Razkrivamo

Pahor, Cerar, Erjavec in ostali: vaše brezpogojno sprejemanje arbitražne razsodbe nas je stisnilo v mrtvi kot!

Ker je prispevek, ki ga je minuli teden o arbitražni razsodbi o meji s Hrvaško pripravil naš sodelavec Laris Gaiser, sprožil precej odzivov in tudi kritik, ga je uredništvo portala+ zaprosilo, naj svoje teze dodatno argumentira in pojasni. Gaiser je izziv sprejel in pripravil obširnejšo analizo mednarodnega položaja Slovenije po formalni razglasitvi sodbe Arbitražnega sodišča v Haagu, pri čemer ni pozabil opozoriti na geostrateške prednosti Hrvaške, zlasti pa na dejstvo, da naša država po zaslugi nesposobnih in nekompetentnih politikov v Evropi in svetu zadnja leta nima več pravih prijateljev in zaveznikov.

09.07.2017 22:00
Piše: Laris Gaiser
Ključne besede:   arbitraža   Slovenija   Hrvaška   Haag   Karl Erjavec   Donald Trump   Angela Merkel   Ronny Abraham   Helmut Kohl

Foto: www.icj-cij.org

Tako arbitraža kot patetično izpeljano povabilo Trumpa ter nepopravljiva zunanje politična napaka v primeru pogreba Helmuta Kohla kažejo, da v mednarodnih odnosih zgolj sledimo dogodkom, namesto da bi jih krojili. Nimamo strategije, nimamo zunanjega ministra, nimamo sposobnih svetovalcev in nimamo primernih pravnikov.

Četrtega julija sem na portalu+ objavil članek (vir), s katerim sem želel opozoriti, da arbitraža prinaša dvoumne zaključke. Zakaj? Zato ker v njenem predzadnjem členu piše, da je razsodba zavezujoča in dokončna, a nato – nepričakovano – je zapisano še, da to velja v kolikor oziroma dokler se strani ne dogovorita drugače. Čeprav se je name v zgolj štiriindvajsetih urah usul dobršen del pravniškega sveta, politikov in bralcev, moj dvom o tem členu ostaja in ga ne želim umakniti. Ker sem tudi sam diplomiral iz prava in študij nadaljeval v smeri mednarodnih odnosov in geopolitike, menim, da se mi težko zanika znanje na tem področju, sploh če k temu dodam še kakšno mednarodno izkušnjo. Ne glede na vse mogoče poskuse samozaščite naših pravnikov – ki do tistega trenutka razsodbe sploh še niso prebrali ali pa problema zaradi politične stabilnosti niso želeli odpreti – ta primer nakazuje na popolno nerazumevanje dejstev. Res je, da je dogovor med suverenimi državami vedno mogoč, saj v realpolitičnem svetu nad državo "obstaja le Bog", pa vendar je stavek, ki ga je sodišče umestilo v predzadnji člen razsodbe, neobičajen. Tega principa se ne umešča - in ga tudi ne najdemo v nobeni drugi primerljivi končni odločitvi arbitražnih razsodb! - v sodbe, saj te izhajajo iz svobodno izražene volje suverenih držav po omejitvi njihovih lastnih pristojnosti z arbitražami. Suverena se torej na podlagi recipročnosti strinjata, da se določen spor preda tretjemu in to v končno in zavezujočo odločitev.

 

Natanko tako se je zgodilo v našem primeru. Slovenija in Hrvaška sta se kot suvereni državi, ki se lahko dogovorita kar koli (v skrajnem primeru lahko razglasita tudi vojno), dogovorili, da bosta problematiko reševanja meje predali tujemu arbitražnemu sodišču, in to zato, da bo ta odločitev zanju "zavezujoča in bo pomenila dokončno rešitev spora". Tako piše v 7. členu Sporazuma o arbitraži, ki ima veljavnost mednarodne pogodbe (vir). Iz tega izhaja, da je predzadnji člen arbitražne razsodbe v trenutku, ko je sodišče dodalo pleonastičen stavek, v katerem pojasnjuje, da so odločitve dokončne in zavezujoče le dokler in če se državi ne odločita drugače, popoln pravni absurd, ki ga lahko smatramo celo za kršitev 7. člena Sporazuma o arbitraži.

