Komentar

Poročilo iz severa: Jalla, jalla! V Nynäshamn.

Iz gozda so se nam približevale tri postave. Črnih las in dolgih črnih brad. Mohammed, Hamza in Youseef, ki jim je sledilo njihovih tisoč malih razbojnikov. No, bilo jih je, takole na oko, v resnici kakšnih dvanajst. Slišalo in glede na trušč, ki so ga zganjali, pa se je v resnici zdelo, kot da jih je veliko, veliko, več. Skorajda so zgazili naš tabor, medtem ko so tekli mimo in preko nas, da se je ugasnil še zadnji briket v našem instant žaru.

14.07.2017 13:00
Piše: Blaž Mrevlje
Ključne besede:   Švedska   Stockholm   Arabci   multikulti   Evropa   srednji vek   Savdska Arabija

Ne me narobe razumeti. Izjemno rad potujem in spoznavam nove dežele, njihove običaje in navade. To počnem že celo življenje. To je tudi cilj in namen potovanja. Vendar pa, ko kdo pride k meni na obisk, naj mi ne začne prestavljati slik po stanovanju. Če mu kaj ni všeč, lahko mirno odide nazaj, od koder je prišel. Tudi jaz mu jih ne bom, ko mu bom obisk vrnil.

Arabija kralja Salman bin Abdulaziz Al Sauda ponuja džauru v užitek, poleg drugih, neskončno dolge in neskončno lepe peščene plaže. Svoje, s kožo in fascijami prevlečene gluteus maximuse lahko, če se vam tako zahoče, namakate severno ali južno od Meke in Medine, v Rdečem morju ali Yam Suphu, kot so ga poimenovali najslavnejši migranti vseh časov, Izraeliti - ki bi se, mimogrede, če bi v 11. stoletju gospodovih let (AD) poslušali Rashija, danes imenovalo Trstičevo morje - vzdolž zahodne obale kraljevine črnega zlata, in razmišljate, kaj bi, poleg bede in vojne, videli, če bi lahko videli, na drugo stran, v Egipt, Sudan ali Eritrejo. Podobne turistične rituale lahko izvajate tudi na vzhodni obali peščenega nasipa, v Perzijskem zalivu, in si domišljate, medtem ko vam ribice grizljajo obrabljeno in mikroodstopajočo kožo na spodnjih okončinah, proces, neviden človeški mrežnici, da se kopate v morju, kjer so podobno nekoč počeli slavni perzijski vojščaki - Nesmrtni, kot jih je poimenoval Herodot.

 

Ali pa iranski matematiki perzijskega porekla, brez katerih ne bi bilo sodobne različice ene najbolj fundamentalnih in za življenje pomembnih ved - sodobne matematike -, kot so bili denimo bratje Banu MusaAbu Jaffar Muhammad ibn Musa ibn ShakirAbu al-Qasim Ahmad ibn Musa ibn Shakir in Al-Hasan ibn Musa ibn Shakir, ki so poučevali v Bagdadu v 9. stoletju AD. Mimogrede, če še danes ne veste, zakaj je matematika, ki ste se je učili davno tega in je nikoli zares razumeli ter se še danes sprašujete, zakaj so vas z njo "posiljevali", si poglejte razlago matematika Eduarda Sáenz de Cabezóna na TEDu - Zakaj je večna matematika in ne diamanti.

 

Nikakor pa si ne na eni, ne na drugi strani sipine ne morete privoščiti ob sebi imeti silikonske in botulinične boljše polovice, ki bi spominjala na mično gospodično iz Obalne straže, v bikiniju torej, in ob romantičnem sončnem zahodu nazdravljati s šampanjcem - na mnoga leta. Ker jih ne bo. Ne bo se dobro končalo. Leta boste šteli le še v minutah. Kaj hitro zna prileteti najnovejši črni sokol iz zadnjega, 100 milijard ameriških dolarjev vrednega vojaškega posla, ki sta ga takole mimogrede pred nedavnim sklenila njegova milost in visokost ter mirovnik, presvetli Al Saud, in mož najslavnejše Slovenke, poslovnež, še ne Nobelov nagrajenec za mir in ljubiteljski predsednik ZDA, gospod Donald Trump. Iz črne ptice bo poskakala kraljeva verska milica in vam na prijazen način povedala, da se to pri njih pač ne spodobi. Če bodo dobre volje, boste v najboljšem primeru lahko izbirali, katero od obeh vaših ročic bodo obdržali kot spominek na belega prišleka tam nekje daleč izpod Alp. Če pa boste imeli na eni od njih, da bi naredili boljši vtis na tokratno družico, v Riadu pravkar nabavljen najnovejši rolex, bodo verjetno kljub dobri volji izbrali kar sami. Kako jo bo odnesla dama, bo verjetno odvisno predvsem od dnevnega navdiha. Nekaterih stvari se v nekaterih deželah pač ne počne.

