Komentar

Idealizem Tomija Bitežnika in najmočnejši paradoks demokracije

Tik pred volitvami poleti 2014 se je pojavil neke vrste alternativni voditelj, ki je dajal vtis, da bo drugačen od drugih. Zato smo ga tako tako jaz kot še vrsta podobno mislečih na volitvah podprli. Po njegovi zmagi na volitvah je nekaj časa tlelo upanje, da se bo v tej smeri res kaj zgodilo. Sedaj, po treh letih, je upanje dokončno zamrlo.

19.07.2017 20:58
Piše: Miha Burger
Ključne besede:   demokracija   paradoks   Tomi Bitežnik   referendum   udbomafija   Rado Pezdir   Janez Janša   Marjan Podobnik   Civilna Iniciativa   Vili Kovačič

Ali demokratični sistem sploh lahko omogoči alternativnega voditelja? Morda pa ga sam po sebi ne more - kar je verjetno najmočnejši paradoks demokracije.

Tomi Bitežnik 11. aprila 2013 - torej pred več kot štirimi leti - v času protestnih gibanj v Sloveniji, (za boljše razumevanje tega, kar sledi v nadaljevanju, moram povedati, da gospoda Bitežnika ne poznam) v članku z naslovom Ni alternativne politike brez alternativnih politikov, med drugim zapiše:

 

"Gibanje oziroma vsa ta gibanja za spremembo politične paradigme, ki se lahko zgodi le s prevzemom oblasti, potrebujejo predvsem več hierarhije in boljšo hierarhično organiziranost ... Potrebujemo politika v pristnem pomenu te besede, nekoga, ki bo s svojimi izbranimi sodelavci razvil strategijo za doseganje interesov skupnosti. Nekoga, ki bo samoumevno postavil voljo ljudstva pred svoje lastne interese in ki bo sposoben razviti in voditi strategijo, ki bo do tega pripeljala. Nekoga, ki si oblasti ne bo želel in ki ne bo po njej hlepel, saj tisti, ki si jo želi in po njej hlepi, v njej zagotovo vidi predvsem oziroma zgolj sredstvo za doseganje lastnih interesov. Takšnih pa imamo že preveč. Za alternativno politiko potrebujemo alternativnega voditelja."

 

Istega dne sem napisal sledeči komentar:

 

"A v tej idealistični želji Toma Bitežnika je skrita zanka, ki jo bom poskušal rešiti, morda tudi malo idealistično: Ja, potrebna ni samo boljša hierarhična organiziranost, ampak zelo natančno določena hierarhična organiziranost in še več, zelo natančno določena in spoštovana odgovornost in sankcioniranje nespoštovanja te odgovornosti predvsem najvišjih na tej hierarhični odgovornosti. Ker pa izkustvo kaže, da je vedno večina voditeljev takšnih, kot pravi Tomi Bitežnik, da jih imamo že preveč, in bo zato ta večina tudi v prihodnje vedno izkoristila dejstvo, da nimamo natančno določene hierarhične odgovornosti, in še več, da sploh nimamo določenega spoštovanja odgovornosti, kaj šele sankcioniranja le-te, in bo zato ta večina vedno požrla tudi alternativne voditelje. Obstoječi sistem slabe hierarhične organiziranosti še kako odpira prostor za doseganje ozkih lastnih interesov. Zato potrebujemo najprej boljšo hierarhično organiziranost. Uzakonjeno. S strogimi sankcijami. Smo pred večnim vprašanjem, kaj je bilo prej, kura ali jajce? Rešitev tega vprašanja vidim v postavitvi boljše hierarhične organiziranosti pred kakršnimikoli novimi volitvami. Ker bo vedno večina voditeljev, še prej novoizvoljenih poslancev, vedno najprej hlepela po tistem, kar zapiše Tomi Bitežnik, so volitve, preden se postavi boljša hierarhična organiziranost, le nadaljevanje obstoječega zagatnega sistema. In kako doseči uzakonitev boljše hierarhične organiziranosti pred volitvami? Saj obstoječa sestava zakonodajalca, čisto logično, ni zainteresirana?

