Komentar

Idealizem Tomija Bitežnika in najmočnejši paradoks demokracije

Tik pred volitvami poleti 2014 se je pojavil neke vrste alternativni voditelj, ki je dajal vtis, da bo drugačen od drugih. Zato smo ga tako tako jaz kot še vrsta podobno mislečih na volitvah podprli. Po njegovi zmagi na volitvah je nekaj časa tlelo upanje, da se bo v tej smeri res kaj zgodilo. Sedaj, po treh letih, je upanje dokončno zamrlo.

19.07.2017 20:58
Piše: Miha Burger
Ključne besede:   demokracija   paradoks   Tomi Bitežnik   referendum   udbomafija   Rado Pezdir   Janez Janša   Marjan Podobnik   Civilna Iniciativa   Vili Kovačič

Ali demokratični sistem sploh lahko omogoči alternativnega voditelja? Morda pa ga sam po sebi ne more - kar je verjetno najmočnejši paradoks demokracije.

Tomi Bitežnik 11. aprila 2013 - torej pred več kot štirimi leti - v času protestnih gibanj v Sloveniji, (za boljše razumevanje tega, kar sledi v nadaljevanju, moram povedati, da gospoda Bitežnika ne poznam) v članku z naslovom Ni alternativne politike brez alternativnih politikov, med drugim zapiše:

 

"Gibanje oziroma vsa ta gibanja za spremembo politične paradigme, ki se lahko zgodi le s prevzemom oblasti, potrebujejo predvsem več hierarhije in boljšo hierarhično organiziranost ... Potrebujemo politika v pristnem pomenu te besede, nekoga, ki bo s svojimi izbranimi sodelavci razvil strategijo za doseganje interesov skupnosti. Nekoga, ki bo samoumevno postavil voljo ljudstva pred svoje lastne interese in ki bo sposoben razviti in voditi strategijo, ki bo do tega pripeljala. Nekoga, ki si oblasti ne bo želel in ki ne bo po njej hlepel, saj tisti, ki si jo želi in po njej hlepi, v njej zagotovo vidi predvsem oziroma zgolj sredstvo za doseganje lastnih interesov. Takšnih pa imamo že preveč. Za alternativno politiko potrebujemo alternativnega voditelja."

 

Istega dne sem napisal sledeči komentar:

 

"A v tej idealistični želji Toma Bitežnika je skrita zanka, ki jo bom poskušal rešiti, morda tudi malo idealistično: Ja, potrebna ni samo boljša hierarhična organiziranost, ampak zelo natančno določena hierarhična organiziranost in še več, zelo natančno določena in spoštovana odgovornost in sankcioniranje nespoštovanja te odgovornosti predvsem najvišjih na tej hierarhični odgovornosti. Ker pa izkustvo kaže, da je vedno večina voditeljev takšnih, kot pravi Tomi Bitežnik, da jih imamo že preveč, in bo zato ta večina tudi v prihodnje vedno izkoristila dejstvo, da nimamo natančno določene hierarhične odgovornosti, in še več, da sploh nimamo določenega spoštovanja odgovornosti, kaj šele sankcioniranja le-te, in bo zato ta večina vedno požrla tudi alternativne voditelje. Obstoječi sistem slabe hierarhične organiziranosti še kako odpira prostor za doseganje ozkih lastnih interesov. Zato potrebujemo najprej boljšo hierarhično organiziranost. Uzakonjeno. S strogimi sankcijami. Smo pred večnim vprašanjem, kaj je bilo prej, kura ali jajce? Rešitev tega vprašanja vidim v postavitvi boljše hierarhične organiziranosti pred kakršnimikoli novimi volitvami. Ker bo vedno večina voditeljev, še prej novoizvoljenih poslancev, vedno najprej hlepela po tistem, kar zapiše Tomi Bitežnik, so volitve, preden se postavi boljša hierarhična organiziranost, le nadaljevanje obstoječega zagatnega sistema. In kako doseči uzakonitev boljše hierarhične organiziranosti pred volitvami? Saj obstoječa sestava zakonodajalca, čisto logično, ni zainteresirana?

