Komentar

Zares, kako strašna slepota je človeka ...

To je komentar, ki sem ga nekoč že pisal. Mislim, da celo že večkrat. Vendar sem šele danes sposoben razumeti vse globine slovenske travme, ki je Slovence razdelila v 20. stoletju in ki jih bo izpustila iz svojih krvavih krempljev šele tedaj, ko bo umrl zadnji predstavnik generacije, vpletene v bratomorni spopad, epsko občuteno naslikan v Prešernovem Krstu pri Savici: "Slovenec že mori Slovenca, brata - kako strašna slepota je človeka!"

17.07.2017 00:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   sprava   spomenik   državljanska vojna   France Bučar   Rilke   Prešeren   Drago Jančar   Boris Pahor   sakura   odpuščanje

Znašli smo se v nekakšni zgodovinski črni luknji, ki posrka vase vse, ki se ji preveč približajo.

To ni komentar o krivdi in grehu, strahu in pogumu, žrtvah in rabljih, o čemer so v letih in desetletjih, ki so sledili bratomorni vojni, pisali največji literati in misleci tistega časa. Nekateri zato, da bi se rešili pritiska, zaradi katerega - tako si predstavljam - včasih ponoči niso mogli spati, drugi zaradi občutka, da so dolžni opozoriti na moralno nesprejemljiva dejanja zmagovalcev, ki so se znesli nad poraženci, njihov zmagoviti bes pa kasneje ni dobil primernega pravnega zadoščenja. Spet tretji so poskušali najti pojasnila, globlje razlage ali celo opravičila za sramotna dejanja poražencev. Apologija sredi zgodovinskega resentimenta rdeče-črnega antagonizma je svojevrstno herojstvo, mar ne? Stojite - malce karikiram - sredi bojnega polja, na eni strani je tabor, ki ga je zgodovina povzdignila med zmagovalce, na drugi se prestopajo bodoči poraženci; stojite sredi bobnenja in bučanja dveh na smrt sprtih, gneva in sovraštva polnih armad, kjer je razuma, modrosti in ljubezni že davno zmanjkalo, in pridigate o tem, da ima prav ena stran. Vseeno katera, saj ni pomembno. Kdo, če parafraziram Rilkeja, pa vas bi, če bi kričali, sploh slišal med trumami, kjer ni angelov, pač pa samo še demoni?

 

Je torej ideja sprave, s katero je pokojni France Bučar odprl konstitutivno sejo prve svobodno in demokratično izvoljene slovenske skupščine v moderni zgodovini, prišla prezgodaj? Bi morali s tem projektom počakati še najmanj dve generaciji, tako da ne bi bilo več živih neposrednih udeležencev nacionalne tragedije, ki ni zaznamovala samo 20. stoletja, ampak se bo vlekla tudi še v 21.? Tega nihče ne ve. Edini odgovor, ki ga imamo, je ta, da smo se znašli v nekakšni zgodovinski črni luknji, ki posrka vase vse, ki se ji preveč približajo; povsem običajne ljudji, ki goreče sledijo manipulativnim politikom; nekdanje politike, ki so postali fanatični zgodovinarji; novinarje in urednike, ki izgubljajo svoj tukaj in zdaj v času in vedno bolj tonejo v reinterpretacijo nasilja in absurdov vojne, revolucije in nasilja ... In tako dalje. Kdo je sploh obdržal avreolo intelektualca v takšnem naelektrenem ozračju, kjer se ljudje bodisi opredeljujo bodisi apatično zamahnejo z roko, češ da se jih to ne tiče. Morda Drago Jančar, ki to nacionalno tragedijo mojstrsko umešča v svojo literaturo in z njo osvaja milijone bralcev po svetu, zaradi česar doma nanj preži še več zavistnežev? Ali pa večni Boris Pahor, ki ne more umreti, dokler se v nesrečnem narodu ne bo nekaj premaknilo na bolje?

 

Redki so sposobni ohraniti dostojanstvo intelektualca v okolju, kjer je krik groze tisočerih ostal zamrznjen več desetletij in kjer politični voditelji niti danes ne želijo ali celo niso zmožni definirati točke, okoli katere bi se začel ustvarjati nacionalni konsenz o pomiritvi med živimi, kajti mrtvi že davno niso več del tuzemeljskh problemov. Z mrtvimi sprava ni potrebna, pač pa mrtve za svoje nepomirjene strasti zlorabljajo živi, kar je tako zelo nekrščansko, da bolj ne bi moglo biti. Sploh če to počne tista stran, ki jo je zgodovina posadila med grenke poražence in žrtve z maščevanjem opitih zmagovalcev.

