Komentar

Med železom in žametom: Slovenci in Evropa po koncu hladne vojne

Knjiga Železo in žamet je zelo natančna in celovita diagnoza trenutnega stanja, v katerem se ta hip nahaja slovenska država, pravi dolgoletni diplomat Borut Trekman, ki je za portal+ napisal malce daljšo recenzijo pravkar pri Slovenski matici izdane knjige Dimitrija Rupla, in dodaja: "Obenem je prav taka analiza vzrokov, ki so do tega in takega stanja pripeljali, napisana brez kančka mimikrije in sprenevedanja."

20.07.2017 19:48
Piše: Borut Trekman
Ključne besede:   Dimitrij Rupel   knjiga   Slovenija   Slovenska matica

Foto: Srdjan Živulović / BOBO

Rupel si prizadeva kolikor le mogoče preseči ideološke pregrade in v svoj voditeljski nabor vključuje tako Slomška, Korošca in Kreka kot Nabergoja, Hribarja, Murnika in Maistra, tako Josipa Vidmarja kot Izidorja Cankarja, Kocbeka in Pirjevca, tako Kardelja in Borisa Kraigherja kot Kavčiča itn. Ta nabor sega vse do današnjih dni, saj je vanj sprejel tudi Pučnika, Bučarja, Drnovška in Kučana kot osebe, ki so bile vsaka po svoje pomembno udeležene pri vzpostavitvi in uveljavitvi samostojne slovenske države. 

Med tistimi številnimi knjigami, kolikor jih je v več ko četrt stoletja - od prvih demokratičnih volitev in osamosvojitve pa do danes - napisal in izdal Dimitrij Rupel, se le komaj katera ne ukvarja s "projektom", ki si ga je bil, če se izrazimo nekoliko vzneseno-metaforično, skupaj s (pretežno novorevijaškimi) razumniki iz osemdesetih let minulega stoletja in z nekdanjim Demosom izbral za svojo osrednjo, tako rekoč "življenjsko" nalogo: s snovanjem in vzpostavljanjem temeljev za državnost prve slovenske države, ki se je pred nekaj več ko četrt stoletja podala na ne ravno najmanj tvegano pot samostojnosti in neodvisnosti. Pri tem je prav Rupel odigral eno osrednjih in nadvse pomenljivih vlog, pa najsi jo skušajo še tako minimizirati ali celo povsem zničiti vsi tisti v osemdesetih in devetdesetih letih povsem brezimni in neprepoznavni sopotniki slovenskega osamosvajanja (v tistem sinonimnem pomenu, ki ga ima nemška beseda "Mitläufer", kadar označuje vse tiste Nemce, ki so se ob nastajanju Tretjega reicha ali pa Nemške demokratične republike zaprli vase, prepričani pač, da bo že, kar bo) - in mednje velja navsezadnje šteti celo tiste, ki so svoj čas trdili, kako "bi si, ko ga ne bi bilo, bilo Rupla treba izmisliti".

 

Odgovore, zakaj je prišlo do tega za Slovence sicer zelo tipičnega preobrata, gre bržkone iskati predvsem v teh knjigah, ki so ob svojem izidu ostajale več ali manj neopažene ali pa komajda registrirane, saj očitno niso bile konformne ne s to ne óno prevladujočo slovensko politično "linijo", kot se je tako rado govorilo v letih 1945-1990, s tem da je kajpada prevladovala seveda zgolj ta, za ono, drugo, pa je veljalo, da gre pač za opozicijo, ki je v levičarskem pojmovanju demokracije obstajala pač kot nekakšno nujno zlo, kadar je že ni bilo mogoče zatreti v dejanski neobstoj, pa je bila vsaj anatemizirana "na dno pekla" (o čemer npr. zelo nazorno priča razprava ob izidu 57. številke Nove revije, potekajoča pod znamenitim szdl-jevskim parazolom, ko ob redkih - in znanih - izjemah skoraj nihče ni bil toliko pameten, da bi vsaj molčal). Po tej plati je bil tudi Dimitrij Rupel deležen podobne usode kot nekateri drugi slovenski osamosvojitelji. Kako gre že tista znamenita viža o diskvalifikaciji, tem najpriročnejšem in med Slovenci res najučinkovitejšem političnem pripomočku?