 

Za vlado in politične stranke arbitraža predstavlja le teren za nabiranje političnih točk. Menim, da v tem trenutku nihče od njih v svojem srcu ne nosi usode domovine. Zato se je zaradi mojega članka dvignila dimna zavesa celotnega pravnega, političnega in medijskega sistema, s tem pa se je zaščitila elita, ki bi ob obelodanjeni resnici tvegala razpad. Če bi po prebrani razsodbi uradno izrazili svoje nezadovoljstvo, bi to predstavljalo daleč najboljšo pozicijo. Hrvatom bi olajšali stanje in jim psihološko omogočili sprejem razsodbe v notranji politiki, izkoristili bi lahko morebitna (praktično neizogibna) pogajanja z dodatnimi dokazi sebi v prid (sploh na podlagi dvoumnega člena razsodbe, o kateri razpravljam), v evropski skupnosti pa ne bi izpadli kot zmagovalci, ki zdaj jočejo in iščejo zadoščenje s pomočjo drugih, ker sami ne vedo, kako iz zagate (za katero so sami krivi). Naše takojšnje oznanjanje zadovoljstva in brezpogojno sprejemanje razsodbe sta nas spravila v mrtvi kot. Prave strategije nimamo, ker naše stranke ne mislijo na višje cilje domovine, ampak se borijo le za svoj prav v notranji politiki.

 

Zato lahko rečem, da nas vodijo politiki in ne državniki.

 

 

Klavzula, ki je druge arbitraže nimajo

 

Mantra, uperjena proti mojemu članku, je temeljila na tem, da je moja analiza nekredibilna, ker ne upošteva možnosti mednarodnega principa za dvostranski dogovor. Prav zato, ker sem to upošteval in prav zato, ker smo se o tem s Hrvati vnaprej dogovorili, sem bil ob prebiranju razsodbe preprosto zgrožen. Kolegica, ki jo zelo cenim, me je opozorila, da bodo ljudje in hrvaški medij mojo tezo pobrali kot vroče žemlje. To pa se ni zgodilo, ker je naš sistem tezo izoliral s kvazi protiargumentacijo in debati ni pustil proste poti, saj bi ta bila za našo elito pogubna. Naši južni sosedje pa se iz zagate ne morejo reševati z določilom iz arbitraže, saj ji ne priznavajo nobenih pravnih posledic.

 

 

Klavzula, ki relativizira dokončnost arbitražne sodbe.

 

 

Primeri arbitraž med Nikaragvo in Kolumbijo ali Kitajsko in Filipini - če jih samo naštejem par nam primerljivih - ne vsebujejo takšnih klavzul, ker te preprosto ne sodijo v arbitražne razsodbe, ki temeljijo na predhodnem dvostranskem dogovoru. Če pa se bosta dve državi nekega dne dogovorili drugače, pa je to stvar mednarodnih odnosov in ne več določenega sodišča! Vem, da so takšne razprave o podrobnostih dolgočasne, ampak hudič se vedno skriva v detajlih in v interpretacijah. V kolikor bi bilo res – kot nam želi dopovedati politika s svojimi servilnimi pravniki, ki so sokrivi, da smo ozemlje in državljane izgubili zaradi napačnih formulacij pojmov oz. zahtev (npr. odprto morje etc.) –, da je princip standardni del razsodbe, potem pa zahtevam takojšen odstop celotne vlade, umik kandidature predsednika Boruta Pahorja na naslednji volitvah in začetek sodne preiskave proti vsem tistim, ki so narod nagovarjali za potrditev Sporazuma o arbitraži. Za trenutek pustimo ob strani dejstvo, da je Karl Erjavec kriv za to, da je Hrvatom ponudil možnost umika iz procesa in da bi že samo zaradi tega moral prevzeti celotno odgovornost za nastalo situacijo. Ampak če so takratni voditelji in pravniki vedeli (kot zdaj posredno trdijo), da bi lahko bila zadeva po razsodbi še vedno nedokončna in nezavezujoča, torej v nasprotju s tem, kar je pisalo v sporazumu o arbitraži, ki smo ga potrdili na referendumu, potem morajo odgovarjati zaradi naklepne prevare in zlorabe položaja. Na nas so prevalili odgovornost sporazuma, istočasno pa zamolčali resnico o vseh možnih posledicah! Kdo pa bi sploh glasoval za sporazum, ki ne bi prinesel dokončne rešitve, zanj pa bi odobrili porabo sedmih milijonov evrov državnega proračuna za prazen nič?