 

Prav tako denimo Amazonija nudi bledoličnežu neslutene užitke in naravoslovna doživetja, sicer dobro znana iz slavnih popotovanj Jacquesa Cousteauja in njegovega Calypsa, vendar ne bo preveč oportuno sredi pragozda prepevati Zdravljice. Kaj hitro vam zna okrog ušes zažvižgati tisti znani fiju in vas, tuf, v vratu zaskeleti. Od v kurare namočene puščice. In medtem ko boste še zadnjič prepevali "ne vrag, le sosed bo mejak", vam bo alkaloid rož'ce soseda, ki vas ne želi imeti za najboljšega soseda, zalil živčnomišične ploščice diafragme in vam bo dobesedno zmanjkalo kisika. Nikoli več ne boste žvrgoleli.

 

V nekaterih deželah se nekaterih stvari pač ne počne.

 

Tako je še kar nekaj načinov, ki mi padejo na pamet, kako bi si Janez lahko skrajšal sicer večinoma apatično in dolgočasno razpolovno dobo. Če boste denimo sredi Papue Nove Gvineje na električno kitaro nažigali enega od znanih Slashevih kitarskih rifov, boste bržkone hitro pritegnili pozornost lokalnega vaškega poglavarja. Ne bo dolgo trajalo, ko bo boljša polovica tega velmoža na ogenj pristavila kotel z vodo - za vašo poslednjo kopel. Preživetvenih možnosti si ne bi povečala niti slovenska Sue, ki bi se v salonarjih podala v prostranstva avstralske puščave. Razen če se seveda poprej ne bi omožila z Mickom Dundeejem. Kaj hitro bi se sicer prostranstva znala spremeniti v onostranstvo. Aboriginom ne bi bilo potrebno storiti nič drugega, kot le stati ob palici, na eni nogi, in počakati, da vročina naredi svoje. V enaki situaciji bi se znašli Inuiti, če bi se kak pogumen in pameten Slovenec odločil izvesti megaprojekt Kateri steroidni junak najlepši je v deželi tej - Mister fitness 2017 - v arktičnih predelih Kanade. Nekaj minut in tekmovanja bi bilo konec. Inuitom ne bi bilo potrebno niti migniti s prstom, le počakati, da mraz naredi svoje. Malo bi se izpod obrvi spogledovali s tjulnji in, seveda, zmagali.

 

 

***

 

Stockholm se čez vikend popolnoma izprazni. Poleg tega, da je čas dopustov in da določen delež vikinške populacije že po defaultu manjka, jo vsi tisti, ki slučajno niso dežurni po bolnišnicah, na policiji, pri gasilcih in kar je še takšnih javnih služb, mahnejo na svoje vikendice, raztresene po neštetih otočkih južne Švedske. Pokrajine, ki zelo spominja na ameriško zvezno državo Oregon, predele Washingtona okrog gore Svete Helene, in pa, izvzemši, da v tem času na njihovih avtocestah ne potekajo vsakoletna in nadnujna gradbena in vzdrževalna dela za prisilno porabo davkoplačevalskega denarja - na Slovenijo. Stockholm postane mesto duhov, po katerem z obveznimi fotoaparati blodijo le še trume turistov. Zato smo se tudi mi prejšnjo nedeljo odločili, da se odpeljemo 45 minut južno od prestolnice potomcev vikingov, v Nynäshamn.

 

Prazna štiripasovnica nas je skozi res zeleno zelene gozdove, tako resnično čiste in zdrave narave, da na njej drevesih še lišaji in mah rastejo, v manj kot 45 minutah, kolikor je na začetku obljubljal GPS, pripeljala do te idilične vasice. Od tu vozijo trajekti na otok v švedskem Baltiku Gotland oz. Gutlish, kot ga kličejo lokalni prebivalci (je priljubljena letoviška destinacija premožnejših Švedov) ter v poljski dragulj Gdańsk, starodavno mesto, ki je cvetelo predvsem v časih hanseatske trgovinske zveze in je iz novodobnejše zgodovine znano po začetkih protikomunističnega gibanja Solidarność in legendarnega Lecha Wałęse.

