno potrdilo, gospod? Da sem pristal, morda rojstni list? Ko sem mu nekako skušal razložiti, da mi še nikoli ni bilo treba za vožnjo s taksijem, nikjer na svetu, kazati kakršnega koli potrdila mi je gladko odvrnil: "Dečko, ti ne sarađuješ sa mnom - ne mogu da te vozim." Vau, človek me dejansko ni želel odpeljati do hotela. Ni hotel mojega denarja.

 

Ko sem vendarle nekako prispel v center Beograda, na Trg Republike, se z ozkim dvigalom, v katerem sta se mešala pristni vonj maskuliničnih žlez znojnic in poceni vodice po britju, povzpel v 5. nadstopje, je bilo potovanja za en dan dovolj.

 

 

Trg Republike. Na prvi pogled je Beograd kot časovna kapsula  - zamrznjen v času, nekje koncem 80-ih let prejšnjega stoletja.

 

 

Drugi dan: Kalemegdan

 

V četrtek sem se zbudil v vroč beograjski dan. Po zajtrku sem zavil v ulico Kneza Mihaila, kjer sem takoj za vogalom našel knjigarno in si v njej priskrbel zanimivo branje za ta dan. Magija Beograda. Pot sem nadaljeval vzdolž ulice, ki je dolga za kakšni dve ljubljanski Čopovi in presenečen ugotavljal, kako veliko knjigarn in trgovin s čevlji je vzdolž te pešpoti. Zaključek je lahko samo eden. Beograjčani veliko hodijo in berejo. Na koncu ulice sem vstopil v mogočen park - Kalemegdan. Park ni urejen. Po tleh je precej smeti. Vendar pa obiskovalcu nudi neprecenljiv razgled na sotočje rek Donave in Save. Tam, prav na koncu, po ljubljansko bi rekli na špici, sem našel klopco, ki je bila moja čitalnica za naslednjih nekaj ur. Medtem, ko sem sedel na Fićir-bajir ali "obali za razmišljanje", kot Kalemegdanu rečejo Turki, v senci mogočnega drevesa, pod beograjsko različico kipa svobode in v zavetju te beograjske trdnjave ter užival v magiji Beograda skozi oči in pero Mome Kaporja, tega znanega beograjskega pisatelja, so se pod mano po obeh rekah prevažale velike transportne ladje, kakršne poznamo iz legendarnih filmov, kot je denimo Crna mačka, beli mačor, ki sem si ga zvečer ponovno ogledal.

 

V hotel sem se vrnil okrog štirih popoldan, ko je prišel razglas oz. javno branje arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško h koncu. Kot sem predvideval že dan poprej, je arbitraža pričakovani fiasko. Dizaster. Ponovno se je izkazala hrvaška diplomacija in pravniki za boljše in bolj zvite. Nismo dobili stika z odprtim morjem. Zanimivo, da je pred nekaj leti, ko profesor Miro Cerar še ni bil predsednik vlade Republike Slovenije, izjavil, da on sporazuma, ki ne bi vključeval direktnega stika slovenskega morja z mednarodnimi vodami, ne bi podpisal. Sedaj je predsednik vlade Miro Cerar ploščo popolnoma obrnil in zagovarja to, kar smo dobili, za dober rezultat ter seveda, da ga bomo kot pravna država spoštovali. Zanimivo, da so vse velike besede njega in pa ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca v naslednjih dneh, ko so se vsi zavedli katastrofe, čudežno izginile iz naslovnic in ekranov.

 

Takšne in drugačne konice za masovno uničevanje na vrtovih Kalemegdana.

 

 

Vendar je po svoje še dobro, da je bila v četrtek razglasitev arbitraže. Zvečer se je namreč v Ljubljani dogajal še en performans oz. miting resnice z naslovom Nosil bom rdečo zvezdo. Dobro pravim zato, ker je arbitraža in naznanitev stika Slovenije z mednarodnimi vodami preko nekakšne "junction area" oz. slovenske različice bermudskega trikotnika - Boratovega pravokotnika - preprečila, da bi tuji diplomati in tuji opazovalci kot glavni dogodek dneva razumeli komunistično manifestacijo, ki so jo priredile stare sile v boju za preživetje in predvsem v boju za nerazkritje vseh rabot, ki zadnje čase postajajo vedno bolj očitne.

