Slovenski mediji so poročali, da bo podjetje United Grup kupilo družbo Pro Plus, ki lastniško obvladuje Kanal A in POP TV. V paketu bo prodana tudi hrvaška Nova TV. Gre, skratka, za kar velik posel. No, manj znano pa je, da je podjetje United Gorup v lasti newyorškega sklada (investicijske družbe) Kohlberg Kravis Roberts & Co., ki ga od maja 2013 vodi general David Petraeus (decembra 2014 je postal tudi partner te firme). KKR - kar je okrajšava te družbe - je nekdanjega generala ameriške vojske s štirimi zvezdicami, ki se je upokojil po 37 letih službovanja, angažirala zaradi njegovih vodstvenih sposobnosti, poznavanja razmer v svetu in referenc. Morda ni odveč omeniti neprijetno podrobnost, in sicer da je bil Petraeus, ki je v letih 2011 in 2012 vodil ameriško Centralno obveščevalno agencijo CIA (imenoval ga je Barack Obama), 23. aprila 2015 pogojno obsojen in kaznovan tudi s plačilom 100.000 evrov kazni. Razlog za to je bil odmeven škandal, ki je Petraeusa stal direktorskega položaja: general je imel namreč zunajzakonsko razmerje s Paulo Broadwell, ki je v tistem času pisala njegovo biografijo, on pa ji je po ugotovitvah Zveznega preiskovalnega urada (FBI) pri tem razkril več zaupnih podatkov (kar je Petraeus priznal in bil obsojen zaradi nevestnega ravnanja z zaupnimi informacijami.

Zdaj pa k bistvu današnjega razkritja: tako kot v slovenskem 61. členu Zakona o medijih (Nezdružljivost opravljanja telekomunikacijske ter radijske in televizijske dejavnosti), je tudi srbska medijska zakonodaja prepovedovala kabelskim operaterjem lastništvo televizijskih programov. Zato se je general Petraeus -  domnevamo, da je imel kot nekdanji direktor Cie dovolj informacij in znanja za kaj takšnega - aktivno vključil v intenzivni postopek lobiranja. Srbijo je celo dvakrat obiskal in se srečal s takratnim predsednikom srbske vlade Aleksandrom Vučićem. Direktor televizije N1 - gre za vedno bolj prepoznavno srbsko informativno televizijo, ki spada v partnersko mrežo ameriškega CNN-a, ustanovljena pa je bila leta 2014 kot neke vrste ameriški odgovor na Al Jazeero Balkan - je bivši novinar Brent Sadler, nekoč prepoznavni obraz CNN-a. N1 je sicer ravno tako v lasti sklada KKR, njen direktor Sadler pa je šel celo dlje od Petraeusa, saj je srbskim zakonodajalcem zelo neposredno zagrozil, da bo primer spravil pred Evropsko komisijo, če se srbski medijski zakon ne bo spremenil. Ker je Srbija v postopku pogajanj z Evropsko unijo kmalu podlegla pritiskom - za KKR je njihova srbska partnerica United Group v Bruslju v ta namen najela odvetniško pisarno Gide Loyrette Nouel, da je lobirala pri Evropski komisiji za spremembo medijske zakonodaje v Srbiji -, so zakonodajalci v Beogradu dejansko spremenili 109. člen srbskega medijskega zakona. Tako je po novem v Srbiji lahko kabelski operater (distributer) hkrati tudi lastnik televizijskega programa. Verjetno ni odveč dodati, da si je s tem ameriški sklad še bolj utrdil svoj položaj na srbskem medijskem trgu.

S kom bo general Petraeus nazdravil v Sloveniji?

In ker slovenski premier Miro Cerar ni ravno znan po svoji odločnosti, še manj pa sposobnosti kljubovati tujim lobistom (dober primer je že avstrjska Magna), je verjetnost, da bo imel KKR pri nakupu Pro Plus prosto pot, izredno velika. Ravno tako ni pretirane skrbi, da nekdanji direktor Cie ni že dosegel spremembe slovenske zakonodaje v svojo korist na podoben način, kot se je zgodilo v Srbiji. Kajti po naših informacijah se je David H. Petraeus s Cerarjem že srečal. V lobistični uspeh nekdanjega direktorja notorične ameriške obveščevalne agencije ne dvomimo tudi zato, ker je v preteklosti že peščica amaterskih slovenskih glasbenih lobistov z nekaj obiski dosegla, da je vladajoča stranka SMC uzakonila najbolj zapleten sistem glasbenih kvot na svetu - vse to z namenom zagotoviti mesečne rente nekaj glasbenikom.

Bo po zaslugi Toneta Peršaka kabelska naročnina 100 evrov?

