1. Da so naši predniki zagrešili veliko neumnosti, bi sklepali po humoristični knjigi Frana Milčinskega Butalci, ki je izšla še v avstro-ogrskih časih, leta 1899. Ena od zgodb v knjigi se imenuje Turki v Butalah: To je bilo tiste dni, ko je Turek, krivoverna ta nesnaga, strašil po deželi in robil živino in mladino. Butalci so najprej sklenili, da na cesti, ki pelje v Butale, postavijo napis Turkom prepovedana pot! Nato so manj prizanesljivi med njimi predlagali, naj se napiše Strogo prepovedana pot! Na koncu je butalski župan predlagal neizprosen napis Najstrože prepovedana pot! Ta resnična zgodba je seveda izmišljena.

2. Naši predniki so se odlikovali tudi z dejanskimi neumnostmi. Znano je na primer, da so isti veljaki, ki so hodili v Zagreb razlagat, da so Slovenci alpski Hrvati, po prvi svetovni vojni prepovedali generalu Maistru zasesti Celovec.

3. Pravo zakladnico neumnosti, o katerih je še danes tvegano glasno govoriti, so si ustvarili slovenski partijski voditelji. Splošno znano je, da so po koncu druge svetovne vojne ukazali sestreliti ameriško letalo, s čimer so dokazali svojo privrženost komunizmu in nepopustljivost do dekadentnega Zahoda. Na pariški konferenci je nato neprevidni Kardelj zaupal usodo Trsta tistemu sovjetskemu ministru, ki je bil pred vojno podpisal sporazum z Ribbentropom in za katerega je bil izbris slovenske morske obale drobtinica v primerjavi z izbrisom Poljske.

4. Kot prava trdnjava slovenske neumnosti pa se je v novejšem času izkazala ljubljanska sodna palača v primeru Patria. Vodjo opozicije so pred volitvami obtožili, da so ga bili podkupili neznanci na neznanem kraju neznanega dne in na neznan način. Pač pa so znani izbruhi neumnosti v zvezi s šoštanjsko elektrarno TEŠ 6, v zvezi z drugim tirom Divača-Koper in pranjem denarja v Novi ljubljanski banki.

5. Če je res, kar slišim pri televizijskih poročilih, da znaša število ovadb, ki so jih v zadnjem času v zvezi z nepravilnostmi (povejmo naravnost: krajo) v slovenskih bankah proizvedli kriminalisti, preko dvesto petdeset (250), sodišča pa so se ukvarjala le z dvema ali tremi ..., potem lahko mirno sklenemo, da smo dežela neumnih ljudi. Slovenska neumnost je tudi brezmejna, o čemer pričajo naivne izjave najvišjih funkcionarjev v zvezi z odločbo haaškega Arbitražnega sodišča o slovensko-hrvaški meji. Kako je mogoče, da slovenska javnost mirno sprejema rožljanje z Arbitražnim sporazumom in junaštva Karla Erjavca potem, ko je njegova vojska (Türk, Sekolec, Drenikova, Škrkova ...) izgubila vojno s Hrvaško in pomagala zapreti Slovenijo v morsko "škatlo" med Italijo in Hrvaško? Mar slovenski bralci, gledalci, poslušalci ... res ničesar več ne razumejo?

6. Slovenska neumnost se širi in narašča. V javnosti in pred televizijskimi kamerami poteka vroča razprava, od kod dobiti denar za gradnjo drugega tira med Divačo in Koprom, pri čemer ni natančno ugotovljeno, koliko denarja bi sploh potrebovali: pol milijarde ali nemara trikrat več? Pri tem so mediji objavili podatek, da Slovenija samo za odplačevanje visokih obresti na kredite, s katerimi napihuje državni proračun, na leto porabi eno milijardo evrov. Pametna država bi se čim prej znebila primanjkljajev in kreditov - ali bi nemara prosila za enoletni moratorij? - in tako prihranjeni denar porabila za gradnjo železnice. Toda neumna država se je v uvodu h kolosalni neumnosti najprej norčevala iz "brezglavega varčevanja", nadaljuje pa s popuščanjem sindikatom javnega sektorja, kjer je vladajoča koalicija zaposlila vse svoje neumne strice in tete, otroke in vnuke, sestrične in bratrance; tako da proračunski deficit ostaja tako rekoč nedotaknjen.

