Komentar

Zares, kako strašna slepota je človeka ...

To je komentar, ki sem ga nekoč že pisal. Mislim, da celo že večkrat. Vendar sem šele danes sposoben razumeti vse globine slovenske travme, ki je Slovence razdelila v 20. stoletju in ki jih bo izpustila iz svojih krvavih krempljev šele tedaj, ko bo umrl zadnji predstavnik generacije, vpletene v bratomorni spopad, epsko občuteno naslikan v Prešernovem Krstu pri Savici: "Slovenec že mori Slovenca, brata - kako strašna slepota je človeka!"

17.07.2017 00:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   sprava   spomenik   državljanska vojna   France Bučar   Rilke   Prešeren   Drago Jančar   Boris Pahor   sakura   odpuščanje

Znašli smo se v nekakšni zgodovinski črni luknji, ki posrka vase vse, ki se ji preveč približajo.

To ni komentar o krivdi in grehu, strahu in pogumu, žrtvah in rabljih, o čemer so v letih in desetletjih, ki so sledili bratomorni vojni, pisali največji literati in misleci tistega časa. Nekateri zato, da bi se rešili pritiska, zaradi katerega - tako si predstavljam - včasih ponoči niso mogli spati, drugi zaradi občutka, da so dolžni opozoriti na moralno nesprejemljiva dejanja zmagovalcev, ki so se znesli nad poraženci, njihov zmagoviti bes pa kasneje ni dobil primernega pravnega zadoščenja. Spet tretji so poskušali najti pojasnila, globlje razlage ali celo opravičila za sramotna dejanja poražencev. Apologija sredi zgodovinskega resentimenta rdeče-črnega antagonizma je svojevrstno herojstvo, mar ne? Stojite - malce karikiram - sredi bojnega polja, na eni strani je tabor, ki ga je zgodovina povzdignila med zmagovalce, na drugi se prestopajo bodoči poraženci; stojite sredi bobnenja in bučanja dveh na smrt sprtih, gneva in sovraštva polnih armad, kjer je razuma, modrosti in ljubezni že davno zmanjkalo, in pridigate o tem, da ima prav ena stran. Vseeno katera, saj ni pomembno. Kdo, če parafraziram Rilkeja, pa vas bi, če bi kričali, sploh slišal med trumami, kjer ni angelov, pač pa samo še demoni?

 

Je torej ideja sprave, s katero je pokojni France Bučar odprl konstitutivno sejo prve svobodno in demokratično izvoljene slovenske skupščine v moderni zgodovini, prišla prezgodaj? Bi morali s tem projektom počakati še najmanj dve generaciji, tako da ne bi bilo več živih neposrednih udeležencev nacionalne tragedije, ki ni zaznamovala samo 20. stoletja, ampak se bo vlekla tudi še v 21.? Tega nihče ne ve. Edini odgovor, ki ga imamo, je ta, da smo se znašli v nekakšni zgodovinski črni luknji, ki posrka vase vse, ki se ji preveč približajo; povsem običajne ljudji, ki goreče sledijo manipulativnim politikom; nekdanje politike, ki so postali fanatični zgodovinarji; novinarje in urednike, ki izgubljajo svoj tukaj in zdaj v času in vedno bolj tonejo v reinterpretacijo nasilja in absurdov vojne, revolucije in nasilja ... In tako dalje. Kdo je sploh obdržal avreolo intelektualca v takšnem naelektrenem ozračju, kjer se ljudje bodisi opredeljujo bodisi apatično zamahnejo z roko, češ da se jih to ne tiče. Morda Drago Jančar, ki to nacionalno tragedijo mojstrsko umešča v svojo literaturo in z njo osvaja milijone bralcev po svetu, zaradi česar doma nanj preži še več zavistnežev? Ali pa večni Boris Pahor, ki ne more umreti, dokler se v nesrečnem narodu ne bo nekaj premaknilo na bolje?

 

Redki so sposobni ohraniti dostojanstvo intelektualca v okolju, kjer je krik groze tisočerih ostal zamrznjen več desetletij in kjer politični voditelji niti danes ne želijo ali celo niso zmožni definirati točke, okoli katere bi se začel ustvarjati nacionalni konsenz o pomiritvi med živimi, kajti mrtvi že davno niso več del tuzemeljskh problemov. Z mrtvimi sprava ni potrebna, pač pa mrtve za svoje nepomirjene strasti zlorabljajo živi, kar je tako zelo nekrščansko, da bolj ne bi moglo biti. Sploh če to počne tista stran, ki jo je zgodovina posadila med grenke poražence in žrtve z maščevanjem opitih zmagovalcev.

 

A če v vprašanje sprave na Slovenskem ne bomo vključili psihoterapije ali celo psihoanalize, nam marsikaj ne bo nikoli jasno. Kajti to je nekako tako, kot da bi stali pred drevesom in gledali njegovo razbrazdano staro deblo, ne bi pa videli, da so okoli tudi druga drevesa, nešteto dreves, gozd. Govorim o medgeneracijskem prenosu travme. V tretji generaciji običajno najbolj očitno udarijo ven grehi starih očetov in starih mam: agresivnost, alkoholizem, družinsko nasilje, prevare, patološke laži ... Koliko je tega v Sloveniji, ne ve nihče (nemogoče je dobiti popolno sliko), toda zdi se, da ogromno. V deželah, ki so šle skozi vojno nasilje in kjer je despotska oblast zatirala cele družbene skupine, stigmatizirala narode ali etnične skupine, se šla brutalno socialno revolucijo in po vzpostavitvi novega reda še dolga leta ali celo desetletja nadzorovala, poniževala, maltretirala ali kako drugače ustrahovala ljudi - v teh ranjenih in prizadetih okoljih ne morete v nekem trenutku pritisniti na gumb "reset" in misliti, da bo od takrat naprej vse drugače; da bodo žrtve odpustile preganjalcem; da bodo storilci obžalovali, kar po počeli; da bo javnost z občutljivostjo in rahločutnostjo spremljala proces sprave ter podpirala vse aktivnosti, povezane s tem.

