Razkrivamo

Pahor, Cerar, Erjavec in ostali: vaše brezpogojno sprejemanje arbitražne razsodbe nas je stisnilo v mrtvi kot!

Ker je prispevek, ki ga je minuli teden o arbitražni razsodbi o meji s Hrvaško pripravil naš sodelavec Laris Gaiser, sprožil precej odzivov in tudi kritik, ga je uredništvo portala+ zaprosilo, naj svoje teze dodatno argumentira in pojasni. Gaiser je izziv sprejel in pripravil obširnejšo analizo mednarodnega položaja Slovenije po formalni razglasitvi sodbe Arbitražnega sodišča v Haagu, pri čemer ni pozabil opozoriti na geostrateške prednosti Hrvaške, zlasti pa na dejstvo, da naša država po zaslugi nesposobnih in nekompetentnih politikov v Evropi in svetu zadnja leta nima več pravih prijateljev in zaveznikov.

09.07.2017 22:00
Piše: Laris Gaiser
Ključne besede:   arbitraža   Slovenija   Hrvaška   Haag   Karl Erjavec   Donald Trump   Angela Merkel   Ronny Abraham   Helmut Kohl

Foto: www.icj-cij.org

Tako arbitraža kot patetično izpeljano povabilo Trumpa ter nepopravljiva zunanje politična napaka v primeru pogreba Helmuta Kohla kažejo, da v mednarodnih odnosih zgolj sledimo dogodkom, namesto da bi jih krojili. Nimamo strategije, nimamo zunanjega ministra, nimamo sposobnih svetovalcev in nimamo primernih pravnikov.

Četrtega julija sem na portalu+ objavil članek (vir), s katerim sem želel opozoriti, da arbitraža prinaša dvoumne zaključke. Zakaj? Zato ker v njenem predzadnjem členu piše, da je razsodba zavezujoča in dokončna, a nato – nepričakovano – je zapisano še, da to velja v kolikor oziroma dokler se strani ne dogovorita drugače. Čeprav se je name v zgolj štiriindvajsetih urah usul dobršen del pravniškega sveta, politikov in bralcev, moj dvom o tem členu ostaja in ga ne želim umakniti. Ker sem tudi sam diplomiral iz prava in študij nadaljeval v smeri mednarodnih odnosov in geopolitike, menim, da se mi težko zanika znanje na tem področju, sploh če k temu dodam še kakšno mednarodno izkušnjo. Ne glede na vse mogoče poskuse samozaščite naših pravnikov – ki do tistega trenutka razsodbe sploh še niso prebrali ali pa problema zaradi politične stabilnosti niso želeli odpreti – ta primer nakazuje na popolno nerazumevanje dejstev. Res je, da je dogovor med suverenimi državami vedno mogoč, saj v realpolitičnem svetu nad državo "obstaja le Bog", pa vendar je stavek, ki ga je sodišče umestilo v predzadnji člen razsodbe, neobičajen. Tega principa se ne umešča - in ga tudi ne najdemo v nobeni drugi primerljivi končni odločitvi arbitražnih razsodb! - v sodbe, saj te izhajajo iz svobodno izražene volje suverenih držav po omejitvi njihovih lastnih pristojnosti z arbitražami. Suverena se torej na podlagi recipročnosti strinjata, da se določen spor preda tretjemu in to v končno in zavezujočo odločitev.

 

Natanko tako se je zgodilo v našem primeru. Slovenija in Hrvaška sta se kot suvereni državi, ki se lahko dogovorita kar koli (v skrajnem primeru lahko razglasita tudi vojno), dogovorili, da bosta problematiko reševanja meje predali tujemu arbitražnemu sodišču, in to zato, da bo ta odločitev zanju "zavezujoča in bo pomenila dokončno rešitev spora". Tako piše v 7. členu Sporazuma o arbitraži, ki ima veljavnost mednarodne pogodbe (vir). Iz tega izhaja, da je predzadnji člen arbitražne razsodbe v trenutku, ko je sodišče dodalo pleonastičen stavek, v katerem pojasnjuje, da so odločitve dokončne in zavezujoče le dokler in če se državi ne odločita drugače, popoln pravni absurd, ki ga lahko smatramo celo za kršitev 7. člena Sporazuma o arbitraži.