 

 

Rešilni izhod za Hrvaško?

 

Po mojem skromnem mnenju stavek, da razsodba velja le dokler smo sprti in da se lahko še vedno pogajamo bilateralno za drugačno rešitev, izhaja iz okoliščin, v katerih je potekala arbitraža, in da je to rešilni stavek arbitrov, s katerim so Hrvaški podarili izhod v sili za nastalo situacijo po prisluškovalni aferi. Zelo zgovoren je tudi trenutek, ko je zgolj po enem samem tednu odstopil naš arbiter Ronny Abraham. Človek - ki smo ga mi sami imenovali, ker je užival naše zaupanje - je po poglobitvi v besedilo dokumentov in v dogajanje raje zavrnil mandat in nam s tem na eleganten način povedal, da naša stališča ne uživajo njegovega zaupanja.

 

Ronny Abraham, naslednik kompromitiranega Jerneja Sekoleca, je odstopil v zgolj tednu dni.

 

 

Naša neizkušenost nas je pripeljala do tega, da smo se zaobljubili razsodbi še pred njenim branjem. Nismo izkoristili možnosti premisleka ali vsaj normalnega stavka "bomo preučili in potem izrazili mnenje", ki nam ga je na pladnju nudila Hrvaška, s tem ko je odkorakala s prizorišča. Imeli smo čas za oblikovanje strategije, a smo raje sami sebi vnaprej omejili opcije odgovora. Kot predsednik Panevropskega gibanja Slovenije sem bil na dan razsodbe prvi in dlje časa edini, ki je povedal, da je arbitražni rezultat slab, da se z njim ne strinjam, vendar ga spoštujem kot član mednarodne skupnosti. Še danes ga spoštujem, a vsak dan bolj ugotavljam, da je kontradiktoren, da je izdan na pomanjkljivih virih, da smatra kataster, ki je administrativni instrument notranje politike, kot izhodišče za odločitve na podlagi mednarodnega prava, in da na morju še zdaleč ni upošteval navodila sojenja po pravičnosti (SoA, člen 4.b).

 

 

Odprto morje in njegov problem

 

Istočasno ugotavljam, da so bili sodniki zgroženi, da vsa ta leta nihče od naših pravnikov ni vprašal državljanov, ki živijo na spornih ozemljih, česa si želijo - to je potrdil dokumentarni film na RTV Slovenija 27. junija 2017 (vir) -, da so našim pravnikom morali obrazložiti, da je pojem "odprto morje" - s katerim smo želeli stik in o katerem govorimo v Sporazumu o arbitraži - neuporaben v mediteranskem prostoru, nerazumno in preprosto neverjetno pa je tudi dejstvo, da čeprav so arbitri nam v prid vedno uporabljali dokumente iz časa Avstro-Ogrske, pa si z Manifestom cesarja Karla iz leta 1918 (s katerim so bile določene meje vseh narodov cesarstva in na katerih še danes temelji tudi Republika Avstrija) niso mogli pomagati, ker ga Slovenija ni upoštevala. Državljane in ozemlje smo izgubili zato, ker nas vodijo nesposobneži. Hrvati, ki bi se razsodbe morali veseliti, pa so sami sebe postavili v pozicijo brez izhodišča ter zdaj iščejo način, da bi se vrnili v igro brez notranjepolitičnih posledic.

