To ni komentar o krivdi in grehu, strahu in pogumu, žrtvah in rabljih, o čemer so v letih in desetletjih, ki so sledili bratomorni vojni, pisali največji literati in misleci tistega časa. Nekateri zato, da bi se rešili pritiska, zaradi katerega - tako si predstavljam - včasih ponoči niso mogli spati, drugi zaradi občutka, da so dolžni opozoriti na moralno nesprejemljiva dejanja zmagovalcev, ki so se znesli nad poraženci, njihov zmagoviti bes pa kasneje ni dobil primernega pravnega zadoščenja. Spet tretji so poskušali najti pojasnila, globlje razlage ali celo opravičila za sramotna dejanja poražencev. Apologija sredi zgodovinskega resentimenta rdeče-črnega antagonizma je svojevrstno herojstvo, mar ne? Stojite - malce karikiram - sredi bojnega polja, na eni strani je tabor, ki ga je zgodovina povzdignila med zmagovalce, na drugi se prestopajo bodoči poraženci; stojite sredi bobnenja in bučanja dveh na smrt sprtih, gneva in sovraštva polnih armad, kjer je razuma, modrosti in ljubezni že davno zmanjkalo, in pridigate o tem, da ima prav ena stran. Vseeno katera, saj ni pomembno. Kdo, če parafraziram Rilkeja, pa vas bi, če bi kričali, sploh slišal med trumami, kjer ni angelov, pač pa samo še demoni?

Je torej ideja sprave, s katero je pokojni France Bučar odprl konstitutivno sejo prve svobodno in demokratično izvoljene slovenske skupščine v moderni zgodovini, prišla prezgodaj? Bi morali s tem projektom počakati še najmanj dve generaciji, tako da ne bi bilo več živih neposrednih udeležencev nacionalne tragedije, ki ni zaznamovala samo 20. stoletja, ampak se bo vlekla tudi še v 21.? Tega nihče ne ve. Edini odgovor, ki ga imamo, je ta, da smo se znašli v nekakšni zgodovinski črni luknji, ki posrka vase vse, ki se ji preveč približajo; povsem običajne ljudji, ki goreče sledijo manipulativnim politikom; nekdanje politike, ki so postali fanatični zgodovinarji; novinarje in urednike, ki izgubljajo svoj tukaj in zdaj v času in vedno bolj tonejo v reinterpretacijo nasilja in absurdov vojne, revolucije in nasilja ... In tako dalje. Kdo je sploh obdržal avreolo intelektualca v takšnem naelektrenem ozračju, kjer se ljudje bodisi opredeljujo bodisi apatično zamahnejo z roko, češ da se jih to ne tiče. Morda Drago Jančar, ki to nacionalno tragedijo mojstrsko umešča v svojo literaturo in z njo osvaja milijone bralcev po svetu, zaradi česar doma nanj preži še več zavistnežev? Ali pa večni Boris Pahor, ki ne more umreti, dokler se v nesrečnem narodu ne bo nekaj premaknilo na bolje?

Redki so sposobni ohraniti dostojanstvo intelektualca v okolju, kjer je krik groze tisočerih ostal zamrznjen več desetletij in kjer politični voditelji niti danes ne želijo ali celo niso zmožni definirati točke, okoli katere bi se začel ustvarjati nacionalni konsenz o pomiritvi med živimi, kajti mrtvi že davno niso več del tuzemeljskh problemov. Z mrtvimi sprava ni potrebna, pač pa mrtve za svoje nepomirjene strasti zlorabljajo živi, kar je tako zelo nekrščansko, da bolj ne bi moglo biti. Sploh če to počne tista stran, ki jo je zgodovina posadila med grenke poražence in žrtve z maščevanjem opitih zmagovalcev.

