Razkrivamo

Pahor, Cerar, Erjavec in ostali: vaše brezpogojno sprejemanje arbitražne razsodbe nas je stisnilo v mrtvi kot!

Ker je prispevek, ki ga je minuli teden o arbitražni razsodbi o meji s Hrvaško pripravil naš sodelavec Laris Gaiser, sprožil precej odzivov in tudi kritik, ga je uredništvo portala+ zaprosilo, naj svoje teze dodatno argumentira in pojasni. Gaiser je izziv sprejel in pripravil obširnejšo analizo mednarodnega položaja Slovenije po formalni razglasitvi sodbe Arbitražnega sodišča v Haagu, pri čemer ni pozabil opozoriti na geostrateške prednosti Hrvaške, zlasti pa na dejstvo, da naša država po zaslugi nesposobnih in nekompetentnih politikov v Evropi in svetu zadnja leta nima več pravih prijateljev in zaveznikov.

09.07.2017 22:00
Piše: Laris Gaiser
Ključne besede:   arbitraža   Slovenija   Hrvaška   Haag   Karl Erjavec   Donald Trump   Angela Merkel   Ronny Abraham   Helmut Kohl

Foto: www.icj-cij.org

Tako arbitraža kot patetično izpeljano povabilo Trumpa ter nepopravljiva zunanje politična napaka v primeru pogreba Helmuta Kohla kažejo, da v mednarodnih odnosih zgolj sledimo dogodkom, namesto da bi jih krojili. Nimamo strategije, nimamo zunanjega ministra, nimamo sposobnih svetovalcev in nimamo primernih pravnikov.

Četrtega julija sem na portalu+ objavil članek (vir), s katerim sem želel opozoriti, da arbitraža prinaša dvoumne zaključke. Zakaj? Zato ker v njenem predzadnjem členu piše, da je razsodba zavezujoča in dokončna, a nato – nepričakovano – je zapisano še, da to velja v kolikor oziroma dokler se strani ne dogovorita drugače. Čeprav se je name v zgolj štiriindvajsetih urah usul dobršen del pravniškega sveta, politikov in bralcev, moj dvom o tem členu ostaja in ga ne želim umakniti. Ker sem tudi sam diplomiral iz prava in študij nadaljeval v smeri mednarodnih odnosov in geopolitike, menim, da se mi težko zanika znanje na tem področju, sploh če k temu dodam še kakšno mednarodno izkušnjo. Ne glede na vse mogoče poskuse samozaščite naših pravnikov – ki do tistega trenutka razsodbe sploh še niso prebrali ali pa problema zaradi politične stabilnosti niso želeli odpreti – ta primer nakazuje na popolno nerazumevanje dejstev. Res je, da je dogovor med suverenimi državami vedno mogoč, saj v realpolitičnem svetu nad državo "obstaja le Bog", pa vendar je stavek, ki ga je sodišče umestilo v predzadnji člen razsodbe, neobičajen. Tega principa se ne umešča - in ga tudi ne najdemo v nobeni drugi primerljivi končni odločitvi arbitražnih razsodb! - v sodbe, saj te izhajajo iz svobodno izražene volje suverenih držav po omejitvi njihovih lastnih pristojnosti z arbitražami. Suverena se torej na podlagi recipročnosti strinjata, da se določen spor preda tretjemu in to v končno in zavezujočo odločitev.

 

Natanko tako se je zgodilo v našem primeru. Slovenija in Hrvaška sta se kot suvereni državi, ki se lahko dogovorita kar koli (v skrajnem primeru lahko razglasita tudi vojno), dogovorili, da bosta problematiko reševanja meje predali tujemu arbitražnemu sodišču, in to zato, da bo ta odločitev zanju "zavezujoča in bo pomenila dokončno rešitev spora". Tako piše v 7. členu Sporazuma o arbitraži, ki ima veljavnost mednarodne pogodbe (vir). Iz tega izhaja, da je predzadnji člen arbitražne razsodbe v trenutku, ko je sodišče dodalo pleonastičen stavek, v katerem pojasnjuje, da so odločitve dokončne in zavezujoče le dokler in če se državi ne odločita drugače, popoln pravni absurd, ki ga lahko smatramo celo za kršitev 7. člena Sporazuma o arbitraži.