 

 

***

 

Prve Ruplove knjige, ki se ukvarjajo z novo slovensko državo, so pretežno spominska obnova vsega, kar se je dogajalo tam od srede osemdesetih let naprej, in s tem seveda dragocena pričevanja, tako rekoč "iz prve roke", saj obravnavajo zametke, formalno konstituiranje in nadaljnji razvoj gibanj, zavzemajočih se za stališča, nasprotujoča stališčem vladajoče strukture - Partije, ki se je bila samoumevno utaborila na osrednjem  mestu pod že omenjenim parazolom SZDL, te danes malodane docela pozabljene organizacije, ki naj bi zaobsegala kar najširše ljudske množice in niti včlanjenja vase ni poznala, saj s(m)o njeni člani bili, ne da bi nas bil kdo vprašal, kar vsi po vrsti. Pomemben preobrat v te vrste Ruplovem pisanju prinaša leta 2004 izdani Prevzem zgodbe o uspehu, delo, napisano neposredno po sprejemu Slovenije v NATO in EU, okronanem s prvim nedvoumnim poskusom Ruplove odstranitve iz slovenske politike, pa četudi (in na srečo) je bil le bolj kratkega daha, saj sta mu sledila najprej bolj ali manj neposrečen "ples enega samega poletja", nato pa volitve, ki so ga vnovič pripeljale v novo vladno ekipo, formirano iz dotedanje opozicije. Ta knjiga je prvi Ruplov poskus, da bi prodrl globlje v slovenski sindrom (ne več kulturni, s katerim se je bil ukvarjal dolga leta) in skušal odkriti poglavitne vzgibe in silnice, ki nam določajo dejansko usodo, s tem pa tudi demitizirajo t.i. zgodbo o uspehu: to velja predvsem za najpomembnejšo silo na slovenskem političnem prizorišču v zadnjem desetletju minulega stoletja in prvem desetletju nove slovenske države, za LDS, ki so jo že ob njeni največji volilni zmagi v času vstopanja v novo tisočletje komaj zaznavno začeli pretresati prvi simptomi notranjega razkroja, tistega "pobijanja med sabo", ki ga je tedaj še ničesar sluteči javnosti zgolj nekaj mesecev poprej ne le slikovito, ampak tudi z rahlo, skoraj preroško slutnjo v enem svojih redkih nastopov v parlamentu dotaknil Janez Drnovšek, njena ikona, njen edini kohezijski člen. Zato tudi ni čudno, da so se ključne ugotovitve in sklepanja iz omenjene Ruplove knjige le nekaj mesecev pozneje spremenila v resničnost - in v spopadu med ideologizacijo oblasti, nanovo vzpostavljeno po osamosvojitvi, in treznim razumom, ki je bil platforma npr. opozicijskega Zbora za republiko v tisti prvi sestavi in pod prvim vodstvom, je, začuda, zmagal razum, kar je v dotlej vodilnih strukturah povzročilo skorajda nepopisno zmedo, nato pa do kraja neskrupulozno konsolidacijo in mobilizacijo "zdravih sil".

