Primerjave, ki pokažejo, da naše razmere niso tako problematične, kot se običajno prikazuje. V tekstu razumljivo lahko izpostavim samo nekaj osnovnih podatkov ter vidikov, a za prvo oceno zadošča. Tematika predvsem njihovega javnega dolga je precej kompleksna, tudi v strokovni javnosti so prisotne zelo različne ocene, zato je nek takšen prikaz pač omejen. Na spodnji sliki sta tako dva ključna podatka o japonski ekonomiji in javnih financah v zadnjih dveh desetletjih. Po izjemno hitri gospodarski rasti vse do začetka devetdesetih let je sledilo že več kot dvajsetletno obdobje stagnacije. Ves svet je občudoval japonski gospodarski čudež, njihov razvoj v vseh pogledih, ki pa se je v osemdesetih letih začel izkazovati tudi v vse večjem napihovanju cenovnih balonov. Po zlomu v začetku devetdesetih let, se je rast ustavila in BDP, preračunan v realne cene, je danes praktično enak kot pred dvajsetimi leti. Enak je tudi nominalno (v jenih), ker zadnjih dvajset let praktično nimajo inflacije (izmenjujejo se obdobja inflacije in deflacije, seštevek pa je okoli ničle). BDP na prebivalca se jim tako že od leta 1993 večinoma giblje med 35 in 40 tisoč dolarji, odvisno pač od valutnega razmerja dolar : jen.

Popolnoma drugačno sliko pa izkazuje gibanje javnega dolga. Naraščati jim je začel že v osemdesetih, še bolj izrazito pa času gospodarske stagnacije. Kot kaže slika, je od 70 % BDP leta 1995 lani prišel že na 240 % bruto domačega proizvoda (1.286.000.000.000.000 jenov). Takšen odstotek zadolžitve Japonske glede na BDP je seveda krepko najvišji v svetu, tudi daleč nad zadolžitvijo bankrotirane Grčije. Zakaj v tem svet ne vidi kake grožnje finančni stabilnosti države, več v nadaljevanju. Najprej poglejmo še nekaj podrobnosti ter primerjav s Slovenijo.

Na sliki je poleg rasti celotnega dolga prikazana tudi struktura tega dolga, torej kaj ga zadnja leta generira. Glavni razlog rasti je predvsem tekoči proračunski deficit države. Z modrimi stolpci je prikazan vsakoletni javno-finančni rezultat Japonske, in kot vidimo, imajo primanjkljaj že več kot dvajset let zaporedoma. Povprečni proračunski primanjkljaj tako znaša visokih 6,2 % letno in tudi primarni (brez upoštevanja plačila obresti) okoli 4,5 % BDP. Japonci torej vsako leto potrošijo preko 6 odstotkov BDP več kot ga ustvarijo (!) in za ta primanjkljaj se država vsako leto dodatno zadolži. Poleg povečanja dolga zaradi primarnega proračunskega deficita, se dolg povečuje tudi za vsakoletne obresti. Te so sicer že dolga leta zelo nizke, okoli odstotka, a glede na višino dolga tudi ta strošek vseeno ni zanemarljiv. Samo obresti za obravnavano obdobje predstavljajo zato šestino celotnega dolga. Preostali dolg pa je še iz časov pred letom 1995, deloma pa tudi iz drugih, nedefiniranih virov.

Primerjava s Slovenijo

Japonska ekonomija torej deluje tako, kot je po evropskih pravilih absolutno prepovedano in sankcionirano. Zakaj prihaja do tako velikih odstopanj, si poglejmo v primerjavi s Slovenijo (spodnja tabela). Primerjalno je torej japonski dolg na prebivalca trenutno preko 65 tisoč evrov na prebivalca ali štirikrat več kot naš. Ob tem je japonski BDP na prebivalca nominalno okoli 40 % nad našim, preračunano v PPP (pariteto enake kupne moči) pa le okoli 20 % višji od slovenskega. V tabeli so nato navedeni podrobnejši podatki o javno finančnih prihodkih in odhodkih obeh držav, po strukturi in na prebivalca (za Japonsko tudi preračunani v PPP). Pri tem je potrebno opozoriti, da so vsi podatki okvirni, ker so odvisni od trenutnih tečajnih razmerij ter tudi od načina zajemanja in prikazovanja, ki ni vedno v celoti primerljivo. Že pri zbiranju podatkov npr. o BDP naletimo na dokaj različne številke, kaj šele pri nekih podrobnejših strukturah - a za potrebe prikaza in komentarja so vseeno zadosti zanesljivi.

Zanimivo je torej, da so izdatki javnih financ na Japonskem kar precej podobni kot v Sloveniji (pri sredstvih za EU sem upošteval samo neto prilive). Delež javnih izdatkov je v obeh državah okoli 40 % BDP in tudi struktura je dokaj podobna. Glede na kupno moč namenjamo za zdravstvo, šolstvo ali socialo (predvsem pokojnine) kar precej podobne zneske na prebivalca. Pomembnejše pa so razlike pri prihodkih, kjer Japonska odstopa predvsem pri DDV oz. davkih na potrošnjo. Z njimi zbere skoraj 2,5-krat manj na prebivalca kot v Sloveniji oz. samo 6 odstotkov bruto družbenega proizvoda (Slovenija 14 % BDP). Njihova davčna stopnja je 8 %, nižje so tudi trošarine.

