Razkrivamo

Pahor, Cerar, Erjavec in ostali: vaše brezpogojno sprejemanje arbitražne razsodbe nas je stisnilo v mrtvi kot!

Ker je prispevek, ki ga je minuli teden o arbitražni razsodbi o meji s Hrvaško pripravil naš sodelavec Laris Gaiser, sprožil precej odzivov in tudi kritik, ga je uredništvo portala+ zaprosilo, naj svoje teze dodatno argumentira in pojasni. Gaiser je izziv sprejel in pripravil obširnejšo analizo mednarodnega položaja Slovenije po formalni razglasitvi sodbe Arbitražnega sodišča v Haagu, pri čemer ni pozabil opozoriti na geostrateške prednosti Hrvaške, zlasti pa na dejstvo, da naša država po zaslugi nesposobnih in nekompetentnih politikov v Evropi in svetu zadnja leta nima več pravih prijateljev in zaveznikov.

09.07.2017 22:00
Piše: Laris Gaiser
Ključne besede:   arbitraža   Slovenija   Hrvaška   Haag   Karl Erjavec   Donald Trump   Angela Merkel   Ronny Abraham   Helmut Kohl

Foto: www.icj-cij.org

Tako arbitraža kot patetično izpeljano povabilo Trumpa ter nepopravljiva zunanje politična napaka v primeru pogreba Helmuta Kohla kažejo, da v mednarodnih odnosih zgolj sledimo dogodkom, namesto da bi jih krojili. Nimamo strategije, nimamo zunanjega ministra, nimamo sposobnih svetovalcev in nimamo primernih pravnikov.

Četrtega julija sem na portalu+ objavil članek (vir), s katerim sem želel opozoriti, da arbitraža prinaša dvoumne zaključke. Zakaj? Zato ker v njenem predzadnjem členu piše, da je razsodba zavezujoča in dokončna, a nato – nepričakovano – je zapisano še, da to velja v kolikor oziroma dokler se strani ne dogovorita drugače. Čeprav se je name v zgolj štiriindvajsetih urah usul dobršen del pravniškega sveta, politikov in bralcev, moj dvom o tem členu ostaja in ga ne želim umakniti. Ker sem tudi sam diplomiral iz prava in študij nadaljeval v smeri mednarodnih odnosov in geopolitike, menim, da se mi težko zanika znanje na tem področju, sploh če k temu dodam še kakšno mednarodno izkušnjo. Ne glede na vse mogoče poskuse samozaščite naših pravnikov – ki do tistega trenutka razsodbe sploh še niso prebrali ali pa problema zaradi politične stabilnosti niso želeli odpreti – ta primer nakazuje na popolno nerazumevanje dejstev. Res je, da je dogovor med suverenimi državami vedno mogoč, saj v realpolitičnem svetu nad državo "obstaja le Bog", pa vendar je stavek, ki ga je sodišče umestilo v predzadnji člen razsodbe, neobičajen. Tega principa se ne umešča - in ga tudi ne najdemo v nobeni drugi primerljivi končni odločitvi arbitražnih razsodb! - v sodbe, saj te izhajajo iz svobodno izražene volje suverenih držav po omejitvi njihovih lastnih pristojnosti z arbitražami. Suverena se torej na podlagi recipročnosti strinjata, da se določen spor preda tretjemu in to v končno in zavezujočo odločitev.

 

Natanko tako se je zgodilo v našem primeru. Slovenija in Hrvaška sta se kot suvereni državi, ki se lahko dogovorita kar koli (v skrajnem primeru lahko razglasita tudi vojno), dogovorili, da bosta problematiko reševanja meje predali tujemu arbitražnemu sodišču, in to zato, da bo ta odločitev zanju "zavezujoča in bo pomenila dokončno rešitev spora". Tako piše v 7. členu Sporazuma o arbitraži, ki ima veljavnost mednarodne pogodbe (vir). Iz tega izhaja, da je predzadnji člen arbitražne razsodbe v trenutku, ko je sodišče dodalo pleonastičen stavek, v katerem pojasnjuje, da so odločitve dokončne in zavezujoče le dokler in če se državi ne odločita drugače, popoln pravni absurd, ki ga lahko smatramo celo za kršitev 7. člena Sporazuma o arbitraži.

