Zadnjo julijsko nedeljo so ruski mediji pozornost namenili pomorski vojaški paradi na Nevi, kamor je prišel tudi predsednik Vladimir Putin, zaradi katerega se je dogodek prvič v moderni ruski zgodovini tudi odvil. Parado je namreč "omogočil" prav predsednikov izvršni ukaz, podpisan 27. julija, javnosti pa so se predstavile baltiška, črnomorska, severna in tihomorska flota, sodelovale so tudi ladje kaspijske mornarice. Dan mornarice, ki ga je Putin povzdignil v praznik nacionalnih dimenzij, je za nas pomemben samo toliko, kolikor se časovno prekriva s slovesnostjo pred Rusko kapelico pod Vršičem. Tja je Putin sicer prišel lansko leto, jaz pa sem takrat v studiu RTV Slovenija dogodek neposredno komentiral, zato mi je ostal v spominu zaradi določenih detajlov, na katere sicer verjetno niti ne bi bil pozoren. A preden se lotimo slovensko-ruske politične transgresije, se zadržimo še za hip v Sankt Petersburgu, kjer je imel Putin včeraj pred zbrano admiraliteto, sijočo v brezhibno urejenih uniformah, iz katerih se je kar bleščalo od epolet in odlikovanj, tudi govor, v katerem je do izraza ponovno prišla njegova velika potreba po poudarjanju imperialnih dimenzij ruske države - veličine njene vojne mornarice in armade na splošno, izjemnih junaštev in zaslug vojske v preteklosti ter visoke stopnje bojne usposobljenosti in morale danes, ko je Rusija temeljito posodobila in okrepila tudi svoje pomorske sile.

Poskušajte si predstavljati ti dve nasprotji: vojaška parada najmodernejših ladij in podmornic, ozaljšanih z množico zastavic, zbrane visoke oficirje ruske mornarice, med katerimi so izstopali predvsem tisti v belih paradnih uniformah, iz katerih je kar puhtela dolga tradicija ruske vojne mornarice. Prikaz vojaške moči skratka. Nasproti temu imejte pred očmi leseno kapelico sredi gozda, pred njo iz smrekovih brun skupaj zbit oder za pomembneže, pod njimi pa na pobočju nekaj sto obiskovalcev. Govorijo o miru, mrtvih vojakih, pieteti ... Oboje ima precej neposredno zvezo z Rusijo, le da se glede percepcije oziroma interpretacije verjetno ne bomo vsi strinjali s politiko slovenske vlade. Kajti na nedeljski politično-cerkveni maši pri Ruski kapelici ni šlo le za dan rusofilov, ki imajo pri nas neprimerno večjo javno težo od amerikanofilov, ampak tudi za vprašanje pomembnosti, prioritet oziroma sposobnosti razumevanja geostrateških odnosov v svetu. Putin se lani v Kranjsko goro ni pripeljal zato, ker bi do Slovenije in njenega brezjajčnega političnega vrha gojil kakršna koli prijateljska čustva, pač pa zato, ker je moral Zahodu, tj. Evropski uniji in zvezi NATO poslati nekaj sporočil. Slovenija je bila le geografsko premišljeno izbrani prostor, kjer se je odvil vsebinski del Putinovega sporočila. Resda se je ruskemu avtokratu, ki ne skriva ambicij, da bi svoji domovini povrnil nekdanjo imperialno slavo, predvsem pa moč globalne velesile, kratek uradni obisk Slovenije dopadel, saj so ga ljudje sprejeli s takšnim navdušenjem, kot ga še doma ni več deležen - a to v ničemer ne spremeni dejstva, da je edino gonilo rusko-slovenskih odnosov hladni, povsem racionalni pragmatizem na ruski strani. Naiven je, predvsem pa ne živi v realnosti, kdor na Rusijo glede skozi nekakšno "panslovansko" melanholijo, ki verjame v bratstvo med narodoma, zlasti pa kdor si domišlja, da je Ruska kapelica kot simbolni vrh meddržavnih odnosov v ruski politiki in družbi deležna kakšne posebne pozornosti.

Putin v nedeljo v St. Petersburgu. V Kranjsko goro je letos spet poslal ministra Nikiforova.

