Komentar

Idealizem Tomija Bitežnika in najmočnejši paradoks demokracije

Tik pred volitvami poleti 2014 se je pojavil neke vrste alternativni voditelj, ki je dajal vtis, da bo drugačen od drugih. Zato smo ga tako tako jaz kot še vrsta podobno mislečih na volitvah podprli. Po njegovi zmagi na volitvah je nekaj časa tlelo upanje, da se bo v tej smeri res kaj zgodilo. Sedaj, po treh letih, je upanje dokončno zamrlo.

19.07.2017 20:58
Piše: Miha Burger
Ključne besede:   demokracija   paradoks   Tomi Bitežnik   referendum   udbomafija   Rado Pezdir   Janez Janša   Marjan Podobnik   Civilna Iniciativa   Vili Kovačič

Ali demokratični sistem sploh lahko omogoči alternativnega voditelja? Morda pa ga sam po sebi ne more - kar je verjetno najmočnejši paradoks demokracije.

Tomi Bitežnik 11. aprila 2013 - torej pred več kot štirimi leti - v času protestnih gibanj v Sloveniji, (za boljše razumevanje tega, kar sledi v nadaljevanju, moram povedati, da gospoda Bitežnika ne poznam) v članku z naslovom Ni alternativne politike brez alternativnih politikov, med drugim zapiše:

 

"Gibanje oziroma vsa ta gibanja za spremembo politične paradigme, ki se lahko zgodi le s prevzemom oblasti, potrebujejo predvsem več hierarhije in boljšo hierarhično organiziranost ... Potrebujemo politika v pristnem pomenu te besede, nekoga, ki bo s svojimi izbranimi sodelavci razvil strategijo za doseganje interesov skupnosti. Nekoga, ki bo samoumevno postavil voljo ljudstva pred svoje lastne interese in ki bo sposoben razviti in voditi strategijo, ki bo do tega pripeljala. Nekoga, ki si oblasti ne bo želel in ki ne bo po njej hlepel, saj tisti, ki si jo želi in po njej hlepi, v njej zagotovo vidi predvsem oziroma zgolj sredstvo za doseganje lastnih interesov. Takšnih pa imamo že preveč. Za alternativno politiko potrebujemo alternativnega voditelja."

 

Istega dne sem napisal sledeči komentar:

 

"A v tej idealistični želji Toma Bitežnika je skrita zanka, ki jo bom poskušal rešiti, morda tudi malo idealistično: Ja, potrebna ni samo boljša hierarhična organiziranost, ampak zelo natančno določena hierarhična organiziranost in še več, zelo natančno določena in spoštovana odgovornost in sankcioniranje nespoštovanja te odgovornosti predvsem najvišjih na tej hierarhični odgovornosti. Ker pa izkustvo kaže, da je vedno večina voditeljev takšnih, kot pravi Tomi Bitežnik, da jih imamo že preveč, in bo zato ta večina tudi v prihodnje vedno izkoristila dejstvo, da nimamo natančno določene hierarhične odgovornosti, in še več, da sploh nimamo določenega spoštovanja odgovornosti, kaj šele sankcioniranja le-te, in bo zato ta večina vedno požrla tudi alternativne voditelje. Obstoječi sistem slabe hierarhične organiziranosti še kako odpira prostor za doseganje ozkih lastnih interesov. Zato potrebujemo najprej boljšo hierarhično organiziranost. Uzakonjeno. S strogimi sankcijami. Smo pred večnim vprašanjem, kaj je bilo prej, kura ali jajce? Rešitev tega vprašanja vidim v postavitvi boljše hierarhične organiziranosti pred kakršnimikoli novimi volitvami. Ker bo vedno večina voditeljev, še prej novoizvoljenih poslancev, vedno najprej hlepela po tistem, kar zapiše Tomi Bitežnik, so volitve, preden se postavi boljša hierarhična organiziranost, le nadaljevanje obstoječega zagatnega sistema. In kako doseči uzakonitev boljše hierarhične organiziranosti pred volitvami? Saj obstoječa sestava zakonodajalca, čisto logično, ni zainteresirana?