 

Za vlado in politične stranke arbitraža predstavlja le teren za nabiranje političnih točk. Menim, da v tem trenutku nihče od njih v svojem srcu ne nosi usode domovine. Zato se je zaradi mojega članka dvignila dimna zavesa celotnega pravnega, političnega in medijskega sistema, s tem pa se je zaščitila elita, ki bi ob obelodanjeni resnici tvegala razpad. Če bi po prebrani razsodbi uradno izrazili svoje nezadovoljstvo, bi to predstavljalo daleč najboljšo pozicijo. Hrvatom bi olajšali stanje in jim psihološko omogočili sprejem razsodbe v notranji politiki, izkoristili bi lahko morebitna (praktično neizogibna) pogajanja z dodatnimi dokazi sebi v prid (sploh na podlagi dvoumnega člena razsodbe, o kateri razpravljam), v evropski skupnosti pa ne bi izpadli kot zmagovalci, ki zdaj jočejo in iščejo zadoščenje s pomočjo drugih, ker sami ne vedo, kako iz zagate (za katero so sami krivi). Naše takojšnje oznanjanje zadovoljstva in brezpogojno sprejemanje razsodbe sta nas spravila v mrtvi kot. Prave strategije nimamo, ker naše stranke ne mislijo na višje cilje domovine, ampak se borijo le za svoj prav v notranji politiki.

 

Zato lahko rečem, da nas vodijo politiki in ne državniki.

 

 

Klavzula, ki je druge arbitraže nimajo

 

Mantra, uperjena proti mojemu članku, je temeljila na tem, da je moja analiza nekredibilna, ker ne upošteva možnosti mednarodnega principa za dvostranski dogovor. Prav zato, ker sem to upošteval in prav zato, ker smo se o tem s Hrvati vnaprej dogovorili, sem bil ob prebiranju razsodbe preprosto zgrožen. Kolegica, ki jo zelo cenim, me je opozorila, da bodo ljudje in hrvaški medij mojo tezo pobrali kot vroče žemlje. To pa se ni zgodilo, ker je naš sistem tezo izoliral s kvazi protiargumentacijo in debati ni pustil proste poti, saj bi ta bila za našo elito pogubna. Naši južni sosedje pa se iz zagate ne morejo reševati z določilom iz arbitraže, saj ji ne priznavajo nobenih pravnih posledic.

 

 

Klavzula, ki relativizira dokončnost arbitražne sodbe.

 

 

Primeri arbitraž med Nikaragvo in Kolumbijo ali Kitajsko in Filipini - če jih samo naštejem par nam primerljivih - ne vsebujejo takšnih klavzul, ker te preprosto ne sodijo v arbitražne razsodbe, ki temeljijo na predhodnem dvostranskem dogovoru. Če pa se bosta dve državi nekega dne dogovorili drugače, pa je to stvar mednarodnih odnosov in ne več določenega sodišča! Vem, da so takšne razprave o podrobnostih dolgočasne, ampak hudič se vedno skriva v detajlih in v interpretacijah. V kolikor bi bilo res – kot nam želi dopovedati politika s svojimi servilnimi pravniki, ki so sokrivi, da smo ozemlje in državljane izgubili zaradi napačnih formulacij pojmov oz. zahtev (npr. odprto morje etc.) –, da je princip standardni del razsodbe, potem pa zahtevam takojšen odstop celotne vlade, umik kandidature predsednika Boruta Pahorja na naslednji volitvah in začetek sodne preiskave proti vsem tistim, ki so narod nagovarjali za potrditev Sporazuma o arbitraži. Za trenutek pustimo ob strani dejstvo, da je Karl Erjavec kriv za to, da je Hrvatom ponudil možnost umika iz procesa in da bi že samo zaradi tega moral prevzeti celotno odgovornost za nastalo situacijo. Ampak če so takratni voditelji in pravniki vedeli (kot zdaj posredno trdijo), da bi lahko bila zadeva po razsodbi še vedno nedokončna in nezavezujoča, torej v nasprotju s tem, kar je pisalo v sporazumu o arbitraži, ki smo ga potrdili na referendumu, potem morajo odgovarjati zaradi naklepne prevare in zlorabe položaja. Na nas so prevalili odgovornost sporazuma, istočasno pa zamolčali resnico o vseh možnih posledicah! Kdo pa bi sploh glasoval za sporazum, ki ne bi prinesel dokončne rešitve, zanj pa bi odobrili porabo sedmih milijonov evrov državnega proračuna za prazen nič?