 

Avto smo parkirali povsem na koncu, na zadnjem možnem parkirišču, ob katerem stoji pravljični in v značilno švedsko rdečo odet lesen hostel. Ter obvezna izposojevalnica kajakov. Od tu naprej nas je pot vodila skozi gost gozd, v katerem je bilo vse polno velikih borovnic. Na nekaterih odsekih tega naravnega parka je bila trava sveže pokošena. Poleg obveznih naprav za telovadbo so bile tam tudi urejene mize in klopi, kamor si lahko kdor koli in brezplačno s seboj prinese piknik rekvizite in preživi prijeten dan v prijetni družbi. Na obronku gozda je bila celo delujoča štirna. Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati, da v nasprotju z obronki in obalami bohinjskega jezera tam ni potrebno plačevati parkirnine.

 

Da, v švedskem triglavskem narodnem parku je dovoljeno kjer koli peči žar in tudi postaviti šotor ter prenočiti. Švedskih birokratov, za razliko od balkanskih, namreč ne skrbi, da bi nemarneži požgali pol naravnega parka ali pustili za sabo tono odpadkov. Le zakaj? Švedi si tudi, v nasprotju z nacionalnim športom H. sapiensa, ki se je naselil na širšem območju današnje Ljubljane pri Vačah, ne mečejo na vsakem koraku polen pod noge. Da ljudje ne bi imeli problemov s tem, kje in kako v naravi opravljati tiste nujne človeške opravke, ki ponavadi naznanijo svoj prihod ob najbolj nepravem času, imajo v gozdu na vsake toliko diskretno postavljena stranišča. Ki so čista, urejena, brez nadležnih muh, ki se sicer sprehajajo iz ene vrste čevapčičev na druge in spominjajo bolj na nekakšne manjše lovske kočice, kot na odlagališča človekovega nebodigatreba. Preverjeno, Švedska je država narejena za državljane in ne obratno. Tudi, ko gre za zabavo in piknike. Za vse je poskrbljeno. In vse je tako urejeno, da je za balkanske oči včasih že prav dolgočasno.

 

Osamelci.

 

Ko smo se dodobra razgledali naokrog in napravili kopico epskih in navihanih superview posnetkov z najnovejšimi GoPro kamerami, smo se namestili na lepo peščeno plažo in pripravili žar. Tak, instant, majhen, za enkratno uporabo. Desno od nas je bila družbica, ki je bila v svojem pečenju že precej pred nami in nam je veter, ki ga je seveda kot zanalašč neslo prav proti nam, še dodatno delal skomine. Kasneje, ko sem naredil mimo njih eno pasadžato, sem ob prisluškovanju njihovemu paberkovanju ugotovil, da so Rusi. Če ne bi slišal jezika, ne bi nikakor mogel reči, da niso Švedi. Kakor tudi oni ne za nas.

 

Tudi družina, ki se je vsidrala levo od nas - vsi smo se seveda spontano postavili dovolj daleč vsaksebi, da je bila zagotovljena potrebna intimnost - ne bi nikoli mogla reči, da trije svetlolasi in svetlopolti Slovenci nismo Švedi. Smo pa mi po njihovih potezah, ne da bi slišali njihov jezik, takoj ugotovili, da imajo v sebi vikinške gene. Olafa, Astrid in njuni hčeri, recimo jima Greta in Ingrid, so izdali tipični blond lasje, prifrknjen nos in obvezne pege. Bili so povsem običajna švedska družina, ki je prišla na povsem običajen piknik. Just another day at the office.

 

In ko smo tako dodobra napolnili slovanske želodčke s povsem, priznam, nevegansko hrano, je bil čas za počitek. Kot kak Old Shatterhand sem se ulegel na tla in počasi, počasi, s priprtimi očmi, taval v vikinško preteklost. Nisem pa uspel resnično zatavati. Kajti nenadoma so se začela tresti tla! Vedno bolj in bolj je bobnelo, kot bi šlo za kakšen bizonji stampedo. Zamajale so se iglice na borovcih. Ptice so se razbežale na vse konce sveta. Vzplapolala je gladina vode. Kot v trailerju za Jurski park. Začelo se je temniti. In potem se je, kot iz tisočerih grl, preko sipine razleglo - Jalla, jalla! Jalla, jalla!

