Komentar

Poročilo iz severa: Jalla, jalla! V Nynäshamn.

Iz gozda so se nam približevale tri postave. Črnih las in dolgih črnih brad. Mohammed, Hamza in Youseef, ki jim je sledilo njihovih tisoč malih razbojnikov. No, bilo jih je, takole na oko, v resnici kakšnih dvanajst. Slišalo in glede na trušč, ki so ga zganjali, pa se je v resnici zdelo, kot da jih je veliko, veliko, več. Skorajda so zgazili naš tabor, medtem ko so tekli mimo in preko nas, da se je ugasnil še zadnji briket v našem instant žaru.

14.07.2017 13:00
Piše: Blaž Mrevlje
Ključne besede:   Švedska   Stockholm   Arabci   multikulti   Evropa   srednji vek   Savdska Arabija

Ne me narobe razumeti. Izjemno rad potujem in spoznavam nove dežele, njihove običaje in navade. To počnem že celo življenje. To je tudi cilj in namen potovanja. Vendar pa, ko kdo pride k meni na obisk, naj mi ne začne prestavljati slik po stanovanju. Če mu kaj ni všeč, lahko mirno odide nazaj, od koder je prišel. Tudi jaz mu jih ne bom, ko mu bom obisk vrnil.

Arabija kralja Salman bin Abdulaziz Al Sauda ponuja džauru v užitek, poleg drugih, neskončno dolge in neskončno lepe peščene plaže. Svoje, s kožo in fascijami prevlečene gluteus maximuse lahko, če se vam tako zahoče, namakate severno ali južno od Meke in Medine, v Rdečem morju ali Yam Suphu, kot so ga poimenovali najslavnejši migranti vseh časov, Izraeliti - ki bi se, mimogrede, če bi v 11. stoletju gospodovih let (AD) poslušali Rashija, danes imenovalo Trstičevo morje - vzdolž zahodne obale kraljevine črnega zlata, in razmišljate, kaj bi, poleg bede in vojne, videli, če bi lahko videli, na drugo stran, v Egipt, Sudan ali Eritrejo. Podobne turistične rituale lahko izvajate tudi na vzhodni obali peščenega nasipa, v Perzijskem zalivu, in si domišljate, medtem ko vam ribice grizljajo obrabljeno in mikroodstopajočo kožo na spodnjih okončinah, proces, neviden človeški mrežnici, da se kopate v morju, kjer so podobno nekoč počeli slavni perzijski vojščaki - Nesmrtni, kot jih je poimenoval Herodot.

 

Ali pa iranski matematiki perzijskega porekla, brez katerih ne bi bilo sodobne različice ene najbolj fundamentalnih in za življenje pomembnih ved - sodobne matematike -, kot so bili denimo bratje Banu MusaAbu Jaffar Muhammad ibn Musa ibn ShakirAbu al-Qasim Ahmad ibn Musa ibn Shakir in Al-Hasan ibn Musa ibn Shakir, ki so poučevali v Bagdadu v 9. stoletju AD. Mimogrede, če še danes ne veste, zakaj je matematika, ki ste se je učili davno tega in je nikoli zares razumeli ter se še danes sprašujete, zakaj so vas z njo "posiljevali", si poglejte razlago matematika Eduarda Sáenz de Cabezóna na TEDu - Zakaj je večna matematika in ne diamanti.

 