 

Za vlado in politične stranke arbitraža predstavlja le teren za nabiranje političnih točk. Menim, da v tem trenutku nihče od njih v svojem srcu ne nosi usode domovine. Zato se je zaradi mojega članka dvignila dimna zavesa celotnega pravnega, političnega in medijskega sistema, s tem pa se je zaščitila elita, ki bi ob obelodanjeni resnici tvegala razpad. Če bi po prebrani razsodbi uradno izrazili svoje nezadovoljstvo, bi to predstavljalo daleč najboljšo pozicijo. Hrvatom bi olajšali stanje in jim psihološko omogočili sprejem razsodbe v notranji politiki, izkoristili bi lahko morebitna (praktično neizogibna) pogajanja z dodatnimi dokazi sebi v prid (sploh na podlagi dvoumnega člena razsodbe, o kateri razpravljam), v evropski skupnosti pa ne bi izpadli kot zmagovalci, ki zdaj jočejo in iščejo zadoščenje s pomočjo drugih, ker sami ne vedo, kako iz zagate (za katero so sami krivi). Naše takojšnje oznanjanje zadovoljstva in brezpogojno sprejemanje razsodbe sta nas spravila v mrtvi kot. Prave strategije nimamo, ker naše stranke ne mislijo na višje cilje domovine, ampak se borijo le za svoj prav v notranji politiki.

 

Zato lahko rečem, da nas vodijo politiki in ne državniki.

 

 

Klavzula, ki je druge arbitraže nimajo

 

Mantra, uperjena proti mojemu članku, je temeljila na tem, da je moja analiza nekredibilna, ker ne upošteva možnosti mednarodnega principa za dvostranski dogovor. Prav zato, ker sem to upošteval in prav zato, ker smo se o tem s Hrvati vnaprej dogovorili, sem bil ob prebiranju razsodbe preprosto zgrožen. Kolegica, ki jo zelo cenim, me je opozorila, da bodo ljudje in hrvaški medij mojo tezo pobrali kot vroče žemlje. To pa se ni zgodilo, ker je naš sistem tezo izoliral s kvazi protiargumentacijo in debati ni pustil proste poti, saj bi ta bila za našo elito pogubna. Naši južni sosedje pa se iz zagate ne morejo reševati z določilom iz arbitraže, saj ji ne priznavajo nobenih pravnih posledic.

 

 

Klavzula, ki relativizira dokončnost arbitražne sodbe.

 

 

Primeri arbitraž med Nikaragvo in Kolumbijo ali Kitajsko in Filipini - če jih samo naštejem par nam primerljivih - ne vsebujejo takšnih klavzul, ker te preprosto ne sodijo v arbitražne razsodbe, ki temeljijo na predhodnem dvostranskem dogovoru. Če pa se bosta dve državi nekega dne dogovorili drugače, pa je to stvar mednarodnih odnosov in ne več določenega sodišča! Vem, da so takšne razprave o podrobnostih dolgočasne, ampak hudič se vedno skriva v detajlih in v interpretacijah. V kolikor bi bilo res – kot nam želi dopovedati politika s svojimi servilnimi pravniki, ki so sokrivi, da smo ozemlje in državljane izgubili zaradi napačnih formulacij pojmov oz. zahtev (npr. odprto morje etc.) –, da je princip standardni del razsodbe, potem pa zahtevam takojšen odstop celotne vlade, umik kandidature predsednika Boruta Pahorja na naslednji volitvah in začetek sodne preiskave proti vsem tistim, ki so narod nagovarjali za potrditev Sporazuma o arbitraži. Za trenutek pustimo ob strani dejstvo, da je Karl Erjavec kriv za to, da je Hrvatom ponudil možnost umika iz procesa in da bi že samo zaradi tega moral prevzeti celotno odgovornost za nastalo situacijo. Ampak če so takratni voditelji in pravniki vedeli (kot zdaj posredno trdijo), da bi lahko bila zadeva po razsodbi še vedno nedokončna in nezavezujoča, torej v nasprotju s tem, kar je pisalo v sporazumu o arbitraži, ki smo ga potrdili na referendumu, potem morajo odgovarjati zaradi naklepne prevare in zlorabe položaja. Na nas so prevalili odgovornost sporazuma, istočasno pa zamolčali resnico o vseh možnih posledicah! Kdo pa bi sploh glasoval za sporazum, ki ne bi prinesel dokončne rešitve, zanj pa bi odobrili porabo sedmih milijonov evrov državnega proračuna za prazen nič?