 

Pred leti je na spominski dan na uspešno preprečen miting resnice v Ljubljani 1989 prvi predsednik Republike Slovenije gospod Milan Kučan izjavil: "Ne želim obnavljati dogodkov, od katerih nas delita že skoraj dve desetletji. Nanje ima vsakdo svoj spomin in svojo resnico. Zato naj vanj posežem le z ugotovitvijo, da je takrat šlo za to, ali bosta dolgo časa načrtovani mitingaška atmosfera in ikonografija, s katerima je Milošević osvojil oblast v Srbiji ter pripeljal Jugoslavijo do njenega zloma, uspeli destabilizirati tudi Slovenijo. Ali bosta uspeli zaustaviti procese demokratičnega zorenja slovenske družbe in usmerjanja Slovenije v evropske integracije." S tokratnim mitingom resnice, ki seveda še manj spada v 21. stoletje, kot je tisti neuspeli, o katerem govori v svojem govoru v 20. stoletje, se zdi, da se je gospod Kučan od Miloševiča veliko naučil in to znanje uporablja tokrat v točno enake namene.

 

Kaj naj si drugega mislimo o dogodku, na katerem so bile dobrodošle zastave iz nekih drugih časov, iz neke druge države. Na dogodku, katerega so morali varovati slovenski miličniki pred na drugi strani prisotnimi udeleženci, ki so nosili zastave današnje države in so jih taisti miličniki tudi popisali kot potencialne kriminalce. Kolegi teh miličnikov, policisti, ki so dali v vojni za samostojno Slovenijo tudi življenja, se danes gotovo obračajo v grobu. Za hec lahko naredite poiskus. Zapeljite se s svojo drago v najbližjo avstrijsko vasico in na njenem glavnem trgu mahajta, eden s slovensko in drugi z avstrijsko zastavo. Če vas je kaj v hlačah, dajte svoji boljši polovici avstrijsko zastavo. Boste videli koga bodo popisali avstrijski policisti.

 

Smrt fašizmu, svoboda narodu - Moša Pijade, Ivo L. Ribar in kompanija.

 

Zanima me tudi, ali bi bili udeleženci četrtkovega mitinga resnice pripravljeni za kakšno udarniško akcijo v dobro države. Denimo v dobro davkoplačevalskega denarja. Konkretno, bi bili Svetlana Makarović in kompanija pripravljeni poprijeti za krampe in lopate in z udarniško akcijo urediti pot skozi skalovje in goščavo Primorske ter utreti pot zloglasnemu 2. tiru, da ne bomo zapravljali za gradbena podjetja? Starejše gospe, kot je pravljičarka Makarovićeva, lahko pojejo partizanske pesmi in kuhajo golaž, mlajši udeleženci pa lahko poleg rdečih zvezd nosijo naokrog tudi skalovje in železje za hitro in brezplačno izgradnjo tega, kot pravi Miro Cerar, gradbeniškega podviga svetovnih razsežnosti, ki bo Slovenijo postavil na zemljevid Sveta.

 

Oprema "Glavnega štaba omladinskih radnih brigada na izgradnji autoputa Bratstvo Jedinstvo" v Muzeju Jugoslavije.

 

 

Tretji dan: Terazije

 

Ker se je pod hotelom na Trgu Republike vsak večer dogajala salsa, sem prišel domov nekoliko pozneje in tudi utrujen. Zato sem, kakopak, tudi v petek nekoliko potegnil in se ponovno zbudil v še bolj vroč dan, kot je bil četrtkov. Tokrat sem zavil od trga levo, na slavne Terazije. Sprehod do hrama Sv. Save je bil zanimiv. Pot me je vodila najprej mimo Hotela Moskva, ki naj bi bil do nedavna eden najboljših in najbolj obiskanih hotelov v Beogradu. Če ne drugega, ima hotel na terazijsko stran odličen plato, z globoko senco ter živo glasbo. Vsedel sem se na kavo in užival ob prijetni klasični glasbi, ki je morala prihajati izpod rok dobrega pianista.

 

Podjetje nasproti srbske skupščine: vse v enem.