Nikakor pa si ne na eni, ne na drugi strani sipine ne morete privoščiti ob sebi imeti silikonske in botulinične boljše polovice, ki bi spominjala na mično gospodično iz Obalne straže, v bikiniju torej, in ob romantičnem sončnem zahodu nazdravljati s šampanjcem - na mnoga leta. Ker jih ne bo. Ne bo se dobro končalo. Leta boste šteli le še v minutah. Kaj hitro zna prileteti najnovejši črni sokol iz zadnjega, 100 milijard ameriških dolarjev vrednega vojaškega posla, ki sta ga takole mimogrede pred nedavnim sklenila njegova milost in visokost ter mirovnik, presvetli Al Saud, in mož najslavnejše Slovenke, poslovnež, še ne Nobelov nagrajenec za mir in ljubiteljski predsednik ZDA, gospod Donald Trump. Iz črne ptice bo poskakala kraljeva verska milica in vam na prijazen način povedala, da se to pri njih pač ne spodobi. Če bodo dobre volje, boste v najboljšem primeru lahko izbirali, katero od obeh vaših ročic bodo obdržali kot spominek na belega prišleka tam nekje daleč izpod Alp. Če pa boste imeli na eni od njih, da bi naredili boljši vtis na tokratno družico, v Riadu pravkar nabavljen najnovejši rolex, bodo verjetno kljub dobri volji izbrali kar sami. Kako jo bo odnesla dama, bo verjetno odvisno predvsem od dnevnega navdiha. Nekaterih stvari se v nekaterih deželah pač ne počne.

 

Prav tako denimo Amazonija nudi bledoličnežu neslutene užitke in naravoslovna doživetja, sicer dobro znana iz slavnih popotovanj Jacquesa Cousteauja in njegovega Calypsa, vendar ne bo preveč oportuno sredi pragozda prepevati Zdravljice. Kaj hitro vam zna okrog ušes zažvižgati tisti znani fiju in vas, tuf, v vratu zaskeleti. Od v kurare namočene puščice. In medtem ko boste še zadnjič prepevali "ne vrag, le sosed bo mejak", vam bo alkaloid rož'ce soseda, ki vas ne želi imeti za najboljšega soseda, zalil živčnomišične ploščice diafragme in vam bo dobesedno zmanjkalo kisika. Nikoli več ne boste žvrgoleli.

 

V nekaterih deželah se nekaterih stvari pač ne počne.

 

Tako je še kar nekaj načinov, ki mi padejo na pamet, kako bi si Janez lahko skrajšal sicer večinoma apatično in dolgočasno razpolovno dobo. Če boste denimo sredi Papue Nove Gvineje na električno kitaro nažigali enega od znanih Slashevih kitarskih rifov, boste bržkone hitro pritegnili pozornost lokalnega vaškega poglavarja. Ne bo dolgo trajalo, ko bo boljša polovica tega velmoža na ogenj pristavila kotel z vodo - za vašo poslednjo kopel. Preživetvenih možnosti si ne bi povečala niti slovenska Sue, ki bi se v salonarjih podala v prostranstva avstralske puščave. Razen če se seveda poprej ne bi omožila z Mickom Dundeejem. Kaj hitro bi se sicer prostranstva znala spremeniti v onostranstvo. Aboriginom ne bi bilo potrebno storiti nič drugega, kot le stati ob palici, na eni nogi, in počakati, da vročina naredi svoje. V enaki situaciji bi se znašli Inuiti, če bi se kak pogumen in pameten Slovenec odločil izvesti megaprojekt Kateri steroidni junak najlepši je v deželi tej - Mister fitness 2017 - v arktičnih predelih Kanade. Nekaj minut in tekmovanja bi bilo konec. Inuitom ne bi bilo potrebno niti migniti s prstom, le počakati, da mraz naredi svoje. Malo bi se izpod obrvi spogledovali s tjulnji in, seveda, zmagali.

 

 

***

 

Stockholm se čez vikend popolnoma izprazni. Poleg tega, da je čas dopustov in da določen delež vikinške populacije že po defaultu manjka, jo vsi tisti, ki slučajno niso dežurni po bolnišnicah, na policiji, pri gasilcih in kar je še takšnih javnih služb, mahnejo na svoje vikendice, raztresene po neštetih otočkih južne Švedske. Pokrajine, ki zelo spominja na ameriško zvezno državo Oregon, predele Washingtona okrog gore Svete Helene, in pa, izvzemši, da v tem času na njihovih avtocestah ne potekajo vsakoletna in nadnujna gradbena in vzdrževalna dela za prisilno porabo davkoplačevalskega denarja - na Slovenijo. Stockholm postane mesto duhov, po katerem z obveznimi fotoaparati blodijo le še trume turistov. Zato smo se tudi mi prejšnjo nedeljo odločili, da se odpeljemo 45 minut južno od prestolnice potomcev vikingov, v Nynäshamn.

