Vsi tisti, ki se ukvarjamo z mednarodnimi odnosi, zelo dobro vemo, da Hrvaška oziroma njene vlade uživajo precej večjo podporo Nemčije kot Slovenija. Dobro vemo tudi, da je Slovenija v zadnjih letih izgubila dobršen del naklonjenosti Washingtona in to zaradi delovanja prejšnjega predsednika Danila Türka, ko je bil ameriški veleposlanik v Ljubljani Joseph Mussomeli, in tudi zaradi neprestanega koketiranja – brez širšega strateškega scenarija – Karla Erjavca z Rusijo. Zaradi vsega navedenega me že dan pred branjem razsodbe arbitražnega sodišča ni nikakor presenetila izjava Brenta Hartleyja, trenutnega ameriškega veleposlanika v Ljubljani, da so "včasih odločitve mednarodnih pravnikov zapletene" in da upa, da se "bomo na koncu Slovenci in Hrvati dogovorili". Torej je predstavnik največje velesile sveta, naše glavne partnerice v Severnoatlantskem zavezništvu, jasno povedal, da ne pričakuje nič obvezujočega iz Haaga in da računa, da bomo s Hrvati dosegli bilateralni dogovor.

Takšno stališče je načeloma protislovno v trenutku, ko se pričakuje dokončna odločitev nekega mednarodnega
arbitražnega organa, katerega razsodba – po mednarodnem pravu – ima moč sodbe oz. zakona med sprtimi stranmi. Arbitri oblikujejo mednarodno pravo. Še bolj – še vedno zaradi zgoraj navedenega – me je začudila zahteva nemškega veleposlanika v Zagrebu, ki je takoj po razglasitvi hrvaški vladi svetoval, naj spoštuje arbitražni izid. Za vse tiste, ki si razsodbe niso prebrali, bosta ta dva trenutka ostala nerazumljiva, vse dokler se ne bodo poglobili v končni dokument arbitražnega sodišča. Vse skupaj je skoraj preveč preprosto.

Nemčija podpira razsodbo, ker ta ni dokončna!

Zadnji stavek poglavja o dokončnih odločitvah (paragraf V; točka V), ne glede na normalne mednarodne običaje določa, da je razsodba zavezujoča za sprti strani, a le dokler se strani ne dogovorita drugače! Arbitražno sodišče je dejansko izrazilo svoje mnenje, napisalo je priporočilo, sui generis razsodbo, ki v resnici ni popolnoma zavezujoča, ni nespremenljiva sodba in dokončno ne oblikuje mednarodnega prava! Sodba velja le, če ostanemo sprti in jo (medtem, ko smo sprti) spoštujemo. Vsa zagotovila naših strokovnjakov mednarodnega pravnega sistema o dokončnosti razsodbe so preklicani v enem samem stavku te 373 strani dolge odločitve.

Šele potem, ko prebereš ta stavek, razumeš stališči ameriškega in nemškega veleposlanika. Hrvaška bo lahko še vedno spoštovala razsodbo, v kolikor ne bo upoštevala njenega izida in se bo s Slovenijo bilateralno dogovorila. Stvar ni majhnega pomena, saj v naslednjih šestih mesecih nihče ne bo mogel prisiliti Zagreba, da se umakne iz Piranskega zaliva (še manj, če naš premier po izreku arbitrov – izkušen pravnik, ki bi moral poznati moč besed in dejstev v mednarodnem sistemu – sam trdi "da bo Slovenija ostala v lastni polovici zaliva"!) oz. zapusti ostala območja pod njeno kontrolo.

Zagreb ima od prejšnjega četrtka na mizo lepo položen izhod v sili, na katerega se bo mirne duše skliceval in
katerega bodo vse tuje države imele za dokončno rešitev. V trenutku, ko so se arbitri odločili za tako neobičajen stavek, so v resnici odločili v nasprotju s samim arbitražnim sporazumom, ki je v členu 7(2) izrecno zahteval, da bi bila razsodba med stranmi dokončna in zavezujoča ("the award shell be binding on the Parties and shall constitue a definitive settlement of the dispute") ter da se mora implementirati v šestih mesecih.