 

***

 

Odtlej osrednje področje Ruplovega socio- in politološkega zanimanja niso več toliko Slovenci, marveč Slovenija kot državna tvorba, tista Slovenija, ki je nastala iz veliko bolj približne kot dorečene, v burnem pomarčnem dogajanju revolucionarnega leta 1848 porojene zahteve po "Zedinjeni Sloveniji", zahteve, ki se je v teku naslednjega poldrugega stoletja po hudih preskušnjah in zanašanjih iz skrajnosti v skrajnost 26. decembra 1990 dokončno izoblikovala in izkristalizirala, udejanjila in konstituirala pa med 25. junijem 1991 in 15. januarjem 1992. Preučevanje Slovenije kot državnostnega in političnega fenomena, širših (predvsem evropskih) zgodovinskih in političnih okvirov, ki so določali in določili prav tak njen razvoj, nadrobno razčlenjanje nekaterih doslej vsaj zamegljevanih, če ne celo prikrivanih in zamolčevanih dejstev ter deideologizacija cele vrste doslej splošno veljavnih, a z dejansko resničnostjo (in dejstvi, iz katerih je ta sestavljena) le komaj povezanih konstruktov, ki določenim strukturam celo še dandanes rabijo za ohranjanje t.i. "nadoblasti" (če uporabimo ta skoraj zloglasni terminus technicus iz polpreteklega, še ne povsem do konca preživetega obdobja naše nacionalne usode), vse to je nenehna téma teh Ruplovih knjig, ki nam nobenega avtorjevega dognanja ne vsiljujejo, ampak jih zgolj ponujajo v premislek, pri čemer pa je vseskoz navzoča njegova trdna, neomajna vera v slovenstvo kot političen fenomen in v demokracijo kot načelo, ki je edino zmožno zagotoviti temu fenomenu pravico do obstoja. Ali z drugimi besedami: to načelo se mu kaže kot edina forma mentis, ki takó posamezniku kot skupnosti omogoča vse doslej še najsprejemljivejši način svobodnega bivanja. In tu gre iskati tudi razloge za njegovo neomajno evropejstvo: ne samo, ker je demokracija (navzlic nekaterim svojim včasih takšnim, včasih drugačnim digresijam) zagotovo prvo, ključno načelo in gonilo evropejstva, ampak tudi zato, ker je nenazadnje prav evropejstvo omogočilo nastanek države Slovenije in s tem uresničenje tistega, o čemer so do 25. junija 1991 "bile dovoljene sanje". Ali je "novi dan" prinesel tudi njihovo uresničitev, pa ostaja seveda še vse kaj drugega kot velik vprašaj - in to ne po zaslugi evropejstva in njegovih temeljnih vrednot, ampak po zaslugi spretne mimikrije formalno na smetišču zgodovine pristalega nekdanjega na enoumju utemeljenega režima, ki si ni samo ves čas ohranjal nekakšne vzporedne oblasti, ampak je, po Ruplovem izračunu, kar 80% časa, kolikor ga je minilo od razglasitve samostojnosti, ostal na oblasti, pa četudi v zmerom novih preoblekah in prek zmerom "novih obrazov", kot se glasi njegov glavni, v javnosti še zmerom uspešni trik za ohranjanje oblasti.

 

 

***

 

Najnovejša Ruplova knjiga doslej najceloviteje razčlenja vse te pojave, pri tem pa sega tudi najdljè v našo preteklost, našo zgodovino - ne toliko z obravnavanjem že znanih ali pa odkrivanjem neznanih dejstev, pač pa z iskanjem poglavitnih razlogov, da je naša zgodovina bila in še vedno je taka, kot se nam kaže in jo doživljamo. Ob tem se Rupel predvsem sprašuje, kakšni so temelji že četrtstoletne slovenske državnosti in kakšna je vsebina veziva, ki slovensko državo ne samo umešča, ampak tudi vrašča v evropske in čezatlantske sisteme vrednot, za kar so se - in to vsem predhodnim levičarskim prizadevanjem in njihovemu poznejšemu škripanju z zobmi navkljub - pred štirinajstimi leti na referendumu o vstopu v EU in NATO ne le večinsko, ampak kar plebiscitarno odločili slovenski državljani. S tem je Slovenija, dotlej začarana z raznimi puhlimi, floskularnimi gesli o bratstvu in edinstvu, o nekakšni domnevni vladavini dela ali pa o nepreklicni, neustavljivi poti v brezrazredno družbo, odločno stopila iz bolj ali manj klavrnega čarnega risa nezavidljive preteklosti in se dokončno izrekla za nekatere ključne vrednote moderne družbe, v čemer je videla možnost za intenzivnejši, državljanu-posamezniku bolj naklonjen družbeni razvoj. In ne zavedáje se pri tem (kar velja tako rekoč za vso tisto večino, ki je podprla slovensko evro-atlantsko usmeritev) fige, ki so jo ves poosamosvojitveni čas stiskali v žepu vsi že prej omenjeni navidezni sopotniki, dejansko pa neposredni izvajalci slovenske tranzicije.