 

 

Rešilni izhod za Hrvaško?

 

Po mojem skromnem mnenju stavek, da razsodba velja le dokler smo sprti in da se lahko še vedno pogajamo bilateralno za drugačno rešitev, izhaja iz okoliščin, v katerih je potekala arbitraža, in da je to rešilni stavek arbitrov, s katerim so Hrvaški podarili izhod v sili za nastalo situacijo po prisluškovalni aferi. Zelo zgovoren je tudi trenutek, ko je zgolj po enem samem tednu odstopil naš arbiter Ronny Abraham. Človek - ki smo ga mi sami imenovali, ker je užival naše zaupanje - je po poglobitvi v besedilo dokumentov in v dogajanje raje zavrnil mandat in nam s tem na eleganten način povedal, da naša stališča ne uživajo njegovega zaupanja.

 

Ronny Abraham, naslednik kompromitiranega Jerneja Sekoleca, je odstopil v zgolj tednu dni.

 

 

Naša neizkušenost nas je pripeljala do tega, da smo se zaobljubili razsodbi še pred njenim branjem. Nismo izkoristili možnosti premisleka ali vsaj normalnega stavka "bomo preučili in potem izrazili mnenje", ki nam ga je na pladnju nudila Hrvaška, s tem ko je odkorakala s prizorišča. Imeli smo čas za oblikovanje strategije, a smo raje sami sebi vnaprej omejili opcije odgovora. Kot predsednik Panevropskega gibanja Slovenije sem bil na dan razsodbe prvi in dlje časa edini, ki je povedal, da je arbitražni rezultat slab, da se z njim ne strinjam, vendar ga spoštujem kot član mednarodne skupnosti. Še danes ga spoštujem, a vsak dan bolj ugotavljam, da je kontradiktoren, da je izdan na pomanjkljivih virih, da smatra kataster, ki je administrativni instrument notranje politike, kot izhodišče za odločitve na podlagi mednarodnega prava, in da na morju še zdaleč ni upošteval navodila sojenja po pravičnosti (SoA, člen 4.b).

 

 

Odprto morje in njegov problem

 

Istočasno ugotavljam, da so bili sodniki zgroženi, da vsa ta leta nihče od naših pravnikov ni vprašal državljanov, ki živijo na spornih ozemljih, česa si želijo - to je potrdil dokumentarni film na RTV Slovenija 27. junija 2017 (vir) -, da so našim pravnikom morali obrazložiti, da je pojem "odprto morje" - s katerim smo želeli stik in o katerem govorimo v Sporazumu o arbitraži - neuporaben v mediteranskem prostoru, nerazumno in preprosto neverjetno pa je tudi dejstvo, da čeprav so arbitri nam v prid vedno uporabljali dokumente iz časa Avstro-Ogrske, pa si z Manifestom cesarja Karla iz leta 1918 (s katerim so bile določene meje vseh narodov cesarstva in na katerih še danes temelji tudi Republika Avstrija) niso mogli pomagati, ker ga Slovenija ni upoštevala. Državljane in ozemlje smo izgubili zato, ker nas vodijo nesposobneži. Hrvati, ki bi se razsodbe morali veseliti, pa so sami sebe postavili v pozicijo brez izhodišča ter zdaj iščejo način, da bi se vrnili v igro brez notranjepolitičnih posledic.

 

Vsako leto na najuglednejši diplomatski akademiji na svetu predavam in ocenjujem več sto diplomatov s celega sveta. Dobro vem, kakšni so standardi, ki jih tako pomembna služba zahteva od zaposlenih. Ljudje, ki predstavljajo države, vedo, da morajo biti najboljši med najboljšimi, ker že samo ena njihova napaka ali pomanjkljivost lahko vpliva na usodo narodov. Ker sem vpleten v takšne procese, mirne duše trdim, da naš zunanji minister ne dosega znanja povprečnega zaposlenega na MZZ-ju. Mirne duše trdim, da je odgovoren za to, da še danes nimamo urejenih odnosov s Hrvaško in da bi za to moral plačati; kriv je, ker je izbral ekipo, ki je sledila arbitraži, ter jo vodil tako, da je svoje delo opravljala malomarno in se dala ujeti v past tujih obveščevalnih služb, kot je kriv tudi v primeru (še huje), če tega projekta ni vodil in ni vedel, kako podrejeni sledijo najpomembnejšemu dosjeju, ki ga je imel na mizi v teku mandatov! Gre za objektivno odgovornost! Tako kot so objektivno odgovorni vsi tisti pravniki in politiki (naj spomnim, da je Borut Pahor v času, ko je bil predsednik države pravnik Danilo Türk, s katerim je sodelovala pravnica dr. Vasilka Sancin, 16. novembra 2009 sam povedal, da smo prav "mi" zahtevali besedo junction namesto teritorial contact (vir)), ki so sporazum o arbitraži napisali pomanjkljivo oz. so ga odobrili.