 

 

Rešilni izhod za Hrvaško?

 

Po mojem skromnem mnenju stavek, da razsodba velja le dokler smo sprti in da se lahko še vedno pogajamo bilateralno za drugačno rešitev, izhaja iz okoliščin, v katerih je potekala arbitraža, in da je to rešilni stavek arbitrov, s katerim so Hrvaški podarili izhod v sili za nastalo situacijo po prisluškovalni aferi. Zelo zgovoren je tudi trenutek, ko je zgolj po enem samem tednu odstopil naš arbiter Ronny Abraham. Človek - ki smo ga mi sami imenovali, ker je užival naše zaupanje - je po poglobitvi v besedilo dokumentov in v dogajanje raje zavrnil mandat in nam s tem na eleganten način povedal, da naša stališča ne uživajo njegovega zaupanja.

 

Ronny Abraham, naslednik kompromitiranega Jerneja Sekoleca, je odstopil v zgolj tednu dni.

 

 

Naša neizkušenost nas je pripeljala do tega, da smo se zaobljubili razsodbi še pred njenim branjem. Nismo izkoristili možnosti premisleka ali vsaj normalnega stavka "bomo preučili in potem izrazili mnenje", ki nam ga je na pladnju nudila Hrvaška, s tem ko je odkorakala s prizorišča. Imeli smo čas za oblikovanje strategije, a smo raje sami sebi vnaprej omejili opcije odgovora. Kot predsednik Panevropskega gibanja Slovenije sem bil na dan razsodbe prvi in dlje časa edini, ki je povedal, da je arbitražni rezultat slab, da se z njim ne strinjam, vendar ga spoštujem kot član mednarodne skupnosti. Še danes ga spoštujem, a vsak dan bolj ugotavljam, da je kontradiktoren, da je izdan na pomanjkljivih virih, da smatra kataster, ki je administrativni instrument notranje politike, kot izhodišče za odločitve na podlagi mednarodnega prava, in da na morju še zdaleč ni upošteval navodila sojenja po pravičnosti (SoA, člen 4.b).

 

 

Odprto morje in njegov problem

 

Istočasno ugotavljam, da so bili sodniki zgroženi, da vsa ta leta nihče od naših pravnikov ni vprašal državljanov, ki živijo na spornih ozemljih, česa si želijo - to je potrdil dokumentarni film na RTV Slovenija 27. junija 2017 (vir) -, da so našim pravnikom morali obrazložiti, da je pojem "odprto morje" - s katerim smo želeli stik in o katerem govorimo v Sporazumu o arbitraži - neuporaben v mediteranskem prostoru, nerazumno in preprosto neverjetno pa je tudi dejstvo, da čeprav so arbitri nam v prid vedno uporabljali dokumente iz časa Avstro-Ogrske, pa si z Manifestom cesarja Karla iz leta 1918 (s katerim so bile določene meje vseh narodov cesarstva in na katerih še danes temelji tudi Republika Avstrija) niso mogli pomagati, ker ga Slovenija ni upoštevala. Državljane in ozemlje smo izgubili zato, ker nas vodijo nesposobneži. Hrvati, ki bi se razsodbe morali veseliti, pa so sami sebe postavili v pozicijo brez izhodišča ter zdaj iščejo način, da bi se vrnili v igro brez notranjepolitičnih posledic.