 

Vsako leto na najuglednejši diplomatski akademiji na svetu predavam in ocenjujem več sto diplomatov s celega sveta. Dobro vem, kakšni so standardi, ki jih tako pomembna služba zahteva od zaposlenih. Ljudje, ki predstavljajo države, vedo, da morajo biti najboljši med najboljšimi, ker že samo ena njihova napaka ali pomanjkljivost lahko vpliva na usodo narodov. Ker sem vpleten v takšne procese, mirne duše trdim, da naš zunanji minister ne dosega znanja povprečnega zaposlenega na MZZ-ju. Mirne duše trdim, da je odgovoren za to, da še danes nimamo urejenih odnosov s Hrvaško in da bi za to moral plačati; kriv je, ker je izbral ekipo, ki je sledila arbitraži, ter jo vodil tako, da je svoje delo opravljala malomarno in se dala ujeti v past tujih obveščevalnih služb, kot je kriv tudi v primeru (še huje), če tega projekta ni vodil in ni vedel, kako podrejeni sledijo najpomembnejšemu dosjeju, ki ga je imel na mizi v teku mandatov! Gre za objektivno odgovornost! Tako kot so objektivno odgovorni vsi tisti pravniki in politiki (naj spomnim, da je Borut Pahor v času, ko je bil predsednik države pravnik Danilo Türk, s katerim je sodelovala pravnica dr. Vasilka Sancin, 16. novembra 2009 sam povedal, da smo prav "mi" zahtevali besedo junction namesto teritorial contact (vir)), ki so sporazum o arbitraži napisali pomanjkljivo oz. so ga odobrili.

 

 

 

 

 

Odgovornost, strah in pogum

 

Sleherni državljan na svojem delovnem mestu odgovarja za vedenje in rezultate svojega dela. Zakaj bi pravniki in politiki, ki oblikujejo naše usode, vedno bili izjema? Če so krivi za nastalo situacijo in izgube, naj odgovarjajo. Zato ponovno zahtevam, da postanejo vsi dokumenti, na katerih je temeljila arbitražna sodba in jih je Republika Slovenija predala arbitražnemu sodišču, javnosti dostopni!

 

V zadnjih dneh so mi očitali, da delim narod, da sem plačan za provociranje in da nisem dober državljan. Mirno zagotavljam, da s prvim dnem, ko me bo nekdo plačal ali ne bom več verjel v slovenski narod, mojih kolumn ne bo več mogoče brati. Dokler še verjamem v Slovenijo, bom pisal in svobodno izražal svoje mnenje. Sem človek, ki prav nikomur nič ne dolguje in nisem nikoli živel na račun politike. Imam se za dobrega strokovnjaka na lastnem področju in zato velikokrat tudi nisem dobrodošel, a se s tem ne obremenjujem.

 

 

Slovenijo v svetu predstavlja Karl Erjavec, šef stranke upokojencev.

 

 

Na žalost živimo v državi, kjer nam v večini primerov vladajo drugorazredni politiki z ničnim poznavanjem mednarodnih odnosov ali realnega sveta. Slovenija je mala državica in je zaradi tega še bolj odvisna od zunanje politike, ki je že sama po sebi najpomembnejša zaradi vpliva na notranje razmere. Namesto da bi imeli ministra za zunanje zadeve z dolgoletno tradicijo "plesanja" po tujih parketih in heterogenimi izkušnjami izven meja, našo diplomacijo vodi človek, ki se s tujimi voditelji sploh ne more pogovarjati – kaj šele dogovarjati – zaradi nepoznavanja jezikov. Strankarsko preživetje je zanj precej bolj pomembno od dobrobiti domovine. Medtem ko se ves svet norčuje iz dejstva, da našo zunanjo politiko vodi šef upokojencev (in verjemite, da se!), se celoten slovenski politični svet temu človeku klanja zaradi njegove pomembnosti v koalicijskih računicah. Kdo je bolj državotvoren: tisti, ki o vsem tem piše ter želi zadeve spremeniti, ali tisti, ki takšno stanje podpira in s tem uničuje ugled države in prihodnost novih generacij? Je boljše graditi na zaigrani politični korektnosti, ali na iskreni želji po boljšem jutri? Vem, da se naši voditelji sklicujejo na dejstvo, da je vodenje ministrstva politična funkcija, a osebno ne bi nikoli sprejel vodenja ministrstva za zdravje, področja, o katerem vem toliko, kolikor o kvantni fiziki. Kako bi se, dragi bralci, počutili v letalu, če bi vedeli, da ga pilotira najboljši notar na svetu, a brez izkušenj v letenju? Meje neokusa postajajo za državljane sprejemljive, ker je v naši politiki vse mogoče. Zato nimamo zunanje politične podobe ter zato postajamo vedno manj in manj pomembni.