 

Za vlado in politične stranke arbitraža predstavlja le teren za nabiranje političnih točk. Menim, da v tem trenutku nihče od njih v svojem srcu ne nosi usode domovine. Zato se je zaradi mojega članka dvignila dimna zavesa celotnega pravnega, političnega in medijskega sistema, s tem pa se je zaščitila elita, ki bi ob obelodanjeni resnici tvegala razpad. Če bi po prebrani razsodbi uradno izrazili svoje nezadovoljstvo, bi to predstavljalo daleč najboljšo pozicijo. Hrvatom bi olajšali stanje in jim psihološko omogočili sprejem razsodbe v notranji politiki, izkoristili bi lahko morebitna (praktično neizogibna) pogajanja z dodatnimi dokazi sebi v prid (sploh na podlagi dvoumnega člena razsodbe, o kateri razpravljam), v evropski skupnosti pa ne bi izpadli kot zmagovalci, ki zdaj jočejo in iščejo zadoščenje s pomočjo drugih, ker sami ne vedo, kako iz zagate (za katero so sami krivi). Naše takojšnje oznanjanje zadovoljstva in brezpogojno sprejemanje razsodbe sta nas spravila v mrtvi kot. Prave strategije nimamo, ker naše stranke ne mislijo na višje cilje domovine, ampak se borijo le za svoj prav v notranji politiki.

 

Zato lahko rečem, da nas vodijo politiki in ne državniki.

 

 

Klavzula, ki je druge arbitraže nimajo

 

Mantra, uperjena proti mojemu članku, je temeljila na tem, da je moja analiza nekredibilna, ker ne upošteva možnosti mednarodnega principa za dvostranski dogovor. Prav zato, ker sem to upošteval in prav zato, ker smo se o tem s Hrvati vnaprej dogovorili, sem bil ob prebiranju razsodbe preprosto zgrožen. Kolegica, ki jo zelo cenim, me je opozorila, da bodo ljudje in hrvaški medij mojo tezo pobrali kot vroče žemlje. To pa se ni zgodilo, ker je naš sistem tezo izoliral s kvazi protiargumentacijo in debati ni pustil proste poti, saj bi ta bila za našo elito pogubna. Naši južni sosedje pa se iz zagate ne morejo reševati z določilom iz arbitraže, saj ji ne priznavajo nobenih pravnih posledic.

 

 

Klavzula, ki relativizira dokončnost arbitražne sodbe.

 

 

Primeri arbitraž med Nikaragvo in Kolumbijo ali Kitajsko in Filipini - če jih samo naštejem par nam primerljivih - ne vsebujejo takšnih klavzul, ker te preprosto ne sodijo v arbitražne razsodbe, ki temeljijo na predhodnem dvostranskem dogovoru. Če pa se bosta dve državi nekega dne dogovorili drugače, pa je to stvar mednarodnih odnosov in ne več določenega sodišča! Vem, da so takšne razprave o podrobnostih dolgočasne, ampak hudič se vedno skriva v detajlih in v interpretacijah. V kolikor bi bilo res – kot nam želi dopovedati politika s svojimi servilnimi pravniki, ki so sokrivi, da smo ozemlje in državljane izgubili zaradi napačnih formulacij pojmov oz. zahtev (npr. odprto morje etc.) –, da je princip standardni del razsodbe, potem pa zahtevam takojšen odstop celotne vlade, umik kandidature predsednika Boruta Pahorja na naslednji volitvah in začetek sodne preiskave proti vsem tistim, ki so narod nagovarjali za potrditev Sporazuma o arbitraži. Za trenutek pustimo ob strani dejstvo, da je Karl Erjavec kriv za to, da je Hrvatom ponudil možnost umika iz procesa in da bi že samo zaradi tega moral prevzeti celotno odgovornost za nastalo situacijo. Ampak če so takratni voditelji in pravniki vedeli (kot zdaj posredno trdijo), da bi lahko bila zadeva po razsodbi še vedno nedokončna in nezavezujoča, torej v nasprotju s tem, kar je pisalo v sporazumu o arbitraži, ki smo ga potrdili na referendumu, potem morajo odgovarjati zaradi naklepne prevare in zlorabe položaja. Na nas so prevalili odgovornost sporazuma, istočasno pa zamolčali resnico o vseh možnih posledicah! Kdo pa bi sploh glasoval za sporazum, ki ne bi prinesel dokončne rešitve, zanj pa bi odobrili porabo sedmih milijonov evrov državnega proračuna za prazen nič?