 

Resda je Old Shatterhand raziskoval, največkrat v družbi Hadži Halef Omarja, tudi Bližnji vzhod, tam kakopak, kot nobenemu pozornemu bralcu ni ušlo, pod psevdonimom Kara ben Nemsi, vendar, hej, tako globoko pa še nisem spal, da se ne bi nemudoma ovedel in zavedal, da sem na Švedskem in ne v beduinski puščavi iz Karavane sužnjev. Nemudoma sem skočil pokonci, brez medvedarice - to sem pustil v skoraj sanjah - in se razgledal naokoli. Kaj hudiča se dogaja sredi do tistega trenutka mirnega, idiličnega in že skoraj kičastega nynäshamnskega arhipelaga?

 

Iz gozda so se nam približevale tri postave. Črnih las in dolgih črnih brad. Mohammed, Hamza in Youseef, ki jim je sledilo njihovih tisoč malih razbojnikov. No, bilo jih je, takole na oko, v resnici kakšnih dvanajst. Slišalo in glede na trušč, ki so ga zganjali, pa se je v resnici zdelo, kot da jih je veliko, veliko, več. Skorajda so zgazili naš tabor, medtem ko so tekli mimo in preko nas, da se je ugasnil še zadnji briket v našem instant žaru.

 

Nato se se utaborili le kakšne tri metre stran in konec je bilo intime in idile, ki smo si jo bili poprej spontano in spoštujoč pravilo, da se naša pravica konča tam, kjer se začne sosedova, zagotavljali s preostalimi plemeni. Je pa sledila zanimiva antropološka izkušnja - srečanje s predstavniki tretje vrste.

 

Možje so, žená ni bilo nikjer na spregled, najprej zakurili taborni ogenj. Ne instant žar, kot smo poprej naredili mi ali pa kovinski grilček, v kakršnem so uživali sosedje Rusi. Vkup so nanosili prava drva in skoraj zažgali ubogo gmajno. Vmes so čepeli in na glas nekaj drug drugega prepričevali. Seveda je bilo veliko obveznega kriljenja z rokami. Jezika pravovernikov ne razumem, zdelo pa se je, kot da je polovica izrečenega povedanega z rokami. V tem so bili, od nam bolj znanih plemen, še najbolj podobni Italijanom. Tudi nadležni so bili nekako tako. Prizor me je spomnil na čepenje, ki sem ga opazil pri možeh v Sarajevu kakšnih 30 let nazaj, ko smo s starši raziskovali čudesa naše takratne domovine Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki bi jo nekateri še danes radi obudili od mrtvih. Okrog teh čepcev so se za razliko od švedskih pasle za dodatne ikonografske učinke tudi ovce. Sredi glavnega mesta Socialistične republike Bosne in Hercegovine.

 

To ni bilo tisto copy-paste čepenje, ki smo ga včasih vsi prakticirali med preživljanjem poletnih počitnic na čučavcih hrvaških kempov. To je bilo nekakšno napol čepenje in napol sedenje na eni peti, medtem ko je druga noga občasno nekako celo sodelovala v neverbalnem delu diskusije. Medtem so njihovi potomci mirno in neozirajoč se na sosednja plemena, igrali - fuzbal. Smisla najpomembnejše postranske stvari na svetu, oprosti Andrej, nikoli nisem razumel. Le zakaj bi se 22 nabildanih mladih možakarjev gnalo uro in pol na žgočem soncu ali pa v dežnem nalivu, nečesa vmes navadno ni, za v žogo napihnjeno mošnjo crknjenega visokogorskega muflona? Kot da nimajo kaj bolj pametnega za početi?! No, pustimo zdaj osebne preference. Žoga je letela na vse strani in dobil sem že občutek, da sem tudi jaz vključen v igro - kot njihov vratar. Da, njihovi darovalci ipsilona so čepeli nekako tako kot tisti prebivalci bošnjaških hribov gori nad Jahorino, ki varijo govnaćo in ki po nekaterih pripovedovanjih v 90-ih letih prejšnjega stoletja niso niti vedeli, da doli v dolini poteka nesmiselno prelivanje krvi nekdanjih bratov, kar je bil pravzaprav konec 2. svetovne vojnev in namenjeno predvsem praznjenju neskončnih zalog vojaške opreme armade, ki se je izkazala za ljudsko v vsej svoji sardoničnosti ter v obratnem sorazmerju za polnjenje bančnih računov vojnih dobičkarjev na teritorijih bivše juge. Vojnih dobičkarjev in druge človeške nesnage, ki se še danes preoblečeni v takšne in drugačne stranke ter takšne in drugačne bolj ali manj (re)aktivirane penzioniste, tudi v Sloveniji, prodaja za velike pacifiste ter odpira nekakšne bele monolite v spomin žrtvam vseh vojn in z njimi povezanih žrtev. Razumi to perverzno besedno zvezo, kdor (z)more. Ali pa njih?!