 

 

Vedno bolj obskurni v mednarodni politiki

 

Leta 2015 sem v razpravi v Državnem zboru zaprosil, da se v zunanjo politično strategijo vključi slovenski interes do Centralne Evrope. Zadeva je bila sprejeta. Škoda pa je, da strateški dokument ostaja mrtva točka oz. da nas druge države vsakič prehitijo. Zagnali smo proces Brdo, da bi se postavili kot referenčna točka na Balkanu, pa so nam ga "ukradli" Hrvati, ga spremenili v proces Brdo-Brioni ter ga predali Nemcem, ki so si izmislili Berlinski proces. Tako je slovenska dobra ideja postala podizvajalski instrument evropske velesile, ki usluge pripisuje Zagrebu. Zaradi odličnega zunanjepolitičnega pogleda južnih sosedov, ki so si leta 2016 (torej po sprejemu našega strateškega dokumenta zunanje politike) v sodelovanju s Poljsko izmislili pobudo Treh morij, smo izgubili priložnost, da bi postali vodilni člen sodelovanja v Centralni Evropi. Zaradi tega se je moral Borut Pahor z Donaldom Trumpom rokovati v Varšavi in to na povabilo hrvaške kolegice Kolinde Grabar Kitarović, ki pa je z ameriškim predsednikom mirno poklepetala na bilateralnem sestanku ter se dogovorila za pospešeno bilateralno gospodarsko sodelovanje in podporo pri gradnji plinskega terminala na Krku, ki bo iz Hrvaške naredil energetsko in infrastrukturno platformo v tem delu sveta.

 

Poglejmo samo dejstva, ki iz tega izhajajo: leta sterilnih političnih pregovarjanj o plinskem terminalu so naši državi naredila nepopravljivo škodo, saj zavrnitve ideje o terminalu nismo znali utemeljiti (kar bi bilo sprejemljivo) z nobenim pomembnim razlogom, v tem času pa nam je Hrvaška ukradla še pobudo o tesnejšem centralno-evropskem sodelovanju in pridobila podporo ZDA. Mi smo se temu vlaku tako lahko le pridružili, mediji pa zdaj veselo sporočajo o veliki diplomatski zmagi našega predsednika republike, kateremu je Trump zagotovil, da bo prišel na obisk v Slovenijo, saj ima našo državo rad, ker je njegova žena Slovenka ("in ima rada Slovenijo"). Od četrtka dalje je Melania postala politično korektna tema, ker tako ustreza politiki. Ko pa sem kot edini v Sloveniji (z dovoljenjem tega portala!) pred in po volitvah pisal, da mora naša tiha diplomacija delati na povezovanju s Trumpom na podlagi narodnosti njegove žene, saj bi to v vsakem primeru lahko prineslo le nekaj dobrega (tudi v primeru poraza bi Trump še naprej ostal poslovnež svetovnega kalibra, ki posluje z našimi podjetji), so svetovalci predsednika republike name gledali kot na človeka s kugo, večina politikov se je posmehovala, mediji pa so me označili za demagoga. Zdaj ko imamo Melanio spet radi in jo poveličujejo prav tisti, ki so njej in njenemu možu še pred kratkim odkrito nasprotovali, je ponovno vse sprejemljivo in Pahor je veliki zmagovalec. Zmagovalec, ki je s hrvaškim povabilom odšel v Varšavo na sestanek pobude, ki bi jo morali voditi mi, zato da se je na podlagi narodnosti prve dame ZDA rokoval s Trumpom in z njim izmenjal par besed.

