Po obdobju tranzicije prihajajo novi časi, ki prinašajo tudi nove oblike korupcije in finančne kriminalitete. To se kaže v obliki finančnih malverzacij, poslovanj preko davčnih oaz, pranja denarja, pritiskov multinacionalnih podjetij in podložnosti politik interesnim skupinam. Ker so tovrstne oblike dejanj netransparentne in nerazumljive, ljudje v njih ne vidijo škode, ki se povzroča družbi, zato pa ni dovolj denarja za zdravstvo, infrastrukturo, šolstvo pa tudi pokojnine. V ospredje odpravljanja se postavljajo novi represivni ukrepi, ki prizadenejo najnižje sloje ljudi in povečujejo nadzor in vladanje skozi strah. Vidimo, da v vsakdanjih zadevah sistem davkov in kazni deluje brezhibno, ko pa so vpleteni nekateri ljudje na vplivnih položajih z zvezami, sistemi kar naenkrat ne delujejo in nadzorni mehanizmi odpovejo, nihče pa o tem ne ve nič in se tudi ničesar ne spomni. Za ponazoritev si poglejmo zgodbo ustanavljanja nove parlamentarne preiskovalne komisije, ki bo pod drobnogled vzela sume pranja denarja in financiranja terorizma z iranskimi posli v NLB v letih 2009 in 2010.

Finančne malverzacije v zvezi z bančno luknjo je začela odkrivati Parlamentarna preiskovalna komisija, ki jo vodi dr. Anže Logar, katere član sem tudi sam. Komisiji je med drugim po premagovanju številnih ovir s strani državnih institucij uspelo med drugim pridobiti tudi dokumente o domnevnem pranju denarja v NLB, ki je kot kaže le del poslov, ki kažejo na sumljivo finančno poslovanje bank. Bančna luknja in vsa vprašanja povezana z njo so predmet javnih in strokovnih diskusij že zadnjih nekaj let. Kljub temu, da se z njo ukvarja vrsta specializiranih teles, oblikovanih znotraj nekaterih državnih institucij, kot so Banka Slovenije, policija, Državno tožilstvo, uradi in agencije Ministrstva za finance, po nekaj letih javnost in stroka še vedno nista dobili odgovorov na več pomembnih vprašanj. Prvo med njimi je vsekakor iskanje odgovornih za nastanek bančne luknje in prav parlamentarna komisija je začela odkrivati tančice in zato takšna panika med vpletenimi in njihovimi zaščitniki. V tem kontekstu se postavlja vprašanje ustreznosti korporativnega upravljanja in vloga vlad. To še posebej velja za državne banke. Zakonitost delovanja upravljalskih organov bank, kar vključuje vodenje in nadzor banke ter vprašljiva učinkovitost nadzora s strani Banke Slovenije, in seveda vlade kot skupščine SDH, so pomembne premise v iskanju odgovornih za nastanek bančne luknje.

Iranski posli

Ko je govora o krivdi bank samih za nastanek bančne luknje, je potrebno ločevati med slabimi poslovnimi odločitvami bankirjev, ki so bile sprejete v dobri veri, in med bančno kriminaliteto. Ker so največje izgube nastale v treh največjih slovenskih bankah, ki so bile vse v državni lasti, ne gre zanemarjati tudi vprašanja politične odgovornosti, saj je bila politika tista, ki je imenovala nadzorne svete bank, ti pa naprej uprave, ali je prihajalo še do drugih zunanjih vplivov in kako? Neaktivnost vlade v zvezi s finančno kriminaliteto je razvidna iz analize nekaterih sej Državnega zbora in sej delovnih teles ter iz zapisov sej parlamentarne preiskovalne komisije. Kdaj so finančno kriminaliteto zaznali organi odkrivanja in pregona ter kako so se te problematike lotili, je razvidno iz letnih poročil dela policije in tožilstva, še posebej pa je to postalo izpostavljeno ob zaslišanjih preiskovalne komisije. Iz poročil je možno razbrati s kakšnimi težavami so se srečevali pri preiskovanju in pri zbiranju dokazov. Pomembno vlogo je odigral institut bančne tajnosti, na katerega so se banke pogosto sklicevale, ko so s stani organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj prejele prošnje za posredovanje podatkov o konkretnih bančnih poslih.

Na Islandiji so postopki potekali drugače, pri nas epilogov ni, zato je bila na pobudo opozicije ustanovljena Parlamentarna preiskovalna komisija, ki ugotavlja zlorabe v slovenskem bančnem sistemu ter vzroke in odgovornost za drugo sanacijo bančnega sistema. Pri svojem delu je prvič v zgodovini preiskav uspela pridobiti dokumente, ki jih banke do sedaj niso hotele izročati in se pri tem srečevala s številnimi ovirami, da bi do teh dokumentov  prišla. Med temi so bili tudi dokumenti o tem, da naj bi tuj državljan v NLB-ju pred leti odprl račune, na katere so v letih 2009 in 2010 prihajala nakazila iz iranske banke in na sporen način nakazal v tujino; teh računov naj bilo več kot 9.000, kar kaže na elemente pranja denarja (smurfing).