 

 

Rešilni izhod za Hrvaško?

 

Po mojem skromnem mnenju stavek, da razsodba velja le dokler smo sprti in da se lahko še vedno pogajamo bilateralno za drugačno rešitev, izhaja iz okoliščin, v katerih je potekala arbitraža, in da je to rešilni stavek arbitrov, s katerim so Hrvaški podarili izhod v sili za nastalo situacijo po prisluškovalni aferi. Zelo zgovoren je tudi trenutek, ko je zgolj po enem samem tednu odstopil naš arbiter Ronny Abraham. Človek - ki smo ga mi sami imenovali, ker je užival naše zaupanje - je po poglobitvi v besedilo dokumentov in v dogajanje raje zavrnil mandat in nam s tem na eleganten način povedal, da naša stališča ne uživajo njegovega zaupanja.

 

Ronny Abraham, naslednik kompromitiranega Jerneja Sekoleca, je odstopil v zgolj tednu dni.

 

 

Naša neizkušenost nas je pripeljala do tega, da smo se zaobljubili razsodbi še pred njenim branjem. Nismo izkoristili možnosti premisleka ali vsaj normalnega stavka "bomo preučili in potem izrazili mnenje", ki nam ga je na pladnju nudila Hrvaška, s tem ko je odkorakala s prizorišča. Imeli smo čas za oblikovanje strategije, a smo raje sami sebi vnaprej omejili opcije odgovora. Kot predsednik Panevropskega gibanja Slovenije sem bil na dan razsodbe prvi in dlje časa edini, ki je povedal, da je arbitražni rezultat slab, da se z njim ne strinjam, vendar ga spoštujem kot član mednarodne skupnosti. Še danes ga spoštujem, a vsak dan bolj ugotavljam, da je kontradiktoren, da je izdan na pomanjkljivih virih, da smatra kataster, ki je administrativni instrument notranje politike, kot izhodišče za odločitve na podlagi mednarodnega prava, in da na morju še zdaleč ni upošteval navodila sojenja po pravičnosti (SoA, člen 4.b).

 

 

Odprto morje in njegov problem

 

Istočasno ugotavljam, da so bili sodniki zgroženi, da vsa ta leta nihče od naših pravnikov ni vprašal državljanov, ki živijo na spornih ozemljih, česa si želijo - to je potrdil dokumentarni film na RTV Slovenija 27. junija 2017 (vir) -, da so našim pravnikom morali obrazložiti, da je pojem "odprto morje" - s katerim smo želeli stik in o katerem govorimo v Sporazumu o arbitraži - neuporaben v mediteranskem prostoru, nerazumno in preprosto neverjetno pa je tudi dejstvo, da čeprav so arbitri nam v prid vedno uporabljali dokumente iz časa Avstro-Ogrske, pa si z Manifestom cesarja Karla iz leta 1918 (s katerim so bile določene meje vseh narodov cesarstva in na katerih še danes temelji tudi Republika Avstrija) niso mogli pomagati, ker ga Slovenija ni upoštevala. Državljane in ozemlje smo izgubili zato, ker nas vodijo nesposobneži. Hrvati, ki bi se razsodbe morali veseliti, pa so sami sebe postavili v pozicijo brez izhodišča ter zdaj iščejo način, da bi se vrnili v igro brez notranjepolitičnih posledic.

