Lustracijo so predlagali pred več kot dvema desetletjema, a jo je parlament zavrnil. Mislil sem, da je bilo to slabo za ugled nove demokratične države, vendar se je zgodilo. Razumevajoč sem do izgovora, da je bila v novi suvereni deželi pač močna potreba po enotnosti in sodelovanju. Namen lustracije v tistem času je bil, da se vzpostavi politika množičnega zavračanja tistih, ki so bili povezani z zlorabami pod bivšim totalitarnim režimom. Nekatere dežele so lustracijo uveljavljale že proti tistim, ki so bili zgolj člani komunistične partije, druge so v to vključile tudi špiclje tajne policije. Na splošno rečeno so bile lustracije stroge na Češkem, manj na Sloveškem, izpostavljene na Madžarskem in spovedane na Poljskem. Prav poljska pot je bila na nek način podobna Komisiji za resnico in spravo v Južni Afriki. Politiki lustracije so sicer sledile tudi Albanija, Bolgarija, baltske tri države, Nemčija, Romunija in Makedonija. Svojo verzijo lustracije pa je imela tudi Ukrajina.

Čudno se mi zdi, da se je Slovenija, ki se trudi, da bi jo druge države mentalno umestile v Srednjo Evropo, znašla v družbi Rusije, Belorusije in nekdanjih sovjetskih republik v Centralni Aziji. Vse države so se soočile s težavami, ker so številni pomembni poslovneži, znanstveniki in drugi nekoč morali vstopiti v partijo, če so želeli delati kariero. Imamo pa tudi primere informantov (špicljev), ki so si izmišljevali informacije in zgodbe samo zato, ker so za to dobivali denar. Seveda so tu tudi očitne kategorije, ki potrebujejo celovito pozornost: sodniki, funkcionarji komunistične partije, pripadniki tajne policije, policisti na najvišjih položajih, obmejni stražarji, najvišji nosilci javnih funkcij, vrhunski akademiki, uredniki medijskih hiš pod nadzorom partije, čuvaji v zaporih in visoki vojaški oficirji.

Sankcije, ki so jih uvedli v nekaterih državah z lustracijo - denimo izguba državljanskih pravic za določeno obdobje -, so bile včasih deležne kritike, vendar je bil cilj teh ukrepov jasen: pripeljati v ospredje elito, ki ne bo zaznamovana s preteklostjo, in zavarovati novonastale demokracije pred grožnjami zagovornikov starega režima. Vsak program sankcij je potreboval možnost pritožbenega postopka za primer, če bi šlo za primer lažnih informacij v dosjeju tajne policije. Kljub takšnim skrbem se lustracijski proces na Češkem ni sprevrgel v "brezumni buldožer". Verjetno je bil najbolj učinkovit proces izpeljan v Nemčiji, toda tam so imeli seveda neposredno izkušnjo denacifikacije in so lahko videli probleme kot tudi prednosti v izgrajevanju zaupanja v demokratične institucije.

Nedavna zasebna raziskava, narejena v Sloveniji, je pokazala, da velik delež vprašanjih misli, da bi bilo lustracijo smiselno izvesti kljub takšni časovni oddaljenosti. Verjetno je vzrok za to dejstvo, da so se v zadnjih 25 letih v Sloveniji razkrivale nove in nove zgodbe, zaradi katerih so ljudje zaskrbljeni. Gre za preiskovalno delo Igorja Omerze in Romana Leljaka, kot tudi za razkritje enormnega števila skritih grobišč ter omejevanje dostopa do arhivskih gradiv.

Zdi se mi, da je čas za sankcioniranje minil, čeprav to ne velja za dokazane zločine. Najboljša pot naprej torej ni nov zakon o lustraciji, ampak nov zakon o transparentnosti. Zakon, ki bi identificiral najpomembnejše izvajalce totalitarnega sistema, obenem pa opral madežev in sumov vseh tistih, ki so bili na nižjih nivojih sicer del totalitarnega režima, vendar so zgolj opravljali svoje delo ali bili člani lokalne mladinske organizacije.