 

Prazna štiripasovnica nas je skozi res zeleno zelene gozdove, tako resnično čiste in zdrave narave, da na njej drevesih še lišaji in mah rastejo, v manj kot 45 minutah, kolikor je na začetku obljubljal GPS, pripeljala do te idilične vasice. Od tu vozijo trajekti na otok v švedskem Baltiku Gotland oz. Gutlish, kot ga kličejo lokalni prebivalci (je priljubljena letoviška destinacija premožnejših Švedov) ter v poljski dragulj Gdańsk, starodavno mesto, ki je cvetelo predvsem v časih hanseatske trgovinske zveze in je iz novodobnejše zgodovine znano po začetkih protikomunističnega gibanja Solidarność in legendarnega Lecha Wałęse.

 

Avto smo parkirali povsem na koncu, na zadnjem možnem parkirišču, ob katerem stoji pravljični in v značilno švedsko rdečo odet lesen hostel. Ter obvezna izposojevalnica kajakov. Od tu naprej nas je pot vodila skozi gost gozd, v katerem je bilo vse polno velikih borovnic. Na nekaterih odsekih tega naravnega parka je bila trava sveže pokošena. Poleg obveznih naprav za telovadbo so bile tam tudi urejene mize in klopi, kamor si lahko kdor koli in brezplačno s seboj prinese piknik rekvizite in preživi prijeten dan v prijetni družbi. Na obronku gozda je bila celo delujoča štirna. Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati, da v nasprotju z obronki in obalami bohinjskega jezera tam ni potrebno plačevati parkirnine.

 

Da, v švedskem triglavskem narodnem parku je dovoljeno kjer koli peči žar in tudi postaviti šotor ter prenočiti. Švedskih birokratov, za razliko od balkanskih, namreč ne skrbi, da bi nemarneži požgali pol naravnega parka ali pustili za sabo tono odpadkov. Le zakaj? Švedi si tudi, v nasprotju z nacionalnim športom H. sapiensa, ki se je naselil na širšem območju današnje Ljubljane pri Vačah, ne mečejo na vsakem koraku polen pod noge. Da ljudje ne bi imeli problemov s tem, kje in kako v naravi opravljati tiste nujne človeške opravke, ki ponavadi naznanijo svoj prihod ob najbolj nepravem času, imajo v gozdu na vsake toliko diskretno postavljena stranišča. Ki so čista, urejena, brez nadležnih muh, ki se sicer sprehajajo iz ene vrste čevapčičev na druge in spominjajo bolj na nekakšne manjše lovske kočice, kot na odlagališča človekovega nebodigatreba. Preverjeno, Švedska je država narejena za državljane in ne obratno. Tudi, ko gre za zabavo in piknike. Za vse je poskrbljeno. In vse je tako urejeno, da je za balkanske oči včasih že prav dolgočasno.

 

Osamelci.

 

Ko smo se dodobra razgledali naokrog in napravili kopico epskih in navihanih superview posnetkov z najnovejšimi GoPro kamerami, smo se namestili na lepo peščeno plažo in pripravili žar. Tak, instant, majhen, za enkratno uporabo. Desno od nas je bila družbica, ki je bila v svojem pečenju že precej pred nami in nam je veter, ki ga je seveda kot zanalašč neslo prav proti nam, še dodatno delal skomine. Kasneje, ko sem naredil mimo njih eno pasadžato, sem ob prisluškovanju njihovemu paberkovanju ugotovil, da so Rusi. Če ne bi slišal jezika, ne bi nikakor mogel reči, da niso Švedi. Kakor tudi oni ne za nas.