 

Naravnost gromozanskih razsežnosti te fige smo se začeli zavedati šele pred slabim desetletjem, ko je prišlo do prve vélike finančne krize XXI. stoletja in pri nas na Slovenskem po vstopu v območje evra ni bilo več možnosti za tiskanje denarja po volji peščice posameznikov, ki so tistega, kolikor ga je pač bilo, že prej spretno kanalizirali tjè, kamor roka uradnih finančnih oblasti ne seže. Rupel vešče razkriva politične metode, ki to omogočajo in s katerimi se nejevolja in bes "ljudskih množic" usmerjata tjè in tako, kot je to pač po volji usmerjevalc-u/em. Da bi dokazal brezhasnost in kratkosapnost takega početja, Rupel natanko definira kohezijsko vezivo, ki obstaja med Slovenijo in drugimi članicami EU in odreja Sloveniji njeno mesto v tej demokratični združbi. Temu prikazu  namenja precejšen del svoje knjige, trdno prepričan, da je zgolj s čistim vinom in brez slehernega visokodonečega olepšavanja mòč že po naravi opreznim, skeptičnim Slovencem približati vse koristi in prednosti evro-atlantskih povezav ter jih prepričati, da se prav v njih skriva velik del odgovora na vprašanje, kaj vse lahko Sloveniji prinese prihodnost in kako je za njen pozitivni razvoj naravnost pogubna nekakšna (s socialističnim predznakom pravičništva oznamenovana) "neuvrščenost rediviva", saj vrača Slovenijo in njene državljane tjè, od koder se je s tolikšno muko in tolikšnimi materialnimi in intelektualnimi žrtvami le komaj izvila. Za današnjo Slovenijo in njene državljane je prav razrešitev te dileme naravnost usodnega pomena, še posebej, ker npr. propóvednikom takega vzklicevanja preteklosti ni niti malo nerodno npr. potovati v katero od res redkih držav, ki še vztrajajo v te vrste zablodah, in to kar z vladnimi letali diktatorskih vodij teh držav, pri čemer pa so jih ena sama usta puhlih, že zdavnaj izpraznjenih in demitiziranih propagandističnih gesel, ki kot dejansko vodilo ne služijo niti njim samim.

 

 

***

 