 

Šanso vidim le v količini pritiska vseh gibanj, ki jih omenja tudi Tomi Bitežnik, v sledeči fokus: Da izsilijo referendum o boljši hierarhični organiziranosti. Da se ta oblika boljše hierarhične organiziranosti pred samim splošnim referendumom najprej doreče skozi vse možne oblike strokovnih argumentacij, potem skozi vse oblike širših javnih argumentacij in na koncu potrdi v omenjenem splošnem referendumu. Potem pa naj sledijo volitve novih voditeljev oz. upravljavcev skupnih zadev. Upam, da takih, ki bodo sprejeli in upoštevali rezultat tega referenduma."

 

In kaj se je v naslednjih štirih letih do danes z obravnavano temo zgodilo, da se lahko vprašam, kot stoji v naslovu? Predvsem dve stvari: Kar precej sem se angažiral v prepričevanju različnih skupin in gibanj v smeri boljše hierarhične organiziranosti, predlaganju novih oblik argumentacije, ki bi jih potrdili z referendumom. Uspeh je bil pičel, deležen sem bil predvsem nerazumevanja, povrhu je večino skupin zaneslo v strankarstvo, a približno leto dni kasneje, spomladi 2014, se je zgodila druga stvar, bolj v smeri v začetku zapisane idealistične želje Toma Bitežnika: tik pred volitvami se je pojavil, po mojem takratnem prepričanju, tak alternativni voditelj, ki je sprejel zavezo (tako v zapisu v predvolilnem programu svoje stranke, kot v osebnem kontaktu), da bo tej temi izkazal posebno pozornost. Zato smo ga tako jaz kot še vrsta podobno mislečih, verjetno tudi Tomi Bitežnik, na volitvah podprli. Po zmagi tega novega voditelja na volitvah je nekaj časa tlelo upanje, da se bo v tej smeri res kaj zgodilo, sedaj, po treh letih, je upanje dokončno zamrlo. Bližajo se nove volitve in kaj sedaj?

 

Če se samo dotaknem npr. dveh najbolj akutnih javnih problemov Slovenije v zadnjem času, vidimo, da se predvsem zaradi neupoštevanja, točeneje, zaradi spretnega relativiziranja kakršnekoli hierarhične organiziranosti ti problemi slabo rešujejo, vse okrog njih je v nekakšni zagatnosti, državljani so pretežno nezadovoljni z njihovim reševanjem, apatičnost in pišmevuhovstvo sta čedalje večja. Problem, ki ga je nedavno ponovno postavil pod luči javnosti intervju z Radom Pezdirjem, v katerem predvsem dokazuje mafijsko početje Udbe. A ni bilo to temeljito opisano v knjigi Eda Ravnikarja Udbomafija (izdana leta 1995 v moji založbi)? In? Kaj se je zgodilo? Smo sicer v okviru Civilne iniciative na čelu z Edom Ravnikarjem o tem na vse mogoče načine govorili, pisarili, dokazovali, si izborili v povezavi s SLS svetovalske pozicije, da smo to lahko še bolj govorili in dokazovali. In? Marjan Podobnik je na osnovi vsega našega pisanja in dokazovanja rekel: ja, tile moji svetovalci iz Civilne iniciative imajo prav, boste videli, da bo frčalo perje! In? Nekega dne sredi leta 1998, na vrhuncu naših svetovalskih aktivnosti, sem hodil v parlamentu do svoje pisarne, pa mi od zadaj nekdo začne kot čistiti z ramen – se ustavim, švigne mimo poslanec Janez Janša, se mi zareži – čistim perje, ki se ti je nabralo na suknjiču, in odhiti dalje.

 

Ali se je od takrat do nadavnega intervjuja z Radom Pezdirjem na TV Slovenija karkoli pozitivnega zgodilo na to temo? Pravzaprav sem v teh dneh po intervjuju srečal kar nekaj ljudi, ki so dejali, končno nekdo, ki bo nekaj naredil okrog tega najhujšega problema v Sloveniji. V redu, čestitka Radu Pezdirju za to, a kdo je kriv, da se je do sedaj zgodilo preprosto premalo, da večina državljanov še vedno čuti ujetost v udbomafijski sistem? Marjan Podobnik? Janez Janša? Edo Ravnikar? Morda celo jaz? Ker me je obšel občutek, da smo takrat morda res premalo naredili? Ali pa smo se vsi skupaj že takrat pred dvajsetimi leti ujeli v nekakšen paradoks sistema, ki mu sicer pravimo demokratični?  Paradoks, ki sem ga očitno spontano opisal v svojem komentarju na Toma Bitežnika? In ni stricem iz ozadja treba (pa najsi bodo to Zemljarič, Niko Kavčič ali Kučan ali njihovi nasledniki tipa Gregor Golobič) niti s prstom migniti, paradoks deluje sam od sebe in zgodi se –nič!