 

In ko je njihov taborni ogenj dobil pravo obliko, so se iz daljave beduinskemu taboru začele približevati - njihove ženske. Starejše so si hitele popravljati naglavne rute, da razen zrkel njihove kože na obrazu ne bi opazil tudi kakšen nepooblaščeni bledokožec. Ostalih predelov njih teles, denimo gležnjev, zaradi dolgih oblek, ki so segale dlje kot do tal, tako in tako niti teoretično ni mogla najti niti še tako zvita švedska komarklja. Kako so njihovi poglavarji sporočili, da je čas, da se taboru približajo tudi drugorazredne, mi še danes ni jasno. Ampak očitno deluje.

 

Sedaj so žene zavzele predel tabora, kjer se je nahajal ogenj, medtem ko so se možje, ki jih sicer ljubijo in spoštujejo tako zelo, da pogleda nanje niti pri 35 stopinjah ali več niso pripravljeni deliti z nobenim drugim, umaknili kakšnih dvajset metrov vstran. S seboj so vzeli tudi otroke. In tam so s svojo živahno diskusijo nadaljevali. Mularija s fuzbalom. Žene pa so, kakopak, lahko uporabile ogenj za kuhanje. Prvorazredni in drugorazredne se v tem plemenu vsaj javno očitno ne mešajo. Kako je za zastrtim šotorom ne vem, ampak iz priloženega bi zaključil, da se. Vsaj ko je potrebno vključiti aparate za proizvodnjo otrok in baklav.

 

Kako se je njihov piknik končal, ne vem, ker smo našega sami končali predčasno. Resnično je postalo nekaj narobe. Ne samo mi, tudi ostala plemena stare celine, so se tej predstavi, ki se nikakor ni vključevala v scenografijo švedske obale tam in takrat, čudili. Rusi so svoj tabor umaknili nekam drugam že pred nami. Mi smo jim sledili. Nam pa Švedi. Lahko bi rekli, da smo naredili napako. Morali bi bili ostati. Po drugi strani pa, hej, to ni naša zemlja. Če jih Švedi želijo imeti, z vsemi njihovimi srednjeveškimi navadami vred, ki so jih privlekli iz puščave, naj jih pač imajo. Iz tiste puščave, v kateri bi nas prakticiranje naših navad lahko stalo tudi življenja. Kot že rečeno na začetku, nekatere stvari v nekatere dežele ne sodijo. In nekaterih stvari se v nekaterih deželah ne počne.

 

Ne me narobe razumeti. Izjemno rad potujem in spoznavam nove dežele, njihove običaje in navade. To počnem že celo življenje. To je tudi cilj in namen potovanja. Vendar pa, ko kdo pride k meni na obisk, naj mi ne začne prestavljati slik po stanovanju. Če mu kaj ni všeč, lahko mirno odide nazaj, od koder je prišel. Tudi jaz mu jih ne bom, ko mu bom obisk vrnil.