 

Tudi družina, ki se je vsidrala levo od nas - vsi smo se seveda spontano postavili dovolj daleč vsaksebi, da je bila zagotovljena potrebna intimnost - ne bi nikoli mogla reči, da trije svetlolasi in svetlopolti Slovenci nismo Švedi. Smo pa mi po njihovih potezah, ne da bi slišali njihov jezik, takoj ugotovili, da imajo v sebi vikinške gene. Olafa, Astrid in njuni hčeri, recimo jima Greta in Ingrid, so izdali tipični blond lasje, prifrknjen nos in obvezne pege. Bili so povsem običajna švedska družina, ki je prišla na povsem običajen piknik. Just another day at the office.

 

In ko smo tako dodobra napolnili slovanske želodčke s povsem, priznam, nevegansko hrano, je bil čas za počitek. Kot kak Old Shatterhand sem se ulegel na tla in počasi, počasi, s priprtimi očmi, taval v vikinško preteklost. Nisem pa uspel resnično zatavati. Kajti nenadoma so se začela tresti tla! Vedno bolj in bolj je bobnelo, kot bi šlo za kakšen bizonji stampedo. Zamajale so se iglice na borovcih. Ptice so se razbežale na vse konce sveta. Vzplapolala je gladina vode. Kot v trailerju za Jurski park. Začelo se je temniti. In potem se je, kot iz tisočerih grl, preko sipine razleglo - Jalla, jalla! Jalla, jalla!

 

Resda je Old Shatterhand raziskoval, največkrat v družbi Hadži Halef Omarja, tudi Bližnji vzhod, tam kakopak, kot nobenemu pozornemu bralcu ni ušlo, pod psevdonimom Kara ben Nemsi, vendar, hej, tako globoko pa še nisem spal, da se ne bi nemudoma ovedel in zavedal, da sem na Švedskem in ne v beduinski puščavi iz Karavane sužnjev. Nemudoma sem skočil pokonci, brez medvedarice - to sem pustil v skoraj sanjah - in se razgledal naokoli. Kaj hudiča se dogaja sredi do tistega trenutka mirnega, idiličnega in že skoraj kičastega nynäshamnskega arhipelaga?

 

Iz gozda so se nam približevale tri postave. Črnih las in dolgih črnih brad. Mohammed, Hamza in Youseef, ki jim je sledilo njihovih tisoč malih razbojnikov. No, bilo jih je, takole na oko, v resnici kakšnih dvanajst. Slišalo in glede na trušč, ki so ga zganjali, pa se je v resnici zdelo, kot da jih je veliko, veliko, več. Skorajda so zgazili naš tabor, medtem ko so tekli mimo in preko nas, da se je ugasnil še zadnji briket v našem instant žaru.

 

Nato se se utaborili le kakšne tri metre stran in konec je bilo intime in idile, ki smo si jo bili poprej spontano in spoštujoč pravilo, da se naša pravica konča tam, kjer se začne sosedova, zagotavljali s preostalimi plemeni. Je pa sledila zanimiva antropološka izkušnja - srečanje s predstavniki tretje vrste.

 

Možje so, žená ni bilo nikjer na spregled, najprej zakurili taborni ogenj. Ne instant žar, kot smo poprej naredili mi ali pa kovinski grilček, v kakršnem so uživali sosedje Rusi. Vkup so nanosili prava drva in skoraj zažgali ubogo gmajno. Vmes so čepeli in na glas nekaj drug drugega prepričevali. Seveda je bilo veliko obveznega kriljenja z rokami. Jezika pravovernikov ne razumem, zdelo pa se je, kot da je polovica izrečenega povedanega z rokami. V tem so bili, od nam bolj znanih plemen, še najbolj podobni Italijanom. Tudi nadležni so bili nekako tako. Prizor me je spomnil na čepenje, ki sem ga opazil pri možeh v Sarajevu kakšnih 30 let nazaj, ko smo s starši raziskovali čudesa naše takratne domovine Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki bi jo nekateri še danes radi obudili od mrtvih. Okrog teh čepcev so se za razliko od švedskih pasle za dodatne ikonografske učinke tudi ovce. Sredi glavnega mesta Socialistične republike Bosne in Hercegovine.

