Zavedam se sicer, da ima večina ljudi izoblikovano mnenje o preteklih dogodkih v zvezi s slovensko "tajkunizacijo" in da jih kakšni dodatni pogledi niti ne zanimajo. Vseeno pa bi rad napisal nekaj nespornih dejstev v zvezi z dogajanji v Merkurju, ki se pogosto pojavljajo v komentarjih bralcev ob mojih prispevkih na portalu+.
V Merkurju se nas je vseh sto vodilnih odločilo, da smo v letu 2007 izvedli odkup (prevzem) družbe. To je bil čas, ko je bilo okolje in splošna javnost takratnim procesom menedžerskih odkupov precej naklonjena. Dodatno pa smo bili k temu spodbujeni tako s strani največjega lastnika, države, ki je tak odkup ponudila, močno pa ga je podpirala tudi večina bank, ki so v tem videle možnost za plasma svojih sredstev. Razlog za odkup s strani vodilnih je bil predvsem zadržati dotedanjo samostojnost vodenja družbe. Pretežno ista vodilna ekipa je v petnajstih letih iz relativno lokalnega trgovca zgradila mednarodno podjetje, za sedemkrat povečala obseg poslovanja in v samostojnem obvladovanju družbe videla tudi priložnost za nadaljnjo rast. Za odkup se nismo odločali zaradi kakih političnih pritiskov ali strahu, prav tako pa zanj nismo iskali kakšne posebne politične podpore. Tudi ne za financiranje, ker so banke same rade posodile denar. Pri tem je mogoče potrebno izpostaviti, da je bil Merkur deset let pred tem pravzaprav že v lasti zaposlenih, imeli smo kar 60 % firme v svojih rokah iz certifikatov ter notranjega odkupa. Na žalost je (kljub prepričevanju) večina zaposlenih te deleže ob ugodni priložnosti in rasti cene delnic počasi prodala, prav tako niso bili pripravljeni dodatno vlagati za širitev družbe in njihov lastništvo je padlo pod desetino.
Odkup Merkurja je bil sicer lepo zasnovan, vendar samo za dobre razmere in ob nadaljevanju rasti. Pri tem pa smo sami kot tudi predvsem banke spregledali tveganja, če bi cene delnic na trgu močno padle (na četrtino, kot se je zgodilo), ali če bi prišlo do večjega poslabšanja v poslovanju. V takratnem optimističnem duhu nismo niti v Merkurju, prav tako pa tudi ne banke, nadzorniki, regulatorji in država predvideli scenarija, v katerem bi se gospodarske razmere močno poslabšale. To tveganje je bilo veliko zaradi pretežno kreditnega financiranja ter predvsem tudi zato, ker smo za družbo plačali bistveno preveč glede na kasnejše razmere. Vrednost odkupa je znašala 350 milijonov evrov, cena po kateri je na primer Agrokor na koncu odkupil Mercator bi bila primerjalno 50 milijonov evrov. To bi seveda pomembno znižalo finančne obremenitve družbe in do kolapsa verjetno ne bi prišlo.
Čeprav so še v letu 2008 vse uradne institucije napovedovale nadaljnjo gospodarsko rast (taisti vodilni seveda še danes brez zadržkov lahko delijo nasvete), je v nasprotju s tem prišlo do močnega upada. Banke niso bile več sposobne nadaljevati kreditiranja v takšnem obsegu in Merkur je kljub še vedno pozitivnemu denarnemu toku zašel v velike likvidnostne težave. Te so vodile v dolgotrajno sanacijo (prisilno poravnavo), upadanje prometa, na koncu pa so iz kontroliranega stečaja tri ključne družbe nadaljevale poslovanje s skupaj skoraj 2.000 zaposlenimi. Sanacija se je sicer končala pozitivno, a je trajala daleč predolgo in v tem času je Merkur izgubil pomemben del tržnega položaja. Če bi se banke hitreje sprijaznile z izgubo in omogočile nemoteno nadaljevanje poslovanja družbe, bi na koncu za svoja vložena sredstva dobile precej več kot pa so sicer.
Merkur ni (bil) Tuš
Do takega spoznanja so prišle banke šele kasneje, ko ni bilo več pritiskov politike, medijev in javnosti, da je treba krivce najti in onemogočiti. Tudi v primeru Tuša so banke kmalu ugotovile, da bodo morale zaradi prevelikih naložb odpisati 200 milijonov evrov od 400 milijonov skupnega dolga. Kljub temu so družbi omogočile, da je lahko dokaj nemoteno nadaljevala s poslovanjem, da redno plačuje dobaviteljem, svoje terjatve pa so "zamrznile". Na koncu bodo za te vložke ob prodaji dobile več, kot pa če bi družbo poslale v stečaj, kar se je dogajalo s firmami na začetku. Zgodba z Merkurjem se je vseeno še dokaj solidno zaključila, družba danes posluje sicer v manjšem obsegu, a pozitivno. Prav tako pa je relativno zelo malo zaposlenih izgubilo delo v postopkih odpuščanja in večina je dobila delo pri konkurenčnih firmah, ki so prevzele del poslovanja Merkurja.