 

Vsako leto na najuglednejši diplomatski akademiji na svetu predavam in ocenjujem več sto diplomatov s celega sveta. Dobro vem, kakšni so standardi, ki jih tako pomembna služba zahteva od zaposlenih. Ljudje, ki predstavljajo države, vedo, da morajo biti najboljši med najboljšimi, ker že samo ena njihova napaka ali pomanjkljivost lahko vpliva na usodo narodov. Ker sem vpleten v takšne procese, mirne duše trdim, da naš zunanji minister ne dosega znanja povprečnega zaposlenega na MZZ-ju. Mirne duše trdim, da je odgovoren za to, da še danes nimamo urejenih odnosov s Hrvaško in da bi za to moral plačati; kriv je, ker je izbral ekipo, ki je sledila arbitraži, ter jo vodil tako, da je svoje delo opravljala malomarno in se dala ujeti v past tujih obveščevalnih služb, kot je kriv tudi v primeru (še huje), če tega projekta ni vodil in ni vedel, kako podrejeni sledijo najpomembnejšemu dosjeju, ki ga je imel na mizi v teku mandatov! Gre za objektivno odgovornost! Tako kot so objektivno odgovorni vsi tisti pravniki in politiki (naj spomnim, da je Borut Pahor v času, ko je bil predsednik države pravnik Danilo Türk, s katerim je sodelovala pravnica dr. Vasilka Sancin, 16. novembra 2009 sam povedal, da smo prav "mi" zahtevali besedo junction namesto teritorial contact (vir)), ki so sporazum o arbitraži napisali pomanjkljivo oz. so ga odobrili.

 

 

 

 

 

Odgovornost, strah in pogum

 

Sleherni državljan na svojem delovnem mestu odgovarja za vedenje in rezultate svojega dela. Zakaj bi pravniki in politiki, ki oblikujejo naše usode, vedno bili izjema? Če so krivi za nastalo situacijo in izgube, naj odgovarjajo. Zato ponovno zahtevam, da postanejo vsi dokumenti, na katerih je temeljila arbitražna sodba in jih je Republika Slovenija predala arbitražnemu sodišču, javnosti dostopni!

 

V zadnjih dneh so mi očitali, da delim narod, da sem plačan za provociranje in da nisem dober državljan. Mirno zagotavljam, da s prvim dnem, ko me bo nekdo plačal ali ne bom več verjel v slovenski narod, mojih kolumn ne bo več mogoče brati. Dokler še verjamem v Slovenijo, bom pisal in svobodno izražal svoje mnenje. Sem človek, ki prav nikomur nič ne dolguje in nisem nikoli živel na račun politike. Imam se za dobrega strokovnjaka na lastnem področju in zato velikokrat tudi nisem dobrodošel, a se s tem ne obremenjujem.

 

 

Slovenijo v svetu predstavlja Karl Erjavec, šef stranke upokojencev.

 

 

Na žalost živimo v državi, kjer nam v večini primerov vladajo drugorazredni politiki z ničnim poznavanjem mednarodnih odnosov ali realnega sveta. Slovenija je mala državica in je zaradi tega še bolj odvisna od zunanje politike, ki je že sama po sebi najpomembnejša zaradi vpliva na notranje razmere. Namesto da bi imeli ministra za zunanje zadeve z dolgoletno tradicijo "plesanja" po tujih parketih in heterogenimi izkušnjami izven meja, našo diplomacijo vodi človek, ki se s tujimi voditelji sploh ne more pogovarjati – kaj šele dogovarjati – zaradi nepoznavanja jezikov. Strankarsko preživetje je zanj precej bolj pomembno od dobrobiti domovine. Medtem ko se ves svet norčuje iz dejstva, da našo zunanjo politiko vodi šef upokojencev (in verjemite, da se!), se celoten slovenski politični svet temu človeku klanja zaradi njegove pomembnosti v koalicijskih računicah. Kdo je bolj državotvoren: tisti, ki o vsem tem piše ter želi zadeve spremeniti, ali tisti, ki takšno stanje podpira in s tem uničuje ugled države in prihodnost novih generacij? Je boljše graditi na zaigrani politični korektnosti, ali na iskreni želji po boljšem jutri? Vem, da se naši voditelji sklicujejo na dejstvo, da je vodenje ministrstva politična funkcija, a osebno ne bi nikoli sprejel vodenja ministrstva za zdravje, področja, o katerem vem toliko, kolikor o kvantni fiziki. Kako bi se, dragi bralci, počutili v letalu, če bi vedeli, da ga pilotira najboljši notar na svetu, a brez izkušenj v letenju? Meje neokusa postajajo za državljane sprejemljive, ker je v naši politiki vse mogoče. Zato nimamo zunanje politične podobe ter zato postajamo vedno manj in manj pomembni.