 

 

Naprej me je pot vodila mimo srbske skupščine na levi strani, kjer je bilo nekaj protinatovskih napisov ter pozivov k razšiščenju genocida nad Srbi na sveti zemlji zdaj že Srbom odtujenega Kosova ter ulici Kneza Miloša na desni strani, ki pa sem jo v petek spustil. Obiskati sem imel namreč namen glavno pravoslavno cerkev v mestu, kjer pa sem razočaran ugotovil, da jo še vedno prenavljajo. Razen trgovine s spominki in dvigala, s pomočjo katerega, bojda ruski, restavratorji popravljajo freske, v njeni notranjosti ni ničesar drugega. Poleg hrama je še zanimiva narodna knjižnica in kip, posvečen velikemu Nikoli Tesli.

 

Petek je bil tudi v domovini bolj dolgočasen dan. Razen tega, da se je predsednik Borut Pahor, že prepričan o svoji naslednji predsedniški zmagi, kljub arbitražnemu fiasku, ki ga je skuhal s prejšnjo hrvaško predsednico Jadranko Kosor dan po razglasitvi le-tega že srečal z naslednjo, Kolindo Grabar-Kitarović. Že morda pripravlja naslednji arbitražni sporazum? Kot bi skušal sporočiti, lahko se vam pokakam tudi na glavo, če hočem, in mi nič ne morete. No, boste povedali vi, drage bralke in bralci, državljanke in državljani, davkoplačevalke in davkoplačevalci.

 

 

Četrti dan: Skadarlija

 

V soboto sem po navodilu urednika portala+ zavil južno od Trga Republike in obiskal Skadarlijo. Šefa je treba ubogati. Moram reči, da sem to slikovito uličico v Starem Beogradu kar nekaj časa iskal, čeprav mi je bila ves čas na "dohvatu ruke". Uličica je dobro skrita in prav nič označena, čemur se je čudila celo prodajalka časopisov, ki sem jo povprašal za smer. Priznam, ta ulica kjer so nekdaj prebivali cigani, danes pa je kakor boemska četrt, ki jo primerjajo s kakšno pariško, je simpatična. Tla so iz stare kalderme. Levo in desno so nizke, stare, v tipičnem starosrbskem slogu grajene hišice, ki služijo kot restavracije, galerije ali majhni hotelčki. Polno je turistov, v vsaki restavraciji tiho in prijetno okrog miz hodijo orkestri in v živo igrajo stare srbske napeve.

 

Ampak, ne pozabite. Ovo je Balkan. Niti v eni od teh idiličnih restavracij nisem mogel jesti. Znajo kot mi Slovenci tudi Srbi pokvariti prijetno vzdušje. Čeprav restavracije niso bile polno zasedene, ker sem bil še zgoden, in se je glavni naval pričakoval šele čez kakšni dve uri, mi niso dali stola. Ker sem bil sam. Pred vsako od teh je stala mična gospodična, z naravno ali pa z nekoliko botulinično našobljenimi ustnicami ter vabila goste ravno k njim. Vendar so me povsod zavrnili, čim so ugotovili, da s sabo nimam vsaj še ene osebe, še raje in po možnosti pa kar celega avtobusa nadležnih japonskih turistov. Biznis po balkansko, pač.

 

 

Skadarlija. Če ne veste, kje se pride najlažje na luno, vam je tukaj vse jasno.

 

 

Ko sem se tako vsedel v najbližjo naslednjo možno restavracijo in čakal na novo porcijo odličnega mesa z grila, sem malo na internetu preveril domače dogajanje. Nisem mogel verjeti. S tem falconom pa Slovenci res nimamo sreče. To vrhunsko letalo, vključeno v sestavo slovenske vojske, namenjeno prevozu organov za transplantacije, za prevoz krvi in njenih derivatov ter prevoze ranjencev, se nameni crkniti ravno takrat, ko bi se moral predsednik vlade Republike Slovenije pridružiti ostalim velikim svetovnim državnikom, ki so na zadnjo pot v Strasbourgu pospremili velikana evropske politike in velikega prijatelja Slovenije, nekdanjega nemškega kanclerja Helmuta Kohla.