Seveda ostaja ključno vprašanje, od kje tako visoka, nekaj sto milijonska izguba, ki so jo utrpele banke (in povečale javni dolg države). Večina te izgube se je v času prevzema pojavila kot dobiček, ki so ga realizirali nekdanji lastniki Merkurja, ki so svoje deleže zelo ugodno prodali. Samo država je preko KAD-a in SOD-a dobila kakih sto milijonov evrov več, kot če do prevzema ne bi prišlo, preostanek pa so prejeli drugi lastniki - od bank, skladov do malih delničarjev in ostalih zaposlenih. Vsi udeleženi v prevzemu smo samo izgubili pomemben del vloženih sredstev in marsikdo še danes odplačuje najeto posojilo. Ker je bil moj vložek največji, sem tudi izgubil vse, kar sem trideset let ustvarjal poleg ostalih posledic.
Današnje izgube so se torej odražale v zaslužkih prodajalcev delnic pred desetimi leti in niso posledica nekega odtujevanja premoženja. To je potrdilo tudi tožilstvo v obtožnici, ko je zapisalo: "Kot je moč povzeti iz samih opisov posameznih zlorab položaja, izsledki predkazenskih postopkov ter zaključenih preiskav niso odkrili transakcij, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da se je Albin Kordež iz njihovega prevzema okoristil ... ". Gledano z današnje perspektive so torej nekdanji lastniki Merkurja s prodajo mogoče zaslužili tudi 300 milijonov več, kot če prevzema ne bi bilo, to pa se je kasneje pokazalo kot izguba v bankah, ki so ta odkup financirale. Leta 2007 je na primer država med svoje prihodke vključila 100 milijonov evrov od prodaje delnic Merkurja po previsoki ceni (z današnjega vidika), nekaj let zatem pa je to nekako "vrnila" preko vložka v banko. Pri tem je mogoče zanimivo, da so pomemben del te izgube v Merkurju morali pokriti tudi tujci (kreditiranje s strani avstrijske Hypo banke), medtem ko so zaslužki ostali v Sloveniji. Največ pri pokojninski družbi.
Zakaj sem bil v kazenskih postopkih
Na koncu je potrebno še navesti, da v kazenskih postopkih nisem bil zaradi prevzema kot takšnega. Čeprav je bil prevzem osnovni razlog za kasnejše izgube, je bil sam postopek podprt z vseh strani ter tudi opredeljen kot vzorčni primer preglednega prevzema. Sporna so bila predvsem dejanja pri razreševanju nastale likvidnostne situacije, ko smo poskušali tudi bankam, sodelujočim pri financiranju prevzema, zagotoviti enak položaj kot ostalim bankam, to pa po mnenju tožilstva ni bilo v skladu z veljavno zakonodajo.
Vem, da sicer ljudem, ki so prepričani o krajah in odnašanju premoženja v tujino, takšen pregled dogajanj ne zanima, še manj prepriča (verjetno ga niti ne preberejo), a z zapisanim bi se verjetno strinjal tudi tožilec. S takšnim prikazom dogajanj ne želim opravičevati sebe in svojih dejanj. Dejstvo je, da sem leta 2007, pa tudi kasneje napačno ocenil bodoča dogajanja in zato prevzel tudi odgovornost. Na žalost se večina najbolj odgovornih v kritičnem času (pred in še bolj po krizi) svojih napačnih odločitev niti ne zaveda, ne prizna, kaj šele prevzema zanje odgovornost. In zato se je ves srd javnosti usmeril na nekaj posameznikov in nekaj podjetij, kar pa seveda še zdaleč ne predstavlja celotne države in težav, v katerih se je znašla.
Popolnoma se pozablja, da je visoka gospodarska rast, rast zaposlovanja ter zaslužkov iz plač in premoženja v letih pred 2008 v pretežni meri izhajala iz velikih naložb in zadolževanja v tujini. Kasneje se je izkazalo, da ta rast (BDP, delnic, cen nepremičnin) ni imela realnih temeljev, kar se je nato odrazilo v nekaj milijardni izgubi zaradi padca vrednosti premoženja in gospodarske aktivnosti. Dodatno pa smo za razliko od drugih držav mogoče še več napak naredili tudi pri sanacij nastalih razmer. Ukvarjali smo se s krivci, namesto da bi hitro pripoznali nastale razmere in jih sanirali - tako kot v večini drugih držav, kjer izgube niso bile nič manjše, a so s hitrimi ukrepanjem minimizirali njihove posledice.
Uredništvo je Bineta Kordeža že pred časom izzvalo s predlogom, naj o Merkurju in svoji vlogi v procesu odkupa, ki se je zaradi gospodarske krize ponesrečil, napiše svoj osebni pogled in tako odgovori tistim bralcem portala+, ki ob njegovih komentarjih pogosto ne polemizira ad rem, pač pa ad personam. Upamo, da bo današnji Kordežev tekst to vsaj deloma popravil.