Jure Mikuž, direktor slovenskega sklada tvegana kapitala RSG Kapital, na tviterju ugotavlja, kaj vse je značilno za našo slovensko realnost...

Grega Ciglar, mestni svetnik stranke Levica v ljubljanskem mestnem svetu, je bil med tistimi, ki so javno nasprotovali članstvu Lucije Šikovec Ušaj v Odboru za zdravje in socialno varstvo, kamor je to razvpito pravnico kandidirala njena stranka SDS. Šikovec Ušajeva je z več izjavami in zapisi na socialnih omrežjih (zlasti na tviterju) doslej nekajkrat presegla še dopustno mejo svobode govora ter se zaničljivo in žaljivo izražala o migrantih, Arabcih, homoseksualcih ipd. Mestni svetniki so Ušajevo sicer zavrnili s kar dvotretjinsko večino, ne glede na rezultat glasovanja pa je župan Zoran Janković že pred tem povedal, da v nobenem primeru ne bi podpisal sklepa o imenovanju takšne osebe, kakršna je Lucija Šikovec Ušaj.

Poslovnež in investitor Joc Pečečnik v pogovoru za sobotno Delo precej neposredno o Bežigrajskem stadionu, slovenskih politikih, Agenciji za prostor in stanju duha pri nas ...

Marko Crnkovič, urednik Večerovega spletnega portala FokusPokus, se je spustil v polemiko o sovražnem govoru, in, kot je zapisal, snel rokavice. Brez dvoma bo njegova provokacija rodila sadove, saj bojeviteži na desnici komaj čakajo na spopad. Je pa Crnkovič v citiranem komentarju vseeno pravilno ugotovil, da se bomo pogovarjali o tem, kdo ima prav, vse dokler se ne bomo uspeli dogovoriti, kaj sploh je sovražni govor.

Maja Sunčič, kolumnistka tednika Reporter, o nenavadnem zbližanju obeh ekstremnih polov v Sloveniji, za kar je poskrbela t.i. vstaja rumenih telovnikov v Franciji.

Premier Marjan Šarec se je v daljšem intervjuju za portal Siol razgovoril tudi o tistih medijih in politikih, ki so v napadih nanj in na njegovo vlado najbolj "divji". Ob tem je dal tudi zanimivo primerjavo, ki je verjetno letela na SDS oziroma njenega voditelja Janeza Janšo, da ga namreč spominjajo na nekdanje vodstvo Nemške demokratične republike, ki leta 1989 ni dojelo, da ga je povozil čas in da večina ljudi, sploh mlajše generacije, pač razmišlja drugače.

Jelka Godec, poslanka SDS, na tviterju, o asociacijah, ki se ponujajo ob fonetičnem zapisu priimka avstrijskega kanclerja, ob katerih se je hahljal ves Balkan že v časih, ko je bil Sebastian Kurz zunanji minister.

Andrej Drapal, lobist, avtor in strokovnjak za PR, na tviterju o čedalje bolj agresivnem diskurzu, povezanim s fenomenom sovražnega govora.

Žiga Turk je v kolumni na Siolu opozoril na vik in krik, ki je pri nas nastal zaradi izjave "trenutno najbolj znanega javnega intelektualca" Jordana Petersona, češ da prvič nastopa v neki državi, ki je bila za železno zaveso. Reči nekaj takšnega v Sloveniji je vendar bogokletno. Žiga Turk ugotavlja, da so Slovenci za Petersonove ideje verjetno najtrši oreh na svetu. Še zlasti zato, ker so po letu 1968 "odprti za kulturni marksizem in frankfurtsko šolo, ki 'naprednih' idej ne vsiljujeta z močjo represivnega aparata države, ampak z njimi prekvasita šolstvo, univerze, medije in kulturo". Amen!

Boris Meglič, novinar in ustanovitelj portala+, na tviterju o tem, kako lider stranke Levica Luka Mesec nima najbolj razčiščenih pojmov okoli ekonomije, prava oziroma spoštovanja dogovorov.

Marko Crnkovič v kolumni na Foksupokus z naslovom V gobcih infohijen (...) ugotavlja, kako se je v naših medijih razpaslo medijsko ugonabljanje posameznikov; zadnji takšen primer si je privoščil Siol, ki se je spravil na ekonomista Jožeta P. Damijana - pravzaprav novinarski tandem Primož Cirman in Vesna Vuković - domnevno zaradi njegove možne kandidature za guvernerja Banke Slovenije. Damjanu so očitali, da ima kredit za hišo in lizing za avto, ko pa jim je skladno z zakonom o medijih poslal odgovor, mu ga Siol ni hotel objaviti.