Da bi vsaj nakazal, kako v slovenski državi zagotoviti kar največjo vladavino demokracije in prava, vladavino, katere temeljni cilj bi bila "skupna, javna dobrobit", skuša Rupel ugotoviti, kaj je nujno potrebno za to, da se ustvarijo razmere, ki bi to omogočile, in pri tem še posebej izpostavlja pomen voditeljstva in voditeljev, pomen nacionalnih elit, saj se mu to zdi conditio sine qua non za uspešnost in demokratično delovanje sleherne države, tudi slovenske. V ta namen se ne loteva samo teoretične analize kategorije voditeljstvo ali pa nacionalne elite, ampak skuša tudi konkretno prikazati, kako se je ta fenomen v zadnjih dveh stoletjih udejanjal v slovenski zgodovini, pri čemer se kar velikokrat bistveno odmika od tradicionalnega, splošno znanega in uveljavljenega nabora voditeljev, kakršnega naše uradno zgodovinopisje in šolski sistem nista vtepavala v glavo samo v polpreteklosti, ampak počenjata to še danes. Rupel ne obravnava zgolj "uradno priznanih" političnih voditeljev iz tega obdobja, ampak omenja tudi tiste osebnosti, ki nemara res niso imele neposredne, konkretne politične vloge, so si pa s svojimi dejanji in dosežki pridobile neke vrste karizmatičnost in z njo, pa tudi s svojim pojmovanjem slovenstva in odnosom do njega pritegnile in mobilizirale kar najrazličnejše - politične, intelektualne, pa tudi zgolj nacionalno čuteče in zavedne grupacije Slovencev svojega časa. S tem odpira Rupel tudi problem vkalupljenosti slovenskega zgodovinskega spomina, ki je zagotovo ena poglavitnih ovir pri odstranjanju in zničenju ideoloških plašnic, s katerimi so bile zmerom znova obdarjene slovenske "ljudske množice" ves čas svojega narodnostnega zavedanja, saj so poznali samo delitev na klerikalce in liberalce, rdeče in čne, "naše" in "nenaše", s tem pa jih kar uspešno pitajo prav do današnjega dne.

 

Rupel si prizadeva kolikor le mogoče preseči ideološke pregrade in v svoj voditeljski nabor vključuje tako Slomška, Korošca in Kreka kot Nabergoja, Hribarja, Murnika in Maistra, tako Josipa Vidmarja kot Izidorja Cankarja, Kocbeka in Pirjevca, tako Kardelja in Borisa Kraigherja kot Kavčiča itn. itn. Ta nabor sega vse do današnjih dni, saj je vanj sprejel tudi Pučnika, Bučarja, Drnovška in Kučana kot osebe, ki so bile vsaka po svoje pomembno udeležene pri vzpostavitvi in uveljavitvi samostojne slovenske države. Pri tem si prizadeva biti tudi maksimalno objektiven: Kardelju, ki velja - upravičeno - za očeta poglavitnih zablod prejšnjega, nedemokratičnega sistema, priznava - z enako upravičenostjo - zasluge, ki jih je imel pri tem, da druga Jugoslavija ideološko ni postala navaden enoumni satelit osrednje države proletarskega internacionalizma, kar je Kardelj udejanjal predvsem v času, ko je bil zunanji minister FLRJ, pa tudi zasluge za vključitev nekaterih določb v ustavo iz leta 1974, ki so - nenazadnje - dobrih petnajst let pozneje Slovencem formalno/legalno omogočile uveljavitev samoodločbe, ali pa Vidmarju, ki je s svojim delovanjem po letu 1945 postal na kulturno-političnem področju vrhovni konservativni varuh "pridobitev socializma", priznava pomen, ki ga je s svojim Kulturnim problemom slovenstva imel za slovenski nacionalni razvoj. In še bi lahko naštevali. Zelo verjetno je sicer, da se bo kdo našel, ki se iz povsem subjektivnih razlogov ne bo hotel strinjati s tako vrednostno razporeditvijo, vendar nikakor ne bo mogel oporekati ali zanikati, da ni nastala na osnovi zelo natančnega in poglobljenega premisleka o več ko tisočletni zgodovinski poti, ki so jo morali opraviti Slovenci, da so dobili svojo državo in iz naroda postali nacija.

 

