Vedno se spomnim besed znanca, ki se že dvajset let ukvarja z raziskavami javnega mnenja: "Verjamem samo tisti anketi, ki sem jo sam naredil." Vse drugo je namreč potencialno sporno; bodisi so vstopni podatki takšni, ki ustrezajo nekomu, bodisi se anketo konča v določenem trenutku, ko so pridobljeni podatki "pravi". Ni namreč hujšega psihološkega pritiska na razmeroma naivno in zaspano javno mnenje v Sloveniji, kot je objava zadnjih predvolilnih anket. Zaradi neumnega, predmodernega in v 3. tisočletju vsekakor obsoletnega zakona se jih teden dni pred volitvami ne sme več objavljati. Prav zato je tista zadnja anketa lahko izjemno pomembna za nadaljnje trende: če eni stranki napoveduje zmago, lahko to mobilizira njene nasprotnike, ki si zaradi strahu pred zmago drugega tabora premislijo in na volilno nedeljo oddajo svoj glas. In obratno: če stranka, ki je ljubljenček mainstream medijev, ne kotira najbolje, ji v zadnji anketi pred volitvami še nekoliko dodatno znižajo podporo, tako se da njena manj lojalna volilna baza prestraši poraza in se bolj angažira na dan volitev.

Ne verjemite torej preveč anketam, ker se za njimi vse prevečkrat skriva marsikaj mračnega spletkarskega. Pa tudi povsem očitnih nelogičnosti, ki jih niti mediji niti angažirana javnost na žalost nikoli ne izpostavljajo. Denimo odstotki, ki jih merijo glede na celotno bazo glasov, morali pa bi jih samo glede na respondente, ki so se opredelili. Zato imajo stranke v teh anketah med 3 in največ 18 odstotki glasov, dejansko pa jih imajo lahko tudi še enkrat več.

Nekorektnost per se pa so seveda tudi t.i. barometri politikov. Na lestvice priljubljenosti. Če pravilno razumem slovenski jezik, potem govorimo o slovenskih politikih. Na večini teh politbarometrov pa je med prvo deseterico vsaj tretjina, če ne celo več oseb, ki s slovensko politiko nimajo dosti skupnega. Mislim seveda na Violeto Bulc, evropsko komisarko, ter nekaj evropskih poslank in poslancev. Nihče od njih nima kaj iskati na lestvicah priljubljenosti domačih politikov. Čeprav se prav tu skriva kleč njihove popularnosti. Zakaj, mislite, pa je komisarka Violeta že nekaj časa na drugem mestu lestvice priljubljenosti, se pravi takoj za Borutom Pahorjem? Zato ker je tako sijajna komisarka in ker Slovenci z občudovanjem spremljajo njeno delo?! He he, lepo vas prosim ... ne bodite no tako naivni!

Violeta Bulc kotira tako visoko zaradi treh razlogov.

1. ker jo je nekdo pač umestil v izbor priljubljenosti politikov,

2. ker nima nič s slovensko politiko, vlado, parlamentom in se ne pojavlja v kontekstu domačih zdrah, in

3. ker tričetrt Slovencev pojma nima, kdo je in kaj počne Violeta Bulc.

Ignoranca včasih ne škoduje. V politiki je to lahko celo pozitivno. Toda tisto, kar nas mora v slovenskem medijskem prostoru motiti in s čemer se vsaj jaz ne morem sprijazniti, je podcenjevanje inteligence ljudi na eni strani ter kontinuirano manipuliranje z enimi in istimi klišeji na drugi strani. Konkreten primer: status Cerarjeve vladajoče stranke SMC v zadnjih nekaj mesecih. Spomladi so jo javnomnenjske ankete začele pokopavati. Vsak mesec je bilo slabše. V neki točki se je njen rating - če seveda verjamete javnomnenjskim raziskavam - začel približevati celo tistemu odstotku, ki se mu po domače reče parlamentarni prag. Znaša 4 odstotke in če stranka ne dobi vsaj toliko odstotkov, se ne uvrsti v parlament. Skratka, še pred kakšnim mesecem so, smo SMC takorekoč že razglasili za klinično mrtvo, Mira Cerarja pa za enega največjih luzerjev slovenske politike zadnjih let.

Potem pa se je vse spremenilo. Julijske sondaže javnega mnenja kažejo drugačno sliko. Je že res, da Janševa SDS še vedno krepko vodi, je že res, da so socialni demokrati, ki jim popularnost dviguje samo še Janko Veber, na stabilnem drugem mestu in da je novoustanovljena Levica še vedno na okoli desetih odstotkih podpore ... Toda tu je zdaj ponovno Stranka modernega centra, luzerji so se nepričakovano vrnili v igro, spet imajo približno 10-odstotno podporo in to ne more biti nič drugega kot eden izmed čudežev, povezanih z arbitražo. Javno mnenje, nam sugerirajo ankete, je prepoznalo povezavo med Mirom Cerarjem oziroma njegovo partijo ter arbitražno odločbo. Koliko zaslug ima za to dejansko Cerar in SMC, je seveda drugo vprašanje. Kot je vprašanje tudi to, koliko bonusa bosta zaradi arbitrže pokasirala Borut Pahor in Karl Erjavec. Prvemu se za priljubljenost očitno mi treba bati, pri Erjavcu je zgodba vseeno bolj zapletena. Zadnje ankete namreč upokojenski stranki še vedno ne kažejo prav dobro (ima le nekaj več kot 4 odstotke podpore). To pomeni, da arbitražni čudež ne učinkuje na vse akterje enako oziroma da je javnost po svoji presoji "nagradila" posamezne akterje v tej zgodbi in da je Cerar pobral več zaslug od Erjavca.

Recimo. Toda ni rečeno, da je to res. Verodostojnost javnomnenjskih raziskav je po mojem mnenju vprašljiva. Oziroma drugače povedano: ni nujno, da je stranki SMC podpora zrastla zaradi arbitraže ali samo zaradi arbitraže. Morda bi jim v vsakem primeru za malenkost zrastla, morda pa so jim pri pridobivanju priljubljenosto tudi malce "pomagali". Jasno, tudi to počnejo. O tem ne morem ta trenutek napisati kaj bolj konkretnega, vendar lahko povem to, da sploh ne bi bilo prvič, če bi se pridobljeni podatki razlikovali od javno objavljenih. Pred meseci je eden od vodilnih slovenskih medijev objavil anketo, v kateri so relativno nekontaminirani levi stranki, ki je takrat kotirala zelo visoko, enostavno odvzeli nekaj procentov in jo spustili nekaj mest nižje, ker je nekoga zaskrbelo, da bi takšen - po mojem povsem avtentičen rezultat - v javnosti lahko sprožil celo kakšne večje mentalne premike. Naj vam zaupam samo še to, da takšno friziranje rezultatov za Slovenijo, kjer vladajoča elita skrbno pazi, da se h koritu slučajno ne bi prerinil še kdo tretji, ne bi bilo čisto nič novega. Nisem pa prepričan, da bo ljudstvo kdaj dojelo, kako jih ti kljukci vlečejo za nos.