 

Šanso vidim le v količini pritiska vseh gibanj, ki jih omenja tudi Tomi Bitežnik, v sledeči fokus: Da izsilijo referendum o boljši hierarhični organiziranosti. Da se ta oblika boljše hierarhične organiziranosti pred samim splošnim referendumom najprej doreče skozi vse možne oblike strokovnih argumentacij, potem skozi vse oblike širših javnih argumentacij in na koncu potrdi v omenjenem splošnem referendumu. Potem pa naj sledijo volitve novih voditeljev oz. upravljavcev skupnih zadev. Upam, da takih, ki bodo sprejeli in upoštevali rezultat tega referenduma."

 

In kaj se je v naslednjih štirih letih do danes z obravnavano temo zgodilo, da se lahko vprašam, kot stoji v naslovu? Predvsem dve stvari: Kar precej sem se angažiral v prepričevanju različnih skupin in gibanj v smeri boljše hierarhične organiziranosti, predlaganju novih oblik argumentacije, ki bi jih potrdili z referendumom. Uspeh je bil pičel, deležen sem bil predvsem nerazumevanja, povrhu je večino skupin zaneslo v strankarstvo, a približno leto dni kasneje, spomladi 2014, se je zgodila druga stvar, bolj v smeri v začetku zapisane idealistične želje Toma Bitežnika: tik pred volitvami se je pojavil, po mojem takratnem prepričanju, tak alternativni voditelj, ki je sprejel zavezo (tako v zapisu v predvolilnem programu svoje stranke, kot v osebnem kontaktu), da bo tej temi izkazal posebno pozornost. Zato smo ga tako jaz kot še vrsta podobno mislečih, verjetno tudi Tomi Bitežnik, na volitvah podprli. Po zmagi tega novega voditelja na volitvah je nekaj časa tlelo upanje, da se bo v tej smeri res kaj zgodilo, sedaj, po treh letih, je upanje dokončno zamrlo. Bližajo se nove volitve in kaj sedaj?

 

Če se samo dotaknem npr. dveh najbolj akutnih javnih problemov Slovenije v zadnjem času, vidimo, da se predvsem zaradi neupoštevanja, točeneje, zaradi spretnega relativiziranja kakršnekoli hierarhične organiziranosti ti problemi slabo rešujejo, vse okrog njih je v nekakšni zagatnosti, državljani so pretežno nezadovoljni z njihovim reševanjem, apatičnost in pišmevuhovstvo sta čedalje večja. Problem, ki ga je nedavno ponovno postavil pod luči javnosti intervju z Radom Pezdirjem, v katerem predvsem dokazuje mafijsko početje Udbe. A ni bilo to temeljito opisano v knjigi Eda Ravnikarja Udbomafija (izdana leta 1995 v moji založbi)? In? Kaj se je zgodilo? Smo sicer v okviru Civilne iniciative na čelu z Edom Ravnikarjem o tem na vse mogoče načine govorili, pisarili, dokazovali, si izborili v povezavi s SLS svetovalske pozicije, da smo to lahko še bolj govorili in dokazovali. In? Marjan Podobnik je na osnovi vsega našega pisanja in dokazovanja rekel: ja, tile moji svetovalci iz Civilne iniciative imajo prav, boste videli, da bo frčalo perje! In? Nekega dne sredi leta 1998, na vrhuncu naših svetovalskih aktivnosti, sem hodil v parlamentu do svoje pisarne, pa mi od zadaj nekdo začne kot čistiti z ramen – se ustavim, švigne mimo poslanec Janez Janša, se mi zareži – čistim perje, ki se ti je nabralo na suknjiču, in odhiti dalje.