 

To ni bilo tisto copy-paste čepenje, ki smo ga včasih vsi prakticirali med preživljanjem poletnih počitnic na čučavcih hrvaških kempov. To je bilo nekakšno napol čepenje in napol sedenje na eni peti, medtem ko je druga noga občasno nekako celo sodelovala v neverbalnem delu diskusije. Medtem so njihovi potomci mirno in neozirajoč se na sosednja plemena, igrali - fuzbal. Smisla najpomembnejše postranske stvari na svetu, oprosti Andrej, nikoli nisem razumel. Le zakaj bi se 22 nabildanih mladih možakarjev gnalo uro in pol na žgočem soncu ali pa v dežnem nalivu, nečesa vmes navadno ni, za v žogo napihnjeno mošnjo crknjenega visokogorskega muflona? Kot da nimajo kaj bolj pametnega za početi?! No, pustimo zdaj osebne preference. Žoga je letela na vse strani in dobil sem že občutek, da sem tudi jaz vključen v igro - kot njihov vratar. Da, njihovi darovalci ipsilona so čepeli nekako tako kot tisti prebivalci bošnjaških hribov gori nad Jahorino, ki varijo govnaćo in ki po nekaterih pripovedovanjih v 90-ih letih prejšnjega stoletja niso niti vedeli, da doli v dolini poteka nesmiselno prelivanje krvi nekdanjih bratov, kar je bil pravzaprav konec 2. svetovne vojnev in namenjeno predvsem praznjenju neskončnih zalog vojaške opreme armade, ki se je izkazala za ljudsko v vsej svoji sardoničnosti ter v obratnem sorazmerju za polnjenje bančnih računov vojnih dobičkarjev na teritorijih bivše juge. Vojnih dobičkarjev in druge človeške nesnage, ki se še danes preoblečeni v takšne in drugačne stranke ter takšne in drugačne bolj ali manj (re)aktivirane penzioniste, tudi v Sloveniji, prodaja za velike pacifiste ter odpira nekakšne bele monolite v spomin žrtvam vseh vojn in z njimi povezanih žrtev. Razumi to perverzno besedno zvezo, kdor (z)more. Ali pa njih?!

 

In ko je njihov taborni ogenj dobil pravo obliko, so se iz daljave beduinskemu taboru začele približevati - njihove ženske. Starejše so si hitele popravljati naglavne rute, da razen zrkel njihove kože na obrazu ne bi opazil tudi kakšen nepooblaščeni bledokožec. Ostalih predelov njih teles, denimo gležnjev, zaradi dolgih oblek, ki so segale dlje kot do tal, tako in tako niti teoretično ni mogla najti niti še tako zvita švedska komarklja. Kako so njihovi poglavarji sporočili, da je čas, da se taboru približajo tudi drugorazredne, mi še danes ni jasno. Ampak očitno deluje.

 

Sedaj so žene zavzele predel tabora, kjer se je nahajal ogenj, medtem ko so se možje, ki jih sicer ljubijo in spoštujejo tako zelo, da pogleda nanje niti pri 35 stopinjah ali več niso pripravljeni deliti z nobenim drugim, umaknili kakšnih dvajset metrov vstran. S seboj so vzeli tudi otroke. In tam so s svojo živahno diskusijo nadaljevali. Mularija s fuzbalom. Žene pa so, kakopak, lahko uporabile ogenj za kuhanje. Prvorazredni in drugorazredne se v tem plemenu vsaj javno očitno ne mešajo. Kako je za zastrtim šotorom ne vem, ampak iz priloženega bi zaključil, da se. Vsaj ko je potrebno vključiti aparate za proizvodnjo otrok in baklav.