Lepo število strani te najnovejše Ruplove knjige obravnava problematiko današnje Evrope (s čimer je mišljen seveda tisti pretežni del držav evropske celine, ki so združene v EU) in s tem - že po naravi stvari - tudi, žal skrajnje problematično, slovensko zunanjo politiko, ki bi morala biti seveda tvoren segment v t.i. Skupni zunanji in varnostni politiki EU, pa je vse drugo prej kot to. Da je ta obravnava nastala na osnovi kompetentnih stališč in pogledov, ne more biti nikakega dvoma, saj je poroštvo za to Ruplova neposredna vpetost v razvoj in delovanje evropske ideje, do katere ni prišlo samo zavoljo njegovega živega zanimanja za to nadvse pomembno témo sodobnega zahodnega sveta, ampak vsaj v enaki meri zavoljo njegove neposredne vključenosti v evropsko politično dogajanje, ki je seveda posledica njegovega več ko osemletnega ministrskega delovanja v času, ko je ta "združena" Evropa zadobivala svojo današnjo podobo. V kar nekaj Ruplovih delih zadnjega časa je tej problematiki namenjena izjemna pozornost, v tem zadnjem pa sta izčrpno obravnavana dva problemska sklopa, ki sta tako ali drugače povezana tudi z evropsko perspektivo Slovenije: gre za migracije, ki postajajo očitno eden za Evropo najusodnejših problemov, in gre za petindvajsetletne slovenske politične in stvarne (predvsem razmejitvene in finančne) zaplete s hrvaško sosedo.

 

 

***

 

Že tistih nekaj mesecev, kolikor jih je minilo od Ruplovega pisanja te knjige pa do danes, dokazuje "preroškost" njegovih pogledov na ti dve temi, saj sklepanja o njima zadobivajo čedalje izrazitejšo, konkretno podobo. Da je razlika med precéj hipokritskim dušebrižniškim aktivizmom in realno politiko - nenujno po Bismarckovem zgledu - tako rekoč nepremostljiva, je Rupel zatrjeval že ob pojavu tega problema, a ga je dušebrižniški zbor (tako kot tudi marsikoga drugega) kaj hitro preglasil: danes pa se kaže, da gre za problem, ki je tako rekoč neobvladljiv, saj terja od posamičnih izvršnih oblasti, da se odločajo ali v prid migrantov ali pa lastnih državljanov (in takih, ki so tako ali drugače prizadeti, prav pri nas ni ravno zanemarljivo število), pri čemer pa je usoda vsakokratne vladajoče elite odvisna zgolj od slednjih. Rupel na osnovi cele vrste konkretnih dejstev ugotavlja, da mora Slovenija natančno premisliti svojo politiko do migrantov in jo v vseh pogledih uskladiti z ostalimi državami EU, še posebej zato, ker jo njena večstokilometrska schengenska meja v marsičem približuje položaju, značilnem recimo za Italijo ali pa celo Grčijo. Da na osnovi teh ugotovitev izrečena opozorila niso bila zgolj prazne marnje, dokazuje od nekaterih strani tako zelo napadana "ograjenost" naše schengenske meje, ki pa je pri izvršni oblasti kaj hitro zamenjala njeno začetno evforijo načelnega človekoljubja. Namesto da se zaradi "ograjenosti" zgražajo, bi tisti, ki to počenjajo, morali hkrati s celo vrsto konkretnih izkušenj pri obravnavanju te problematike tudi take vrste opozorila in odzive (ne samo Ruplovih) temeljito premisliti in jih uporabiti pri dokončnem oblikovanju pretehtanega, tvornega in nikakor ne z zlagano evforijo prežetega pristopa h konkretnemu in političnemu reševanju tega problema. Nenazadnje bi se lahko Slovenija, čeprav majhna država, vendar neposredno izpostavljena velikanskim migracijskim pritiskom, s svojimi izkušnjami in s tvornim, predvsem pa objektivno-konstruktivnim pristopom k tej problematiki nemara vsaj nekolikanj uveljavila v širšem okviru EU in si tako povrnila celo kak kanček tistega ugleda, ki ga je bila uživala npr. pred desetimi leti. Vsekakor bi bila to primernejša in učinkovitejša poteza kot pa njeno zgolj pomanjkanje razuma in okusa razkrivajoče rinjenje za arbitra v rusko-ukrajinskem konfliktu.