 

Ali se je od takrat do nadavnega intervjuja z Radom Pezdirjem na TV Slovenija karkoli pozitivnega zgodilo na to temo? Pravzaprav sem v teh dneh po intervjuju srečal kar nekaj ljudi, ki so dejali, končno nekdo, ki bo nekaj naredil okrog tega najhujšega problema v Sloveniji. V redu, čestitka Radu Pezdirju za to, a kdo je kriv, da se je do sedaj zgodilo preprosto premalo, da večina državljanov še vedno čuti ujetost v udbomafijski sistem? Marjan Podobnik? Janez Janša? Edo Ravnikar? Morda celo jaz? Ker me je obšel občutek, da smo takrat morda res premalo naredili? Ali pa smo se vsi skupaj že takrat pred dvajsetimi leti ujeli v nekakšen paradoks sistema, ki mu sicer pravimo demokratični?  Paradoks, ki sem ga očitno spontano opisal v svojem komentarju na Toma Bitežnika? In ni stricem iz ozadja treba (pa najsi bodo to Zemljarič, Niko Kavčič ali Kučan ali njihovi nasledniki tipa Gregor Golobič) niti s prstom migniti, paradoks deluje sam od sebe in zgodi se –nič!

 

Pa poglejmo še drugi akuten javni problem, zgodba o drugem tiru, kjer je delovanje tega paradoksa še bolj očitno. O tem problemu sem v zadnjih nekaj prispevkih na portalu+ tudi sam že veliko pisal, a naj poudarim njegovo res glavno značilnost: pomanjkanje hierarhične odgovornosti oz. paradoks demokracije (prav vsi akterji tega problema imajo najprej na ustih, kako da je njihov prav okrog tega problema "demokratičen", in čisto vseeno, ali so to zagovorniki vladnega projekta ali pa njegovi nasprotniki na čelu z Vilijem Kovačičem). Verjetno je bil eden največjih javnih problemov, s katerim smo se ukvarjali pri že omenjeni Civilni iniciativi pred dvajsetimi leti, izgradnja avtocestnega križa oz. vzpostavitev učinkovite kontrole nad vsemi aktivnostmi okrog tega projekta, ki so kazali izrazita korupcijska tveganja in nas je tako kot pri prvo omenjenem problemu (Pezdirjevo dokazovanje Udbomafije) ustavil nihče drug kot omenjeni paradoks demokracije, pomanjkanje hierarhične odgovornosti. In zgodilo se je kaj? Ne bi ponavljal, spet le tisti občutek, da smo takrat morda tudi v tem primeru premalo naredili v izogib omenjenemu paradoksu! Problem izgradnje drugega tira je popolnoma identičen izgradnji avtocestnega križa, strici iz ozadja se le hahljajo, njihova klientela služi milijone že dvajset let samo na desetinah dopolnjevanj raznih drobnarij okrog projekta, zgodi se kaj? Državljani bomo odločali na referendumu, o čem že? Hierarhična odgovornost? Kaj je že to? Strici iz ozadja se lahko še bolj hahljajo. Spet bo možen kakšen mini Zemono kartelni dogovor ...

 

Sedaj pa še osnovni vzrok, da sem sploh napisal ta prispevek. Prebral sem ga pred nekaj dnevi na spletni strani časnika The Guardian (vir):

 

"Rampant inequality is not the fault of a class of people doing exactly what anyone would do in their position, but a political and economic system that incentivizes and enables them to do so. (Don’t hate the player, hate the game.) It follows that the solution is not individual and moralistic, but collective and political ..."

 

In v demokraciji je - oziroma bi morala biti - zadnja instanca hierarhične odgovornosti "vladavina ljudstva", pa ta preprosto ni operativna, ne deluje (oziroma nihče, ki ima kakšno višjo odgovornost, ni pripravljen karkoli storiti k njeni operativnosti). V zraku ostaja tudi Bitežnikova želja oziroma vprašanje, ali obstoječi t.i. demokratični sistem sploh lahko omogoči alternativnega voditelja. Zato je to slej ko prej verjetno najmočnejši paradoks demokracije.

 

Zato rešitev ni to, da bomo izbrali posameznika, ki bo bolj "pošten" ("individual and moralistic"), ampak da izsilimo referendum o boljši hierarhični organiziranosti.

 

Morda bo dovolj prepričati Vilija Kovačiča.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Janez Zemljarič (1928-2022)
17
30.12.2022 23:40
Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.403
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.624
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.562
04/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.785
05/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.769
06/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.268
07/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.558
08/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.038
09/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.351
10/
Dobavitelji v državnem zdravstvu zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov letno zaslužijo vsaj 250 milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 2.409