 

Kako se je njihov piknik končal, ne vem, ker smo našega sami končali predčasno. Resnično je postalo nekaj narobe. Ne samo mi, tudi ostala plemena stare celine, so se tej predstavi, ki se nikakor ni vključevala v scenografijo švedske obale tam in takrat, čudili. Rusi so svoj tabor umaknili nekam drugam že pred nami. Mi smo jim sledili. Nam pa Švedi. Lahko bi rekli, da smo naredili napako. Morali bi bili ostati. Po drugi strani pa, hej, to ni naša zemlja. Če jih Švedi želijo imeti, z vsemi njihovimi srednjeveškimi navadami vred, ki so jih privlekli iz puščave, naj jih pač imajo. Iz tiste puščave, v kateri bi nas prakticiranje naših navad lahko stalo tudi življenja. Kot že rečeno na začetku, nekatere stvari v nekatere dežele ne sodijo. In nekaterih stvari se v nekaterih deželah ne počne.

 

Ne me narobe razumeti. Izjemno rad potujem in spoznavam nove dežele, njihove običaje in navade. To počnem že celo življenje. To je tudi cilj in namen potovanja. Vendar pa, ko kdo pride k meni na obisk, naj mi ne začne prestavljati slik po stanovanju. Če mu kaj ni všeč, lahko mirno odide nazaj, od koder je prišel. Tudi jaz mu jih ne bom, ko mu bom obisk vrnil.

 

In preden takšni in drugačni samooklicani slovenski aktivisti ter politikanti in kameleonski politiki, še posebej tisti, ki v preživetvenem instinktu jeste drobtinice danes tega, jutri že drugega gospodarja ter menjate stranke in prepričanja hitreje kot, ne bom rekel spodnjice, ker bi se slišalo preveč klišejsko, pač pa kot bi se izgovorilo Džamijska ulica, in ki za nabiranje političnih točk in priljubljenosti mame Angele iz varnega hotelamama ali izza zidov Gala Hale na pamet oz. just because navijate za multikulti, ki je namenjen evropskih vrednot vajenim vsem drugačnim in enakopravnim Evropejcem, ne pa ljudem, ki so v svojem bistvu še vedno zataknjeni v srednjem veku, dobro razmislite, kaj počnete. Kaj hitro se vam namreč zna zgoditi, da bodo podobne tabore začeli postavljati v imenu multikulti kar vam pred nosom, tudi sredi Tivolija in zahtevali umik tradicionalne hrane iz menijev slovenskih šol v imenu njihovega edinega in zveličavnega, kot se to že dogaja v Nemčiji in skandinavskih deželah.

 

Preden brezglavo podpirate prihod ljudi v deželo Zlatoroga, ki je ne bodo, verjemite, preverjeno, niti malo spoštovali, si jih najprej vzemite v kulturni-šok-karanteno na Metelkovo, Angela pa na svoj ranč v Meklenburg-Predpomorjansko. Če ne prej, se vam bodo vremena zbistrila, ko kar naenkrat sredi Ljubljane ne boste več mogli na Marihuana marš ali Parado ponosa. In če še takrat ne, pa zagotovo, ko vam bodo pri belem dnevu iz žepa ukradli najnovejši iPhone, kot se je zgodilo meni sredi sicer kozmopolitanskega Stockholma.

 

Bon voyage. In ne pozabi: ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan.

 

 

Dr. Blaž Mrevlje je mednarodno uveljavljeni kardiolog, ki je deloval v Nemčiji, Veliki Britaniji in na Poljskem. Njegovi komentarji ne odražajo nujno mnenja uredništva portala+.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
5
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
8
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
16
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
20
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
22
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 3,077
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,096
03/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,053
04/
(Prikaz nasprotnih dejstev) Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec res tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,247
05/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,748
06/
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
Bine Kordež
Ogledov: 1,131
07/
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
Shane Quinn
Ogledov: 987
08/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 692
09/
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
Miha Burger
Ogledov: 1,651
10/
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
Angel Polajnko
Ogledov: 1,200