Naj najprej poudarim, da se mi ne zdi nič narobe, če želi kdorkoli vplivati na "politiko". Se pravi, na politike, kajti politika je stvar vseh nas. Še premalo se zavedamo, kaj vse je odvisno od nje. In v bistvu so vse politične javne izjave - v času socialnih omrežij pa je to praktično že vsak (političen) twit ali Facebook zapis - vplivanje na politiko. Toliko bolj, če ga povzame še kateri od medijev, kar recimo televizijske politične oddaje redno počnejo, pa tudi spletni in tiskani mediji. Je pa seveda prav, da se to počne transparentno. Tudi novinarji, če že radi poudarjajo, da je njihovo delo poslanstvo, naj ga opravljajo profesionalno.

Tale prispevek je v bsitvu nastal na osnovi kratke debate, ki sem jo imel z Darijanom Koširjem (urednikom na Dnevniku, op. uredn.):

Če bi brali @Dnevnik_si bi videli, da so se to že zmenili. In tudi drug kandidat je že.

— Darijan Košir (@DKosir7), 3. avgust 2017

na kar sem jaz to komentiral z:

Cela zadeva mi izgleda bolj kot medijski pritisk na @vladaRS kot sprejeta odločitev. Seveda pa @MiroCerar pada na takšne finte.

— Marko Pavlišič (@MarkoPavlisic) 4. avgust, 2017

Celo debato si lahko preberete na tejle povezavi na twiterju.

Zakaj sem torej mnenja, da gre tukaj bolj za medijski pritisk, kot pa novinarsko poročanje o odločitvi? Če preberete Dnevnikov članek na hitro, boste dobili občutek, da je slovenska vlada že kar odločena, da bo v Odboru OZN za človekove pravice pristala Vasilka Sancin. Da so vladni predstavniki (množina!) ocenili, da bi Boštjan M. Zupančič težko deloval v omenjenem odboru. Če pa preberete podrobno, boste razbrali:

• da je vlada BMZ podprla za člana odbora
• da bo minister Karl Erjavec šele predlagal spremembo
• da bo po vsej verjetnosti predlagal Vasilko Sancin
• da je bil Goran Klemenčič proti BMZ, ampak je njegovo ministrstvo vseeno pripravilo predlog za njegovo kandidaturo, ki jo je vlada potrdila.

Članek v Dnevniku poda še mnenje Matjaža Grudna, anonimno mnenje iz pravosodnega ministrstva in potrditev Vasilke Sancin, da je res tudi ona želela na to funkcijo. Skratka, iz dejstev, ki jih izvlečemo iz članka, čeprav se moramo kar potruditi, lahko sklepamo, da gre za klasičen članek, kjer nekdo želi pač vplivati na vlado, pri tem se pa ne želi razkriti. Ali mu gre bolj v nos BMZ, ali gre predvsem to, da se najde mesto za Vasilko Sancin, niti ni pomembno.

Glede na razmere je jasno, koga iz vlade boš poklical, če želiš dobiti potrditev za nekaj, kar sicer podpira predsednik vlade Miro Cerar. Karl Erjavec je pač že v predvolilnem času in bo vsako takšno zadevo z veseljem pograbil. Če bi medij - v tem primeru Dnevnik - želel korektno opraviti svoje delo, bi pridobil vsaj še mnenje s strani največje vladne stranke (SMC) oziroma s strani tistega, ki je pooblaščen za zastopanje vlade (predsednik) ali vsaj službe za odnose z javnostmi. Od nikogar izmed teh niso pridobili odgovora. Če so poskušali, pa lahko le ugibamo.

Takšno medijsko delovanje ni nič posebnega. In je učinkovito. Slovenska vlada namreč deluje kot skupek vrtnarjev (ministrov), ki vsak obdeluje svoj visoko ograjen vrt, kaj je okoli, pa jih v glavnem ne zanima. In če v vladi ni nikogar, ki bi ga neka zadeva prav posebej zanimala, potem gre to dokaj neopaženo mimo, pri čemer seveda pomaga, če mediji pred tem že poročajo, da je bilo to in to "že itak dogovorjeno". Da potem vsi mislijo, da je dogovorjeno. Toda če bi vprašali vsakega posebej, pa je vprašanje, če bi sploh vedeli, da so se o tem dogovarjali.

Podobni mehanizmi seveda delujejo tudi pri poslancih. Ničkolikorat so mi mediji v naprej sporočili, kaj vse je že koalicijsko usklajeno, a so bila usklajevanja sklicana šele čez par dni. Medijska krajina v Sloveniji pa je takšna, da novico enega hitro poberejo drugi in objavijo novico o novici. Zelo podoben članek kot v Dnevniku so naslednji dan objavili nacionalka (MMC), Mladina in Večer.

Vsekakor bo zanimivo spremljati, kakšen bo razplet. Če se bo izkazalo, da bo vlada res naredila tako, kot je napovedano, potem se je vsekakor za vprašati, kakšno vlado imamo, če sprejema odločitve, ki jih nato z levo roko spremeni. Mimogrede: koliko je kritik o sodniku na Evropskem sodišču za človekove pravice, kjer je BMZ služboval od 1998, pred tem pa je bil 5 let slovenski ustavni sodnik?

Pa še to: Darijan Košir je seveda tisti Košir, ki je bil tiskovni predstavnik Pahorjeve vlade. Tako da so mu ti mehanizmi popolnoma znani. Kot tudi to, katera je njegova intimna politična opcija. Nič narobe s tem. Vsak ima svojo. Je pa fajn, da se ve.

Marko Pavlišič je nekdanji poslanec, sicer pa poslovnež, kolesar in liberalec. Njegova stališča ne odražajo nujnio stališč uredništva portala+.