Živimo v paralelnih svetovih. V enem je vse, kar pove oblast, absolutna resnica, država je uspešna na vseh področjih, človekove pravice so na vrhuncu, liberalna demokracija je nad vsem, mainstream mediji pa marljivo skrbijo za to, da skozi gosto sito cenzure slučajno ne bi padla kakšna neprijetna novica. Kajti če bi se to po kakšni neprevidnosti zgodilo, potem bi doživeli podobnp situacijo kot Truman Burbank v sijajnem filmu Petra Weira Trumanov Show. Truman vse življenje misli, da živi v realnem svetu, dokler se mu ne začnejo pojavljati dvomi v resničnost in avtentičnost sveta, v katerem živi. Hudič odnese šalo, ko mu z neba skoraj na glavo prileti reflektor. Je torej medijska realnost, ki jo o vladi Mira Cerarja prikazujejo slovenski mainstream mediji, podoben resničnostni show, le da poteka na ravni celotne države? Vam je že kdaj na glavo priletel kak inventar iz studia, kjer ustvarjajo Slovenijo? Če mislimo na serijo manipulacij, sprenevedanj in laži, ki jih vladna propagandna mašinerija v glavnem uspeva dobro "prodajati" ljudstvu, potem je odgovor pritrdilen. Gotovo vam je priletel, le da niste vedeli, za kaj gre. Zato bomo za podkrepitev te teze vzeli štiri primere, ki so se zgodili v letošnjem letu in dokazujejo, s kakšnimi perfidnimi lažmi nas krmi Cerarjeva oligarhija: Brglezov delovni obisk v Vatikanu (1), investicija graške Magne Steyr v Hočah (2), Cerarjevo srečanje z ameriškim podpredsednikom v Podgorici (3) in umik vladne podpore kandidaturi Boštjana M. Zupančiča za člana Odbora za človekove pravice OZN (4).

Pa začnimo v Vatikanu, kamor je februarja odšla slovenska parlamentarno-turistična delegacija, ki jo je vodil predsednik državnega zbora Milan Brglez, z njim pa so bii še generalna sekretarka Uršula Zore Tavčar ter poslanca Mitja Horvat (SMC) in Ljudmila Novak (NSi). Brglezov ključni sogovornik je bil znani vatikanski kardinal Angelo Sodano, pri katerem naj bi predsednik državnega zbora poskušal malce lobirati glede arbitraže. Toda slovenski mediji so največ pozornosti namenili "srečanju" Brgleza in svetega očeta; slovenski gost naj bi se Frančišku med pogovorom zahvalil ob 25-letnici priznanja Slovenije, izrekel pa naj bi mu tudi zahvalo za "moralno vodstvo, ki ga daje Evropi v teh kritičnih časih, in za njegovo zavzemanje za malega človeka oz. tiste, ki so pomoči najbolj potrebni". Poleg tega, so poročali mediji, je Brglez papeža ponovno povabil v Slovenijo in mu v dar izročil - potico. 

V resnici med papežem in Brglezom ni bilo nikakršnega sestanka, pač pa je bil predsednik državnega zbora pri papežu na t.i. splošni avdienci na Trgu Sv. Petra, kjer se ob takšnih priložnostih seveda zbere zelo zelo veliko ljudi. Če je Brglez med rokovanjem s papežem v tako kratkem času uspel izmenjati toliko vljudnostnih fraz, zahval in pohval, potem mu moramo čestitati. Tip je res neverjetno sposoben. Vsekakor bolj od Cerarja, kajne?

Gremo k naslednjem "grehu" te vlade: napovedana investicija Magne Steyr na Štajerskem je klasičen primer zlorabe oblasti, ki se jo poslužuje Cerarjeva oligarhija, da bi nezakonito in mimo regularnih poti omogočila zanjo nujno potrebno tujo "greenfield" investicijo. Medijski stampedo, ki je vsaj na začetku absolutno enostrasko prikazoval projekt, je v zadnjem času sicer malce popustil, vseeno pa so nekateri mediji - predvsem mislim na Večer - zelo očitno popustili pred interesi kapitala. A tudi to bi jim odpustili, če bi bil ta čist. Pa ni. zakaj pa mislite, da se Magna z lakirnico umika iz Gradca? Ker imajo tako radi Slovenijo, kjer jih bo vlada razveselila še milijonsko donacijo, ali zato ker jih deželna oziroma graška mestna oblast sili k temu zaradi strožjih okoljevarstvenih standardov? Niso vse lakirnice okolju prijazne. In to tudi ni vprašanje za milijon dolarjev. Dovolj je, da se povežete s kakšnim gornještajerskim novinarjem, ki je pripravljen govoriti o tem. Sicer pa o profesionalizmu in dobrih namenih Danajcev iz severa dovolj povedo vsi tipi, ki so jih Avstrijci pri nas najeli za "lobiranje" pri projektu lakirnice v Hočah. Ne šalim se, ampak v primerjavi z njimi so celo Walter Wolf, Jure Cekuta in ostali lobisti in posredniki iz afere Patria videti težki profesionalci.