 

 

Tvit is tistega časa, Muzej 25. maja. Ne bi se čudil, če bi kaj podobnega prišlo izpod kljuna Cerarjevega uradnega pisuna in se pojavilo na tviterju med kampanjo SMC na predčasnih volitvah.

 

 

Vsaj tako je tvitnil uradni pisun Cerarjevih tvitov. Tega človeka bi se moral Cerar že zdavnaj znebiti. Najbolj moralni in etični profesor prava na ljubljanski univerzi svojega glavnega goloba ni naučil dobro lagati. Pri laganju pa res velja, da če se že, se moraš zlagati bajeslovno. Kdo bo verjel, da je crknilo letalo, ki popelje brezhibno Mira Cerarja in njegovo najožje provincialno druščino na vsako rokometno tekmo ravno na dan, ko bi moral iti na pogreb velikega osamosvojitelja Slovenije. Morda pa ravno v tem grmu tiči zajec? Se morda klika, ki je ugrabila Slovenijo in jim le-ta nikoli ni bila intimna opcija, ni želela udeležiti pogreba velikega državnika, ki mu je samostojna Slovenija bila intimna opcija in jo je pomagal osamosvojiti? V vsakem primeru še en državniški fiasko. Že tretji zapored s strani Slovenije v petih dneh.

 

Namesto da bi Miro Cerar sedel v svojega novega, črnega in dolgega BMW-ja (Freud bi imel verjetno kaj pripomniti) in bil sedem ur kasneje v Strasbourgu, ali pa šel na redno letalsko linijo ter pohitel reševat situacijo, se je raje odpeljal v Razkrižje. Kjer je 35 državljanom Slovenije hitel razlagati, kako bodo dobili vse informacije (samo domovine ne - kot se je nekdo slikovito izrazil na tviterju) in da bo z njimi v individualnem stiku - kot, da je že kdo kdaj bil - ter nabiral za propadajočo SMC, ki ji v grlo teče slap, ne samo voda, tistih nekaj ubogih volilnih glasov, ki jih razočarani Slovenci na onem koncu potencialno lahko nudijo.

 

 

Peti dan: Kuća cvijeća

 

Zadnji dan sem si pustil za Tita. Maršala Tita, mojega predsednika, sem spoznal že v rani mladosti, pravzaprav v prvem razredu osnovne šole. Bila je to šola Narodnega Heroja Maksa Pečarja. Že v prvem razredu smo imeli starejšo tovarišico, partizanko, ki nas je v skladu s partizanskimi in jugoslovanskimi vrednotami naučila, kako se prinese stisnjeno pest k temenu in pozdravi našega maršala in narodnega heroja - Tita: Za domovino, s Titom naprej. Ker sem imel to čast, da sem bil predsednik razreda, sem moral pozdrav ljubičici Bijeli vsak dan začeti prav jaz. No, potem sem se, kot je rekel Druže, učil in učil in učil. Kaj mi je pa preostalo drugega.

 

 

Tito in jaz.

 

 

Hiša cvetja je umeščena v lep beograjski park. Vendar pa moram priznati, da sem bil kar malo razočaran. Na slikah, ki smo jih gledali kot otroci ali pa tako in drugače tudi kasneje v življenju, vse skupaj izgleda precej večje in precej bolj glamurozno. Vseeno mi ni žal, da sem trikrat v življenju videl kraj, ki ga v spremni brošuri opišejo Beograjčani sami kot kraj, na katerem lahko poteka odprta samorefleksija in reinterpretacija zbirk Muzeja Jugoslavije in jugoslovanske tradicije. Prvič, zadnjič in nikoli več.

 

 

Muzej 25. maja danes.

 

 