Minister Marko Bandelli, ki je pred dnevi razburjal z vožnjo s policijskimi lučkami, je tokrat povedal nekaj pametnega, zaradi česar si zasluži biti v tej rubriki. Bandelli se je na tviterju odzval na tvit Gregorja Viranta, češ da socialistov ne moti revščina, moti jih bogastvo, tudi če je zakonito pridobljeno.

Maja Sunčič v svoji zadnji kolumni Kdo bo zmagal v Ljubljani: Kučan ali Janša? v tedniku Reporter ugotavlja, da sta si slovenska levica in desnica v nečem zelo podobni. Obe namreč do konca branita "svoje" kadre, pri čemer niti levice niti desnice ne zanimata resnica in pravica, pač pa zgolj in samo ideološka pripadnost: "Kdor se ne strinja, ga izločijo, povozijo, popljuvajo in spodijo stran – tudi v primerih najbolj spornih, celo kaznivih dejanj. Za levico in desnico velja enaka ideologija: ni pomembno, da je naš do vratu v blatu, samo da je naš!"

Erazem B. Pintar, nekdanji playboy, poslovnež in še kaj, je na Facebooku odpisal ekonomistu Jožetu P. Damijanu, ki se je na svojem blogu spravil nad peticijo podjetnikov, s katero so ti protestirali proti načrtovanim davčnim reformam nove vlade pod taktirko stranke Levica. Damijan je podjetniško peticijo namreč označil za manipulacijo za prikrivanje eegoističnih interesov podjetniškega sloja, Pintar pa mu je vrnil žogico.

Pater Tadej Strehovec, eden politično in družbeno bolj izpostavljenih duhovnikov, si je zaradi "lobiranja" za pravice nerojenih otrok prislužil kazenski pregon zaradi sovražnega govora, ki ga je prevzelo kar državno tožilstvo. V intervjuju za Reporter je Strehovec povedal, da je kazenski postopek zoper njega oblika pritiska na sodstvo z namenom izsiliti novo sodno prakso. Po njegovem mnenju je sporočilo pravosodja jasno: kdor se bo ukvarjal s pravicami nerojenih otrok in kdor se bo zavzemal za kristjane, ki na javnih površinah molijo za nerojene otroke, ga čakata medijski linč in sodni pregon zaradi "verbalnega delikta".

Filozof Darko Štrajn, v časih LDS celo liberalec, ki pa je kasneje postal levičar, je s to izjavo sijajno povzel bistvo orjaškega nesporazuma, s katerim se soočamo v tej državi: nerazumevanje razlike med javnim in zasebnim, med tistim, kar ustvari država kot skupnost, in tistim, kar ustvari posameznik oziroma podjetnik. Anomalije na Pedagoški fakulteti, ki spominjajo na zloglasne profesorske dodatke izpred nekaj let, se tičejo vseh nas, saj to fakulteto financiramo vsi davkoplačevalci, medtem ko je odločitev zasebnika, koliko nagrade si bo izplačal, izključni njegova in se vanjo nihče ne more vtikati. Profesor Štrajn, ki je sicer znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu, se s to izjavo pridružuje čarovniškemu plesu Levice, ki bi - podobno kot so maoisti na Kitajskem v nekem obdobju poskušali pobiti vse ptice - zasebni kapital in podjetništvo najraje spravila na takšen ali drugačen figurativni Goli otok.

Rado Pezdir je v svoji zadnji kolumni v Reporterju s pomenljivim naslovom "Dobro jutro, podjetniki! Levega gada s Šarčevih prsi ne bo mogoče enostavno iztrgati" upravičeno okrcal naše managerje, ki so se tokrat sicer še kar vidno razburili zaradi groženj stranke Levica z dvigom davkov na kapital. Toda taisti podjetniki so bili doslej praviloma tihe miške, ko je šlo za eksperimentiranja politike oziroma vlade na področju gospodarstva. Ali kot je zapisal Pezdir: "Kolikorkoli smo jim dopovedovali, da ne morejo biti pasivni opazovalci, ki se potem ne zmenijo z vlado za drobtinice, toliko manj so nas razumeli in bežali v zaledje..."

Aleš Zalar, nekdanji pravosodni minister, je na tviterju odkrito in predvsem jasno razkril Potemkinovo vas, imenovano sodni pregon zoper Andreja Šiška zaradi njegove vloge pri formiranju hudodelske združbe, v medijih zgrešeno imenovane "paravojaška formacija".