 

Očitno v sili tudi vrag muhe žre.

 

Trump ne bo pomagal Sloveniji pri implementaciji arbitražne razsodbe, ker Združenim državam nekaj takšnega ni uspelo niti, ko so jih lansko leto za pomoč prosili Filipini zaradi zanikanja veljavnosti razsodbe o meji na morju s strani Kitajske. In zato, ker (vsaj trenutno) podpira hrvaško pobudo Treh morij, ki Zagreb postavlja za referenčni center za politično, infrastrukturno in gospodarsko povezovanje celotne regije.

 

Pahor je šel namesto na Kohlov pogreb raje v Dubrovnik, Cerar pa je ostal doma, ker se je pokvaril vladni falcon.

 

 

Osamljeni in brez zaveznikov

 

Povrhu vsega pa lahko pričakujemo še tiho, a učinkovito nemško podporo Hrvaški – in glede na to, da živimo znotraj EU, je ta podatek zagotovo še bolj pomemben – pri iskanju izhoda iz zagate ter pri sprejetju nekega sporazuma (ali tudi ne) s Slovenijo, ki bo Plenkovića izpeljal iz notranjepolitičnih problemov. Hrvaški premier je zelo dober prijatelj z nemškim komisarjem Oettingerjem, njegova stranka pa je tudi partnerica Merklove CDU znotraj Evropske ljudske stranke. In še nekaj je, kar v prihodnjih mesecih zagotovo ne bo šteto nam v plus: nemška kanclerka namreč nikakor ni mogla spregledati, da se nihče od naših predstavnikov vlade ni udeležil pogreba Helmuta Kohla, Nemca in mentorja Angele Merkel, ki naša država ogromno dolguje. Gre za diplomatski spodrsljaj, ki nas bo drago stal!  

 

Tako arbitraža kot patetično izpeljano povabilo Trumpa ter nepopravljiva zunanjepolitična napaka v primeru pogreba Helmuta Kohla kažejo, da v mednarodnih odnosih zgolj sledimo dogodkom, namesto da bi jih krojili. Nimamo strategije, nimamo zunanjega ministra, nimamo sposobnih svetovalcev in nimamo primernih pravnikov. Vem, da sem si v enem samem stavku nakopičil zamero skoraj celotne politične elite, a čas je, da nekdo začne na to vztrajno opozarjati. Vsak bi moral pretehtati, ali s svojim delom ustvarja skupno dobro, ali pa brez kančka slabe vesti ruši boljši jutri. V kratkem obdobju se mogoče ne bo spremenilo veliko, a na dolgi rok – če ne drugega - bomo vsaj lahko večkrat rekli: "Smo imeli prav."

 