 

Pa poglejmo še drugi akuten javni problem, zgodba o drugem tiru, kjer je delovanje tega paradoksa še bolj očitno. O tem problemu sem v zadnjih nekaj prispevkih na portalu+ tudi sam že veliko pisal, a naj poudarim njegovo res glavno značilnost: pomanjkanje hierarhične odgovornosti oz. paradoks demokracije (prav vsi akterji tega problema imajo najprej na ustih, kako da je njihov prav okrog tega problema "demokratičen", in čisto vseeno, ali so to zagovorniki vladnega projekta ali pa njegovi nasprotniki na čelu z Vilijem Kovačičem). Verjetno je bil eden največjih javnih problemov, s katerim smo se ukvarjali pri že omenjeni Civilni iniciativi pred dvajsetimi leti, izgradnja avtocestnega križa oz. vzpostavitev učinkovite kontrole nad vsemi aktivnostmi okrog tega projekta, ki so kazali izrazita korupcijska tveganja in nas je tako kot pri prvo omenjenem problemu (Pezdirjevo dokazovanje Udbomafije) ustavil nihče drug kot omenjeni paradoks demokracije, pomanjkanje hierarhične odgovornosti. In zgodilo se je kaj? Ne bi ponavljal, spet le tisti občutek, da smo takrat morda tudi v tem primeru premalo naredili v izogib omenjenemu paradoksu! Problem izgradnje drugega tira je popolnoma identičen izgradnji avtocestnega križa, strici iz ozadja se le hahljajo, njihova klientela služi milijone že dvajset let samo na desetinah dopolnjevanj raznih drobnarij okrog projekta, zgodi se kaj? Državljani bomo odločali na referendumu, o čem že? Hierarhična odgovornost? Kaj je že to? Strici iz ozadja se lahko še bolj hahljajo. Spet bo možen kakšen mini Zemono kartelni dogovor ...

 

Sedaj pa še osnovni vzrok, da sem sploh napisal ta prispevek. Prebral sem ga pred nekaj dnevi na spletni strani časnika The Guardian (vir):

 

"Rampant inequality is not the fault of a class of people doing exactly what anyone would do in their position, but a political and economic system that incentivizes and enables them to do so. (Don’t hate the player, hate the game.) It follows that the solution is not individual and moralistic, but collective and political ..."

 

In v demokraciji je - oziroma bi morala biti - zadnja instanca hierarhične odgovornosti "vladavina ljudstva", pa ta preprosto ni operativna, ne deluje (oziroma nihče, ki ima kakšno višjo odgovornost, ni pripravljen karkoli storiti k njeni operativnosti). V zraku ostaja tudi Bitežnikova želja oziroma vprašanje, ali obstoječi t.i. demokratični sistem sploh lahko omogoči alternativnega voditelja. Zato je to slej ko prej verjetno najmočnejši paradoks demokracije.

 

Zato rešitev ni to, da bomo izbrali posameznika, ki bo bolj "pošten" ("individual and moralistic"), ampak da izsilimo referendum o boljši hierarhični organiziranosti.

 

Morda bo dovolj prepričati Vilija Kovačiča.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Fantje s puško na rami in dekleta z metlo v roki
14
26.01.2020 11:00
Na desnem političnem polu se neguje konservativna mentaliteta, ki državo vidi v temelju predvsem kot oboroženo silo s čim bolj ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pomeni beseda svoboda. Svoboda je tisto, česar si ne pustimo vzeti.
4
25.01.2020 21:00
Umetnik stoji na aveniji v New Yorku in razstavlja snežne kepe različnih velikosti, položene na kontrastno podlago. Ponudil jih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
13
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
11
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,559
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,913
03/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,969
04/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 2,203
05/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,651
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,723
07/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,388
08/
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,360
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,145
10/
Imenovanje Nade Drobne Popovič za članico uprave SDH utegne biti nezakonito!
Uredništvo
Ogledov: 9,033