A če v vprašanje sprave na Slovenskem ne bomo vključili psihoterapije ali celo psihoanalize, nam marsikaj ne bo nikoli jasno. Kajti to je nekako tako, kot da bi stali pred drevesom in gledali njegovo razbrazdano staro deblo, ne bi pa videli, da so okoli tudi druga drevesa, nešteto dreves, gozd. Govorim o medgeneracijskem prenosu travme. V tretji generaciji običajno najbolj očitno udarijo ven grehi starih očetov in starih mam: agresivnost, alkoholizem, družinsko nasilje, prevare, patološke laži ... Koliko je tega v Sloveniji, ne ve nihče (nemogoče je dobiti popolno sliko), toda zdi se, da ogromno. V deželah, ki so šle skozi vojno nasilje in kjer je despotska oblast zatirala cele družbene skupine, stigmatizirala narode ali etnične skupine, se šla brutalno socialno revolucijo in po vzpostavitvi novega reda še dolga leta ali celo desetletja nadzorovala, poniževala, maltretirala ali kako drugače ustrahovala ljudi - v teh ranjenih in prizadetih okoljih ne morete v nekem trenutku pritisniti na gumb "reset" in misliti, da bo od takrat naprej vse drugače; da bodo žrtve odpustile preganjalcem; da bodo storilci obžalovali, kar po počeli; da bo javnost z občutljivostjo in rahločutnostjo spremljala proces sprave ter podpirala vse aktivnosti, povezane s tem.

Naivno je pričakovati, da bo postavitev spomenika žrtvam vseh vojn v centru Ljubljane sama po sebi kaj rešila. Pomenljiva sta že dva huliganska izgreda, ki sta se zgodila pred dvema letoma, ko je bil monumentalni poklon vsem, ki so padli v 20. stoletju za domovino ali zaradi domovine, še maketa: najprej so načrtovani spomenik oskrunili s fašističnimi grafiti, čez nekaj časa pa še s komunističnimi. Morda je prav v tej simboliki povedano vse, kar je našo nacijo preganjalo in dušilo v 20. stoletju. A brez skrbi, ne bomo nadaljevali s fašisti ali komunisti - čeprav z enakim prezirom gledam na oboje -, pač pa z minljivostjo. Ta je absolutna in hkrati relativizira vprašanje odpuščanja, saj slednje predstavlja proces (zato moja digresija z medgeneracijskim prenosom travme) in potrebuje čas, v katerem dozori. Zaradi tega je vprašanja sprave ali pomiritve vedno nekaj zelo osebnega, kjer spomeniki, deklaracije ali popularna kultura ne morejo narediti tistega odločilnega koraka namesto človeka, ki je del tega procesa.

Pred nekaj dnevi sem za Tatrenutek (vir) v komentarju Spomenik slovenski nerazsodnosti zapisal, da je vprašanje nacionalne sprave vedno dvoplastno: "Po eni strani je prav in se spodobi, da država, ki je država vseh državljanov, na pietetni in deklarativni ravni poskrbi, da ima vsaka žrtev vojne svoj grob in da z mrtvimi dušami nihče ne more manipulirati. Po drugi strani pa je pomiritev zgolj in samo intimna. Je vprašanje, ki ga mora sam pri sebi razčistiti vsak človek sam. Sprava ni nič drugega kot odpuščanje. Ali lahko sprejmem dejanje sočloveka, ki me je ranil? Včasih se zdi to nemogoče. Ali lahko nekomu, ki sem ga zelo prizadel, ponudim roko in prosim za njegovo usmiljenje, razumevanje? Morda je moj občutek krivde prehud, da bi ga še s kom delil."

Komu naj odpustim, s kom naj se spravim? Vsakdo sam pri sebi ve, kaj mu v resnici pomenijo ta vprašanja. Kajti ne gre samo za žrtve vojn in vojnega nasilja, ne gre le za politične zapornike in po nedolžnem obsojene, ne, res ne gre zgolj in samo za pretekle travme, pač pa tudi za sedanjost, za generacijsko prenešene bolečine, ki jih doživljajo zlorabljeni otroci, prevarani zakonski partnerji ali pretepene ženske. Vsi se namreč na koncu dneva srečamo pred isto dilemo: odpustiti ali ne? Pozabiti bolečino je nemogoče in nečloveško. Odpuščanje pa je posebna milost, ki je ne zmore vsak. Odpuščanje je v resnici proces, ki traja. A trenutek, v katerem se zgodi odločitev, da odpustimo, tisti preblisk, pa je kot češnjev cvet, v zen budizmu imenovan sakura. Sakura pomeni, da si vzamemo čas za razmislek o tem, kaj smo v življenju dosegli, kaj imamo pred seboj na svoji poti, preden se srečamo s smrtjo. Prav takrat, ko je češnjev cvet v svojem polnem razcvetu, simbolizira popolnost. Popoln češnjev cvet je redkost, pravi samuraj Katsumoto: "Če bi preživel celo življenje v iskanju popolnega cveta, potem to življenje ne bi bilo zapravljeno."