 

Vsako leto na najuglednejši diplomatski akademiji na svetu predavam in ocenjujem več sto diplomatov s celega sveta. Dobro vem, kakšni so standardi, ki jih tako pomembna služba zahteva od zaposlenih. Ljudje, ki predstavljajo države, vedo, da morajo biti najboljši med najboljšimi, ker že samo ena njihova napaka ali pomanjkljivost lahko vpliva na usodo narodov. Ker sem vpleten v takšne procese, mirne duše trdim, da naš zunanji minister ne dosega znanja povprečnega zaposlenega na MZZ-ju. Mirne duše trdim, da je odgovoren za to, da še danes nimamo urejenih odnosov s Hrvaško in da bi za to moral plačati; kriv je, ker je izbral ekipo, ki je sledila arbitraži, ter jo vodil tako, da je svoje delo opravljala malomarno in se dala ujeti v past tujih obveščevalnih služb, kot je kriv tudi v primeru (še huje), če tega projekta ni vodil in ni vedel, kako podrejeni sledijo najpomembnejšemu dosjeju, ki ga je imel na mizi v teku mandatov! Gre za objektivno odgovornost! Tako kot so objektivno odgovorni vsi tisti pravniki in politiki (naj spomnim, da je Borut Pahor v času, ko je bil predsednik države pravnik Danilo Türk, s katerim je sodelovala pravnica dr. Vasilka Sancin, 16. novembra 2009 sam povedal, da smo prav "mi" zahtevali besedo junction namesto teritorial contact (vir)), ki so sporazum o arbitraži napisali pomanjkljivo oz. so ga odobrili.

 

 

 

 

 

Odgovornost, strah in pogum

 

Sleherni državljan na svojem delovnem mestu odgovarja za vedenje in rezultate svojega dela. Zakaj bi pravniki in politiki, ki oblikujejo naše usode, vedno bili izjema? Če so krivi za nastalo situacijo in izgube, naj odgovarjajo. Zato ponovno zahtevam, da postanejo vsi dokumenti, na katerih je temeljila arbitražna sodba in jih je Republika Slovenija predala arbitražnemu sodišču, javnosti dostopni!

 

V zadnjih dneh so mi očitali, da delim narod, da sem plačan za provociranje in da nisem dober državljan. Mirno zagotavljam, da s prvim dnem, ko me bo nekdo plačal ali ne bom več verjel v slovenski narod, mojih kolumn ne bo več mogoče brati. Dokler še verjamem v Slovenijo, bom pisal in svobodno izražal svoje mnenje. Sem človek, ki prav nikomur nič ne dolguje in nisem nikoli živel na račun politike. Imam se za dobrega strokovnjaka na lastnem področju in zato velikokrat tudi nisem dobrodošel, a se s tem ne obremenjujem.

 

 

Slovenijo v svetu predstavlja Karl Erjavec, šef stranke upokojencev.

 

 

Na žalost živimo v državi, kjer nam v večini primerov vladajo drugorazredni politiki z ničnim poznavanjem mednarodnih odnosov ali realnega sveta. Slovenija je mala državica in je zaradi tega še bolj odvisna od zunanje politike, ki je že sama po sebi najpomembnejša zaradi vpliva na notranje razmere. Namesto da bi imeli ministra za zunanje zadeve z dolgoletno tradicijo "plesanja" po tujih parketih in heterogenimi izkušnjami izven meja, našo diplomacijo vodi človek, ki se s tujimi voditelji sploh ne more pogovarjati – kaj šele dogovarjati – zaradi nepoznavanja jezikov. Strankarsko preživetje je zanj precej bolj pomembno od dobrobiti domovine. Medtem ko se ves svet norčuje iz dejstva, da našo zunanjo politiko vodi šef upokojencev (in verjemite, da se!), se celoten slovenski politični svet temu človeku klanja zaradi njegove pomembnosti v koalicijskih računicah. Kdo je bolj državotvoren: tisti, ki o vsem tem piše ter želi zadeve spremeniti, ali tisti, ki takšno stanje podpira in s tem uničuje ugled države in prihodnost novih generacij? Je boljše graditi na zaigrani politični korektnosti, ali na iskreni želji po boljšem jutri? Vem, da se naši voditelji sklicujejo na dejstvo, da je vodenje ministrstva politična funkcija, a osebno ne bi nikoli sprejel vodenja ministrstva za zdravje, področja, o katerem vem toliko, kolikor o kvantni fiziki. Kako bi se, dragi bralci, počutili v letalu, če bi vedeli, da ga pilotira najboljši notar na svetu, a brez izkušenj v letenju? Meje neokusa postajajo za državljane sprejemljive, ker je v naši politiki vse mogoče. Zato nimamo zunanje politične podobe ter zato postajamo vedno manj in manj pomembni.