 

 

 

 

 

Odgovornost, strah in pogum

 

Sleherni državljan na svojem delovnem mestu odgovarja za vedenje in rezultate svojega dela. Zakaj bi pravniki in politiki, ki oblikujejo naše usode, vedno bili izjema? Če so krivi za nastalo situacijo in izgube, naj odgovarjajo. Zato ponovno zahtevam, da postanejo vsi dokumenti, na katerih je temeljila arbitražna sodba in jih je Republika Slovenija predala arbitražnemu sodišču, javnosti dostopni!

 

V zadnjih dneh so mi očitali, da delim narod, da sem plačan za provociranje in da nisem dober državljan. Mirno zagotavljam, da s prvim dnem, ko me bo nekdo plačal ali ne bom več verjel v slovenski narod, mojih kolumn ne bo več mogoče brati. Dokler še verjamem v Slovenijo, bom pisal in svobodno izražal svoje mnenje. Sem človek, ki prav nikomur nič ne dolguje in nisem nikoli živel na račun politike. Imam se za dobrega strokovnjaka na lastnem področju in zato velikokrat tudi nisem dobrodošel, a se s tem ne obremenjujem.

 

 

Slovenijo v svetu predstavlja Karl Erjavec, šef stranke upokojencev.

 

 

Na žalost živimo v državi, kjer nam v večini primerov vladajo drugorazredni politiki z ničnim poznavanjem mednarodnih odnosov ali realnega sveta. Slovenija je mala državica in je zaradi tega še bolj odvisna od zunanje politike, ki je že sama po sebi najpomembnejša zaradi vpliva na notranje razmere. Namesto da bi imeli ministra za zunanje zadeve z dolgoletno tradicijo "plesanja" po tujih parketih in heterogenimi izkušnjami izven meja, našo diplomacijo vodi človek, ki se s tujimi voditelji sploh ne more pogovarjati – kaj šele dogovarjati – zaradi nepoznavanja jezikov. Strankarsko preživetje je zanj precej bolj pomembno od dobrobiti domovine. Medtem ko se ves svet norčuje iz dejstva, da našo zunanjo politiko vodi šef upokojencev (in verjemite, da se!), se celoten slovenski politični svet temu človeku klanja zaradi njegove pomembnosti v koalicijskih računicah. Kdo je bolj državotvoren: tisti, ki o vsem tem piše ter želi zadeve spremeniti, ali tisti, ki takšno stanje podpira in s tem uničuje ugled države in prihodnost novih generacij? Je boljše graditi na zaigrani politični korektnosti, ali na iskreni želji po boljšem jutri? Vem, da se naši voditelji sklicujejo na dejstvo, da je vodenje ministrstva politična funkcija, a osebno ne bi nikoli sprejel vodenja ministrstva za zdravje, področja, o katerem vem toliko, kolikor o kvantni fiziki. Kako bi se, dragi bralci, počutili v letalu, če bi vedeli, da ga pilotira najboljši notar na svetu, a brez izkušenj v letenju? Meje neokusa postajajo za državljane sprejemljive, ker je v naši politiki vse mogoče. Zato nimamo zunanje politične podobe ter zato postajamo vedno manj in manj pomembni.