Po Brglezovi vatikanski avanturi, v kateri je iz splošne avdience pri papežu nastalo "srečanje" dveh državnikov, ni čudno, da je podobne finte začel uporabljati tudi njegov formalni šef Miro Cerar. Ta je izkoristil letošnji dopust v Črni gori in mimogrede skočil še do Podgorice, kjer je pred dnevi potekalo srečanje držav t.i. Jadranske listine, častni gost pa je bil ameriški podpredsednik Mike Pence (ki bi utegnil sčasoma, če se bodo republikanci odrekli Donaldnu Trumpu in podprli impeachment, postati celo ameriški predsednik). Kaj je Cerar sploh počel na sestanku skupine držav, kjer Slovenija sploh ni članica, ni treba posebej ugibati. Želel je "urediti" to, česar Karl Erjavec, Borut Pahor in Stanislav Vidovič doslej niso zmogli. Prepričati Američane, naj javno podprejo uresničitev arbitražne razsodbe. Naj skratka malce "pritisnejo" na Hrvate, da se bodo omehčali.

Edina stvar, ki jo je premier Cerar v Podgorici naredil prav, je to, da na srečanje ni prišel v kopalkah in natikačih. Vse drugo je bila namreč napaka. Mike Pence se je z njim rokoval in fotografiral - tako kot z drugimi manj pomembnimi udeleženci konference. S pomembnimi je komuniciral tête-à-tête. S Cerarjem pač ni. Se je pa slikal z njim in v tistih nekaj sekundah je padla tudi kakšna vljudnostna fraza. Če ga je slovenski premier med tem dejansko začel "masirati" z arbitražno implementacijo, je šlo to zgolj skozi Američanova ušesa in na njegovem obrazu pustilo blagohoten nasmešek. Do tu človek še razume problem: našo državo vodijo diplomatski analfabeti in hribovci, ki se na gladkem parketu mednarodnih odnosov gibljejo, kot bi nosili gojzerje z žebljički v podplatih. Toda kje se konča zmajevanje z glavo in začne zaskrbljenost zaradi laganja? Zakaj je treba potem tako debelo lagati domači javnosti, češ da se je v Podgorici "Pence sešel s Cerarjem"? Odgovor je po mojem lahko samo eden: ker nas imajo Cerar, Erjavec in ostali rusofili, ki vodijo slovensko zunanjo politiko - na portalu+ se bomo v kratkem posvetili tudi Janezu Škrabcu, sivi eminenci Mladike! -, za totalne bedake. Ker mislijo, da laganja domači javnosti nihče ne bo zares opazil.

Četrta zgodba je še malce bolj sveža in se tiče pravice zaposlenih v državni upravi, da imajo svoje mnenje, mislijo s svojo glavo in si upajo tudi kritizirati državne institucije in posameznike, če ti svojega dela ne opravljajo v korist države in državljanov. Mislim seveda na dolgoletnega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjana M. Zupančiča, ki je na socialnih omrežjih v kratkem času dvakrat izrazil svoje mnenje, s katerim je očitno prekršil nenapisano (in seveda tudi protiustavno) "pravilo", da se ne javno ne sme oporekati vladarju ali celo dvomiti vanj. Napoleonov kompleks se kot ošpice širi med vladnimi ministrsti in visokimi državnimi uradniki, poleg tega je BMZ z nekaj prispevki v zadnjih mesecih - na portalu+ je denimo objavil izjemno bran komentar Udbovska deca (vir) - preveč očitno dregnil tja, kamor se ne sme. V trenutku, ko je bilo njegovo ime izpostavljeno kandidaturi za člana Odbora za človekove pravice, je postalo jasno, da ga bo ob prvi priložnosti doletelo maščevanje zdravih sil, ki so v tej državi na oblasti (pa naj se imenujejo levica ali desnica). Svoboda vesti, ki denimo meni omogoča, da skozi svobodo izražanja lahko napišem, kar mislim (in obenem po svojih najboljših močeh skrbim, da lahko na portalu+ objavljajo tudi drugi posamezniki, ki imajo kaj pametnega za napisati - ne glede na svoje politično prepričanje), je relativizirana, če jo država dovoljuje oziroma omogoča samo selektivno. No, povsem jasno je, da je medijska svoboda pri nas skrbno odmerjena in da na portalu+ zaenkrat še lahko objavljamo prispevke, ki jih mainstream mediji ne smejo.

Vsi našteti primeri so dejansko simptom ene in iste bolezni, ki pesti to državo. Tej bolezni se reče brezbrižnost. Večini je vseeno, kaj se dogaja. zato jih ne moti, če vlada laže, mediji pa v dobršni meri nekritično ponavljajo te laži. Toda če kdo izmed vas po spletu okoliščin ne spada v to kategorijo, potem se bo moral čim prej odločiti: bo še naprej živel v Trumanovem šovu in čakal, da ga naslednjič ubije kak odpadli medijski reflektor, ali pa bo začel aktivno razmišljati o uporu. Ius resistendi, pravica do upora, je namreč prav tako človekova pravica, ki mu omogoča, da se upre skorumpirani, lažnivi ali nasilni oblasti.