 

 

Vedno bolj obskurni v mednarodni politiki

 

Leta 2015 sem v razpravi v Državnem zboru zaprosil, da se v zunanjo politično strategijo vključi slovenski interes do Centralne Evrope. Zadeva je bila sprejeta. Škoda pa je, da strateški dokument ostaja mrtva točka oz. da nas druge države vsakič prehitijo. Zagnali smo proces Brdo, da bi se postavili kot referenčna točka na Balkanu, pa so nam ga "ukradli" Hrvati, ga spremenili v proces Brdo-Brioni ter ga predali Nemcem, ki so si izmislili Berlinski proces. Tako je slovenska dobra ideja postala podizvajalski instrument evropske velesile, ki usluge pripisuje Zagrebu. Zaradi odličnega zunanjepolitičnega pogleda južnih sosedov, ki so si leta 2016 (torej po sprejemu našega strateškega dokumenta zunanje politike) v sodelovanju s Poljsko izmislili pobudo Treh morij, smo izgubili priložnost, da bi postali vodilni člen sodelovanja v Centralni Evropi. Zaradi tega se je moral Borut Pahor z Donaldom Trumpom rokovati v Varšavi in to na povabilo hrvaške kolegice Kolinde Grabar Kitarović, ki pa je z ameriškim predsednikom mirno poklepetala na bilateralnem sestanku ter se dogovorila za pospešeno bilateralno gospodarsko sodelovanje in podporo pri gradnji plinskega terminala na Krku, ki bo iz Hrvaške naredil energetsko in infrastrukturno platformo v tem delu sveta.

 

Poglejmo samo dejstva, ki iz tega izhajajo: leta sterilnih političnih pregovarjanj o plinskem terminalu so naši državi naredila nepopravljivo škodo, saj zavrnitve ideje o terminalu nismo znali utemeljiti (kar bi bilo sprejemljivo) z nobenim pomembnim razlogom, v tem času pa nam je Hrvaška ukradla še pobudo o tesnejšem centralno-evropskem sodelovanju in pridobila podporo ZDA. Mi smo se temu vlaku tako lahko le pridružili, mediji pa zdaj veselo sporočajo o veliki diplomatski zmagi našega predsednika republike, kateremu je Trump zagotovil, da bo prišel na obisk v Slovenijo, saj ima našo državo rad, ker je njegova žena Slovenka ("in ima rada Slovenijo"). Od četrtka dalje je Melania postala politično korektna tema, ker tako ustreza politiki. Ko pa sem kot edini v Sloveniji (z dovoljenjem tega portala!) pred in po volitvah pisal, da mora naša tiha diplomacija delati na povezovanju s Trumpom na podlagi narodnosti njegove žene, saj bi to v vsakem primeru lahko prineslo le nekaj dobrega (tudi v primeru poraza bi Trump še naprej ostal poslovnež svetovnega kalibra, ki posluje z našimi podjetji), so svetovalci predsednika republike name gledali kot na človeka s kugo, večina politikov se je posmehovala, mediji pa so me označili za demagoga. Zdaj ko imamo Melanio spet radi in jo poveličujejo prav tisti, ki so njej in njenemu možu še pred kratkim odkrito nasprotovali, je ponovno vse sprejemljivo in Pahor je veliki zmagovalec. Zmagovalec, ki je s hrvaškim povabilom odšel v Varšavo na sestanek pobude, ki bi jo morali voditi mi, zato da se je na podlagi narodnosti prve dame ZDA rokoval s Trumpom in z njim izmenjal par besed.

 

Očitno v sili tudi vrag muhe žre.

 

Trump ne bo pomagal Sloveniji pri implementaciji arbitražne razsodbe, ker Združenim državam nekaj takšnega ni uspelo niti, ko so jih lansko leto za pomoč prosili Filipini zaradi zanikanja veljavnosti razsodbe o meji na morju s strani Kitajske. In zato, ker (vsaj trenutno) podpira hrvaško pobudo Treh morij, ki Zagreb postavlja za referenčni center za politično, infrastrukturno in gospodarsko povezovanje celotne regije.

 

Pahor je šel namesto na Kohlov pogreb raje v Dubrovnik, Cerar pa je ostal doma, ker se je pokvaril vladni falcon.