Japonci torej dobivajo s strani države podoben nivo storitev, a ker plačujejo pomembno nižji davek na potrošnjo (kupujejo lahko cenejše blago), se razlika odrazi  v večjem proračunskem primanjkljaju. Vendar ne v celoti, ker Japonska izpad 8 odstotkov BDP zaradi nižjega DDV (glede na Slovenijo) približno v polovici nadomešča z drugimi davki in sicer:

- četrtino izpada pokrijejo davki na premoženje - na Japonskem je premoženje močno koncentrirano in ljudje pač sprejemajo, da je nanj potrebno plačevati davek, v Sloveniji pa ima večina družin lastna stanovanja ali hiše in bi bila obremenitev tega premoženja na račun znižanja stopnje DDV prezahtevna, pa najbrž tudi nesmiselna operacija;

- drugo četrtino pokrivanja nižjega DDV pa Japonci pokrijejo s precej višjim davkom na dobiček (zopet bolj obremenjen premožnejši sloj) - v Sloveniji vemo, da je efektivni davek na dobiček le 11 %, medtem ko japonski podjetniki plačujejo kar 33 % (dvig podjetniškega davka na 25 % bi bil v Sloveniji na primer ekvivalent znižanja splošne stopnje DDV na 17 %).

Na Japonskem imajo torej pomembno nižji davek na potrošnjo, a to deloma nadomestijo z višjimi davki na dobiček in premoženje, vseeno pa še vedno vsako leto ustvarjajo v povprečju 6 odstotkov primanjkljaja in to jim je z leti prineslo daleč največji javni dolg na svetu. Na mestu je torej vprašanje, kako to, da finančni trgi to sprejemajo in ne ocenjujejo tudi Japonske kot rizične države. Ključna razlika je v tem, da japonsko državo skoraj v celoti financirajo državljani sami, da se torej državni dolg financira depoziti in naložbami, ki jih imajo Japonci v domačih bankah in skladih in zato seveda tujina kakih tveganj z naložbami v japonske papirje nima. Dodatno je potrebno izpostaviti še dejstvo, da ima država tudi veliko finančnih naložb in da je po nekih podatkih neto zadolžitev pravzaprav precej nižja, le okoli 140 % BDP, a celotni obseg izdanih državnih obveznic se vseeno giblje okoli omenjenih 240 % BDP.

Vzdržnost takšne ekonomije

Ob tem se vseeno lahko vprašamo, koliko je takšna ekonomija dolgoročno vzdržna. Že pred leti so različni avtorji svarili pred kolapsom države. Počasi bodo namreč porabili vse razpoložljive domače depozite, nekako je tudi logično, da ne moreš živeti v nedogled preko svojih možnosti (kar Japonci pridno delajo že 20 let), vse večje tveganje je tudi starajoče prebivalstvo. Ne glede na svarila, se to ni zgodilo, temveč se je Japonska odločila za odkupovanje dolga s strani Bank of Japan. Tako je ta trenutno že več kot tretjinski lastnik državnega dolga (preračunano na slovenske razmere imajo v bilanci 55 milijard evrov naložb v državne vrednostne papirje, naša Banka Slovenije pa 5), kar financirajo s povečanimi depoziti. Izgleda, da so papirje kupili od bank in skladov, ti pa so kupnino vložili v japonsko centralno banko. Napoveduje so odkup dolga v višini kakih 100 % BDP, tako da bi bil preostanek znosen, odkupljen dolg pa so monetizirali. Bilančno so stvari rešili dokaj elegantno, čeprav pa jim dolgoročno problem ostaja, saj država dolga nikoli ne more vrniti. Predvsem pa bodo morali rešiti tekoče deficite, kjer pa se jim prostor resnično oži. Predvideli so sicer dvig davka na potrošnjo, a so zaradi bojazni po ponovnem upadu potrošnje od tega odstopili in problem deficita prestavljajo v prihodnost.

Za konec mogoče še dve primerjavi s Slovenijo. Glede starajočega prebivalstva (deleža prebivalcev starih več kot 65 let) je Japonska že danes tam, kjer bo Slovenija predvidoma čez dvajset let. Javni dolg Japonske pa se kljub velikosti ocenjuje kot manj problematičen, ker je v celoti financiran z domačimi finančnimi presežki. Slovenski dolg se okoli 70 % financira iz tujine (21 milijard evrov). Ob tem pa je zanimivo, da ima samo država, Banka Slovenije in banke v tujini v obliki depozitov, posojil in naložb v papirje preko 17 milijard evrov, podoben znesek pa še privatni sektor. Vse finančno premoženje rezidentov Slovenije je danes že večje, kot znašajo naši skupni dolgovi do tujine (brez tujih vlaganj). Teoretično bi torej tudi v Sloveniji lahko sami, s finančnimi presežki financirali celotni javni dolg države.

Tudi primerjava z Japonsko torej pokaže, da so ekonomski kazalci Slovenije dokaj solidni. Marsikateri podatek o japonskih javnih financah bi po evropskih kriterijih pomenil katastrofo, kar kaže tudi, da ekonomske kategorije niso črno-bele in da jih je možno obravnavati na različne načine, od primera do primera. Predvsem pa je tudi res, da je Japonska tretje največje svetovno gospodarstvo z močnim ozadjem in da za takšno državo veljajo drugačna pravila (kot na primer za Slovenijo). A čeprav lahko trenutne javne finance še vedno obvladujejo in finančni trgi niso (pretirano) zaskrbljeni, pa bodo s časom vseeno prisiljeni uvesti določene spremembe. Nadaljnje funkcioniranje preko svojih zmožnosti in kopičenje dolga ima tudi za Japonsko svoje limite.