 

 

Vedno bolj obskurni v mednarodni politiki

 

Leta 2015 sem v razpravi v Državnem zboru zaprosil, da se v zunanjo politično strategijo vključi slovenski interes do Centralne Evrope. Zadeva je bila sprejeta. Škoda pa je, da strateški dokument ostaja mrtva točka oz. da nas druge države vsakič prehitijo. Zagnali smo proces Brdo, da bi se postavili kot referenčna točka na Balkanu, pa so nam ga "ukradli" Hrvati, ga spremenili v proces Brdo-Brioni ter ga predali Nemcem, ki so si izmislili Berlinski proces. Tako je slovenska dobra ideja postala podizvajalski instrument evropske velesile, ki usluge pripisuje Zagrebu. Zaradi odličnega zunanjepolitičnega pogleda južnih sosedov, ki so si leta 2016 (torej po sprejemu našega strateškega dokumenta zunanje politike) v sodelovanju s Poljsko izmislili pobudo Treh morij, smo izgubili priložnost, da bi postali vodilni člen sodelovanja v Centralni Evropi. Zaradi tega se je moral Borut Pahor z Donaldom Trumpom rokovati v Varšavi in to na povabilo hrvaške kolegice Kolinde Grabar Kitarović, ki pa je z ameriškim predsednikom mirno poklepetala na bilateralnem sestanku ter se dogovorila za pospešeno bilateralno gospodarsko sodelovanje in podporo pri gradnji plinskega terminala na Krku, ki bo iz Hrvaške naredil energetsko in infrastrukturno platformo v tem delu sveta.

 

Poglejmo samo dejstva, ki iz tega izhajajo: leta sterilnih političnih pregovarjanj o plinskem terminalu so naši državi naredila nepopravljivo škodo, saj zavrnitve ideje o terminalu nismo znali utemeljiti (kar bi bilo sprejemljivo) z nobenim pomembnim razlogom, v tem času pa nam je Hrvaška ukradla še pobudo o tesnejšem centralno-evropskem sodelovanju in pridobila podporo ZDA. Mi smo se temu vlaku tako lahko le pridružili, mediji pa zdaj veselo sporočajo o veliki diplomatski zmagi našega predsednika republike, kateremu je Trump zagotovil, da bo prišel na obisk v Slovenijo, saj ima našo državo rad, ker je njegova žena Slovenka ("in ima rada Slovenijo"). Od četrtka dalje je Melania postala politično korektna tema, ker tako ustreza politiki. Ko pa sem kot edini v Sloveniji (z dovoljenjem tega portala!) pred in po volitvah pisal, da mora naša tiha diplomacija delati na povezovanju s Trumpom na podlagi narodnosti njegove žene, saj bi to v vsakem primeru lahko prineslo le nekaj dobrega (tudi v primeru poraza bi Trump še naprej ostal poslovnež svetovnega kalibra, ki posluje z našimi podjetji), so svetovalci predsednika republike name gledali kot na človeka s kugo, večina politikov se je posmehovala, mediji pa so me označili za demagoga. Zdaj ko imamo Melanio spet radi in jo poveličujejo prav tisti, ki so njej in njenemu možu še pred kratkim odkrito nasprotovali, je ponovno vse sprejemljivo in Pahor je veliki zmagovalec. Zmagovalec, ki je s hrvaškim povabilom odšel v Varšavo na sestanek pobude, ki bi jo morali voditi mi, zato da se je na podlagi narodnosti prve dame ZDA rokoval s Trumpom in z njim izmenjal par besed.

 

Očitno v sili tudi vrag muhe žre.

 

Trump ne bo pomagal Sloveniji pri implementaciji arbitražne razsodbe, ker Združenim državam nekaj takšnega ni uspelo niti, ko so jih lansko leto za pomoč prosili Filipini zaradi zanikanja veljavnosti razsodbe o meji na morju s strani Kitajske. In zato, ker (vsaj trenutno) podpira hrvaško pobudo Treh morij, ki Zagreb postavlja za referenčni center za politično, infrastrukturno in gospodarsko povezovanje celotne regije.