 

In preden takšni in drugačni samooklicani slovenski aktivisti ter politikanti in kameleonski politiki, še posebej tisti, ki v preživetvenem instinktu jeste drobtinice danes tega, jutri že drugega gospodarja ter menjate stranke in prepričanja hitreje kot, ne bom rekel spodnjice, ker bi se slišalo preveč klišejsko, pač pa kot bi se izgovorilo Džamijska ulica, in ki za nabiranje političnih točk in priljubljenosti mame Angele iz varnega hotelamama ali izza zidov Gala Hale na pamet oz. just because navijate za multikulti, ki je namenjen evropskih vrednot vajenim vsem drugačnim in enakopravnim Evropejcem, ne pa ljudem, ki so v svojem bistvu še vedno zataknjeni v srednjem veku, dobro razmislite, kaj počnete. Kaj hitro se vam namreč zna zgoditi, da bodo podobne tabore začeli postavljati v imenu multikulti kar vam pred nosom, tudi sredi Tivolija in zahtevali umik tradicionalne hrane iz menijev slovenskih šol v imenu njihovega edinega in zveličavnega, kot se to že dogaja v Nemčiji in skandinavskih deželah.

 

Preden brezglavo podpirate prihod ljudi v deželo Zlatoroga, ki je ne bodo, verjemite, preverjeno, niti malo spoštovali, si jih najprej vzemite v kulturni-šok-karanteno na Metelkovo, Angela pa na svoj ranč v Meklenburg-Predpomorjansko. Če ne prej, se vam bodo vremena zbistrila, ko kar naenkrat sredi Ljubljane ne boste več mogli na Marihuana marš ali Parado ponosa. In če še takrat ne, pa zagotovo, ko vam bodo pri belem dnevu iz žepa ukradli najnovejši iPhone, kot se je zgodilo meni sredi sicer kozmopolitanskega Stockholma.

 

Bon voyage. In ne pozabi: ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan.

 

 