 

 

Vedno bolj obskurni v mednarodni politiki

 

Leta 2015 sem v razpravi v Državnem zboru zaprosil, da se v zunanjo politično strategijo vključi slovenski interes do Centralne Evrope. Zadeva je bila sprejeta. Škoda pa je, da strateški dokument ostaja mrtva točka oz. da nas druge države vsakič prehitijo. Zagnali smo proces Brdo, da bi se postavili kot referenčna točka na Balkanu, pa so nam ga "ukradli" Hrvati, ga spremenili v proces Brdo-Brioni ter ga predali Nemcem, ki so si izmislili Berlinski proces. Tako je slovenska dobra ideja postala podizvajalski instrument evropske velesile, ki usluge pripisuje Zagrebu. Zaradi odličnega zunanjepolitičnega pogleda južnih sosedov, ki so si leta 2016 (torej po sprejemu našega strateškega dokumenta zunanje politike) v sodelovanju s Poljsko izmislili pobudo Treh morij, smo izgubili priložnost, da bi postali vodilni člen sodelovanja v Centralni Evropi. Zaradi tega se je moral Borut Pahor z Donaldom Trumpom rokovati v Varšavi in to na povabilo hrvaške kolegice Kolinde Grabar Kitarović, ki pa je z ameriškim predsednikom mirno poklepetala na bilateralnem sestanku ter se dogovorila za pospešeno bilateralno gospodarsko sodelovanje in podporo pri gradnji plinskega terminala na Krku, ki bo iz Hrvaške naredil energetsko in infrastrukturno platformo v tem delu sveta.

 

Poglejmo samo dejstva, ki iz tega izhajajo: leta sterilnih političnih pregovarjanj o plinskem terminalu so naši državi naredila nepopravljivo škodo, saj zavrnitve ideje o terminalu nismo znali utemeljiti (kar bi bilo sprejemljivo) z nobenim pomembnim razlogom, v tem času pa nam je Hrvaška ukradla še pobudo o tesnejšem centralno-evropskem sodelovanju in pridobila podporo ZDA. Mi smo se temu vlaku tako lahko le pridružili, mediji pa zdaj veselo sporočajo o veliki diplomatski zmagi našega predsednika republike, kateremu je Trump zagotovil, da bo prišel na obisk v Slovenijo, saj ima našo državo rad, ker je njegova žena Slovenka ("in ima rada Slovenijo"). Od četrtka dalje je Melania postala politično korektna tema, ker tako ustreza politiki. Ko pa sem kot edini v Sloveniji (z dovoljenjem tega portala!) pred in po volitvah pisal, da mora naša tiha diplomacija delati na povezovanju s Trumpom na podlagi narodnosti njegove žene, saj bi to v vsakem primeru lahko prineslo le nekaj dobrega (tudi v primeru poraza bi Trump še naprej ostal poslovnež svetovnega kalibra, ki posluje z našimi podjetji), so svetovalci predsednika republike name gledali kot na človeka s kugo, večina politikov se je posmehovala, mediji pa so me označili za demagoga. Zdaj ko imamo Melanio spet radi in jo poveličujejo prav tisti, ki so njej in njenemu možu še pred kratkim odkrito nasprotovali, je ponovno vse sprejemljivo in Pahor je veliki zmagovalec. Zmagovalec, ki je s hrvaškim povabilom odšel v Varšavo na sestanek pobude, ki bi jo morali voditi mi, zato da se je na podlagi narodnosti prve dame ZDA rokoval s Trumpom in z njim izmenjal par besed.

 

Očitno v sili tudi vrag muhe žre.

 

Trump ne bo pomagal Sloveniji pri implementaciji arbitražne razsodbe, ker Združenim državam nekaj takšnega ni uspelo niti, ko so jih lansko leto za pomoč prosili Filipini zaradi zanikanja veljavnosti razsodbe o meji na morju s strani Kitajske. In zato, ker (vsaj trenutno) podpira hrvaško pobudo Treh morij, ki Zagreb postavlja za referenčni center za politično, infrastrukturno in gospodarsko povezovanje celotne regije.

 

Pahor je šel namesto na Kohlov pogreb raje v Dubrovnik, Cerar pa je ostal doma, ker se je pokvaril vladni falcon.