 

Šanso vidim le v količini pritiska vseh gibanj, ki jih omenja tudi Tomi Bitežnik, v sledeči fokus: Da izsilijo referendum o boljši hierarhični organiziranosti. Da se ta oblika boljše hierarhične organiziranosti pred samim splošnim referendumom najprej doreče skozi vse možne oblike strokovnih argumentacij, potem skozi vse oblike širših javnih argumentacij in na koncu potrdi v omenjenem splošnem referendumu. Potem pa naj sledijo volitve novih voditeljev oz. upravljavcev skupnih zadev. Upam, da takih, ki bodo sprejeli in upoštevali rezultat tega referenduma."

 

In kaj se je v naslednjih štirih letih do danes z obravnavano temo zgodilo, da se lahko vprašam, kot stoji v naslovu? Predvsem dve stvari: Kar precej sem se angažiral v prepričevanju različnih skupin in gibanj v smeri boljše hierarhične organiziranosti, predlaganju novih oblik argumentacije, ki bi jih potrdili z referendumom. Uspeh je bil pičel, deležen sem bil predvsem nerazumevanja, povrhu je večino skupin zaneslo v strankarstvo, a približno leto dni kasneje, spomladi 2014, se je zgodila druga stvar, bolj v smeri v začetku zapisane idealistične želje Toma Bitežnika: tik pred volitvami se je pojavil, po mojem takratnem prepričanju, tak alternativni voditelj, ki je sprejel zavezo (tako v zapisu v predvolilnem programu svoje stranke, kot v osebnem kontaktu), da bo tej temi izkazal posebno pozornost. Zato smo ga tako jaz kot še vrsta podobno mislečih, verjetno tudi Tomi Bitežnik, na volitvah podprli. Po zmagi tega novega voditelja na volitvah je nekaj časa tlelo upanje, da se bo v tej smeri res kaj zgodilo, sedaj, po treh letih, je upanje dokončno zamrlo. Bližajo se nove volitve in kaj sedaj?

 

Če se samo dotaknem npr. dveh najbolj akutnih javnih problemov Slovenije v zadnjem času, vidimo, da se predvsem zaradi neupoštevanja, točeneje, zaradi spretnega relativiziranja kakršnekoli hierarhične organiziranosti ti problemi slabo rešujejo, vse okrog njih je v nekakšni zagatnosti, državljani so pretežno nezadovoljni z njihovim reševanjem, apatičnost in pišmevuhovstvo sta čedalje večja. Problem, ki ga je nedavno ponovno postavil pod luči javnosti intervju z Radom Pezdirjem, v katerem predvsem dokazuje mafijsko početje Udbe. A ni bilo to temeljito opisano v knjigi Eda Ravnikarja Udbomafija (izdana leta 1995 v moji založbi)? In? Kaj se je zgodilo? Smo sicer v okviru Civilne iniciative na čelu z Edom Ravnikarjem o tem na vse mogoče načine govorili, pisarili, dokazovali, si izborili v povezavi s SLS svetovalske pozicije, da smo to lahko še bolj govorili in dokazovali. In? Marjan Podobnik je na osnovi vsega našega pisanja in dokazovanja rekel: ja, tile moji svetovalci iz Civilne iniciative imajo prav, boste videli, da bo frčalo perje! In? Nekega dne sredi leta 1998, na vrhuncu naših svetovalskih aktivnosti, sem hodil v parlamentu do svoje pisarne, pa mi od zadaj nekdo začne kot čistiti z ramen – se ustavim, švigne mimo poslanec Janez Janša, se mi zareži – čistim perje, ki se ti je nabralo na suknjiču, in odhiti dalje.