 

V slovensko-hrvaški razmejitveni sagi pa je Rupel dokončno zničil sporočilo starega rimskega reka o nemožnosti preroške vloge v lastni domovini. Nedavna odločitev haaškega arbitražnega telesa je dokončno potrdila, kako pravilna so bila Ruplova opozorila o pasteh zloglasnega arbitražnega sporazuma, ki ga je po zaslugi zavajanja in brenkanja na strune medsosedskih čustev ljubezni ena polovica Slovencev le za las vsilila drugi. Vsi v zadnjem desetletju izraženi pomisleki in dvomi so se izkazali kot povsem upravičeni, s čimer pa niti najmanj ni mišljena le trdna prepričanost, kako bodo naši vrli sosedje že iznašli čudežno abrakadabro, da si ohranijo tisto, kar si hočejo ohraniti. Tudi pri tem je Ruplu pomagala vpetost v to skrajnje občutljivo problematiko, saj je bil nenazadnje zunanji minister, ko so potekala pogajanja, končana s slovitim, nikoli podpisanim sporazumom Drnovšek-Račan, pa tudi pogajanja o enako slovitem SOPS-u, nasledstvu, hrvaških deviznih varčevalcih ... Pozornost so zbujale že tri jezikovno neusklajene različice arbitražnega sporazuma, saj niso obetale prav nič  dobrega, še bolj pa seveda v vseh pogledih diletantska vloga tako slovenskih politikov kot strokovnjakov v kar precéj časa trajajočem poteku arbitraže, saj so bili poglavitni izvajalci te vloge nagrajeni z res eksorbitantnimi denarji, ne da bi bili morali za izvajanje teh vlog prevzeti kakršnokoli odgovornost. Samo svoje navdušenje nad sprejeto in dokončno rešitvijo so morali javno izraziti, zato da jih je mòč uporabiti za predvolilen in sploh vsakršen alibi političnim avtorjem in botrom te odločitve. Rupel se tej problematiki zelo obširno in izčrpno posveča - in kdor pozorno prebere ta sklop njegove knjige, mora dokončno razumeti, v katerem grmu tiči zajec. In isto velja tudi še za marsikatero drugo vprašanje, ki nam ga odpirata tako pretekla kot tudi trenutna usoda slovenske države in njenih državljanov: teh in takih vprašanj pa je v knjigi kar nekaj.

 

 

***

 

Ruplova knjiga Železo in žamet je zelo natančna in celovita diagnoza trenutnega stanja, ki se v njem ta hip nahaja slovenska država, hkrati pa tudi prav taka analiza vzrokov, ki so do tega in takega stanja pripeljali, napisana brez kančka mimikrije in sprenevedanja. Nemara ne daje neposrednega odgovora, ali smo trenutno v obdobju železa ali žameta, četudi imajo dejstva, ki jih obravnava ali pa z njimi celo seznanja, bolj kovinski kot žameten pridah. Zato tudi ne čudi, da častitljiva slovenska založba - Slovenska matica -, ki je delo izdala, kljub zaprosilu ni od Javne agencije za knjigo prejela niti ficka subvencije. Je že tako: littera scripta manet - pisana črka pač ostaja. Tudi kadar je poskrbljeno za to, da ostaja zamolčana. In tudi v tem se navsezadnje skriva kanček odgovora na vprašanje o železu in žametu.

 

 