 

A če v vprašanje sprave na Slovenskem ne bomo vključili psihoterapije ali celo psihoanalize, nam marsikaj ne bo nikoli jasno. Kajti to je nekako tako, kot da bi stali pred drevesom in gledali njegovo razbrazdano staro deblo, ne bi pa videli, da so okoli tudi druga drevesa, nešteto dreves, gozd. Govorim o medgeneracijskem prenosu travme. V tretji generaciji običajno najbolj očitno udarijo ven grehi starih očetov in starih mam: agresivnost, alkoholizem, družinsko nasilje, prevare, patološke laži ... Koliko je tega v Sloveniji, ne ve nihče (nemogoče je dobiti popolno sliko), toda zdi se, da ogromno. V deželah, ki so šle skozi vojno nasilje in kjer je despotska oblast zatirala cele družbene skupine, stigmatizirala narode ali etnične skupine, se šla brutalno socialno revolucijo in po vzpostavitvi novega reda še dolga leta ali celo desetletja nadzorovala, poniževala, maltretirala ali kako drugače ustrahovala ljudi - v teh ranjenih in prizadetih okoljih ne morete v nekem trenutku pritisniti na gumb "reset" in misliti, da bo od takrat naprej vse drugače; da bodo žrtve odpustile preganjalcem; da bodo storilci obžalovali, kar po počeli; da bo javnost z občutljivostjo in rahločutnostjo spremljala proces sprave ter podpirala vse aktivnosti, povezane s tem.

 

Naivno je pričakovati, da bo postavitev spomenika žrtvam vseh vojn v centru Ljubljane sama po sebi kaj rešila. Pomenljiva sta že dva huliganska izgreda, ki sta se zgodila pred dvema letoma, ko je bil monumentalni poklon vsem, ki so padli v 20. stoletju za domovino ali zaradi domovine, še maketa: najprej so načrtovani spomenik oskrunili s fašističnimi grafiti, čez nekaj časa pa še s komunističnimi. Morda je prav v tej simboliki povedano vse, kar je našo nacijo preganjalo in dušilo v 20. stoletju. A brez skrbi, ne bomo nadaljevali s fašisti ali komunisti - čeprav z enakim prezirom gledam na oboje -, pač pa z minljivostjo. Ta je absolutna in hkrati relativizira vprašanje odpuščanja, saj slednje predstavlja proces (zato moja digresija z medgeneracijskim prenosom travme) in potrebuje čas, v katerem dozori. Zaradi tega je vprašanja sprave ali pomiritve vedno nekaj zelo osebnega, kjer spomeniki, deklaracije ali popularna kultura ne morejo narediti tistega odločilnega koraka namesto človeka, ki je del tega procesa.

 

Pred nekaj dnevi sem za Tatrenutek (vir) v komentarju Spomenik slovenski nerazsodnosti zapisal, da je vprašanje nacionalne sprave vedno dvoplastno: "Po eni strani je prav in se spodobi, da država, ki je država vseh državljanov, na pietetni in deklarativni ravni poskrbi, da ima vsaka žrtev vojne svoj grob in da z mrtvimi dušami nihče ne more manipulirati. Po drugi strani pa je pomiritev zgolj in samo intimna. Je vprašanje, ki ga mora sam pri sebi razčistiti vsak človek sam. Sprava ni nič drugega kot odpuščanje. Ali lahko sprejmem dejanje sočloveka, ki me je ranil? Včasih se zdi to nemogoče. Ali lahko nekomu, ki sem ga zelo prizadel, ponudim roko in prosim za njegovo usmiljenje, razumevanje? Morda je moj občutek krivde prehud, da bi ga še s kom delil."

 

Komu naj odpustim, s kom naj se spravim? Vsakdo sam pri sebi ve, kaj mu v resnici pomenijo ta vprašanja. Kajti ne gre samo za žrtve vojn in vojnega nasilja, ne gre le za politične zapornike in po nedolžnem obsojene, ne, res ne gre zgolj in samo za pretekle travme, pač pa tudi za sedanjost, za generacijsko prenešene bolečine, ki jih doživljajo zlorabljeni otroci, prevarani zakonski partnerji ali pretepene ženske. Vsi se namreč na koncu dneva srečamo pred isto dilemo: odpustiti ali ne? Pozabiti bolečino je nemogoče in nečloveško. Odpuščanje pa je posebna milost, ki je ne zmore vsak. Odpuščanje je v resnici proces, ki traja. A trenutek, v katerem se zgodi odločitev, da odpustimo, tisti preblisk, pa je kot češnjev cvet, v zen budizmu imenovan sakura. Sakura pomeni, da si vzamemo čas za razmislek o tem, kaj smo v življenju dosegli, kaj imamo pred seboj na svoji poti, preden se srečamo s smrtjo. Prav takrat, ko je češnjev cvet v svojem polnem razcvetu, simbolizira popolnost. Popoln češnjev cvet je redkost, pravi samuraj Katsumoto: "Če bi preživel celo življenje v iskanju popolnega cveta, potem to življenje ne bi bilo zapravljeno."

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
18
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
15
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Ko človekove pravice ne temeljijo na dostojanstvu človeka, ampak na 1500 let starih islamskih verskih predpisih
7
23.12.2019 20:00
Šeriatsko pravo vse bolj prodira na Zahod. VVeliki Britanijivzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Kako razumeti volitve v Britaniji: Upor ogoljufane periferije proti levičarskim mestnim elitam
11
22.12.2019 23:59
Upajmo, da bo naslednja faza britanskega odhoda pomenila resna, poštena in razumna pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,887
02/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,214
03/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,703
04/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,358
05/
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
Shane Quinn
Ogledov: 1,992
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,554
07/
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,334
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,028
09/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 849
10/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 913