 

 

Osamljeni in brez zaveznikov

 

Povrhu vsega pa lahko pričakujemo še tiho, a učinkovito nemško podporo Hrvaški – in glede na to, da živimo znotraj EU, je ta podatek zagotovo še bolj pomemben – pri iskanju izhoda iz zagate ter pri sprejetju nekega sporazuma (ali tudi ne) s Slovenijo, ki bo Plenkovića izpeljal iz notranjepolitičnih problemov. Hrvaški premier je zelo dober prijatelj z nemškim komisarjem Oettingerjem, njegova stranka pa je tudi partnerica Merklove CDU znotraj Evropske ljudske stranke. In še nekaj je, kar v prihodnjih mesecih zagotovo ne bo šteto nam v plus: nemška kanclerka namreč nikakor ni mogla spregledati, da se nihče od naših predstavnikov vlade ni udeležil pogreba Helmuta Kohla, Nemca in mentorja Angele Merkel, ki naša država ogromno dolguje. Gre za diplomatski spodrsljaj, ki nas bo drago stal!  

 

Tako arbitraža kot patetično izpeljano povabilo Trumpa ter nepopravljiva zunanjepolitična napaka v primeru pogreba Helmuta Kohla kažejo, da v mednarodnih odnosih zgolj sledimo dogodkom, namesto da bi jih krojili. Nimamo strategije, nimamo zunanjega ministra, nimamo sposobnih svetovalcev in nimamo primernih pravnikov. Vem, da sem si v enem samem stavku nakopičil zamero skoraj celotne politične elite, a čas je, da nekdo začne na to vztrajno opozarjati. Vsak bi moral pretehtati, ali s svojim delom ustvarja skupno dobro, ali pa brez kančka slabe vesti ruši boljši jutri. V kratkem obdobju se mogoče ne bo spremenilo veliko, a na dolgi rok – če ne drugega - bomo vsaj lahko večkrat rekli: "Smo imeli prav."

 