 

Pahor je šel namesto na Kohlov pogreb raje v Dubrovnik, Cerar pa je ostal doma, ker se je pokvaril vladni falcon.

 

 

Osamljeni in brez zaveznikov

 

Povrhu vsega pa lahko pričakujemo še tiho, a učinkovito nemško podporo Hrvaški – in glede na to, da živimo znotraj EU, je ta podatek zagotovo še bolj pomemben – pri iskanju izhoda iz zagate ter pri sprejetju nekega sporazuma (ali tudi ne) s Slovenijo, ki bo Plenkovića izpeljal iz notranjepolitičnih problemov. Hrvaški premier je zelo dober prijatelj z nemškim komisarjem Oettingerjem, njegova stranka pa je tudi partnerica Merklove CDU znotraj Evropske ljudske stranke. In še nekaj je, kar v prihodnjih mesecih zagotovo ne bo šteto nam v plus: nemška kanclerka namreč nikakor ni mogla spregledati, da se nihče od naših predstavnikov vlade ni udeležil pogreba Helmuta Kohla, Nemca in mentorja Angele Merkel, ki naša država ogromno dolguje. Gre za diplomatski spodrsljaj, ki nas bo drago stal!  

 

Tako arbitraža kot patetično izpeljano povabilo Trumpa ter nepopravljiva zunanjepolitična napaka v primeru pogreba Helmuta Kohla kažejo, da v mednarodnih odnosih zgolj sledimo dogodkom, namesto da bi jih krojili. Nimamo strategije, nimamo zunanjega ministra, nimamo sposobnih svetovalcev in nimamo primernih pravnikov. Vem, da sem si v enem samem stavku nakopičil zamero skoraj celotne politične elite, a čas je, da nekdo začne na to vztrajno opozarjati. Vsak bi moral pretehtati, ali s svojim delom ustvarja skupno dobro, ali pa brez kančka slabe vesti ruši boljši jutri. V kratkem obdobju se mogoče ne bo spremenilo veliko, a na dolgi rok – če ne drugega - bomo vsaj lahko večkrat rekli: "Smo imeli prav."

 