 

 

Osamljeni in brez zaveznikov

 

Povrhu vsega pa lahko pričakujemo še tiho, a učinkovito nemško podporo Hrvaški – in glede na to, da živimo znotraj EU, je ta podatek zagotovo še bolj pomemben – pri iskanju izhoda iz zagate ter pri sprejetju nekega sporazuma (ali tudi ne) s Slovenijo, ki bo Plenkovića izpeljal iz notranjepolitičnih problemov. Hrvaški premier je zelo dober prijatelj z nemškim komisarjem Oettingerjem, njegova stranka pa je tudi partnerica Merklove CDU znotraj Evropske ljudske stranke. In še nekaj je, kar v prihodnjih mesecih zagotovo ne bo šteto nam v plus: nemška kanclerka namreč nikakor ni mogla spregledati, da se nihče od naših predstavnikov vlade ni udeležil pogreba Helmuta Kohla, Nemca in mentorja Angele Merkel, ki naša država ogromno dolguje. Gre za diplomatski spodrsljaj, ki nas bo drago stal!  

 

Tako arbitraža kot patetično izpeljano povabilo Trumpa ter nepopravljiva zunanjepolitična napaka v primeru pogreba Helmuta Kohla kažejo, da v mednarodnih odnosih zgolj sledimo dogodkom, namesto da bi jih krojili. Nimamo strategije, nimamo zunanjega ministra, nimamo sposobnih svetovalcev in nimamo primernih pravnikov. Vem, da sem si v enem samem stavku nakopičil zamero skoraj celotne politične elite, a čas je, da nekdo začne na to vztrajno opozarjati. Vsak bi moral pretehtati, ali s svojim delom ustvarja skupno dobro, ali pa brez kančka slabe vesti ruši boljši jutri. V kratkem obdobju se mogoče ne bo spremenilo veliko, a na dolgi rok – če ne drugega - bomo vsaj lahko večkrat rekli: "Smo imeli prav."

 