Slovenija ne sme ostati poligon za arogantne, nepoštene, samovšečne politike, pa tudi za tiste ne, ki bi morali kaj reči, a je molk zanje bolj udoben in koristen. Za domovino gre … in prepričan sem, da se je marsikdo od bralcev portala+ pred šestindvajsetimi leti zanjo boril in danes ve, kako težko je le opazovati propad.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Tragedija na Soči: Za smrt desetletnega Jaše še nihče ni odgovarjal, kar je nov dokaz "vrhunskega" slovenskega pravosodja
11
30.11.2021 21:00
Desetletni deček Jaša Šavli, ki je lani poleti utonil v Soči, kjer ga je odnesel nenadni plimni val narasle reke, do česar je ... Več.
Piše: Uredništvo
Intelektualci predlagajo "zavezništvo za politično sredino", ki bi podrlo aktualne zidove izključevanja
24
11.11.2021 22:38
Matej Avbelj, Peter Jambrek, Ernest Petrič, Janez Podobnik, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk, Marko Voljč in Tomaž ... Več.
Piše: Uredništvo
Vili Kovačič: "Zahtevamo javnost sojenja, javnost dohodkov in odpravo neznanja tistih, ki nam sodijo v imenu ljudstva!"
14
07.11.2021 21:15
Pobuda štirih civilnodružbenih skupin je zaradi kroničnega nezaupanja in izjemno nizkega ugleda slovenskega sodstva dobronamerna ... Več.
Piše: Uredništvo
Hrvaški Bleiburg: Disgenetični učinki komunističnega terorja na genski zapis populacije žrtev
16
29.10.2021 21:00
Komunistični genocidi so neposredno vplivali na upad kulturne in gospodarske rasti narodov vzhodne Evrope, ker je bilo veliko ... Več.
Piše: Tom Sunić
Demografski sklad je v interesu tistih, ki bi radi obvladovali milijarde državnega premoženja, na višino pokojnin pa ne bo imel omembne vrednega vpliva
5
18.10.2021 22:20
Kot kaže, zakon, ki naj bi končno uredil delovanje Demografskega sklada, niti pod mandatom sedanje vlade ne bo sprejet. Apetiti ... Več.
Piše: Bine Kordež
Proračuna 2022 & 2023: Zakaj potrebuje vlada skoraj milijardo evrov "proračunske rezerve" vsako leto?
5
10.10.2021 20:00
Še pred uvodom v predstavitev proračunov za prihodnji dve leti (2022-2023) je večji del opozicije odkorakal iz parlamenta in ... Več.
Piše: Bine Kordež
Po Trumpovi "America First" je zdaj toplo vodo v Kliničnem centru odkril Jože Golobič s sloganom "Patient First"
15
27.09.2021 23:00
Kaj je na Jožetu Golobiču tako posebnega, da se je kljub zatrjevanju, da ga položaj generalnega direktorja Kliničnega centra s ... Več.
Piše: Uredništvo
Kako je Ljudska republika Kitajska potiho, prek slamnate firme kupila italijanskega proizvajalca dronov Alpi Aviation
8
26.09.2021 23:00
Italijansko podjetje Alpi Aviation iz Furlanije-Julijske krajine, ki proizvaja drone, lahka in ultralahka letala, je kljub ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Vonj imperijev (3): "Vojna je lepa, ker v čudovito simfonijo združuje streljanje pušk, grmenje topov in vmesna premirja, dišave parfumov in smrad razpadajočih trupel."
6
24.09.2021 22:30
Ena najbolj fascinantnih knjig o zgodovini vonjav oziroma dišav je hkrati tudi neponovljiv oris kulturne zgodovine 20. stoletja. ... Več.
Piše: Uredništvo
Urgentno javno pismo predsedniku Vrhovnega sodišča Damijanu Florjančiču
5
19.09.2021 22:00
Spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v imenu številnih volivcev v Mestni občini Ljubljana se obračam na ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Vonj imperijev (2): Iracionalnost planskega gospodarstva, ki je poletna oblačila ponujal pozimi in zimska poleti, parfume pa proizvajal v popolnem nasprotju s potrebami potrošnikov
3
18.09.2021 12:34
Ena najbolj fascinantnih knjig o zgodovini vonjav oziroma dišav je hkrati tudi neponovljiv oris kulturne zgodovine 20. stoletja. ... Več.
Piše: Uredništvo
Vonj imperijev (1): Ena sama kapljica parfuma lahko v sebi skriva vso zgodovino 20. stoletja
2