Dr. Blaž Mrevlje je mednarodno uveljavljeni kardiolog, ki je deloval v Nemčiji, Veliki Britaniji in na Poljskem. Njegovi komentarji ne odražajo nujno mnenja uredništva portala+.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Migracijska tempirana bomba
3
24.09.2023 21:21
Politika, domača in evropska, se problematike migracij loteva podobo kot podnebnih sprememb. Veliko moraliziranja, političnega ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Eksekucijska mrzlica v naši največji javni hiši
20
23.09.2023 10:19
Leta in leta političnega kupčkanja na RTV Slovenija, vladnega vmešavanja v uredniško delo ter nenormalnega novinarskega ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ena gasilska: Slovenci pospešeno izumiramo in izgubljamo svojo državo
23
21.09.2023 23:17
Čez tri mesece bomo praznovali 33. obletnico plebiscitarne odločitve velike večine Slovencev in vseh slovenskih državljanov za ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Izgubljeni planet med Titanikom in ladjo norcev
27
18.09.2023 22:00
V La Sambuyu, majhnem smučarskem središču pod Mont Blancom, so pred dnevi podrli sedežnice, odmontirali vlečnice in se tako za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Biometrični Anže – simpatični »projekt«, a zaenkrat brez jasne uporabnosti
27
17.09.2023 19:02
Če niste vedeli, vaša nova osebna izkaznica ima čip, na katerem sta zapisana biometrična podatka, in sicer podoba obraza in dva ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
V zdravstvu je denarja preveč!
36
14.09.2023 23:59
Pred okoli pol leta mi je ugleden slovenski zdravnik in odličen poznavalec razmer v našem zdravstvu in zdravstvu po svetu na ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Čas za (za)upanje
26
12.09.2023 20:42
Pripravlja se zakon o obnovi. Če so informacije iz gradbenih logov točne, naj bi premier Golob razmišljal o tem, da se začasno ... Več.
Piše: Anže Logar
Stroka dopušča, da se mladoletnica izživlja nad onemoglimi v zdravstveni ustanovi, psihoterapevtom pa ne dovoli, da bi pomagali
16
10.09.2023 21:30
Ob vedno novih, šokantnih razkritjih zlorab in nasilja v zdravstvenih in socialnovarstvenih ustanovah, ki so zagotovo tudi ... Več.
Piše: Blaž Benedik Ivanov
Zadnje, kar ostaja, je upanje, da se stvari le spremenijo na bolje. Ko bo umrlo še upanje, bo res zelo hudo.
14
07.09.2023 18:00
Narava ima očitno vedno svoj prav, tudi tokrat je pokazala vso svojo moč in dala ljudem jasno vedeti, da danes brez regulacije ... Več.
Piše: Milan Krek
Zakaj slovenske vlade na leto razdelijo 150 milijonov evrov tujim namesto našim kmetom?
11
06.09.2023 20:15
Pravkar minuli Kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni je med drugim postregel s številnimi kakovostnimi omizji, žal pa se je ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Poplavno-populistične petarde v razpadajočih javnih financah
19
04.09.2023 19:02
Dogajanje glede sanacije in obnove po zadnji ujmi je z vidika makroekonomske situacije in upravljanja javnih financ vedno bolj ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Pričevalec Jože Možina ali kaj Golobova vlada sporoča novinarjem, ko jim za vrat pošilja policijo
25
03.09.2023 22:15
Prizor, v katerem uniformirana policista po nacionalki iščeta novinarja Jožeta Možino, da bi z njim opravila nekakšen ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Danes in jutri: Od revščine in vojn do zvezd
13
28.08.2023 23:59
Ko sem pisal del knjige o trajnostnem razvoju, sta me prešinili dve ključni misli. V prvi vrsti sem se spomnil na rast ... Več.
Piše: Scott J. Younger
Poplava vodo-ureditvene birokracije brez protipoplavnega učinka
14
22.08.2023 20:00
Direkcija za vode, Agencija za okolje, Inštitut za vodarstvo, množica občinskih uradov, služb za urejanje prostora, sedaj še ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
O kozjih ušesih spletnih ovaduhov
14
21.08.2023 20:00
Ker niso sposobni analitičnega pogleda na realnost, se ukvarjajo z obrobnostmi ali s stvarmi, ki utrjujejo njihov pohabljeni ... Več.
Piše: Denis Poniž
Zakaj ima zdravstvena stroka toliko predsodkov do profesionalnih terapevtov in jih pogosto vidi kot nekakšne šarlatane ali celo šamane
29
17.08.2023 22:30
Področje psihoterapevtskih dejavnosti v Sloveniji še vedno ni zakonsko urejeno, kar v praksi pomeni, da že nekdo, ki obišče ... Več.
Piše: Tabita Ruiz
Izplen in nauk dneva solidarnosti
17
15.08.2023 19:45
Na načelni ravni lahko ugotovimo, da je rokohitrsko določeni dela prost dan, dan solidarnosti, vsaj na najvišjih političnih ... Več.
Piše: Uredništvo
Naravna katastrofa: Sprožilec pozitivne razvojne energije, partnerstva za sanacijo in razvoj Slovenije?
29
08.08.2023 22:30
Zadnje katastrofalno neurje, ki je opustošilo večino Slovenije (z vsemi predhodnimi to poletje), je jasen opomnik, opozorilo, da ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Išče se kronični krivec za neizpeljane reforme v zdravstvu, ki bo moral delati po diktatu premierja Goloba
13
07.08.2023 22:05
Kdo bo novi minister za zdravje? Premier Golob je bil jasen: potrebujemo nekoga brez hrbtenice, poslušnega in pokornega človeka, ... Več.
Piše: Milan Krek
Odprta rana na evropskem telesu: 15 let od ruske vojaške agresije na Gruzijo
10
06.08.2023 21:25
V noči med 7. in 8. avgustom 2008, ko so v Pekingu potekale poletne olimpijske igre, je Vladimir Putin napadel Gruzijo. Pred ... Več.
Piše: Irakli Koplatadze
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Izgubljeni planet med Titanikom in ladjo norcev
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.151
02/
Biometrični Anže – simpatični »projekt«, a zaenkrat brez jasne uporabnosti
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.669
03/
Kaj je Slovenija, nova nestalna članica varnostnega sveta ZN, sporočila svetu?
Uredništvo
Ogledov: 1.478
04/
Eksekucijska mrzlica v naši največji javni hiši
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.445
05/
V zdravstvu je denarja preveč!
Marjan Podobnik
Ogledov: 1.582
06/
Ena gasilska: Slovenci pospešeno izumiramo in izgubljamo svojo državo
Marjan Podobnik
Ogledov: 1.050
07/
Čas za (za)upanje
Anže Logar
Ogledov: 3.177
08/
Nov "dosežek" Mediane: Na lestvico priljubljenosti politikov vrinila nepolitika Boštjana Šefica
Uredništvo
Ogledov: 1.546
09/
Migracijska tempirana bomba
Tilen Majnardi
Ogledov: 288
10/
Stroka dopušča, da se mladoletnica izživlja nad onemoglimi v zdravstveni ustanovi, psihoterapevtom pa ne dovoli, da bi pomagali
Blaž Benedik Ivanov
Ogledov: 1.696