Kot je znano, so slovenski predniki kakšnih tisoč tristo let nazaj prestopali iz poganstva v krščanstvo. V poročilu z naslovom Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum) je med drugim opisano poslovanje (karantanskega) kneza Inga. Njegovi podložniki so njegova sporočila, navodila ali ukaze upoštevali, ne da bi jih v resnici videli ali prebrali. Ubogali so, čim so jim knežji odposlanci pokazali pismo, v katerem sicer ni bilo nič napisano. Pismo, ki mu od zunaj ni bilo videti, da je prazno, je bilo znamenje oblasti, in njegov pojav je bil nastop oblasti. Morda podložniki niso znali brati? Gre skratka za znamenito pismo brez pisave (carta sine litteris).

To krščansko izročilo so pred nekaj dnevi, 13. julija 2017, s posebno slovesnostjo (ob "odprtju spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam") na ljubljanskem Kongresnem trgu obudili slovenski voditelji Borut Pahor, Milan Brglez, Miro Cerar in Mitja Bervar. "Odprli" so dvodelni spomenik, pravzaprav dva spomenika. Konstrukcija je sestavljena iz dveh praznih betonskih blokov, ki sta različno visoka in gledata vsak v svojo smer. Na velikanskih belih površinah ni nobene črke. Le na tleh, tako rekoč na pločniku je mogoče prebrati Župančičeve verze, ki jih poznamo iz grobnice narodnih herojev pred Državnim zborom. Domovina je ena nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt. Domovina, življenje in smrt so enkratni, spomenika pa sta dva.

Slavnostni govornik Borut Pahor je interpretiral sporočilo, ki ga na spomeniku/spomenikih ni. Postavljen/a naj bi bil/a "v spomin na vse padle žrtve vojn, ki so prizadele slovenski narod, in z vojnami povezanih dogodkov" in sicer "na: žrtve prve svetovne vojne, borce za severno mejo in koroških borcev, borke in borce uporniškega TIGR-a, padle borke in borce narodnoosvobodilnega boja, žrtve revolucionarnega in protirevolucionarnega nasilja, žrtve zunajsodnih usmrtitev in krivičnih obsodb ter žrtve vojne za obrambo samostojnosti Republike Slovenije v letu 1991." Če pomislimo, vse te žrtve spomenike - resda vsaka svojega in postavljene na različnih krajih - že imajo.

Vabilo na "odprtje" sem dobil tudi pisec teh vrstic in se zanj javno zahvaljujem, saj menim, da je bilo poslano z najboljšimi nameni, nemara zato, ker sem že pred osamosvojitvijo - ob drugih, npr. ob Spomenki Hribar - predlagal, da se v Ljubljani postavi spomenik, recimo obelisk sprave. Temu namenu so slovenski voditelji in njihovi gradbeniki ustregli na (zanje) značilen način, tako, da so zamolčali bistvo, kar je bil tudi razlog moje odsotnosti pri "odprtju". Ali je Borut Pahor prestopil Rubikon molka, je stvar druge interpretacije, vsekakor je naštetim žrtvam v govoru dodal naslednji stavek: "Prizadeval si bom, da bi bilo to nekje ob spomeniku (poudaril D.R.) tudi zapisano." Predsednik hoče, da mu verjamemo na besedo.

Naravoslovci poznajo izraz horror vacui, kar pomeni strah pred praznino. Praznine, kot vemo vsi, naravnost vabijo k polnjenju oz. dopolnjevanju. Kot je mogoče videti marsikje na pročeljih ljubljanskih stavb, prazni zidovi naravnost vabijo k bolj ali manj sprejemljivim umetniškim prispevkom in k pripisovanju. Prazne površine utegnejo k takšnim ali drugačnim interpretacijam vabiti ljubitelje različnih politik in žrtev, s katerimi se utemeljujejo.

Na neki način se v zadnjem času pogosto srečujemo s priložnostmi za različne in seveda nasprotne interpretacije. Dejstvo je, da je znameniti slovensko-hrvaški Arbitražni sporazum s tem, ko je namesto meja (med slovenskim ozemeljskim in odprtim morjem) dvoumno zapisal stik (junction), dopustil različne, kot smo videli, za Slovenijo škodljive interpretacije. Posledica? Slovenija ne meji na odprto, ampak na hrvaško morje! Pri tem ne bi smeli pozabiti, da je eden od sklicateljev "spravne slovesnosti" na Kongresnem trgu, Miro Cerar, v začetku, leta 2009 in 2010, zavračal Arbitražni sporazum, kot je njegov minister za infrastrukturo, Gašperšič, ob vstopu v Cerarjevo vlado v Državnem zboru izjavil, da še trideset let ne bomo potrebovali drugega tira, zdaj pa skupaj s predsednikom prisegata, da ga potrebujemo in da ga bomo zgradili čim prej.

Letošnje poletje je potemtakem čas kolosalnih nesporazumov: prvi nesporazum je nastal v zvezi z razsodbo haaškega sodišča, ki je Sloveniji odvzela ozemeljsko povezavo z mednarodnimi vodami, vendar jo slovenski voditelji razglašajo za svojo zmago, v isti sapi pa tako rekoč silijo Hrvaško, naj sprejme rezultat, ki je dejanska zmaga Hrvaške. Drugi nesporazum je povezan z drugim tirom. Da gre za nesporazum tudi pri spomenikih "sprave", dokazujejo odsotnosti parlamentarne opozicije, borčevske organizacije, Nove slovenske zaveze, Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve pa še koga.