 

Ali se je od takrat do nadavnega intervjuja z Radom Pezdirjem na TV Slovenija karkoli pozitivnega zgodilo na to temo? Pravzaprav sem v teh dneh po intervjuju srečal kar nekaj ljudi, ki so dejali, končno nekdo, ki bo nekaj naredil okrog tega najhujšega problema v Sloveniji. V redu, čestitka Radu Pezdirju za to, a kdo je kriv, da se je do sedaj zgodilo preprosto premalo, da večina državljanov še vedno čuti ujetost v udbomafijski sistem? Marjan Podobnik? Janez Janša? Edo Ravnikar? Morda celo jaz? Ker me je obšel občutek, da smo takrat morda res premalo naredili? Ali pa smo se vsi skupaj že takrat pred dvajsetimi leti ujeli v nekakšen paradoks sistema, ki mu sicer pravimo demokratični?  Paradoks, ki sem ga očitno spontano opisal v svojem komentarju na Toma Bitežnika? In ni stricem iz ozadja treba (pa najsi bodo to Zemljarič, Niko Kavčič ali Kučan ali njihovi nasledniki tipa Gregor Golobič) niti s prstom migniti, paradoks deluje sam od sebe in zgodi se –nič!

 

Pa poglejmo še drugi akuten javni problem, zgodba o drugem tiru, kjer je delovanje tega paradoksa še bolj očitno. O tem problemu sem v zadnjih nekaj prispevkih na portalu+ tudi sam že veliko pisal, a naj poudarim njegovo res glavno značilnost: pomanjkanje hierarhične odgovornosti oz. paradoks demokracije (prav vsi akterji tega problema imajo najprej na ustih, kako da je njihov prav okrog tega problema "demokratičen", in čisto vseeno, ali so to zagovorniki vladnega projekta ali pa njegovi nasprotniki na čelu z Vilijem Kovačičem). Verjetno je bil eden največjih javnih problemov, s katerim smo se ukvarjali pri že omenjeni Civilni iniciativi pred dvajsetimi leti, izgradnja avtocestnega križa oz. vzpostavitev učinkovite kontrole nad vsemi aktivnostmi okrog tega projekta, ki so kazali izrazita korupcijska tveganja in nas je tako kot pri prvo omenjenem problemu (Pezdirjevo dokazovanje Udbomafije) ustavil nihče drug kot omenjeni paradoks demokracije, pomanjkanje hierarhične odgovornosti. In zgodilo se je kaj? Ne bi ponavljal, spet le tisti občutek, da smo takrat morda tudi v tem primeru premalo naredili v izogib omenjenemu paradoksu! Problem izgradnje drugega tira je popolnoma identičen izgradnji avtocestnega križa, strici iz ozadja se le hahljajo, njihova klientela služi milijone že dvajset let samo na desetinah dopolnjevanj raznih drobnarij okrog projekta, zgodi se kaj? Državljani bomo odločali na referendumu, o čem že? Hierarhična odgovornost? Kaj je že to? Strici iz ozadja se lahko še bolj hahljajo. Spet bo možen kakšen mini Zemono kartelni dogovor ...

 

Sedaj pa še osnovni vzrok, da sem sploh napisal ta prispevek. Prebral sem ga pred nekaj dnevi na spletni strani časnika The Guardian (vir):

 

"Rampant inequality is not the fault of a class of people doing exactly what anyone would do in their position, but a political and economic system that incentivizes and enables them to do so. (Don’t hate the player, hate the game.) It follows that the solution is not individual and moralistic, but collective and political ..."

 

In v demokraciji je - oziroma bi morala biti - zadnja instanca hierarhične odgovornosti "vladavina ljudstva", pa ta preprosto ni operativna, ne deluje (oziroma nihče, ki ima kakšno višjo odgovornost, ni pripravljen karkoli storiti k njeni operativnosti). V zraku ostaja tudi Bitežnikova želja oziroma vprašanje, ali obstoječi t.i. demokratični sistem sploh lahko omogoči alternativnega voditelja. Zato je to slej ko prej verjetno najmočnejši paradoks demokracije.

 

Zato rešitev ni to, da bomo izbrali posameznika, ki bo bolj "pošten" ("individual and moralistic"), ampak da izsilimo referendum o boljši hierarhični organiziranosti.

 

Morda bo dovolj prepričati Vilija Kovačiča.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.322
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.930
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.573
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.229
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.542
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.384
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.903
08/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.113
09/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 918
10/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 654