Dimitrij Rupel: Železo in žamet ali od kulture do države: Slovenska državnost in Evropska unija po koncu hladne vojne, Založba Slovenska matica, Ljubljana 2017, 372 strani
KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
20
22.08.2019 21:00
Po predhodni predstavitvi notranje geneze globoke države kot relativno avtohtonega pojava orisuje sodnik Zvjezdan Radonjić ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zbogom, Denis, piši v miru!
0
20.08.2019 23:00
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Zato sem za sodelovanje zaprosil Dragana Živadinova, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
13
19.08.2019 19:00
Presenečenje in zgražanje sproža uporaba zelo surove sile, s katero se ruski policisti znašajo nad mirnimi demonstranti. Več kot ... Več.
Piše: Božo Cerar
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
4
18.08.2019 19:00
Glede osamosvajanja in sploh strateških vprašanj je bil najbolj dosleden članKučanovegapredsedstva. Bil je Demosov človek pri ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Življenje se zgodi med ponavljanjem in slučajem
2
17.08.2019 22:59
Digitalna umetnost je postala že skoraj prevladujoča. Ravno zato je tako neskončno pomembna njena kritična refleksija. Ne le ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
20
13.08.2019 20:51
Pustite Greenpeace ali Amnesty International, ki delujeta globalno in - vsaj kolikor je znano - menda res ne jemljeta denarja od ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Portret Gertrude Stein: Medtem ko je opravičevala diktatorja Petaina, je Picasso sprejel Stalinovo nagrado
0
10.08.2019 23:53
Najbolj je živela tam, kjer je ni bilo, izbruhnila je z radikalno poezijo. V hipu! Postala je znamenje ameriške in evropske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
13
09.08.2019 21:49
Nekdanji šolski minister in pronicljivi komentator nesporazumov evropske in slovenske politike Žiga Turk je dregnil v gnezdo ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Gabriele d'Anunnzio: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja!
0
03.08.2019 22:28
Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Kdo in kako se danes bori proti kartelom, proti korupciji?
24
01.08.2019 21:20
V nadaljevanju teme o dvopolnosti v vsakem človeku, ki sem jo na portalu odprl že 10. junija letos, želim natančneje izpostaviti ... Več.
Piše: Miha Burger
Medijska poroka iz koristoljubja: Zapoznela združitev Dnevnika in Večera
8
31.07.2019 19:00
Pomp okoli združitve Dnevnika in Večera, ki je tudi formalno dobila potrditev varuha konkurence, je lahko tudi posledica obdobja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bigger picture*: Atlantska listina in trikotnik ZDA - EU - Rusija
7
30.07.2019 20:00
Evropska unija je bila 50 let prizorišče tekmovanja Francije, Nemčije in Velike Britanije za evropsko prvenstvo. Pri tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Boris
11
29.07.2019 22:00
Če v Združenem kraljestvu komu omenite Borisa - bodisi pakistanskemu priseljencu, nemškemu bankirju ali valižanskemu kmetu -, ... Več.
Piše: Keith Miles
Tista prekleta kapelica pod Vršičem ali ruski konec zgodovine
31
28.07.2019 19:00
Počasi bomo vsakoletno poznojulijsko politično mašo pri Ruski kapelici lahko uvrstili ob bok bizarnostim, kakršne so proslava v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Spomeniki revolucionarjem: Pustiti, podreti ali preseliti v muzeje?
8
28.07.2019 09:00
Ob nedavnem performansu , ko so neznani strorilci z rdečo barvo preplesakali spodnji del nog monolitnega spomenika Borisa ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bog jim pomagaj! Jaz jim ne morem na noben način.
0
27.07.2019 23:47
Viktor Borisovič Šklovski ni bil, kot mnogi menijo, revolucionar-proletarec-inetelektualec, temveč je bil v državljanski vojni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako to, da so funkcionarji Komisije za preprečevanje korupcije tako slabo plačani?
14
26.07.2019 22:00
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ob prihajajoči 15-letnici tega organa opozarja na vrsto težav, s katerimi ... Več.
Piše: Boris Štefanec
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
14
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
5
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
9
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,504
02/
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
Uredništvo
Ogledov: 1,913
03/
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,782
04/
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
Božo Cerar
Ogledov: 1,270
05/
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
Uredništvo
Ogledov: 1,316
06/
Zbogom, Denis, piši v miru!
Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Ogledov: 1,041
07/
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,328
08/
Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."
Uredništvo
Ogledov: 781
09/
Pred vrhom skupine G7 v Biarritzu: Svet je na pragu nove globalne krize
Uredništvo
Ogledov: 750
10/
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
Uredništvo
Ogledov: 2,416