Minister Karl Erjavec pravi, da je bil zelo vesel, ko je v Haagu spoznal, da Sloveniji pripadata dve tretjini Piranskega zaliva. Zanimivo pa je, da ne komentira izgube južnega brega reke Dragonje – ki je bil na dan neodvisnosti slovenski – in izgube 12 milj teritorialnega morja, ki bi nas pripeljale do mednarodnih voda! Naša odvetniška skupina je zahtevala uveljavitev normalnega mednarodnega pravnega običaja o minimalni dolžini teritorialnih voda – kar bi pomenilo tudi upoštevanje naše ustave, ki govori o državnih mejah na dan 25.6.1991 – in se zato sklicevala na primer Kneževine Monaka, ki je ne glede na lastno majhnost in vkleščenost od Francije dobila neposreden dostop do odprtega morja (Mapa zahtevka se nahaja na strani 323 razsodbe, slika 10.3).

Žal arbitražno sodišče ni upoštevalo ne zgodovinskih dejstev, ne pravičnosti. V primerjavi z dogovorom Drnovšek-Račan, ki nikakor ni bil optimalen, smo izgubil dober del teritorialnih voda, v primerjavi z drugimi rešitvami po svetu in splošnimi mednarodnimi običaji pa smo izgubili celo dejanski stik z odprtim morjem! Minister Karl Erjavec skupaj s celotno vlado tega dela raje ne komentira. Tako kot verjetno tudi po tem članku ne bo komentiral, kako je možno, da Slovenija sprejme razsodbo, ki je v nasprotju z arbitražnim sporazumom in ki nas je stala sedem milijonov evrov
davkoplačevalskega denarja. V pisanju dokončnih odločitev je arbitražno sodišče zagotovo upoštevalo izredno nelagodno situacijo, ki je nastala zaradi prisluškovalne afere in dokazovanja s strani Hrvatov, da je minister Erjavec v času sojenja imel na razpolago notranje informacije, o katerih je govoril po lokalnih slovenskih televizijah.

Če Erjavec ne bi tako lahkotno vodil svoje ekipe ter neprimerno operiral s tajnimi informacijami in na koncu, ob izbruhu afere, odpotoval na počitnice, bi danes končno imeli jasno mejo s Hrvaško.

Ker imamo Karla Erjavca, imamo samo še dodatne probleme in luknje v proračunu.

Karl Erjavec tudi ne bo komentiral ali prevzel odgovornost skupaj s takratnim predsednikom vlade Borutom Pahorjem in predsednikom republike Danilom Türkom – pravnikom z domnevnimi mednarodnimi izkušnjami – da smo v arbitražni sporazum zapisali pojem "odprto morje", namesto da bi jasneje definirali želje po stiku z mednarodnimi vodami. Ob prebiranju razsodbe nas je predsednik sodišča Gilbert Guillame elegantno opomnil, da nikjer v sredozemskem prostoru ne moremo govoriti strictu sensu o odprtem morju ter da je pojem neuporaben. Zato smo dobili vse svoboščine, ki se lahko izvajajo na odprtem morju, a na območju teritorialnih voda Hrvaške. Naši strokovnjaki za mednarodno pravo, ki v teh dneh zasedajo vse televizijske programe in naši politiki že na samem začetku arbitražnega problema niso znali pravilno formulirati slovenskih zahtev in so, kar je še huje, rezultat lastne ignorance prevalili na državljane z referendumom.

Vsi tisti dokumenti, ki dokazujejo, da smo se v prejšnjih letih odrekli južnemu bregu Dragonje, južnim mejam Piranskih solin, pravičnosti delitve meje na kopnem in primernim formulacijam arbitražnih zahtev (da bomo spoznali, kateri pravnik je zapisal in potrdil kot sprejemljiv za naš primer pojem "odprto morje") morajo postati javno dostopni! Slovenci lahko tudi sprejmemo mednarodni poraz, a v notranji politiki imamo pravico, da krive spoznamo in obsodimo.

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva. Celotna razsodba Arbitražnega sodišča je dostopna na tej povezavi.