Slovenija ne sme ostati poligon za arogantne, nepoštene, samovšečne politike, pa tudi za tiste ne, ki bi morali kaj reči, a je molk zanje bolj udoben in koristen. Za domovino gre … in prepričan sem, da se je marsikdo od bralcev portala+ pred šestindvajsetimi leti zanjo boril in danes ve, kako težko je le opazovati propad.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
1
21.01.2020 22:22
Aleksander Osolnik, župnik iz Grahovega pri Cerknici, ki je včeraj dvignil nemalo prahu s svojim zapisom na dveh spletnih ... Več.
Piše: Uredništvo
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
17
19.01.2020 22:59
Karla Erjavca ni več. Na domačem igrišču ga je suvereno deklasirala nova igralka Aleksandra Pivec. Kdo stoji za njenim vzponom, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
11
12.01.2020 22:00
Februarja 2018 je v vzhodni Siriji prvič po vietnamski vojni dejansko prišlo do neposredne vojaške konfrontacije med ameriškimi ... Več.
Piše: Shane Quinn
Vojna v Perzijskem zalivu: Za zdaj blago maščevanje Irana, ki pa se lahko nadaljuje v množici samomorilskih napadov na ameriške tarče
9
08.01.2020 22:13
Vse kaže, da med Iranom in Združenimi državami Amerike vsaj za zdaj še ne bo vojne in da je napetost dosegla vrhunec z raketnimi ... Več.
Piše: Uredništvo
Davki v Sloveniji, 4. del: Država nam pobere 9 milijard od dohodkov od dela in 500 milijonov od kapitala fizičnih oseb
3
07.01.2020 23:00
Po podatkih o strukturi lastništva gospodarskih družb imajo danes domače fizične osebe v lasti dobro tretjino lastništva ... Več.
Piše: Bine Kordež
Volitve v Ameriki: Iowa bo za Demokrate prvi preizkus, kako dejansko kotirajo med ljudstvom Biden, Sanders in Warrenova
10
05.01.2020 23:00
Predsedniške volitve v Združenih državah Amerike bodo 3. novembra letos in medtem ko bo republikanski kandidat nesporno Donald ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Davki v Sloveniji, 3. del: Povprečni davkoplačevalec državi prispeva okoli 500 evrov na mesec
8
02.01.2020 23:02
In kako država porabi teh 500 evrov? Največji del, dobrih 300 evrov, gre za financiranje šolstva in zdravstva za vse državljane. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pismo predsedniku Pahorju: Sedanji volilni sistem za volitve v državni zbor je nedemokratičen, izvoljeni poslanci so nelegitimni predstavniki ljudstva!
8
02.01.2020 00:36
Gospod predsednik, vi in vaši predhodniki od leta 1992 dalje ste edini demokratično in legitimno izvoljeni predstavniki države ... Več.
Piše: Boris Nemec
Davki v Sloveniji 2. del: Če odmislimo plače, bi o kakšni progresivni obdavčitvi težko govorili
12
30.12.2019 23:00
Povprečni zaposleni v Sloveniji namenja za skupne potrebe v obliki davkov in prispevkov znesek v višini 54 % skupnega stroška ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pregled celotne obdavčitve glede na višino prejemkov v Sloveniji, 1. del: Davek na plače
4
27.12.2019 02:00
V Sloveniji več ali manj prevladuje prepričanje, da imamo dokaj visoko in tudi močno progresivno davčno obremenitev dela. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Putinova Rusija in nemirni muslimani: Kavkaški sod smodnika
8
25.12.2019 23:58
Ruska federacija pod Vladimirjem Putinom je vedno bolj suverena na mednarodnem prizorišču. Ne le politično in vojaško, ampak ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Pogled iz Pariza: Položaj bolnika in zdravnika v francoskem zdravstvenem sistemu
7
16.12.2019 20:10
Odkar živim vFranciji, nisem srečal še nikogar, ki bi se pritoževal čez njihov zdravstveni sistem, čeprav so Francozi izredno ... Več.
Piše: Andrej Vranič
Minister za zdravje Aleš Šabeder je res dvoličnež: managerjem govori eno, koalicijskim tovarišem in javnosti pa drugo!
9
15.12.2019 19:00
V ponedeljek, 16. decembra bodo poslanci državnega zbora začeli odločati o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ... Več.
Piše: Uredništvo
Zahodna politika dvojnih meril do Kitajske: Demokracija v Hongkongu da, pravice muslimanskih Ujgurov ne!
11
10.12.2019 20:00
Zahodne države glede Kitajske uporabljajo različna merila. Proteste v Hongkongu, usmerjene proti komunističnemu režimu v ... Več.
Piše: Shane Quinn
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
1
08.12.2019 20:00
Upravo družbe Petrol na podlagi zahteve Slovenskega državnega holdinga (SDH) v četrtek, 12. decembra čaka skupščina družbe. ... Več.
Piše: Uredništvo
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
14
03.12.2019 08:30
Pred natanko stotimi leti je bila ustanovljena ljubljanska univerza. V sredo, 3. decembra 1919, je imel na njej prvo predavanje ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
16
02.12.2019 05:00
Terotistični napad, ki se je prejšnji teden zgodil v Londonu, odgovornost zanj pa je nemudoma prevzela formalno sicer poražena ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
5
29.11.2019 21:00
V zgodbi o razprodaji Istrabenza se je pojavil stari znanec iz ropotarnice slovenske tranzicije. Resda smo po aferi ACH že malce ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
13
28.11.2019 20:00
Zakaj se Združene države Amerike ponovno aktivno vključujejo v geopolitične razmere v Latinski Ameriki, si lahko pojasnimo z ... Več.
Piše: Shane Quinn
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
1
27.11.2019 20:10
Čas je za resno analizo sprejetega proračuna za prihodnje leto. Nikakor ne drži, da gre iz proračuna 80 % za plače, 20 % za ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,840
02/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,193
03/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,694
04/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,354
05/
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
Shane Quinn
Ogledov: 1,982
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,548
07/
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,325
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 989
09/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 844
10/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 895