 

Naivno je pričakovati, da bo postavitev spomenika žrtvam vseh vojn v centru Ljubljane sama po sebi kaj rešila. Pomenljiva sta že dva huliganska izgreda, ki sta se zgodila pred dvema letoma, ko je bil monumentalni poklon vsem, ki so padli v 20. stoletju za domovino ali zaradi domovine, še maketa: najprej so načrtovani spomenik oskrunili s fašističnimi grafiti, čez nekaj časa pa še s komunističnimi. Morda je prav v tej simboliki povedano vse, kar je našo nacijo preganjalo in dušilo v 20. stoletju. A brez skrbi, ne bomo nadaljevali s fašisti ali komunisti - čeprav z enakim prezirom gledam na oboje -, pač pa z minljivostjo. Ta je absolutna in hkrati relativizira vprašanje odpuščanja, saj slednje predstavlja proces (zato moja digresija z medgeneracijskim prenosom travme) in potrebuje čas, v katerem dozori. Zaradi tega je vprašanja sprave ali pomiritve vedno nekaj zelo osebnega, kjer spomeniki, deklaracije ali popularna kultura ne morejo narediti tistega odločilnega koraka namesto človeka, ki je del tega procesa.

 

Pred nekaj dnevi sem za Tatrenutek (vir) v komentarju Spomenik slovenski nerazsodnosti zapisal, da je vprašanje nacionalne sprave vedno dvoplastno: "Po eni strani je prav in se spodobi, da država, ki je država vseh državljanov, na pietetni in deklarativni ravni poskrbi, da ima vsaka žrtev vojne svoj grob in da z mrtvimi dušami nihče ne more manipulirati. Po drugi strani pa je pomiritev zgolj in samo intimna. Je vprašanje, ki ga mora sam pri sebi razčistiti vsak človek sam. Sprava ni nič drugega kot odpuščanje. Ali lahko sprejmem dejanje sočloveka, ki me je ranil? Včasih se zdi to nemogoče. Ali lahko nekomu, ki sem ga zelo prizadel, ponudim roko in prosim za njegovo usmiljenje, razumevanje? Morda je moj občutek krivde prehud, da bi ga še s kom delil."

 

Komu naj odpustim, s kom naj se spravim? Vsakdo sam pri sebi ve, kaj mu v resnici pomenijo ta vprašanja. Kajti ne gre samo za žrtve vojn in vojnega nasilja, ne gre le za politične zapornike in po nedolžnem obsojene, ne, res ne gre zgolj in samo za pretekle travme, pač pa tudi za sedanjost, za generacijsko prenešene bolečine, ki jih doživljajo zlorabljeni otroci, prevarani zakonski partnerji ali pretepene ženske. Vsi se namreč na koncu dneva srečamo pred isto dilemo: odpustiti ali ne? Pozabiti bolečino je nemogoče in nečloveško. Odpuščanje pa je posebna milost, ki je ne zmore vsak. Odpuščanje je v resnici proces, ki traja. A trenutek, v katerem se zgodi odločitev, da odpustimo, tisti preblisk, pa je kot češnjev cvet, v zen budizmu imenovan sakura. Sakura pomeni, da si vzamemo čas za razmislek o tem, kaj smo v življenju dosegli, kaj imamo pred seboj na svoji poti, preden se srečamo s smrtjo. Prav takrat, ko je češnjev cvet v svojem polnem razcvetu, simbolizira popolnost. Popoln češnjev cvet je redkost, pravi samuraj Katsumoto: "Če bi preživel celo življenje v iskanju popolnega cveta, potem to življenje ne bi bilo zapravljeno."

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Veliko steklo in nadškof Alojzij Šuštar v vonju vanilije
0
07.06.2020 01:00
Najmanj tri izjemne situacije so se mi zgodile s tremi nadškofi v različnih časovnih obdobjih. Za lažje razumevanje umetnine ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenska desnica in tuji mediji: Ker Janša noče, da bi ga kot žabo skuhali v topli vodi, občasno kar sam skoči v ponev z vrelim oljem
24
06.06.2020 03:00
V zadnjih mesecih so vsi tuji mediji, ki so poročali o Sloveniji oziroma vladi Janeza Janše, to počeli izrazito negativno: ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
7
04.06.2020 00:59
Ko je pred leti za ustavnega sodnika kandidiral Klemen Jaklič, sem ga brez pomislekov podprl. Iz treh razlogov: Ker pravo res ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O zmožnosti zaveze
0
02.06.2020 23:30
Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
15
02.06.2020 00:45
O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na ... Več.
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
26
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
13
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 6.412
02/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 4.170
03/
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.535
04/
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.237
05/
O zmožnosti zaveze
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 2.131
06/
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
Uredništvo
Ogledov: 1.886
07/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 2.184
08/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 6.071
09/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.755
10/
Slovenska desnica in tuji mediji: Ker Janša noče, da bi ga kot žabo skuhali v topli vodi, občasno kar sam skoči v ponev z vrelim oljem
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.466