Vse do osvoboditve 1945, v nekem pogledu celo do osamosvojitve leta 1991, so imeli Hrvati Slovence v žepu. Slovenski voditelji (Krek, Šušteršič, Tavčar ...) so na ves glas priznavali, da so Slovenci del hrvaškega naroda ("Slovenci so alpski Hrvati"), nato so šli še korak dalje, ko so se ob razpadu Avstro-Ogrske veselo sprijaznili, da je Slovenija del hrvaške države s prestolnico v Zagrebu. Hrvati, na katere se nikoli ni bilo mogoče zanesti (niti v začetku vojne 1991 niti pri Ljubljanski banki niti pri sporazumih o meji), so se nato s figo in s Slovenci v žepu strinjali, da bo prestolnica v Beogradu. V stari Jugoslaviji so se strinjali s stapljanjem Srbov, Hrvatov in Slovencev v troedini narod in z iznajdbo srbsko-hrvaško-slovenskega jezika. V Jugoslaviji so slovenski politiki kmalu ugotovili, kolikšna je bila cena za lahkomiselnost in so se začeli družiti s Srbi. Veljalo je, da so Slovenci in Srbi veliki prijatelji.

Pred osamosvojitvijo so marsikje po svetu mislili, da sta Slovenija in Hrvaška siamska dvojčka, kar smo Slovenci do neke mere podpirali, misleč, da so Srbi naš skupni problem, čeprav so bili predvsem hrvaški problem (Hrvati pa srbski). Res je leta 1986 prišlo do polemik med srbskimi in slovenskimi pisatelji, in beograjski novinarji so proizvajali članke z mastnimi naslovi in provokativnim vprašanjem: Kdo neti spor med Srbi in Slovenci? Res je tudi, da sem se - pisec teh vrstic - dejavno udeleževal teh polemik in javnih pogovorov v obeh prestolnicah. Imeli pa smo med Srbi tudi veliko prijateljev, med katerimi je bil Dobrica Ćosić, ki je postal srbski predsednik in del Miloševićeve ekipe. Ko sem ga poleti 1992 srečal v Londonu, se nisva rokovala. Najbolj vnet za prijateljstvo s Srbi je bil moj prijatelj Taras Kermauner.

V kritičnem času je bil slovenski problem seveda jugoslovanski Beograd, v katerem so poleg Miloševića in generalov vladali trije Hrvati: Ante Marković, Stipe Mesić in Budimir Lončar. Stvari smo poleti 1991 postavili na svoje mesto s slovensko-srbskimi pogovori. Drnovšek se je na Brionih dogovarjal z Jovićem, midva z Bučarjem in Dobrica Ćosić smo avgusta 1991 sklenili nekakšen pakt v Beogradu. Seveda je Mesić kot član predsedstva nasprotoval umiku JLA iz Slovenije.

Konservativnejši (tradicionalni) del slovenske politike je bil navezan na Hrvate zaradi vere, navadni slovenski državljani pa zaradi Jadrana, kjer so si mnogi - ob zaničevanju slovenske obale - postavili počitniške hiše. Po slovenskih volitvah (1990) smo se pogosto družili bodisi v vladnem, bodisi v strankarskem formatu (SDZ-HDZ). Udeležil sem se veličastnega ustanovnega zborovanja HDZ v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski, kjer sem tudi govoril in požel aplavz; po hrvaški zmagi pa sva bila z Bučarjem gosta na bučni proslavi, ki jo je Tuđman pripravil ob jezeru Jarun blizu Zagreba. Kadar smo se sestajali, je bil na hrvaški strani vedno Tuđman, na naši strani pa sva bila pogosto Bučar in jaz, včasih je bil tudi Kučan. Janša in Bavčar sta sklenila prijateljstvo s hrvaškima kolegoma Špegljem in Boljkovcem in celo sestavila pogodbo o sodelovanju slovenskih in hrvaških vojska oz. policij. V začetku so bili moji odnosi s Tuđmanom prijateljski. Večkrat sem mu telefoniral, ob neki priložnosti naju je z Bučarjem sprejel v svojem zagrebškem stanovanju.