12.09.2021 11:00
Ena najbolj fascinantnih knjig o zgodovini vonjav oziroma dišav je hkrati tudi neponovljiv oris kulturne zgodovine 20. stoletja. ... Več.
Piše: Uredništvo
Visoka gospodarska rast v Sloveniji je rezultat občutno višjih plač v javnem sektorju in državnih subvencij
8
08.09.2021 21:00
Pred dnevi so bili objavljeni podatki o rasti bruto domačega produkta Slovenije v drugem kvartalu letošnjega leta; s ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zaradi 6450 milijard evrov, ki smo jih v Evroobmočju dali na trg zaradi pandemije, nam zaenkrat še ne grozi inflacija
2
31.08.2021 21:01
Odločitev Evropske centralne banke o obsežnih odkupih državnih vrednostnih papirjev (quantitative easing ali denarno ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sodni dan na ljubljanski urgenci! "Rekorder" je na sprejem čakal celih 80 ur! Osemdeset ur, ljudje!
14
25.08.2021 21:30
Razmere na ljubljanski urgenci so kritične. Na pregled zdravnika pacienti, ki pridejo na Internistično prvo pomoč (IPP), zdaj ... Več.
Piše: Uredništvo
Najdaljša ameriška vojna: CIA je že od leta 1979 v vojni z Afganistanom, talibani in Al Kajda so njeni otroci
16
24.08.2021 21:21
Mineva četrt stoletja, odkar se je iz težko dostopnega goratega predela Afganistana oglasil nek mudžahedinski poveljnik in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
80-letnica operacije Barbarossa: Zakaj Hitler ni premagal Sovjetske zveze
10
19.08.2021 22:47
Po hitri, siloviti in nadvse uspešni nacistični invaziji na zahodno Evropo, uspehih v Skandinaviji ter na Balkanu je bil Hitler ... Več.
Piše: Shane Quinn
Umik iz Afganistana, pokopališča imperijev: Tujci pridejo in grejo, talibani pa ostajajo
10
17.08.2021 21:28
O vseh posledicah umika ameriških oziroma tujih sil iz Afganistana je 13. maja letos naš sodelavec Božo Cerar, ki je bil v svoji ... Več.
Piše: Božo Cerar
Olimpijada v številkah: Slovenija glede na število prebivalcev in velikost države 23. na svetu
7
12.08.2021 23:07
Na poletni olimpijadi v Tokiu so bili najbolj uspešni Američani s preko 100 medaljami. V povprečju so jih vsak dan osvojili 5, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Skupščina državnega zdravstva: država v državi, kjer dobavitelji v zdravstvu sami sebi določajo cene
13
09.08.2021 20:45
Zavod za zdravstveno zavarovanja (ZZZS) že 30 let upravlja z denarjem, ki ga vsi državljani zbiramo z obveznimi mesečnimi ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Najprej te gnjavi stari hropec, nato pa te brezsramno izkoristi še gospa Pennywise z nacionalke
Ana Jud
Ogledov: 2.448
02/
Kurz nas gleda, Slovenci smo daleč preveč popustljivi, ko gre za naše politike in njihove zlorabe!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.909
03/
O socrealizmu in katarzi: Nekaj desetletij v zgodovini norosti človeštva ne pomeni nič
Pavle Okorn
Ogledov: 1.728
04/
Omikron pred vrati: Ne bi rad napovedoval še veliko slabših časov, a se temu žal ne morem izogniti
Milan Krek
Ogledov: 1.379
05/
Če nočemo tajkunov, laži, prevar, manipulacij, bede, razkroja … bomo morali vihteti srp in kladivo
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.082
06/
Sojenje Elizabeth Holmes: Ugasla zvezda Forbesove lestvice milijarderjev
Simona Rebolj
Ogledov: 1.754
07/
Tragedija na Soči: Za smrt desetletnega Jaše še nihče ni odgovarjal, kar je nov dokaz "vrhunskega" slovenskega pravosodja
Uredništvo
Ogledov: 1.114
08/
Will the Taliban curb drug trade, the economic backbone of Afghanistan?
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.061
09/
"Fukfehtarji" mirno nadlegujejo, njihove žrtve pa se morajo vnaprej opravičevat, ker so spregovorile
Simona Rebolj
Ogledov: 15.308
10/
Omikron in vse naslednje mutacije: "Nobeden ne bo varen, dokler ne bomo vsi varni."
Milan Krek
Ogledov: 808