Niti slučajno. Takšno pozornost ima le v domovini, za katero bi lahko tudi v tem primeru dejali, da je še vedno socialistična republika in mentalno zaostala v nekakšni komunistični, celo internacionalistični vzhičenosti nad matero Rusijo in njenim patronatom. Toda prav tu naletimo na osupljivo nedoraslost novodobne slovenske politične "elite", ki po eni strani ni sposobna vzdrževati korektnih in profesionalnih odnosov z Zahodom, po drugi pa ima v primeru Vladimirja Putina in Rusije v glavi podobe, ob katerih bi se križala celo Josip Broz in njegov zunanji minister Edvard Kardelj v času Informbiroja. Zgodovinska ironija je tudi ta, da je Putin bržkone prvi ruski (postsovjetski) predsednik, ki je (bil) zmožen odločnosti, kakršno so nekoč pripisovali Stalinu. In za slednjega vemo, kakšne poglede je imel glede Jugoslavije, njene politike in vodstva. Četudi so se odnosi med Sovjetsko zvezo in SFRJ že tri leta po Stalinovi smrti otoplili, pa v resnici nikoli niso bili zares prijateljski, še manj pa iskreni. Jugoslovanski komunisti svojim ruskim oziroma sovjetskim tovarišem nikoli niso zaupali - in seveda obratno. Kljub temu, da je bilo med našimi komunisti vsaj sprva še vedno veliko klišejskega navdušenja nad Sovjetsko zvezo in njenim sistemom, pa se je krepila kritična distanca. Počasi, a vseeno. Andre Gide je potreboval le eno potovanje v Stalinovo Sovjetsko zvezo, da so se mu odprle oči in je zgrožen spoznal, da gre za eno najbolj sprevrženih in tiranskih držav v zgodovini človeštva. Ostala francoska levica tega ni bila zmožna sprevideti še leta in leta. Slovenski komunisti so se sicer kljub močnim personalnim povezavam z Moskvo, Internacionalo, indoktrinacijo in intimnemu prepričanju uspeli nekako "odtrgati" od te ruske ljubezni, v tem pogledu so zanimivi Kardeljevi Spomini, v katerih popisuje tudi srečanja in svoje pogovore s Stalinom in Molotovim med II. svetovno vojno ter po njej. Bistveno je spoznanje, da Rusi svojih zaveznikov in prijateljev niso nikoli spoštovali, ker so si jih vedno želeli absolutno podrediti. Bolj so spoštovali nasprotnike oziroma sovražnike.

Verjetno še bolj previden, kar se Rusov tiče, je bil Josip Broz. It takes one to know one, bi bržkone dejali Britanci. A ne glede za dejanski motiv tega postopnega umika iz nesporedne ruske (sovjetske) sfere, je treba priznati, da sta Kardelj in Tito - pa seveda tudi večina drugih tedanjih jugoslovanskih partijskih voditeljev (z izjemo Milovana Djilasa) zunanjo politiko svoje države vodila z neprimerno več občutka in senzibilnosti od današnjih slovenskih politikantov, ki mislijo, da bodo s tisto leseno kolibo pod Vršičem pozlatili odnose z Rusijo. Na eni strani bi naši provincialni "državniki" radi gradili posebno partnerstvo s to državo, na drugi pa so v skladu z doktrino zveze NATO na mejo z Rusijo poslali 40 vojakov. Radi bi bili všečni in v dobrih odnosih z obema stranema, pri čemer namerno pozabljamo, da je Slovenija de facto in de iure del zahodne politične, ekonomske, pravne in tudi vojaške hemisfere. Če bi se radi šli neuvrščenost, katere eden izmed očetov je bil prav Tito, potem naj slovenski politikanti zberejo pogum, stopijo pred ljudstvo in predlagajo izstop iz zveze NATO, morebiti pa celo referendum o članstvu v EU. Tega si, jasno, ne upajo narediti, ker nimajo jajc. Ker raje sedijo na dveh stolih in se prilizujejo obem. Nekaj časa je to še šlo, potem pa se je zgodba končala (o tem je pred dnevi na portalu+ pisal kolega Laris Gaiser).

Danes je zato zaskrbljujoče, s kakšno lahkoto naši najvišji državni funkcionarji spravljajo Slovenijo v podrejene odnose z drugimi državami. Da bi bili navzven videti še bolj pristni in podobni svojim ruskim "prijateljem", jih prav nič ne moti, če je program pred Rusko kapelico tudi močno versko obarvan. Za moderno Rusijo, kjer je pravoslavje ponovno pridobilo podobno težo, kot ga je imelo v obdobju Romanovih, je nekaj normalnega, če se politika in cerkev tesno prepletata. Našim politikom - no, vsaj tistim, ki se vsako leto zbirajo pod Vršičem - seveda ne moremo pripisati nekega pozitivnega odnosa do cerkve, kaj šele religije. V svojem bistvu so ciniki in nihilisti, iz Boga se delajo norca in zasmehujejo tiste, ki se deklarirajo kot kristjani. Celo tako daleč gredo, da čutijo prezir do narodov, ki veljajo za zelo pobožne. Toda, glej zlomka: ob pravoslavni verski ceremoniji pri Ruski kapelici nenadoma ne čutijo več takšnega odpora do religije. Človek bi ob tem sarkastično pripomnil, da bi polovica slovenskih politikov takoj sprejela pravoslavno vero, če le ne bi bila krščanska ...