Predvsem pa mi ni žal, da sem obiskal Beograd ter še posebej trikrat kraj Titovega poslednjega počitka in pripadajočih muzejev, ker se mi zdi, da danes bolje razumem, zakaj se slovenska komunistična bagra, ki se predvsem po nedeljskem intervjuju z mag. Radom Pezdirjem, preiskavah v NLB, preiskavah v zdravstvu ter vlomom v stanovanje Nika Kavčiča in "izginotjem" njegovih arhivov prav v času med nastankom in prikazovanjem omenjenega intervjuja, vedno bolj in bolj izkazuje kot navadna kriminalna organizacija, kot mafija, ki je ugrabila državo, obnaša kot se. Tukaj gre seveda za poskus prikritja organiziranega kriminala, ki so ga izvajali, poskus prikritja davkoplačevalcem ropa stoletja, ko so nam dobesedno pred nosom pokradli najmanj 110 milijard težko prisluženega denarja, tukaj gre za poskus prikritja, da če tega organiziranega kriminala ne bi izvajali, izvajali pa so ga lahko, ker imajo še danes v svojih rokah vse vzvode oblasti - vključno z zakonodajno, izvršilno in sodno - bi bila Slovenija danes moderna in razvita evropska država, vi bi imeli višje plače, vaši otroci lepšo prihodnost in vaši starši kvalitetno jesen življenja.

 