Ameriški lobisti tudi pri kulturnem ministru Tonetu Peršaku ne bodo imeli težkega dela, saj je naš kulturni minister že ob pripravi osnutka medijske strategije pristal na logiko, da v poslovanje največjih kabelskih operaterjev, dvigovanje cen in njihov monopol ne bo posegal. Na srečanju s predstavniki medijev sta denimo tako minister Peršak kot njegova ekipa dala vedeti, da bodo ščitili zgolj in samo javno RTV. Jasno so povedali, da jih usoda ostalih slovenskih televizijskih programov ne zanima preveč. Čeprav je v 4. členu Zakona o medijih nedvoumno zapisano, da je javni interes republike Slovenije tudi "zagotavljanje pluralnosti in raznolikosti medijev", Peršak in njegova ekipa trdijo, da so dolžni ščititi samo RTV Slovenija - tako kot je bilo v tistih časih, ko smo imeli na voljo samo dva programa, in sicer Ljubljana 1 in Ljubljana 2. Za Peršaka je torej povsem isto, če imajo gledalci v Sloveniji na voljo enega ali deset tv programov. In ravno tako mu je vseeno, če bo bodo morala gospodinjstva na koncu plačevati 100 evrov na mesec za spremljanje programov. Zaradi zgrešene politike ministra Peršaka in njegovih predhodnikov lahko slovenski gledalci brezplačno s svojo anteno spremljamo vedno manj televizijskih programov. Cilj kabelskih operaterjev je namreč ta, da bi bila ponudba preko multipleksa oziroma "antene" tako slaba, da bi bili vsi naročniki prisiljeni naročiti razmeroma drago kabelsko TV, če želijo spremljati kaj več kot (tri) programe RTV. Zato so kabelski operaterji tako programom POP TV, Kanala A in Planeta TV pogojevali plačilo "kabelske naročnine" s tem, da ugasnejo oddajanje preko multipleksa.

Samo z izklopom POP TV in A Kanala iz multipleksa naj bi kabelski operaterji pridobili več kot 50.000 dodatnih naročnikov. S tem pa se je povečala tako naročnina na kabelsko TV kot stroški poslovanja javne RTV, saj POP TV ne nosi več sorazmernega dela stroškov oddajniškega omrežja. Z eno potezo se je torej zgodilo dvoje: poslovanje RTV se je podražilo in podražile so se naročnine na kabelsko TV. Pri tem naj še dodamo, da so cilji, ki jih želijo doseči kabelski operaterji, sicer povsem legitimni: doseči čim večji dobiček. Na strani države pa je, da poskrbi, da se ti dobički ne dosegajo v škodo javnega interesa.

35 milijonov plusa in izklop "nezaželenih programov"

Če se bodo napovedi uresničile in bomo naročniki za programe Pro Plus (POP TV, A Kanal, Brio, Kino in Oto) plačevali 5 evrov mesečno, pomeni to ob 590.000 kabelskih priključkih dodatnih 35 milijonov evrov letno za Pro Plus. Če k temu prištejemo še prihodke iz oglaševanja in prihodke družbe Telemach, ki je prav tako v lasti Šolakovega United Group, potem dejansko dobimo najmočnejšo medijsko skupino v Sloveniji, ki bo ustvarila več prihodkov kot vsi ostali mediji skupaj. Mnogi se zato že zdaj bojijo, da bi lahko ta skupina zlorabila svoj prevladujoč položaj. V Srbiji je namreč družba SBB, ki je v lasti iste skupine, izklopila svojim naročnikom dostop do televizije B92 (gre za 24-urni srbski informativni program, ki je igral ključno vlogo v postopku demokratizacije srbske države). B92 namreč ni bil po godu SBB, ki ima svoj program N1, ta pa je pričel dodajati takoj, ko se je spremenila srbska medijska zakonodaja. To je tudi eden od razlogov, zakaj se mnogi bojijo, da se lahko zgodba o izklapljanju domačih programov v primeru nakupa družbe Pro Plus ponovi tudi v Sloveniji.

Podjetje United, ki je v lasti ameriškega sklada KKR, ima v Sloveniji v lasti družbo Telemach, ki je trenutno z 68% tržnim deležem kabelske TV največji slovenski kabelski operater. Ameriški sklad KKR je bil ustanovljen leta 1976. Danes upravlja z skoraj 130 milijardami kapitala. Podjetja, kjer je lastniško udeležen, skupaj ustvarijo skoraj 200 milijard dolarjev prihodkov. Številki so za slovenske razmere seveda impresivni.

Pomembno je torej, kot je dejal za časnik Večer profesor dr. Marko Milosavljevič, da so posledice tega prevzema lahko tako kompleksne, kot so raznolika področja, iz katerih obe družbi izhajata. Gre namreč za področja kabelske televizije, telekomunikacij, interneta, televizijskih storitev, umeščanja vsebin znotraj različnih paketov ... kar ima nadalje neposredne posledice za uporabnike storitev, za druge televizije, oglaševalce, oglaševalske zakupnike, potrošnike, cenovno politiko, odkup športnih in ostalih pravic ... Ne gre namreč pozabiti, da je skupina United Group lastniško posredno povezana tudi s programi Sport klub. 

Bo minister Tone Peršak, ki ne loči splošno-informativnega dnevnega časopisa od revije, sploh znal ukrepati oziroma se odločiti? Bojimo se, da ne.