Slovenija ne sme ostati poligon za arogantne, nepoštene, samovšečne politike, pa tudi za tiste ne, ki bi morali kaj reči, a je molk zanje bolj udoben in koristen. Za domovino gre … in prepričan sem, da se je marsikdo od bralcev portala+ pred šestindvajsetimi leti zanjo boril in danes ve, kako težko je le opazovati propad.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
O višini javnega dolga in obrestnih merah v času krize
8
22.11.2022 23:00
Po višini dolga je Slovenija sicer še vedno pod povprečjem Evropske unije, vendar se moramo zavedati, da smo kot majhna država ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
25
21.11.2022 20:00
Slovenija je tako polarizirana, da se njeni prebivalci ne strinjamo več (?) niti o pomenu osamosvojitve. Mnenja so tako deljena, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Rent-a-Pilot: China Hiring Retired Military Personnel from Western Countries
11
20.11.2022 22:49
Pressure is increasing for investigation from the United Kingdom, Australia and New Zealand against reported recruitment of ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ramzan Kadirov, najljubši Putinov zasebni morilec na daljinsko upravljanje
9
16.11.2022 22:45
Ramzan Ahmatovič Kadirov je formalno predsednik Republike Čečenije, ki je formalno del Rusije. Rad ima medijsko pozornost in ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Predsednica je rojena: Ponovna zmaga ideologije s potencialno lučko na koncu tunela
37
14.11.2022 00:48
Dobili smo prvo predsednico države. Nataša Pirc Musar, ki jo je BBC sinoči označil kot Trumpovo odvetnico (ker je pred leti v ... Več.
Piše: Uredništvo
Zmagala bo Nataša Pirc Musar, Anže Logar ga je strateško polomil, ker ni pravočasno izstopil iz svoje stranke SDS
40
09.11.2022 19:00
Le nekaj dni pred odločilnim krogom predsedniških volitev je tehtnica na strani Nataša Pirc Musar, ki za razliko od ... Več.
Piše: Uredništvo
Rowan Atkinson: Proti sovražnemu govoru se moramo boriti s še več svobode govora!
21
30.10.2022 21:15
Do netolerance nimam tolerance! Proti sovražnemu govoru se ne bori s cenzuro ali represijo, ampak s še več svobode govora, je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Bilo je nekoč v Muri: Kratka zgodba o dolgem in prav nič političnem umiranju neke tovarne
12
29.10.2022 22:59
Od propada Mure je minilo že kar nekaj let, vendar zgodbe o tej tovarni še živijo. Pogosto slišimo, da je znamenita pomurska ... Več.
Piše: Bine Kordež
Postmoderna banalnost zla: Putinovi ubijalci z daljinskim upravljalnikom
14
28.10.2022 20:00
Mednarodni kolektiv raziskovalnih novinarjev Bellingcat je razkril, da globoko v drobovju Glavnega računalniškega centra ruskih ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Russia, China's new gas station: Xi wants to buy oil from Putin at a cheaper rate
6
21.10.2022 21:00
China has been stockpiling cheap oil to build up its strategic reserves. It has found Russia as an ideal source from where it ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Genialna logika Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: 3 x nezakonito = zakonito!
6
18.10.2022 20:30
V medijih smo doslej že prebirali, kako se Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) spreneveda, ko dobi vprašanja, ... Več.
Piše: Uredništvo
Xi faces challenge of shrinking Chinese population as he goes for the third term
11
16.10.2022 21:00
President Xi Jinping faces the real threat of a shrinking Chinese population as he gears up to accept a third term of power and ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Posledice vojne v Ukrajini so že dosegle rusko družbo in nikakor niso nedolžne
10
15.10.2022 21:20
Tisti ruski mediji, ki so še uspeli ohraniti nekaj neodvisnosti, poročajo o različnih posledicah vojne v Ukrajini za rusko ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Hiperprodukcija elite: Države, ki ustvarjajo visoko izobražene, a zafrustrirane in razočarane mlade ljudi, same silijo v težave!
8
07.10.2022 23:00
Problem prekomerne proizvodnje elite in ohranjanje razmeroma visokega števila vpisnih mest na suficitarnih študijskih programih ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Kje so realne poti za zmanjševanje neenakosti pri nas?
11
05.10.2022 19:55
Dohodkovna in premoženjska neenakost prebivalstva je vsekakor ena izmed najbolj izpostavljenih slabih strani sodobnega sveta. ... Več.
Piše: Bine Kordež
G7 Plans for New Global Infrastructure Initiative to Challenge China’s Belt and Road Initiative
8
03.10.2022 20:30
China has tried to project itself as a helping hand for developing countries in matters of infrastructure and economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Skoraj izgubljena vojna: Ali Putin lahko konča vojno v Ukrajini in ohrani oblast v Rusiji?
16
01.10.2022 23:59
Putin se je z napadom na Ukrajino pošteno zaplezal in v tej vojni skoraj ne more več zmagati. Vsaj s konvencionalnim orožjem ne. ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
"Stara sovjetska doktrina, ki ji Rusi še vedno sledijo, lokalnim poveljnikom dovoljuje uporabo taktičnega jedrskega orožja, da bi preprečili poraz ali izgubo ruskega ozemlja."
10
30.09.2022 21:00
V petek, 30. septembra 2022, je Rusija dokončno podrla že tako trhlo arhitekturo mednarodnega prava in odnosov med suverenimi ... Več.
Piše: Uredništvo
Z ukazom o mobilizaciji je Putinova vojna čez noč vstopila v ruske domove
16
22.09.2022 23:00
Rusija ponovno močneje igra na karto zastraševanja Zahoda z možnostjo uporabe jedrskega orožja. Toda po uradni ruski jedrski ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Koliko časa lahko Zoran Jankovič protipravno zanika pravico do groba in spomina?
9
21.09.2022 21:35
Predsednik vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman je vsem štirim predsednikom oziroma trem ... Več.
Piše: Jože Dežman
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.126
02/
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
Denis Poniž
Ogledov: 1.956
03/
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.900
04/
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.504
05/
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
Milan Krek
Ogledov: 1.707
06/
Pred referendumom o nacionalki: Samoupravni zavod RTV – imejte ga, na vaše stroške!
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.644
07/
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
Valerio Fabbri
Ogledov: 949
08/
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.367
09/
Rusija je država, ki podpira terorizem
Božo Cerar
Ogledov: 672
10/
O višini javnega dolga in obrestnih merah v času krize
Bine Kordež
Ogledov: 860