SMC ima vse vzvode oblasti

Zaradi uspeha komisije in kazanja na vpletene se je čez noč zbudila največja parlamentarna stranka SMC in predlagala ustanovitev nove parlamentarne komisije pod njihovim vodstvom, ki naj bi preiskovala domnevno pranje denarja. Sprašujem se, zakaj je potrebno podvajanje dela, zakaj zdaj, kaj je namen še ene komisije, je to le propaganda ali onemogočanje dela prvotni komisiji, prikriti dejstva, kaj so storile vse institucije, ki jih imajo v svojih rokah?

SMC je podpise zbrala sama brez koalicijskih partnerjev. Pri tem je zanimivo, da so iz SMC predsednik Državnega zbora, predsednik Vlade in predsednik Državnega sveta, da ima tri ključna ministrstva za odkrivanje in pregon finančne kriminalitete, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za finance, katerih sestavni deli so številni uradi, agencije in ostali, ki so pristojni za odkrivanje finančnih tokov, direktorja SOVE in še bi lahko naštevali. Takšne koncentracije moči in možnosti zlorab v demokratični Sloveniji še ni bilo, mediji pa nič. Kaj ima opozicija nasproti vsem tem institucijam in ljudem: par članov komisije in nekaj podpornega osebja, sedaj pa ji s konkurenco skušajo izničiti tudi to delo.

Vendar je to le eden od spornih primerov. Banke so zainteresirane za pretok čim več denarja, da poberejo provizije in iščejo nove vlagatelje. Če niso konkurenčne na legalnem trgu, posegajo po denarju z ilegalnega trga in se izogibajo radarju institucij, ki so pristojne za preprečevanje pranja denarja in drugačne finančne malverzacije. Še posebej, če imajo pokritje tistih, ki imajo moč in vpliv v državi, z garancijo, da se nič ne bo odkrilo in če notranji kontrolni mehanizmi ne delujejo. Prav takšne posle je odkrila že obstoječa parlamentarna preiskovalna komisija, jih obdelala in je v fazi izdelave poročila.

Kako se pere denar

O celostni problematiki sem pisal že v mojih knjigah, tudi v zadnji, Peta veja oblasti. Pri finančni kriminaliteti gre za sprego politikov, bankirjev in tako imenovanih strokovnjakov beloovratniške kriminalitete, ki znajo te finančne tokove spretno spraviti v tujino, da jih potem izbrani ljudje uporabijo za nakup legalnih podjetij, za nagrade, svetovalne pogodbe, pa tudi za korupcijo v najrazličnejših oblikah. In tukaj gre za elemente pranja denarja, ko se zneski denarja drobijo na manjše zneske in transferirajo na številne račune (smurfing), da se na koncu prikažejo kot legalen denar. Pri tem gre lahko tudi za druga kazniva dejanja, kot so goljufije, zloraba položaja, ponarejanje listin, uničenje listin in podobno. Normalno se takšna deviantna ravnanja odkrije ali jih notranje kontrole in urad za preprečevanje pranja denarja celo preprečijo, v izbranih primerih pa so vse nadzorne in represivne institucije zatajile.

Zakaj spreminjati zakonodajo o pranju denarja, ki kot vidimo v vsakdanjih primerih normalno deluje? Imamo sodobno zakonodajo, vendar se v določenih primerih ta zakonodaja ne izvaja, vprašanje pa je, ali zaradi vpliva, pritiskov ali česa drugega. Zato je odgovornost vlade, da zakonodajo izvaja, nadzoruje izvajanje in da ugotovi, zakaj se ni izvajala. Aparat imajo, pri čemer pa se ne ve, ali pa so osebe, ki oblast izvajajo, iste kot so bile vpletene v prejšnje malverzacije po načelu rotirajočih vrat in kritja ter nadzorovanja drug drugega? Potrebujemo tiste, ki bi morali opozoriti na napake, saj se očitno ne upajo, ali pa tako kot v Italiji skesance, ki bodo pod zaščito povedali, kdo jih je prisilil, da so kaj naredili ali pa zamižali in spregledali dejanja. Če odgovorni pravijo, da nihče ni na njih pritiskal, potem pač odgovarjajo ti finančniki, ki so takšne posle odobrili in izvedli in bodo kaznovani namesto tistih, ki so jim to naročili.

Če bi bila volja, bi vlada to lahko izvedla. Kot vidimo, je v SMC pri koalicijskih pogajanjih iz sporazuma najprej fantomsko izginilo preiskovanje finančne kriminalitete, nato niti niso bili za ustanovitev tiste prve komisije, ki je preiskovala bančno luknjo, da o imenovanjih na ključne položaje v  ministrstvih, raznih službah in agencijah, SDH, DUTB in bankah niti ne govorimo.  Prav netransparentno kadrovanje bi lahko v tem mandatu preprečili, če bi imeli resen namen in SMC kot vodilna stranka teh ljudi ne bi imenovala na vodilne položaje. Namesto, da bi vpleteni odstopili, sedaj kot rešitev ustanavljajo novo komisijo, da bi zakrili, kaj se je v tem mandatu dogajalo, ljudje pa bi ostali na položajih.

Rešitve je potrebno iskati v neodvisni proaktivni vlogi nadzornih finančnih institucij in sledenju tokov denarja ter transparentnem odkrivanju pridobivanja premoženja, na kar stalno opozarjam. Redki preiskovalni novinarji počno prav to in nam razkrivajo konkretna imena pete veje oblasti. Dejstva, ki jih razkrivamo, kažejo, da so lobistična omrežja, ki držijo v krempljih Slovenijo, najmočnejša v zadnjih petindvajsetih letih.