Odvisnost od zadolževanja

Slovenija je od leta 1995 (časovna vrsta objavljenih podatkov na SURS seže le do leta 1995) v vsakem letu porabila več, kot je prejela v proračun, razen leta 2007, ko je porabila točno toliko, kot je bilo v proračunu. Vseh ostalih 18 let je bilo potrebno potrošnjo financirati z zadolževanjem. Na spodnjem grafu vidimo, koliko je znašal proračunski primanjkljaj za vsako leto (v odstotkih BDP) in kako je naraščala celotna zadolženost glede na BDP. Pred krizo je zadolženost glede na BDP upadala zaradi višje rasti BDP od skupnega dolga, ki je zaradi primanjkljaja vztrajno naraščal.

Državni dolg še vedno vztrajno narašča, po ocenah Evropske komisije bo letos presegel 80 odstotkov BDP, nekateri pa ocenjujejo, da bo celo višji. Vir: SURS

Obdavčeni do vratu

Da bi znižali prekomerno zadolževanje, je smiselno pogledati, kako lahko proračunsko luknjo zapremo. Prva možnost, ki pride na pamet, je seveda- povečajmo proračun. Če smo fizična ali pravna oseba vemo, kako se to naredi - bolj trdo in več delamo, da več zaslužimo. Vendar država ni na trgu dela, temveč je na trgu jemanja. Toliko kot davkoplačevalci prispevamo v proračun s plačevanjem davkov na delo, potrošnjo in kapital (ter ostalih davkov), toliko ima država za svojo potrošnjo.

Zelo enostavna rešitev proračunske luknje je očitno to, da več vzamemo davkoplačevalcem. Seveda je vsem, ki vedo, kakšen delež njihovih prihodkov konča v proračunu zaradi bizarno visoke obdavčitve plač, jasno, da bi ta ukrep naredil veliko več škode kot koristi.

Na spodnjem grafu vidimo kakšen delež BDP davkoplačevalci vsako leto vplačamo v proračun. Leto 2013 je bilo rekordno, ne zaradi višjih plač, na katere bi plačali več davkov, ali višje potrošnje, ampak zaradi povišanja in izumljanja novih davkov. Že tako povprečnemu zaposlenemu na koncu meseca ostane na računu premalo, država pa bi želela davke še dodatno povišati.

Vir: SURS

Vztrajna rast odhodkov glede na BDP

Namesto nižanja državne potrošnje, za katero lahko trdimo, da je (vsaj v Sloveniji) že po definiciji večinoma neučinkovita, odhodki iz proračuna vztrajno naraščajo. Na spodnjem grafu vidimo gibanje izdatkov iz proračuna za zadnjih 19 let.

Vir: SURS

Nižanje državne potrošnje bi seveda bil najbolj učinkovit način stabilizacije javnih financ. Vse odvečne subvencije, neučinkovit in izredno drag javni sektor, drag izobraževalni in zdravstveni sistem, luknje v pokojninski blagajni in drugi izdatki povzročajo zgolj višje davke, višajo skupni dolg in stroške za odplačevanje dolga.

Koga brigajo dogovori

Obdobje pred volitvami je dober prikaz dejanskega mnenja politikov in političnih strank glede določenih zadev. Zaradi nabiranja glasov politiki obljubljajo samo najboljše za vse državljane. Način s katerim naj bi to obljubljeno blagostanje dosegli, je za analiziranje možnega vpliva na državni proračun in celotno gospodarstvo veliko bolj zanimiv, kot pa poslušanje samih (po navadi praznih) obljub.

Če se osredotočimo samo na Stranko Mira Cerarja, ki ima po zadnjih javnomnenjskih raziskavah najvišjo verjetnost zmage, hitro ugotovimo, da so dogovori, ki izhajajo iz podpisov pogodb Evropske unije (Maastrichtska pogodba in Pakt stabilnosti in rasti), za njih popolnoma nepomembni. V teh pogodbah in zavezah so zastavljeni cilji k zagotavljanju stabilnega okolja, predvsem pa stabilne fiskalne politike, ki temelji na uravnoteženem proračunu. Primanjkljaji so torej lahko samo ciklične narave in še ti ne preveč višji od treh odstotkov, strukturni primanjkljaj pa bi moral ostati pod 0,5 odstotka.

Koga briga za zdravo pamet!

Ukrepi s katerimi želi večina političnih strank v Sloveniji pripeljati blaginjo v državo, temeljijo predvsem na kršenju teh zavez. Vsi bi spodbujali rast s trošenjem, se šli investicij, financiranih z dodatnim zadolževanjem, ali pa zagotavljali delovna mesta v propadlih podjetjih, katere pri življenju ohranja le subvencija državnega proračuna.

Nihče ne razmišlja o tem, da bi bilo potrebno za dobrobit Slovenije sprejeti kakšno dejansko reformo (ne samo majhnih popravkov obstoječih zakonov), optimizirati trg dela in predvsem znižati davke. Ob tem bi bilo seveda potrebno še znižati državno potrošnjo in optimizirati javno upravo. To je edini način, na katerega lahko stabiliziramo javne finance in si zagotovimo stabilno fiskalno prihodnost.