Vendar pa gre tukaj poleg vsega naštetega po mojem za nekaj tudi povsem osebnega. Kar pa je še posebej patološko in vsega obsojanja vredno. Ti ljudje, ki so bili vpeti že v jugoslovanske mafijske posle in so poznali državo "od znotraj" vis-a-vis Beograda, Tita in močnejših srbskih in hrvaških politikov-mafijozotov niso pomenili, kot danes Slovenija zaradi takega obnašanja proti Evropi ne pomeni kaj dosti - nič. Srbi bi rekli, da niso bili vredni pola kurca. Bili so njihovi hlapci, morali so se jim zagovarjati, jim odgovarjati in izpolnjevati njihove ukaze. V večini primerov. Ko so dobili na razpolago Slovenijo, so ugotovili, čeprav jim le-ta sprva ni bila intimna opcija, da imajo zdaj svoj teritorij, kjer lahko plenijo po mili volji. In Vidov ples, na katerem kompenzirajo svoje prejšnje, jugoslovanske frustracije, se je lahko začel in traja še danes.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
24
Sramota: 100.000 evrov, ki jih UKCL zahteva od Blaža Mrevljeta, je klofuta bolnikom in davkoplačevalcem
8
18.09.2019 23:59
Odškodninska tožba Kliničnega centra proti našemu sodelavcu, kardiologu Blažu Mrevljetu, je strel v koleno in začetek konca ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Da bi prekinili manipulativno merjenje javnega mnenja, potrebujemo zakon o agencijah za merjenje javnega mnenja
8
17.09.2019 22:15
Raziskave javnega mnenja so v Sloveniji politični fenomen in podaljšek lobijev, je prepričan Tilen Majnardi, nekdanji novinar ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Računovodkinja Zvonka, s katero bi Jamnikovi radi medijsko likvidirali Damirja Črnčeca
9
16.09.2019 23:59
Zakaj je razkritje potencialnega konflikta interesov Damirja Črnčeca, Šarčevega državnega sekretarja za nacionalno varnost, v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Digitalni humanizem: Čeprav živimo v digitalnem obdobju, v resnici še vedno delujemo na analogen način
5
14.09.2019 23:15
Natančno se zavedam, da je današnji komentar usmerjen v umetnike in v tiste, ki so zelo blizu sodobni in razvojni umetnosti. Za ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
8
14.09.2019 07:00
Ali morda veste, kdo je dal začetno pobudo za t.i. parlamentarni program, ki je danes del Tretjega programa RTV Slovenije? Ne? ... Več.
Piše: Miha Burger
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
11
12.09.2019 11:38
Ob hrupu 28 slovenskih intelektualcev zaradi povsem korektne izjave predsednika Boruta Pahorja na nedavnem Blejskem strateškem ... Več.
Piše: Božo Cerar
Lov na čarovnice: Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe
12
11.09.2019 21:00
Družbeni pojavi kot so krize, še posebej, če so povezani z veliko finančno izgubo, prinesejo v družbi veliko polemike in iskanje ... Več.
Piše: Aleš Ahčan
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
20
10.09.2019 22:30
To, da boJanez Lenarčič, ki je sicer povsem korekten in neproblematičen diplomatski birokrat, vodil resor za humanitarno pomoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana
20
09.09.2019 22:00
Trditve, da je komunizem od nastanka dalje kontinuirano neločljiv od udbomafije , globoke države, nepotizma in klientelizma, ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenska sestavljanka (jigsaw puzzle*) ali obrazi predsednice Bratuškove
9
07.09.2019 23:59
Alenka Bratušek se je kot premierka proslavila z izjavo, da je treba narediti konec brezglavemu varčevanju . Kdo ne bi v tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
"Pomemben položaj zasedate, a poglejte kakšno zanič mizo imate; jaz bi jo vrgel skozi okno."
0
07.09.2019 21:00
Rad se ponavljam: letos praznujemo stoletnico začetka delovanja izjemne umetniške šole Bauhaus. To dejstvo je vzrok, da posvečam ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropa na Zahodnem Balkanu: Članstvo v Evropski uniji je za Severno Makedonijo vprašanje biti ali ne biti
3
04.09.2019 22:30
Severnomakedonsko vodstvo se boji, da bo pošel zagon, ki smo mu bili priča v zadnjem letu v makedonskih prizadevanjih za ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ukrajinska neodvisnost: 13.000 mrtvih, 34.000 ranjenih in 1,8 milijona razseljenih
16
02.09.2019 23:00
Zgodovinski 24. avgust 1991 za mojo domovino pomeni rojstvo neodvisne in samostojne ukrajinske države. Prav ta pomemben dogodek ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Evropa, Azija in Amerika v novih geopolitičnih turbulencah: Multipolarni svet se vse bolj krči, vrača se nova oblika bipolarnosti
9
01.09.2019 20:00
Velike spremembe so pred nami, vstopamo v nov geopolitični, geoekonomski in geotehnološki svetovni red. V novo globalno ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Povejmo na glas: svet upravljajo digitalni ovaduhi in fotonski veter
1
31.08.2019 21:00
Računalniška država XXI. stoletja je že v celoti drugačna od televizijske države osemdestih let prejšnjega stoletja. Današnja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Komedija "Alo Alo" po Šarčevo: V ozkem grlu globoke države
14
29.08.2019 22:20
Vaški fantje iz Kamnika, ki skrbijo za interese predsednika vlade, ne počnejo nič takšnega, česar ne bi delali že njihovi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Tri zgodbe: Prvošolčki, otroci v vrtcih in nočne skrivnosti ljubljanske Pediatrične klinike
6
28.08.2019 23:32
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred kratkim opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Cerarjev moderni center išče predsednika: Politična prostitucija po Počivalšku
13
26.08.2019 21:02
Prihajajoče kandidature za predsednika Stranke modernega centra (SMC) odpirajo številna vprašanja na slovenski politični sceni. ... Več.
Piše: Marko Novak
"Institucije je treba oblikovati tako, da oblastnikom preprečijo povzročanje škode."
19
25.08.2019 21:30
Če res vsa vesoljna Slovenija z vsemi svojimi visokimi funkcionarji, anonimnimi in neanonimnimi komentatorji vred misli, da novo ... Več.
Piše: Miha Burger
Nasprotniki gradnje avtocest in železnic naj povedo resnico: zaradi tega bo manj delovnih mest, manj dobrin, manj blagostanja
3
25.08.2019 10:00
Gradnja in posegi na avtocestnem področju so zapleten in dolgotrajen postopek. Če se poslanci pod vplivom Levice odločijo ... Več.
Piše: Angel Polajnko
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Računovodkinja Zvonka, s katero bi Jamnikovi radi medijsko likvidirali Damirja Črnčeca
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,992
02/
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,350
03/
Ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2,008
04/
Sramota: 100.000 evrov, ki jih UKCL zahteva od Blaža Mrevljeta, je klofuta bolnikom in davkoplačevalcem
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,565
05/
Da bi prekinili manipulativno merjenje javnega mnenja, potrebujemo zakon o agencijah za merjenje javnega mnenja
Tilen Majnardi
Ogledov: 1,406
06/
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
Miha Burger
Ogledov: 1,557
07/
Slabe terjatve: Poceni nakupi z neverjetnimi diskonti danes prinašajo milijonske dobičke
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,050
08/
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
Božo Cerar
Ogledov: 1,320
09/
Kitajska je danes za Združene države večja grožnja kot Japonska pred osemdesetimi leti
Shane Quinn
Ogledov: 1,153
10/
Lov na čarovnice: Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe
Aleš Ahčan
Ogledov: 911