Slovenija ne sme ostati poligon za arogantne, nepoštene, samovšečne politike, pa tudi za tiste ne, ki bi morali kaj reči, a je molk zanje bolj udoben in koristen. Za domovino gre … in prepričan sem, da se je marsikdo od bralcev portala+ pred šestindvajsetimi leti zanjo boril in danes ve, kako težko je le opazovati propad.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
5
14.10.2019 23:00
Potem ko je spomladi klavrno propadel poskus imenovanja Mira Preka in Marka Pavlihe za sodnika Splošnega sodišča Evropske unije ... Več.
Piše: Uredništvo
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
3
13.10.2019 18:00
Kljub temu, da je središče svetovne pozornosti zadnje dni zaradi turške invazije usmerjeno na sever Sirije, pa razmere na ... Več.
Piše: Shane Quinn
Popravek: Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
0
12.10.2019 08:00
Zapis z naslovomZmeda v Mladiki zahteva popravek, ker napačno interpretira 27. člen Zakona o zunanjih zadevah in piše o ... Več.
Piše: Uredništvo
Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
9
08.10.2019 21:40
Potem ko se je umaknil s položaja predsednika stranke in mesto prepustil operativno sposobnejšemu Zdravku Počivalšku, Miro Cerar ... Več.
Piše: Uredništvo
Pada vlada? Jutri še ne - kljub izsiljevanju Levice, je pa že pripravljen "Scenarij 2020", ključna stranka bo SMC!
15
07.10.2019 18:00
Vladna koalicija bo razpadla, Marjan Šarec ne bo sposoben odpeljati mandata do konca, probleme bo imel tudi s predsedovanjem ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Resnica o slovenskem BDP: Ali z rastjo v primerjavi z Evropsko unijo res zaostajamo?
4
03.10.2019 22:00
Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti ... Več.
Piše: Bine Kordež
Divjina Zmaga Šmitka (1): Mitično bivališče hudiča, demonov, duš in duhov, kraljestvo divjih živali, a tudi domovanje svetega
3
28.09.2019 08:30
Zadnja leta svojega življenja je slovenski etnolog in antropolog Zmago Šmitek - umrl je septembra lani - posvetil preučevanju ... Več.
Piše: Uredništvo
Šarčev fototermin z Melanio in Donaldom Trumpom v New Yorku ni nič drugega kot vladni "davkoplačevalski turizem"
9
25.09.2019 23:59
Razlog za udeležbo številčne vladne delegacije na tradicionalnem jesenskem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Šarčev minister za zdravje Aleš Šabeder ne bi smel postati generalni direktor Kliničnega centra, saj je bil na to mesto imenovan nezakonito!
11
24.09.2019 23:25
Aleš Šabeder, ki se te dni v New Yorku hvali, kako izjemno imamo v Sloveniji urejeno zdravstveno varstvo, je bil natankoleto in ... Več.
Piše: Uredništvo
Zaradi izsiljevanja obsojeni Vladimir Vodušek zdaj očita "reketiranje" Bojanu Požarju in trdi, da je samo od Telekoma pokasiral 120.000 evrov!
12
19.09.2019 22:30
Vladimir Vodušek, ki je bil septembra lani zaradi izsiljevanja obsojen na poldrugo leto zapora, je na svoji spletni strani ... Več.
Piše: Uredništvo
Slabe terjatve: Poceni nakupi z neverjetnimi diskonti danes prinašajo milijonske dobičke
3
15.09.2019 20:00
Priložnost za nakup slabih terjatev slovenskih bank so doslej uspešno izkoristili že različni tuji skladi, denimoYork, ki se ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Ponovno odkriti mojster (7. del): Se domovina sploh zaveda, kako ga ceni slovanska Praga in da ga osebno podpirata predsednik Masaryk in prva dama?
0
15.09.2019 11:00
Objavljamo zadnji del feljtona o Jožetu Plečniku, ki mu je Peter Krečič, njegovveliki raziskovalec, posvetil obsežno ... Več.
Piše: Uredništvo
Kitajska je danes za Združene države večja grožnja kot Japonska pred osemdesetimi leti
16
12.09.2019 23:15
Današnje Kitajske ne moremo primerjati z nekdanjim japonskim cesarstvom, četudi se včasih zdi, da so Združene države Amerike do ... Več.
Piše: Shane Quinn
Kot svinje z mehom: Vodstvo FIHO odgovarja sedmerici članov sveta te fundacije
0
12.09.2019 11:30
Skladno z določbami Zakona o medijih objavljamo odgovor vodstva Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje Makedonija: Kako so strmoglavili staro in vzpostavili novo, poslušno oblast in kakšna je bila pri tem vloga slovenskih diplomatov
9
08.09.2019 23:15
V torek naj bi bilo jasno, kako se bodo razdelili prihodnji resorji Evropske komisije in katerega bo dobila Slovenija. Ali bo ... Več.
Piše: Andrej Dočinski
Ali lahko Ali Milani, v Iranu rojeni Londončan, premierju Borisu Johnsonu odvzame poslanski stolček?
7
07.09.2019 00:00
V Iranu rojeni Ali Milani se je pri petih letih priselil v Veliko Britanijo. Kot kandidat laburistične stranke namerava odvzeti ... Več.
Piše: Uredništvo
Ponovno odkriti mojster (6. del): "Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja."
1
06.09.2019 00:37
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno ... Več.
Piše: Uredništvo
"Mi se ne gremo več te preklete Evropske unije, mi gremo zdaj nazaj v partizane."
42
03.09.2019 23:00
Slovenija ne potrebuje več Evropske unije, kajti pri nas smo mi gospodar. Tujega nočemo, svojega ne damo. Pri nas se že od 1945. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ponovno odkriti mojster (5. del): "Prva dolžnost človeka je, da ostane pošten!"
0
01.09.2019 10:00
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno ... Več.
Piše: Uredništvo
Afera Miro Prek: Za njegov sodniški stolček v Luksemburgu se brutalno lobira, tudi v Sodnem svetu
1
30.08.2019 23:59
31. avgusta formalno poteče mandat slovenskemu sodniku na Splošnem sodišču EU v Luksemburgu Miru Preku, ki je bil deležen obtožb ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Pada vlada? Jutri še ne - kljub izsiljevanju Levice, je pa že pripravljen "Scenarij 2020", ključna stranka bo SMC!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,618
02/
Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
Uredništvo
Ogledov: 3,351
03/
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
Uredništvo
Ogledov: 2,320
04/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,239
05/
Šarčeva Slovenija v Evropskem svetu: Majhna, šibka in nepomembna
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,976
06/
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
Božo Cerar
Ogledov: 1,587
07/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,563
08/
Adria Airways je mrtva, naj živi Adria Airways!
Angel Polajnko
Ogledov: 2,231
09/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 1,154
10/
Uredniški komentar: Zakaj si Šarec zasluži impeachment? Zato ker je zlorabil položaj in zato ker prostovoljno ne bo nikoli odstopil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 5,682