7. Slovensko televizijsko občinstvo, pravzaprav slovenska javnost prenese marsikaj. Teden ali dva nazaj se je na ekranu pojavil predsednik slovenske borčevske organizacije in svojo odsotnost pri "odprtju spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam" (13. julija 2017) pojasnil približno takole: Z esesovci ne more biti nobene sprave! S svojim nastopom, ki je bil le eden v vrsti gorečnih nastopov, je borčevski predsednik "odpiralcem spomenika", ki so - s tem, da na spomeniku ni nobenega napisa - pravzaprav želeli ustreči ravno njemu, sporočil, da je bil trud zaman. Isti predsednik je nekaj tednov ali morda mesecev pred tem pojasnjeval, kako je mogoče, da je njegova organizacija od državne dotacije privarčevala okrog dvesto tisoč evrov in jih naložila na svoj bančni račun. To rezervo potrebujemo, je rekel, za primer, če na oblast pride Janša! Slovensko televizijsko občinstvo, ki ga sestavljajo slovenski davkoplačevalci, je brez besed sprejelo borčevska čudaštva, ki pomenijo zatiskanje oči pred koncem hladne vojne in vrednotnih temeljev Evropske unije pa tudi nezakonito ravnanje z denarjem, ki ga država daje veteranskim organizacijam na podlagi natančnih vsebinskih in finančnih napovedi. Mimogrede pa je slovenska javnost pogoltnila tudi dejstvo, da je bilo "odprtje" spomenika nekakšna pantomima (predstavljanje lika z gibi in mimiko, brez besed). 

8. V Sloveniji se na leto rodi približno 20.000 otrok, ki gredo - ko pride čas - v šolo. Zadnje čase se v srednje šole vpisuje okrog 18.000 (na gimnazije okrog 7.000), po srednji šoli pa šolanje nadaljuje okrog 14.000 dijakov. Na slovenskih univerzah in drugih podobnih šolah študira približno 80.000 študentov, kar je po nekaterih izračunih polovica mladih od 19 do 24 let. Z drugimi besedami, na Slovenskem ni prav malo šolanih ljudi. Državljanov, ki hodijo v šolo, in celo tistih, ki hodijo na univerzo, je relativno veliko. Ali to pomeni, da imamo veliko takšnih ljudi, ki jim pravimo izobraženci ali - bolj vzvišeno - intelektualci, ali da imamo veliko pametnih ljudi? Pri teh oznakah seveda postanemo negotovi. Kdo je pameten in kdo je neumen? Je dovolj, če rečemo, da so pametni tisti, ki mislijo s svojo glavo? Ali pameten pomeni enako kot priseben ali bister? Je pameten, kdor se prisebno odziva na dogajanje okrog sebe; ki hitro razume probleme sveta in človeštva? Je pameten, kdor zna prepričati čim več sodobnikov, da mu sledijo? Je pamet povezana z zvijačnostjo in sposobnostjo za pridobivanje premoženja? Je pamet druga beseda za breskrbno in udobno življenje? In kako je mogoče priti k pameti? 

9. Pogosto slišimo, da se učimo iz svojih napak. Vendar moderne družbe in moderno življenje znanja in pameti ne pridelujejo z lastnimi napakami, ampak omogočajo učenje iz napak drugih ljudi in narodov, recimo iz zgodovine. Kako to počnejo? Že v klasični dobi pa celo v srednjem veku so poznali učitelje, ki so - in ustanove, kjer so - zbirali podatke o pametnih in neumnih dejanjih prednikov in sodobnikov. To so bili akademije, knjižnice, kolegiji, samostani, seminarji in univerze. Danes se učimo v šolah; med nujne pripomočke - tupatam izključne vire - učenja pa poleg knjig sodijo poročila in komentarji v medijih, v časopisih, v radiu, na televiziji, na internetu itn. 

10. Slovenija - kot je bilo povedano - razpolaga z mnogimi možnostmi pridobivanja znanja in sploh informacij. Kdo je kriv, da je v Sloveniji kljub temu veliko neumnosti? Če je razumnost slovenske javnosti globoko pod povprečjem evropske javnosti (o čemer se je mogoče prepričati vsak dan, ne nazadnje ob primerih, ki sem jih navedel), za to ne more biti kriv nihče drug kot šole in mediji. Da se mladi Slovenci ničesar ne - ali malo in narobe - učijo o slovenski zgodovini in npr. o pravici naroda do samoodločbe, se pozna pri razumevanju sprave, meritokracije in gospodarske učinkovitosti. Ugledna država in blaginja ljudi sta povezani z neumnostjo/pametjo bolj, kot sta povezana med sabo dva cementna bloka na Kongresnem trgu.