Tuđman je pogosto menjaval zunanje ministre. Na tem položaju so se v mojem prvem polčasu (1990-1993) zvrstili: Zdravko Mršić, Frane Golem, Davorin Rudolf (ki je na pol Slovenec), Zvonimir Šeparović in Zdenko Škrabalo. V drugem polčasu (2000-2008) sem imel naslednje kolege: Tonino Picula, Miomir Žužul, Kolinda Grabar Kitarović in Goran Jandroković. Čeprav je bil najresnejši od vseh - morda pa prav zato - sem imel največ težav z Davorinom Rudolfom, s katerim sva začela pogovore o državni meji med Slovenijo in Hrvaško. Za Rudolfa ni bilo sprejemljivo, da bi v vseh primerih rabili ista merila, npr. katastrsko mejo. Kadar je bilo koristno za Hrvaško, je veljalo načelo naravne meje (npr. sredina reke), sicer pa naj bi veljal kataster. Od začetka mi je bilo jasno, da bo imela Slovenija po običajnem mednarodnem pravu - pa čeprav bi k njej spadal cel Piranski zaliv - težavo z dostopom do mednarodnih voda. Veliko smo se ukvarjali z zaselki Bužini, Mlini in Škodelin, vendar mi je po posvetih s strokovnjaki kmalu postalo jasno, da jih je zapravila ena prvih povojnih slovenskih vlad. Arbitražno sodišče je junija 2017 problem meje na Dragonji oz. zaselkov Mlini, Bužini in Škodelin rešilo s sklicevanjem na dogovor med slovenskim in hrvaškim izvršnim svetom: posebna Komisija za mejo, ki jo je bil pred 62 leti, 17. junija 1955 ustanovil Izvršni svet Socialistične republike Slovenije - pod predsedstvom Borisa Kraigherja - je predlagala mejo na Dragonji, torej "v skladu z dejanskim položajem". Ta predlog sta sprejela slovenski in hrvaški izvršni svet.

(Ta dokument smo na ministrstvu za zunanje zadeve v mojem času skrivali.)

Razsodba haaškega arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško, ki je bila po mnogih letih in zapletih predstavljena javnosti 29. junija 2017, je po vsem videzu izpolnila pričakovanja slovenskih avtorjev Arbitražnega sporazuma (t.j. slovenske vladajoče politike), ni pa izpolnila pričakovanj slovenskih poznavalcev, ki so bili temu sporazumu od začetka nasprotovali. Glede pričakovanj obmejnih Slovencev in njihovega glasovanja na referendumu nimamo podatkov, vendar jih je, kot vidimo, užaljenih kar precej. Razsodba po vsem videzu ni zadovoljila niti hrvaške strani. Ta naj bi bila sicer iz arbitražnega procesa izstopila zaradi "okužbe", ki naj bi jo bil povzročil telefonski dialog med sodelavcema na slovenski strani (Sekolec-Drenik). To pomeni, da so slovenski in hrvaški državljani, ki jih zadeva omenjena razsodba, večinoma nezadovoljni.

Bistvene kritične pripombe se nanašajo na sam Arbitražni sporazum, ki sta ga konec leta 2009 podpisala Borut Pahor in Jadranka Kosor. Naročilo sodišču, naj Sloveniji prisodi "stik z odprtim morjem", je bilo - kot so pravočasno opozarjali poznavalci - preveč dvoumno, da se sodišče ne bi moglo izogniti zadregi. Tako so - da bi bila nenasitni hrvaški volk sit in prostodušna slovenska koza cela - našli rešitev s t.i. stičnim območjem (Junction Area). Ta seveda ne predstavlja meje med slovenskim in mednarodnim morjem, ampak mejo med slovenskim in hrvaškim morjem. Sodišče je, po svojih lastnih besedah, "ustvarilo območje med slovenskimi ozemeljskimi vodami in odprtim morjem, kjer je zajamčena svoboda komunikacij med tema dvema conama" oz. "stično območje v hrvaških ozemeljskih vodah". Sodniki so poudarili potrebo po zajamčeni celovitosti hrvaškega ozemeljskega morja in slovenski neprekinjeni in neprekinljivi dostop do in izstop iz odprtega morja. Sodišče je tudi povedalo, kaj Slovenija sme in česa ne sme početi v stičnem območju. Slovenija npr. na tem področju ne sme delati raziskav, ne sme varovati ali upravljati z naravnimi - živimi ali neživimi - viri; ne sme postavljati in uporabljati umetnih otokov itn.

Razsodba je v marsičem podobna rešitvam v dvostranskem sporazumu Drnovšek-Račan, razen ko gre za mejo na morju. S hrvaške strani razveljavljeni sporazum iz leta 2001 je napeljal mednarodne vode do slovenskih ozemeljskih voda po t.i. dimniku, s čimer je uresničil interes Slovenije, da ohrani svojo pomorsko istovetnost in usmeritev. Je pa haaško sodišče povedalo še nekaj, kar so mnogi prezrli. Takole pravi: "Sodišče najprej ugotavlja, da nikjer v Sredozemskem morju ni nobenega območja, kjer bi bilo mogoče uresničevati režim odprtega morja, če bi vsaka sredozemska država zahtevala izključno gospodarsko cono, do katere je upravičena."

Besedilo je odlomek iz predzadnjega poglavja knjige Zadnjih sto let, ki jo bo dr. Dimitrij Rupel v kratkem izdal.